aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Flatland 2010 – manjkajoči konec s foruma [19.7.2010]
(OPENSOARING, 14. in 18.  julija, Niko Slana in Jaša Jakiša)

Ferenc Peperko – zmaga s sposojenim letalom

Riči Bodo
Mlajšega jadralnega pilota kličejo madžarski kolegi Riči, sicer pa je Richard, jadra z enim od sodobnejših jadralnih letal. Sam sem ga spoznal v nenavadnih okoliščinah, ki niso bile namenjene spoznavanju. Na višini kakšnih 400 m sem se oprijel slabotnega dviganja in upal, da se poberem. Nenadoma privihra mimo Riči s svojo ptico, me obkroži in se od obupanca vrne od koder je priletel. V močno dviganje v bližini. Takega povabila na tekmi še nisem doživel. Očitno je presodil, da mi bo na dolgi disciplini močno dviganje koristilo in za neznanca je napravil krog v prazno, ker me po radiu pač ni mogel poklicati. Kasneje sem se mu zahvalil za jadralski fair play, Riči pa se je samo smejal in zatrjeval, da je bilo vzgornika za vse dovolj.

Feniks Ferenc Peperko
Močna italijanska ekipa je po tednu letenja na prizorišču prihodnjega svetovnega prvenstva zapustila Szeged kar z dvomotornim jetom, letala, avtomobile in bivalne prikolice pa jih bodo čakale na svojem mestu. Res, Italijani so prava ekipa. Ferenc Peperko, ki je v klubskem razredu zabeležil že drugo dnevno zmago (in postal tudi mednarodni prvak v klubskem razredu, v kategoriji letal, ki jo v Sloveniji nočemo vpeljati, ker se nam zdi, da smo nekaj več, v resnici pa smo bolj na jadralskem dnu) in se je potrudil, da je mlajšima kolegoma Žigi Pižornu in Mihi Bergincu vselej povedal kaj poučnega, včasih tudi s povišanim tonom, a zmeraj dobro namerno, je dejal: »Če komu, bi Boštjanu Pristavcu privoščil, da bi bil član tako dobro organizirane ekipe kot je italijanska. Ne morem verjeti, da imamo v Slovenji človeka, ki je pripravljen toliko vložiti v svoj šport. Žal tega nihče v Slovenji ne ceni, dvomim celo, da je tako v njegovem matičnem klubu,« a je najbrž mislil na JGZ ALC Lesce.

Boštjan je nekaj dni hodil naokoli slabe volje, letenje mu ni šlo prav od rok, 13. julija pa je v dokaj zapletenih vremenskih razmerah zmagal. Od takrat naprej je znova  mirno zadihal, a se je od flatlanda poslovil že dan pred tekmo in se odpravil v Slovenijo, saj je moral biti v soboto zjutraj že na delovnem mestu. V Szegedu se ni ukvarjal sam z letenjem, ampak je skušal vzpostaviti stik z organizatorji, da bi dobil v kampu spodobno mesto za bivalno prikolico za svojo družino. Peperko je ugotavljal, da Slovenci ne bodo imeli nikogar, ki bi jih kakorkoli povezoval, tako kot je to nekoč delal Miran Ferlan, italijanske jadralce pa vodi senjor Brigliadori st. In še sem pomislil, da bi tako vlogo lahko prevzel Ferenc Peperko, a si o tej združevalni nalogi najbrž misli svoje.

Boštjan Pristavec

Pozitivna osebnost na letošnjem  flatlandu je bil zagotovo Željko Roškar, mariborski Celjan, ki tokrat z novim duodiscusom uvajal v tekmovalno ozračje Gregorja Bezjaka  mlajšega mariborskega jadralca. V neki disciplini sem mu nekaj časa sledil, a ne prav dolgo, saj je pravi mojster pobiranja drobnih dviganj, a navsezadnje ima za seboj že množico veliko tekmovanj, a se o njem le redko kaj sliši. Med pozitivne osebnosti je spadal tudi Ivo Peperko, ki je v kabini DG800M zamenjal očeta. Zapomnil si ga bom predvsem po tem, da je s svojim letalom na prvi kateti trikotnika, dolgi 169 km, ujel veliko skupino najboljših in nato še nekaj časa sledil Petru Szabotu, predvsem pa je skoraj vsak dan pusti za seboj koga od bolj znanih imen jadralskega športa. No, zanimiv bo njegov nastop na državnem prvenstvu v Murski Soboti.

Željko Roškar in Grega Bezjak

Neuslišana peticija
Dva dni pred koncem tekmovanja se je zgodilo, da so organizatorji namenili jadralcem v klubskem razredu dan brez letenja. Piloti s tem niso bili zadovoljni, želeli so leteti, podpisali so peticijo nestrinjanja, a ni zalegla. Kasneje smo zvedeli za ozadje. V klubskem razredu je tekmoval tudi eden od sinov vplivnega moža iz aerokluba v Szegedu in član organizacijskega odbora prihodnjega SP in ker se je pritožil, da je utrujen in da bi potreboval počitek, so mu ga omogočili. Na brifingu so zaradi lepšega vprašali tudi jadralce mešanega odprtega razreda, če bi tudi sami želeli dan počitka, a predloga ni podprl nihče. (N.S.)

Letenje z občutkom - Ivo Peperko

Vtisi pomočnika mlade celjske ekipe
Na poslovilni večerji me je urednik Opensoaringa poprosil, naj preizkusim svoje pisateljske sposobnosti in opišem občutke in doživljanje pomočnika na pokalu Flatland v Szegedu. To pišem zdaj, ko sem eno noč in dober del popoldneva končno, po sedemnajstih dneh, prespal v svoji postelji brez motenj siren (gasilci in reševalna vozila redno uporabljajo cesto mimo letališča za intervencijsko pot) in ostalih ljudi iz kampa. S piloti smo namreč taborili za hangarji ob letališču.

Žiga Pižorn in Jaša

Delo »pomočnika« zgleda sprva nadvse preprosto. Obrišeš letalo, preveriš zalepljene spoje, ga pelješ na startno mesto, itd. Saj vsi na forumu poznate to zgodbo. Jaz se bom raje skoncentriral na doživljanje, ne pa na sam proces.

Šotor se strese. Številke na ročni uri mi zagotavljajo, da je ura 7.35. Jaz jim ne verjamem. Šotor se ponovno strese. V sanjah se spomnim prvih dni v Szegedu, ko smo imeli orkanski veter z dežjem. Šotor se znovno trese. In končno se v svoji zaspani omotici spomnim, da me budi kolega pilot in da je čas, da končno že vstanem. Uspe mi skočiti le na jutranjo vodo, na hitro si sčetkam zobe, ker je namreč letalo prioriteta, ne uspem pojesti niti posušene skorjice kruha, ki je bila na mizi še od včerajšnega kosila. In že s pilotom drviva proti letalu. V rokah imam viledo, še vedno zaspan moram pomisliti, kaj naj sploh počnem s to rumeno spužvasto zadevo. Nakar mi kapne, da moram zbrisati roso z letala.

Med opravilom se mi misli vrnejo k tistim prijetnim sanjam o dolgolasem dekletu, a prej ko ne je delo opravljeno, letalo je pripravljeno in odvlečemo ga na štart. Po vrnitvi v kamp smo si končno privoščili zajtrk in se do dobra zbudili. Pričeli smo si pripovedovati anekdote in zanimive dogodivščine. Kmalu je jutranja monotonost opravila zbledela v pozabo. Ročna ura mi je pokazala 9.57, tokrat sem ji verjel. Čas je bil za breafing. Zaradi moje radovednosti sem se pilotoma vsako jutro pridružil na sestanku. Ker ga piloti poznate ne bom pisal o podrobnostih breafinga. Po slabi uri nezadovoljnega mrmranja pilotov, ki so se zgražali nad dnevno nalogo, se vrnemo k letalom. Čas je namreč, da se pripravimo na vzlet. Še zadnje poliranje letal, preverjanje spojev in že je napočil napovedan čas za vzlet, odstranimo avtomobile z vzletišča. Neki Hun nervozno skače gor in dol po letališču in po frekvenci 122.8 sporoča, da je »task alpha valid«, vsake toliko pa tudi »take of time delayed to van van for five«. Vem, da se števka ena v angleščini piše one in ne van. Končno Hun sporoči, da je »take off time konfirmed«. Piloti vlečnih letal že ogrevajo motorje. Nek fante v rumenem jopiču mi potisne v roko konec vrvi, ki je priklopljen na vlečno pošast od letala. Vržem se na hrbet, nakažem pilotu, naj razpre vlečno kljuko, zapnem letalo, z močnim potegom na vrv preverim, če sem uspešno opravil nalogo, in že tečem na konec krila. Okoli mene rohni šest letal, vsa pripravljena na vzlet.

Za novinca v športu jadralnega letalstva je bilo že samo stati zraven toliko letal, in to v taki bližini, grozljiva izkušnja. Moje oči skačejo od pilota do vlečnega letala, čakajoč signal, da je letalo pripravljeno na vzlet. Še zadnji preizkus komand, znak roke, krilo v zrak in že tečem ob letalu, ki se mi po treh korakih iztrga iz rok in je v naslednjih metrih že v zraku. Zadihan se umaknem z vzletišča in preverim, če morda nisem zgubil katerega od ključev avtomobilov, ki so mi bili zaupani, da jih zvozim do zgornjih parkirišč. Nastanim se v kampu in pred radio postajo na frekvenci 121.0 čakam sporočilo pilotov o času štarta. Ko sem zbral vse štiri čase, za katere sem bil zadolžen,  jih jaz ali kolega odneseva k info pultu, kjer jih vpišejo v register.

Sledi čakanje na pristanek, poležavanje, branje, visenje za računalnikom in seveda dnevna opravila. Večino dni sva z drugim pomočnikom zaslišala po radiu pilote, ki nama sporočajo, da so že na doletu. Redko me je razočaral telefonski klic, ki mi je z naslovno pesmijo iz filma Top Gun najavil, da je pilot »outlandal«. Po telefonu mi je pilot sporočil koordinate ter povedal, da je z njim in z letalom vse v redu. S koordinatami in informacijami oborožen sem šel prijavit pristanek na polju, odhitel do prikolice preverit, če imava vso orodje za razstavljanje letala, in po navodilih GPS-a odhitel pilotu naproti. Izkušeni piloti verjetno zdaj zmajujete z glavo. Neizkušeni zelenček je v tujini zaupal neki GPS napravi, da ga pripelje do pilota, ko pa vsi vemo, da so te naprave nezanesljive. Naj vam povem, da me je moj mali garmin vedno in brez napake pravilno in hitro pripeljal do njive, na kateri je pilot pristal. Seveda mu nisem slepo zaupal, vedno sem imel s seboj tudi karto, na kateri sem s svinčnikom označil približno mesto pristanka. Letalo smo razstavili in pospravili v voz v slabih 15 minutah in odhiteli nazaj na letališče.

Dogodivščina v Szegedu se je končala, še preden sem se dodobra naučil vseh podrobnosti, na katere moraš paziti, ko pripravljaš letalo, ali, kot bi v šali lahko dejali, še preden sem znal sestaviti avion. (J.J.)