aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

LETALSKO BESEDJE v otroški dobi
(OPENSOARING, 1. aprila 2015, besedilo Pavel Magister, s foruma Naš letalski jezik 29.3.2015, uredil Milan Korbar)

Pregovor »Kar se Janezek nauči, to Janez zna,« se razloži le tako, da če se Janezek v otroštvu nauči nekaj slabega, se ga bo na pravo pot usmerilo težje, kot bi se ga sicer; precej takšnih Janezov pa vztraja pri naučenem še po koncu odraščanja ali pa kar za zmeraj. Seveda sem med pisanjem tega stavka imel v mislih slovensko letalsko besedje, saj se v tukajšnji jezikovni temi pogovarjamo pretežno le o njem in zato razprave o, na primer, poletanju zrakoplovov v bočnem vetru prepuščamo inštruktorjem (učiteljem) letenja ter s strani državnih organov pooblaščenim izpraševalcem.
Današnji zapis je kratka omemba nekega početja in dogodkov, v katerih se naši najmlajši seznanjajo z letalskim besedjem.

Na spletišču Opensoaring je bilo 11. febr. 2015 objavljeno sporočilo S frčanjem po zraku do tehničnih spretnosti v katerem je Milan Korbar bralcem OS priporočil Dnevnikov članek z naslovom »S frčanjem po zraku do tehničnih spretnosti«, ki je bil objavljen na spletni strani Dnevnik.si.
V njem je meni neznani pisec Žiga Brdnik opisoval tekmovanje prvih malih papirnatih letalc, s katerimi se šolska mladež začenja seznanjati s prvinami letalske tehnike. Vsakič, ko kaj takega vidim in preberem se razveselim, saj se hkrati spomnim na svoje motoviljenje okrog nekaj let starejših članov modelarskega krožka v Šentvidu, ki so kmalu zatem »presedli« na prava letala: to so bili Vane Boltar, Ciril Križnar, Lojze Šteblaj in Vasko Pirc.

Takrat je bilo moje veselje še večje, saj sem že v prvem stavku, pod naslovom »...Revija Tim je v soboto (op.P.M.: v soboto, 7.2.2015) v Ljubljani organizirala tekmovanje s papirnatimi letalniki in modeli drsalnikov, edino tovrstno pri nas ...« prebral besedo letalniki, besedo, katere uveljavitev hočejo zato, ker ni angleška, ustaviti mnogi katerih danes tukaj ne bom našteval.

Veselje se je kmalu skalilo, saj sem kmalu zatem že prebral »... Desetletni Julijan Vetsch je svoje plovilo zabrisal kar 27 metrov in zadel enega od tekmovalcev na drugi strani telovadnice, ki se je ogreval za tekmo z modeli drsnih plovil ....in še tri vrstice zatem "... je imel pripravljen seveda drugi model z boljšimi sposobnostmi lebdenja ...«.

Ko bi pisec članka Žiga Brdnik obiskoval spletišče Opensoaring, bi tam gotovo že spoznal, da se po zraku leti in pluje po vodi in zaradi tega logičnega pravila večina pravih letalcev zračnih plovil ne pozna; prav tako jih ne pozna naš SSKJ. Prav tako bi na tem spletišču še prebral, da krila letala niso okrogel predmet, zato ne moremo meriti njihovega premera temveč njihovo dolžino, ki jo imenujemo razpon ali razpetina krila.

Kaj pa beseda lebdenje? V zadnjih tednih sem spoznal, da ne le učeča se mladež, temveč tudi novinarji, pravega pomena te besede ne poznajo. Povsem napačna raba je bila pred kratkim najdena v članku nekega resnega spletišča, v neprimerni besedni zvezi je bila izrečena ob poročanju na tv, prav tako pa njenega pomena ne pozna pisec članka z gornje povezave.

Zaradi vseh teh bom za večjo natančnost razlage uporabil kar naš SSKJ, ki na iskano geslo lebdeti odgovarja: »lebdeti -ím nedov. (e i) 1. biti, mirovati prosto, nepritrjen v prostoru nad tlemi«.

Že prva vrstica razlage gesla v SSKJ nam posredno razloži, da lebdijo lahko le toplozračni in plinski baloni, cepelini ter še drugi njim podobni zrakoplovi, ki so sposobni v mirnem ozračju ne neki želeni višini mirovati, torej lebdeti; to so letalne naprave, imenovane tudi aerostati, ki - kakor rečemo - letijo po Arhimedovem zakonu.

Od ostalih letalnikov, ki so sposobni lebdenja, poznamo še rotokrilce, letalne naprave z vrtečimi se krili, to so helikopterji in v zadnjem času vsak dan omenjani brezpilotni letalniki - rotokrilci, od katerih imajo nekateri kar štiri ali še več vodoravno vrtečih se rotorjev.
Spletni Slovar slovenskega knjižnega jezika nam je pomagal spoznati, da letalca ali drsalci, s katerimi so se rosno mladi tekmovalci pomerili v dolžini in času leta ter natančnem pristajanju, lebdenja niso sposobna in če bo pisec Žiga odkril Opensoaring z njegovo jezikovno temo, bo tam najdeno znanje v svojih pisanjih zagotovo koristno uporabil.

Kot osnutek, med čakanjem na popravke ter objavo, je ta zapis že dobil možnost za nadaljevanje pisanja.

Na spletišču MMC je bil 25. 3. 2015 objavljen video z naslovom »Letijo, letijo, letalci in aviončki«, v katerem nam g. Jože Čuden razloži, kaj se je dogajalo na že šestem TIM-ovem tekmovanju s papirnatimi letalci in modeli drsalcev. Najdete ga tudi pod

Ogled tega videa svetujem zato, ker je bila v njem pripoved tako otrok tekmovalcev, kot tudi vodje tekmovanja Jožeta Čudna in sogovorcev besedno čista, brez pametovanja o lebdenju in zračnih plovilih. Sklepam, da bodo Jože Čuden in mentorji rosno mladih letalcev že poskrbeli, da bo tudi beseda aviončki izginila v pozabo, saj je beseda letalce za tak papirnat ali balza leteči izdelek več kot primerna: letenje je vedno le letenje, najsi bo ptičje, z malimi letalci ali z velikim airbusom A-380, takšnim, kot ga pilotira naš rojak Vugi.

na vrh strani

Še nekaj o jeziku – na splošno
(OPENSOARING, 10. februarja 2015, besedilo in fotografiji Niko Slana)

* Iz spletne strani Prešernovega gledališča v Kranju: Novo dramsko besedilo ABC ODER KRIEG (Quasi una fantasia) Iva Svetine je postavljeno v obdobje med letoma 1831 in 1835 in se dogaja na Dunaju, kjer so se srečevali jezikoslovci in literati (Jernej Kopitar, Vuk Karadžić, Matija Čop, France Prešeren), v času ko se je oblikovala pisava, zapis slovenskega jezika. Ljubezen do jezika in ljubezen nasploh, utelešena v mladi slikarki Mini Karadžić, se sooči z epidemijo kolere. To je drama (lahko rečemo kriminalka) o pripadnosti jeziku, odigrana v treh jezikih (slovenskem, srbskem in nemškem). ** Vesna Milek si je predstavo ogledala v Beogradu, za Delo pa je v uvodu zapisala: »Ne vem pravzaprav, zakaj me zadnje čase tako obseda jezik, jezik kot vesolje, v katerem je skrito marsikaj, začetki naroda, njegova razklanost, nesamozavest in trma, njegova verovanja, bolečina, njegovi bogovi.« Ja, to predstavo si bo treba ogledat.



Željko Roškar, Borut Veselko, Boris Denić, Petra Majdič

Na koncu DP v jadralnem letenju v Szatymazu na Madžarskem, ko celjskim jadralcem nihče ni mogel slediti, ne v zraku in ne za pivskim omizjem, je Željko Roškar nepričakovano načel sodelovanje pri opensoaringu. Dejal je nekako takole: »Menim, da s čistostjo jezika pretiravate. Dosegli ste, da se oglaša bolj malo jadralcev. Saj bi včasih še kaj napisal, a ko pomislim, da marsikaj ne bo prav, raje ne začnem.« Željku se opravičujem, če misel ni zapisana natančno tako, kot je bila izrečena, kajti tudi sam sem bil pri tistem omizju. Ne vem ali je kdaj kdo, tudi od opensoaringa, povedal Željku, da so vsi njegovi komentarji vselej zanimivi in duhoviti in da je škoda, da se pogosteje ne oglaša. Prepričan sem, da že zdaj natančno ve, katere besede ne spadajo v slovenski jezik in so zato nezaželene, pa ne zato, ker bi sovražili srbsko-hrvaške ali anglosaške letalske izraze, ampak preprosto zato, ker imamo v slovenskem jeziku ustrezne domače besede. Slovencem ni treba, da smo zafrustrirani s svojim jezikom in najbrž je prav, da pri pisanju vendarle malo pomislimo, kako bi povedali po domače. Seveda pa je jasno, da je pogovorni jezik na travniku precej drugačen.

** V omenjenem sestavku novinarke Vesne Milek nastopa tudi Borut Veselko, direktor Prešernovega gledališča v Kranju in gledališki igralec, skratka kulturnik prvega razreda. Borut, nekdanji alpinist, je ob neformalnem omizju zamahnil z roko in zatrdil, da se jezik spreminja in da moramo tujke v svojem jeziku vzeti v zakup. Z njegovim razmišljanjem se mnogi ne bodo strinjali, lahko pa ga razumem, saj je velik del življenja preživel med alpinisti, ki imajo povsem svoj pojmovni jezik. *** Vendarle pa je vsa planinska in alpinistična literatura zapisana v korektnem jeziku. Najbrž gre Veselku tudi že rahlo na živce, ker si služi kruh v kulturni ustanovi in mora slediti besedilom, daleč od nekdanje besedne alpinistične svobode. Verjamem tudi, da si je to izjavo privoščil utrujen po predstavi in po drugem pivu.

Boj za slovenski jezik se je že razplamtel in zdi se, da je kar precej ljudi, ki spremljajo jezikovna dogajanja v naših medijih, še posebno pri športu. Na pogorišču rokometnega (ne)uspeha na SP sem, denimo, od trenerja zvedel, da je »počival« nekatere igralce. Dobro, Borisu Deniću slovenščina ni prirojena in mu lahko oprostimo. Petra Majdič je v slovenščino vpeljala borbanje in športanje. Kdo ve, morda bo zanje nekoč prejela kakšno jezikoslovno priznanje.

Skratka, zapis, ki ga predstavljamo, je zanimiv tudi za opensoaring, saj nam je pokazal, da moramo biti prizaneslivejši do piscev, kljub vsemu pa menimo, da je kar prav, da se trudimo in uporabljamo svoje. Zakaj bi se klanjali namišljeni avtoriteti večjih narodov in sprejemali utrinke iz njihovega jezikovnega izročila. Tu nastopa že drugi problem, ki se mu pravi nacionalna zavest. Vesna Milek jo prav tako omeni v svojem uvodu.


* Ivo Svetina, »ABC ODER KRIEG (Quasi una fantasia)«

** Sobotna priloga, Vesna Milek: »Dobro jutro: Jezik je zver«

***

na vrh strani

Jadralni padalec na Uršlji odhaja na pot v dolino.

Prav zdaj poteka bitka za uveljavitev letalnika in letala v uradnih dokumentih za letalstvo, a ljudem, ki odločajo, je všeč zračno plovilo. Vtepli so si v glavo, da sta Slovenija in slovenski letalski jezik kot nalašč za plovila, plovnost in podobne spakedranke, ki jih v pogovornem jeziku ne srečujemo. Zdaj so zračna plovila postali še jadralni padalci, najbrž skupaj s padali. Gospod Alojz Krapež, ki na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor, sektor za letalstvo, podpisuje zakonske predpise, bo dobil pri jadralnih padalcih še sive lase, kajti človek zagotovo ne more biti plovilo in padalo je že od nekdaj bilo padalo, tudi če je jadralno. Morda smo na pragu novega izuma – zrakoplovnega jadralnega padala. Od tod ni več daleč, da si od bratov Hrvatov sposodimo še zračno pristanišče, ne samo zato, ker smo pomorski narod ampak zato, da se bodo zračna plovila bolje počutila.


Na poti proti naslednjem dviganju.


Srečanje na pobočju.

Jadralni padalec Srečo Jošt na forumu jadralnih padalcev piše: »Dne 3. 12. 2014 smo prejeli dopis iz Sektorja za letalstvo, v katerem nas obveščajo, da se po 78. točki 17. člena Zakona o letalstvu smatra jadralno padalo in jadralni zmaj kot zrakoplov in da mora biti po prvem odstavku 20. člena istega zakona vsak zrakoplov vpisan v register zrakoplovov RS ali drugo ustrezno evidenco.« Uporaba besede zrakoplov ima v slovenskem jeziku nek drugi pomen, a dandanes je modno, da ljudje, ki oblikujejo zakone, uporabljajo tudi tovrstno besedje, najbrž zato, da bi bili videti imenitnejši.


Samo trenutek ali dva pa bom tam zgoraj.

Ker državne institucije, ki bi morale skrbeti za materni jezik, tega ne počno učinkovito, nalogo prepuščajo ljudem, ki lahko sodijo o vsem, pa čeprav je njihova jezikovna referenca samo politični položaj. Nabuhlo modni jezik je, kot že rečeno, v Sloveniji skoraj zakon, kajti mnogi medijski ljudje radi plehko vsebino podkrepijo z modnim dodatkom in ne vedo, da knjiga spada na polico, o njej pa lahko sodimo to in ono. Danes sta pojma soditi in spadati zamenjana. Če se ti zdi, da kaj pomeniš, boš uporabljal besedo soditi. Pomanjkanje bralne kulture je pripeljalo tudi do zamenajve pojmov letalo (letalnik) in plovilo. Zračna plovila so nekaj drugega in ne prav zelo podobna letalom. Modna beseda je tudi dron, navaden brezpilotni letalnik, ki z malo pameti in s kakšno kamero motovili po zraku. Modna beseda je strmoglavljenje, čeprav je letalo le trdo pristalo in se je morda s polomljenimi kolesi ustavilo na trebuhu ob robu steze ali pa je pristalo na vodi in se, najbrž zaradi valov, potopilo (AsijaAir), čeprav je bilo, po našem letalskem jeziku, plovno. Precej čudno, a ne? Zdi se, kot da ljudje, ki se prebijajo skozi življenje z iskanjem odmevnih novic, ne znajo ali nočejo oblikovati novice o letalski nesreči brez strmoglavljenja, saj je medijsko najbolj privlačna oblika padca letala.


Ali je tam kaj dviganja?

Noben napisan zakon nima jezikovne reference samo zato, ker je zakon. Kdo pa lahko zatrdi, da zakona niso pisali jezikovni analfabeti, ki so bili sicer strokovnjaki na svojem področju. Letalstvo je, to je zdaj že očitno, polno prav takšnih gospa in gospodov, ki so bili ugledne stevardese in prometni piloti in so, ker jim je šibki člen usode (pravi trenutek) to dovolil, krojili slovenski jezik na Prokrustovi postelji. V knjigi Sandija Sitarja Letalstvo in Slovenci boste zaman iskali besedo zrakoplov kot pojem za letalo.


Ali sosedje, kamor radi zahajamo, to "napravo" imenujejo "zrakoplov"?

“Ceterum censeo Carthaginem esse delendam,” je ob koncu vsakega govora, ne glede na vsebino, končal rimski senator Marco Porcio Catone, v obdobju punskih vojn v drugem stoletju pred našim štetjem. Kartagina, po naše, severnoafriško mesto, je šla Rimljanom na živce, misleč, da sta Rim in Rimljani središče sveta in da mora biti ves znani svet urejen po njihovi podobi. Ker ni bilo po njihovo, so vzklikali, da je treba mesto pač razrušiti. Trdno vztrajanje pri zračnih plovilih, plovnosti itd spominja na rimske čase. Tudi 2000 jadralnih padal, ki naj bi jih vpisali v nek izmišljen register. Da bi bili prvi v EU.


Kdo je naslednji na vrsti za vpis v register? Štorklja na aeromitingu Ptuj 2004

na vrh strani