Vitla znova na letališču v Murski Soboti
(OPENSOARING, 25. novembra, besedilo in fotografije Damijan Korpič, uredil Milan Korbar)
Glavni in odgovorni za obnovo in testiranje po 28 letih v Murski Soboti
Aeroklub Murska Sobota je vitlo znamke TOST na manjšem tovornem vozilu Tam (Tamič) uporabljal do leta 1987, ko je bila zaradi okvare na motorju prepeljana na popravilo v Batajnico pri Beogradu. Takrat se je vitla v glavnem uporabljala za šolanje kadetov srednje vojaške šole iz Mostarja. Po osamosvojitvi Slovenije se je, zaradi birokratskih zaprek, izgubila sled za vitlo, ki je bila v lasti Jugoslovanske ljudske armade. Po pričevanju naših starejših članov je bila, še nekaj let po vojni, med odpadnimi deli zraven letališča na Batajnici.
Še zadnji pogled Robija Hribrška – dostičasa sem zabil na njej
Zadnjih nekaj let so se letenju na vitlo, tradicionalno zelo dobro organizirani letalski šoli Aerokluba Celje, začeli pridruževati tudi v letalskem centru Maribor in Aeroklubu Ptuj. Nesrečen splet okoliščin glede modifikacij in omejitev jadralnega letala Blanik L-13 je v LC Maribor, z nabavo dvosedih Astirjev, zaustavil začeto obnovo njihove vitle Hercules-3, št 108-7178 (517) letnik izdelave 1961.
Prevoz iz LC Maribor v Mursko Soboto
Poleti 2013 je stekel dogovor z LC Maribor o odkupu njihove vitle. Z avto dvigalom Elektra Maribor smo vitlo pripeljali na letališče v Mursko Soboto. Obnova se je nadaljevala v našem klubu. Vitla je bila v dokaj slabem stanju, motor ni bil preizkušen, nekaj pomembnih delov se je, žal, izgubilo. Naš jadralni pilot in učitelj strojništva Marjan Golja ter klubski mehanik Emil Škrilec, pa sta korak za korakom sestavljala in dodajala manjkajoče. Navdušenja nad obnovo vitle v takratnem vodstvu kluba ni bilo, kar je botrovalo v še večjih prizadevanjih nekaterih članov jadralne sekcije in nenehnem pojasnjevanju nečesa, kar deluje v Sloveniji in svetu. Ko zdaj razmišljam, je bila težava teh ljudi v neznanju.
Začetek obnove, starejši verjamejo v uspeh, vodstvo kluba ni prepričano, jadralci – kjer je volja je tudi moč
Za cilj smo si postavili nujno obnovo do faze preizkusa vitle. Če bo motor deloval kot mora, nadaljujemo tudi z barvanjem in ostalimi lepotnimi malenkostmi. V nasprotnem gre 2,5 ton težka vitla za staro železo na Dinos, za pokritje stroškov LC Maribor. Motor so pripravili za delovanje starejši mehaniki Avtobusnega prometa Murska Sobota, ki so imeli znanje in orodja, da so zmerili kompresijo, uredili šobe, nastavili brizg na novo ter detajlno pregledali motor. V vmesnem času smo se učitelji udeležili letenja v Aeroklubu Celje. Od tu naprej sta nam Uroš Štuklek in Teodor Mirnik do zadnje faze zelo, zelo pomagala, tako pri vseh preizkusih vitle, organizaciji na štartu, kot tudi pri prešolanju operaterjev in učiteljev jadralnega letenja. Pajdaša še enkrat hvala.
Ni bilo tako vroče, pa je Tedi na preizkusnem štartu kar švical, ne vemo zakaj, le zakaj?
Preizkus vitle je sledil 20. novembra 2014. Uroš in Tedi sta bila zadovoljna z delovanjem in z doseženimi višinami jadralnih letal. S staro jeklenico (900 metrov) smo z dvema pilotoma v Blaniku dosegali višine prek 300 metrov. Sestavili smo kupoprodajno pogodbo, seznanili novega predsednika aerokluba Aleša Matuša, ki nas je pri obnovi podpiral in odkupili vitlo od LC Maribor.
Prihaja Nodi
Sledila je druga faza obnove z nabavo novih 1200 metrskih jeklenic, padalčkov, varovalk, kar je sponzorsko doniral dr. Vladimir Pfeifer. V podjetju Medicop je Andrej Vogrin, s kirurško natančnostjo (lasersko izrezano), obnovil varnostne škarje za sekanje jeklenic, ki sedaj delujejo brezhibno. Člani jadralne sekcije so pri klubskem avtoličarju Jožetu Kaučiču, prebarvali našo vitlo, ki je od takrat naprej odeta v barve in nosi ime po risanki Prihaja Nodi. Vitla je tudi zanimivo »vozilo« za najmlajše, ki pridejo na ogled hangarja.
Signalizacija operaterju vitle, da smo pripravljeni
Glede organizacije na štartu, smo povzeli ustaljene prakse Aerokluba Celje, ki to izvaja že več kot štirideset let. Za povratno vleko jeklenic uporabljamo osebni avto Renault megan 16, ki ima vgrajen ročni plin. Andrej je našel rešitev v ročnem plinu, ki je izdelan iz ročice za nastavitev koraka elise C-182. Brez ročnega plina smo imeli pri vleki jeklenic težave zaradi neenakomerne vleke in posledično zaganjanja bobnov z jeklenicami. Sedaj je vleka omogočena tudi manj izkušenim voznikom. Prva prestava, s koleščkom nastaviš 2000 obr/m, spustiš sklopko, dodajaš postopoma obrate do 3000 (27 km/h). Pred Blanikom obrate odvrtiš (zmanjšaš) na prosti tek. Od takrat naprej, ko uporabljamo ročni plin, nimamo več težav z vleko jeklenic.
Povratni znak operaterja – gremo v zrak
Zadnja faza, končni preizkus in začetek prešolanja učiteljev jadralnega letenja za razširitev privilegija na način vzletanja z vitlo, je bil 24. marca 2015. V jadralni sekciji imamo zdaj pet učiteljev z vpisanim privilegijem in dva operaterja na vitli. Pri letenju z jeklenico dolžine 1200 metrov in z dvema pilotoma v Blaniku, dosegamo do 400 metrov, z enim pilotom v Blaniku pa prek 400 metrov.
Mehanik Emil je potrdil svoje znanje, stoji ob inštruktorju na vitlo
V izdelavi je dopolnitev Priročnika za usposabljanje za tečaj SPL, ki bo imel dodatek za šolanje na vitlo. Trinajst kandidatov za pilota jadralnega letala, ki jih ima aeroklub Murska Sobota v sezoni 2014/2015, bomo izšolali z aero zaprego, naslednji razpis za leto 2016 pa bo že vseboval kombinacijo šolanja aero zaprege in vitle.
Vitla ponovno v Murski Soboti
Vitla je v klub vsekakor prinesla nov elan, druženje pri obnovi in razbitje individualnosti jadralnega letenja, ki smo ga vajeni ob lepih jadralnih dnevih. Za varno in nemoteno letenje se mora zbrati pet pilotov in en učitelj, ki v eni uri naredijo osem startov. Letenje na vitlo nam je sezono jadralnega letenja podaljšalo v pozno jesen, kar se v prejšnjih sezonah ni dogajalo.
Nova padala za vračanje vlečne jeklenice po odpenjanju
Med obnovo vitla je nastal film
(OPENSOARING, 11. decembra 2015, pripravili člani AK Murska Sobota, uredil Milan Korbar)
Pri obnovi vitle nas je sodelovalo več članov in vsak je dodal svoj delček. Pomembna je bila tudi »šminka« vitle. Pomembno besedo je imel Jožef Kaučič, lastnik avtoličarske delavnice v Murski Soboti, ki je ULN pilot v našem klubu. Skupaj z Urošem Kolaričem, nekdanjim tekmovalcem v jadralnem letenju, sedaj učitelj ULN in jadralnega letenja, ima prakso, saj sta doma v garaži izdelala ULN letalo Zenair STOL CH701 Sky Jeep, ki je izdelan filigransko in tudi lično pobarvan. Njegov sin Matej Kaučič je pri nas jadralni pilot. Sedaj vam je najbrž jasno, zakaj smo se lotili profesionalne avtoličarske obnove vitla - ker imam v klubu kar dva strokovnjaka za barvanje. Nekateri na začetku sploh nismo vedeli, da vzporedno nastaja tudi filmček – ta je Matejevo delo.
Barvanja vitle se je dogajalo v Jožetovi prenovljeni delavnici v Murski Soboti. Jožetu je ta poklic pisan na kožo. V delavnico nikdar ne odhaja s slabo voljo. Delo jemlje kot sprostitev in se po njem zmeraj dobro počuti. To je tudi ključ do uspeha in dobrih izdelkov v njegovi avtoličarski delavnici, ki je vsako leto večja. Staro barvo z vitle smo odstranili člani jadralne sekcije, med njimi naši modelarji in začetniki iz lanskega jadralnega tečaja. Težav ni bilo, ker so bili na razpolago profesionalni stroji, lovilci prahu in neomejene količine brusnega papirja. Glavna pri odstranitvi barve sta bila Uroš Kolarič in Andrej Vogrin. Vse drugo pa za tem v komori opravila Matej in Jožef.
Koliko nas je stalo barvanje? Nič, ker imamo v aeroklubu pravilnik, ki vsakomur nalaga določeno kvoto ur dela v tekočem letu. Če opraviš več ali dodaš vložek v materialu, se dobropis ur lahko naredi za dve sezoni. Komur pa se ne da delati ali nima časa, jih plača. Nekaj socializma nam je še ostalo iz naše proizvodne delavnice, v kateri smo mladi prebili veliko časa, da smo lahko leteli. Ostal nam je še dolg do Jožeta in njegovih zaposlenih, da enkrat vzletijo z vitlo. To bomo izpolnili v kratkem, in če bo vreme kar na silvestrovo tega leta.
