aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Ko nimate drugam – zavijte v CD
(OPENSOARING, 29. oktobra 2015, Niko Slana razmišlja o razstavi, ki bo odprta do 15. novembra, fotografije Franci Kolman, Begunje)

Za delček Rdečih makovih polj (Red poppy fields), na razstavi v Cankarjevem domu v Ljubljani, so poskrbeli tudi mladeniči, ki so se v letih 1914-1918 zaljubili v letalstvo in so svoje poslanstvo izpolnili tako, da so življenja bolj ali manj viteško, tako pravijo pesniki, položili na oltar domovine, ki se je imenovala tako ali drugače. Vladimir Židlicky (1945, Brno, Slovaška) je doma na podstrešju našel stare kontaktne kopije letalskih posnetkov, za katere ni vedel ne kdo je avtor in kdo jih je posnel, poleg tega tudi ni bilo nikogar več, da bi ga vprašal. Povezal jih je s svojim starim očetom, ki je, kot 28-letni mladenič, padel v I. svetovni vojni, jih umetniško obdelal in iz njih ustvaril novo resničnost. Življenje je vdihnil nečemu davnemu in izgubljenemu iz spomina sodobnika, temu, kar nikogar več ne zanima. Iz niza šestih fotografij je naredil zgodbo, ki jo lahko razumemo z empatijo in z vedenjem, kaj je zgodba.



V tem slogu se, prek kratkih nizov fotografij, prelivajo vse zgodbe, ki imajo skupno točko ob pozabljanju na svetovno morijo, ki nikogar več ne zanima. Pa naj bo to muzej I. svetovne vojne v Sarajevu, ki je obdan s kičem in množico, ki ima druge skrbi. Fotografski portreti neznanih vojakov, za katere ne vemo ali so vojno preživeli ali ne, predramijo gledalca, saj je umetnik vanje streljal z revolverji različnih kalibrov, a portretiranca namenoma ni zadel. Luknje okoli podob so zvrtale krogle različnih velikosti. Neznanim portretirancem je umetnik s tem dal še eno možnost za novo zgodbo in jih iztrgal iz vojne vihre. Tri velike pokrajinske fotografije (Bitke za - Verdun, Galipoli, Jutland) ne bi bile nič posebnega, če ne bi bili to zgodovinski kraji, kjer je kri tekla v potokih, ker so tako odločili generali ob zemljevidih in s kozarcem konjaka v roki in s paradno sabljo za pasom. »Narava je prekrila tragične dogodke z lepoto in spokojem,« je zapisal avtor. V nekem drugem nizu so fotografije, ki jim ne bi mogel dati skupnega imenovalca, če ne bi prebral zgodbe. Avtorica je hodila po stopinjah dnevnika nekega vojaka in skušala prepoznati kraje, o katerih je pisal. Danes tu raste gozd, žito, trava, marsikje je še slišati preklinjanje vojakov, ki so v mokro in mastno zemljo, do kolen v blatu zgodovine, kopali obrambne jarke, o nekdanji norišnici svetovnih razsežnosti pa še danes govorijo neeksplodirane granate, ki jih kmetje prerinejo na dan s plugi. Borut Peterlin (1974, Novo mesto) je našel nagrobnike našega časa, pod domačim pragom, zapuščene industrijske tire, ki jih je prerasla trava, majava žičnata vrata nihče več ne odpira, v notranjosti, ki jo slutimo v obrisih pa se oko sreča z asociacijo Auschwitza. Tu je umrlo upanje delavcev. Zgoraj včasih brezbrižno preletavamo z jadralnimi letali. Pogledamo kdaj tja dol, pod Ljubelj, na skelete nekdanje groze?



O čem govori razstava Rdeča makova polja? Na zemlji, ki jo ovija duh pozabe, so umirale množice vojakov in civilistov. Veliki svetovni igralci imajo tako znova možnost, da ljudi potegnejo v zmeraj nove in nove klavnice. Ljubitelji letalstva koljejo iz zraka in morda celo uspejo narediti kakšno fotografijo. In tako je krog sklenjen, v kateremkoli v nizu fotografij. Vojni industriji strežejo milijoni, ne zanima jih, kdo bo umrl zaradi orožja, ki ga izdelujejo, saj od svojega dela živijo. Zato so vojaška letala, pa če so še tako čudovitih oblik, samo ubijalsko orožje. In tudi ni razlike med piloti, ki jih letijo in pritiskajo na takšne in drugačne sprožilce v svoji kabini in med kovačem, ki je nekoč ustvaril meč in ga nabrusil, da bi lastnik lažje oddrobil glavo nasprotniku. Na razstavi je fotografija popotne sekire, ki jo je nosil Slovaški narodni junak Janošik, ki so ga ujeli in v Liptovskem Mikulasu usmrtili. V deželi, kjer ne manjka jadralnih letal in navdušenih jadralcev.



Na razstavi manjka niz z jadralnimi letali, ki se kot kobilice spreletavajo, tudi nad Posočjem. Nekoč je Opensoaring povabil jadralce na Škabriel, ob okrogli obletnici začetka velike vojne. Pozaba je vseobsežna.