|
Podelitev priznanj za prelete za sezono 2012. Bled, Hotel Lovec, prijetno ozračje, organizator se je potrudil s temeljito analizo letov. A če pogledamo natančneje, je ostalo, tako kot je bilo nekoč. S skupino somišljenikov smo nekoč sanjali, da bi to lahko bila gala prireditev, na katero najbrž ne bi smel imeti vstopa, ker hodim po svetu v športnih copatih in kavbojkah. Sanjali smo, da bi morali priti ljudje v kravatah in elegantnih oblekah, splemljevalke pa bi naj bile Muralistke, da bi tako zaigrali pomembnost dogodka, tako kot piloti legendarnih lesenil lovskih letal »sopwith camel«, ki se enkrat na leto zberejo v nekem angleškem dvorcu, seveda s svojimi letali. Pod pilotskimi pajaci imajo frak, saj je vstopnica za prestižni »party«. Po pristanku na sveti angleški travi se, tik ob grajskem obzidju, s frakom odpravijo do čašice s šampanjcem in na klepet. Pa saj vemo, da lahko o tem samo sanjamo. Edina, ki se ju spomnim, da bi po teh merilih imela vstop na prireditev 2012, bi bila Avgust Potušek in Jože Knap iz Slovenj Gradca. Morda je bil še kdo. Nekoč je Miha Thaler dejal, da ga na Tri kralje na Pohorje, na podobno prireditev, ne bo, ker je menil, da to ne more biti kmečka veselica. Nobene povezave ni z omenjeno skupino, ki si je predstavljala podelitev priznanj z okravatenimi jadralci, in protestom Mihe Thalerja, ki se je odpovedal sodelovanja in priznanju, in ki ga, mimogrede, tokrat najbrž nihče ni povabil, pa čeprav je množico svojih izvrstnih letov opravil iz letališča nasproti Hotelu Lovec. In če pomislim, da poleg Hotela Lovec živi naš jadralski kolega dr. Brane Brodnik, ki bi lahko prišel v pižami ...
Žal takrat Miha Thaler svojega protesta ni obrazložil bolj natančno ali o tem kje kaj zapisal. Ja, zapisal. Ena od mnogih slabosti našega športa je preslabotna želja po izražanju s pisanjem. Zmeraj znova skušam primerjati jadralce in gornike, ki jim je, ne samo uspelo ohraniti svojo revijo Planinski vestnik 118 let, ampak skoraj ni gornika, ki ki kaj da nase, da ne bi napisal svoje knige, pa čeprav se pri njih vse dogaja na smešno majhnem prostoru, vsaj v primerjavi z jadranjem. A očitno prostor ni pomemben, pač pa dogajanje v glavi. Zdi se, da pri športu, ki mu pravimo jadralno letenje, mislijo predvsem ekipe, ki ustvarjajo inštrumente, a njihov jezik so številke. Drugi smo v tem pogedu bolj ali manj ovce, ki znamo leteti ali se nam to samo dozdeva. Pa saj ne morem verjeti, da je zadnjo jadralsko literaturo, kot sem nekoč že omenil, pred mnogimi leti spisal Ludvik Starič, športnik motorist in učitelj v avtošoli, za njim pa je bil mrk. Dobro, resnica je tudi, da knjige ni napisal sam, da se je samo podpisal, a vseeno. Poleg nagrajencev za tekmovanje v preletih je bil Matjaž Zupan. Zakaj? Ker je ob prejemu svojega priznanja ostal na »odru« in povedal nekaj besed o svojem »zlatem C«. A najbolj zanimivo je, kako se je to zgodilo. Po tem ko je s svojo diplomo in značko že korakal proti svojemu sedežu, je nekdo iz avditorija zavpil: »Povej nam kaj, če si že dobil priznanje!« Veliko bolj banalno, kot je to imel v mislih Miha Thaler. Razmišljal sem, kaj bi naredil, če bi bil na njegovem mestu? Najbrž bi vzkliku, ki bi ga lahko pričakoval samo v kakšnem shakespearovskem gledališču, odgovoril nekaj v enakem slogu. Matjaž je za hipec zastal pred pičlim avditorijem in zbrano povedal, da je svojih dveh značk, srebrnega in zlatega C, vesel in da bo skušal v prihodnjih letih izpolniti še kakšen pogoj za višjo jadralsko značko. Značke so sploh slepa pega slovenskega jadralnega športa, a zakaj je nastopilo obdobje slabšalnega dojemanja dosežkov, ki kulminirajo v znački? Baje so letala postala predobra in piloti tudi, pa se našim asom zdi, da v tem ni več pravega izziva in nihče več ne spodbuja letenja za značke. Tako smo se zavestno odrekli zanimivi dejavnosti, in ko že nekdo doseže značko, mu jo podelijo skoraj pod mizo. Samo tri značke za minulo sezono je pač znamenje krize, ki kaže, da ni dovolj mladih jadralcev in da napredujejo le počasi? A saj to ni nič novega. Nekoč je vso jadralsko Slovenijo navdušil celjski upravnik Maks Arbeiter, ki je jadral od Plešivca do Vršca, da bi ujel še zadnji pogoj za svoj diamantni C.
In še: jadralcem so podelili medalje v projekcijskem mraku, za zagrnjenimi zavesami in v ozračju, kot bi šlo za prostozidarsko ložo, v kateri je treba vse narediti hitro in tiho. Ne vem, ali to ni motilo nikogar? Če bi bil poleg Peter Karner s svojo kamero, bi že naredil red. Preden so se trije prejemniki priznanj razšli, so se postavili pred objektov in bliskavico Milanu Korbarju, a do besede niso prišli, čeprav bi vsi imeli kaj povedat: Boštjan Pristavec o svojih letošnjih tekmovalnih načrtih, Tomaž Štupnik o tem, da zavestno ni pustil, da ga v njegovi kategoriji 18-metrskih letal še kdo prehiti in Tone Čerin, ki še zmeraj izvrstno zastopa barve starejšega rodu jadralcev, saj ga je kolega prehitel samo za las. Ker so vsi trije zanimivi pripovedovalci, smo bili prikrajšani za kakšno iskrivo misel. Morda so bili organizatorji preveč uvidevni, vedeli so, da bo po podelitvi glavna točka programa (party) in zato je prehitro sledila zahvala za udeležbo. Boštjan je vseeno zaustavil plaz proti bifeju, njegove besede pa so bile zanimive. V prijaznih besedah je povedal, da bi nas na tem druženju moralo biti več, da bi se morali srečevati pogosteje, predvsem pa, da bo to v naslednjih tednih in mesecih nujno, če želimo, da jadralno letenje še ostane šport v Sloveniji.
|
Skok bratov Rusjan iz gledališča na film Jadralci pri predsedniku države Sebastjan Kawa z DG 500 v Lescah Kongres evropskih pilotk v Sloveniji že tretjič Kaj nam danes pomenijo jadralne značke? Polemika o licencah - nihče nima rad sprememb
|
|
