aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Rojstni dan Janeza Starihe
(OPENSOARING, 14. oktobra, besedilo in foto Niko Slana)

Če v letalstvu kaj pomeniš imaš doma na steni svoj karikaturni portret – iz letala. Ki ti ga podarijo prijatelji. No, ste se že uzrli po svojih domačih stenah? Nimate? Šlampasto. Kaj pa čakajo vaši prijatelji? Opravičuje vas samo, da še niste dovolj stari, da še niste prestopili v stranko KE, da vas umetnost ne zanima in da prijatelji nimajo naslova karikaturista. Malenkost: info@karikature-mato.com Janez Stariha – Stari, Jani jo je dobil 10. oktobra, ko je dopolnil 65 let, in ga je za vrat zagrabil letalski zakon ZUJF. Zdaj baje poučuje samo še mlade pilot(ke),a brez potnikov, njegova navdušena izjava, da se bo poslej vrgel v tekmovalno jadralno letalstvo pa do OPENSOARING-a, kot še marsikaj drugega, še ni prišla. Vsekakor mu tudi ekipa OS pošilja čestitke – v imenu bralcev. Smo si dovolili preveč? To, da Stari letos ni zmagal na državnem prvenstvu v jadralnem letenju, smo pozabili, saj vseh njegovih zmag najbrž še nihče ni preštel.

Karikature so umetnost. Zagotovo. Ker je OPENSOARING sodeloval pri projektu Starijeve karikature, to vemo. Mate je prosil, če mu pošljemo kakšno fotko nasmejanega pilota. Nič lažjega, smo mu odpisali. Kakšna zmota. Iz množice fotografij nam ni uspelo najti niti ene. Še najboljša je bila iz Murske Sobote, ki smo jo posneli na državnem prvenstvu v jadralnem letenju leta 2012, potem ko je že vedel, da je osvojil naslov prvaka in da je njegov spremljevalec David Sevčnikar tik za njim. Letos take fotografije ni bilo možno posneti. Ja, ta podrobnost z nasmejanim obrazom je zanimiva, čeprav vemo, da se Stari pogosto smeji. Posebno, ko pripoveduje afriške pilotske zgodbice. Nekaj smo jih objavili že na straneh opensoaringa. Ker je značilnost jadralcev in pilotov velikih letal, da tako ali tako ničesar ne komentirajo, ne moremo z veliko gotovostjo zatrditi, da se je katera ohranila v njihovem kolektivnem spominu. Žal, to je samo še eno znamenje, da je opensoaring zanič in da si bo treba izmisliti kaj novega. Ja, ja, saj delamo na tem. Toda, letos sem na državnem prvenstvu v jadralnem letenju v Szatymazu vendarle slišal nekaj, kar ekipi opensoaringa daje nekaj upanja. Boris Žorž se je pri zabijanju klinov za svoj velik bivalni šotor kresnil s kladivom po prstu in je zaklel: »Keeenge.« (K…c – v prevodu). Torej je le nekdo med vsemi jadralci, ki mu je nekaj ostalo od Starijevih afriških zgodbic. Bravo Boris, bravo opensoaring. Malo samopromocije je treba, ni kaj.

Pri nastajanju karikature je sodeloval tudi Boris Stražišar – Jackson, saj je še po tolikih letih kar je preletaval afriški deževni gozd, kot iz topa izstrelil registracije vseh letal, ki sta jih s Starim letela v CAR. A izvrstna Starijeva karikatura ima pomanjkljivost, saj pilot v roki nima mobija. Napaka ni tako majhna, kot se zdi, kajti, če bi me nekdo vprašal, kje najde na športnem letališču Starega, bi mu svetoval, da poišče nekoga z brado in s telefonom – na ušesu. Ampak, saj je razumljivo, to je takorekoč poklicna deformacija ljudi, ki so pretežno zdoma. Za konec pa še zgodba z dnevnika LX pokala 2010 o kengeju.

Simpatični meteorolog, sicer jadralec in predavatelj na fakulteti, je na kratko, predvsem pa jasno povedal, da vegetiramo med dvema področjema visokega tlaka, ki se ne premakneta in da naj pozabimo na letenje. Ja, to je kenge. Letos vreme ni na strani jadralcev, poleg tega se v Lescah pričkajo in si dokazujejo, kdo ima daljš'ga, kot temu pravi Gregor A. Tudi to je kenge ... Živa Frenc nam razlaga, na kako katastrofalno nizko raven je padlo jadralno letenje v Srbiji, v deželi, kjer je nekoč bilo veliko aeroklubov, veliko jadralnih letal, pilotov in učiteljev jadralnega letenja. Lani so nove jadralne pilote izučili samo v Frencovem AK Vaja v Zrenjaninu, v aeroklubu, ki prihaja iz Beograda. Najstarejši jadralni pilot v Srbiji, ki je opravil izpit za jadralnega učitelja že leta 1962, s simpatijami spremlja jadralni šport v Sloveniji, v edini republiki nekdanje skupne države. Všeč mu je, da se je jadralno letenje ne samo ohranilo ampak tudi napredovalo. Ko mu razlagamo, kaj se dogaja v Lescah, v klubu, ki se je nekoč imel za klub nad klubi, je samo zmajeval z glavo, in očitno ni veliko razumel. Tudi mi ne razumemo tega - pač kenge kot kenge.;

Mimogrede sem ujel eno od skrivnosti tekmovanja v Nitri (pokal Pribina), kjer je baje le malo manjkalo, da bi nekdo od slovenskih jadralcev s pestjo blagoslovil enega od svojih rojakov zaradi nesramnega letenja. Na srečo je bil njegov letalski kamerad bolj miroljubne narave in ga je prepričal, da je bolje, če ohrani mirno kri. Naj še naprej ostane prikriti dogodek brez imen in priimkov, saj najbrž tudi pilot, ki je bil kamen spotike, ne ve (ali se je samo sprenevedal), kako blizu je bil incidentu - brez ringa. Res, to bi bil za slovensko jadralno letenje, ki lahko na bližnjih svetovnih prvenstvih doživi razsvetljenje - kenge ...

V Szatymazu za zdaj ni bilo zaznati virusa nesramnosti, saj letenja ni, pa tudi sicer je to jadralsko srečanje zasnovano na prijateljskem druženju brez tekmovalnih atributov. Celjski pomočnik Vinko, tudi sam jadralec in motorni pilot, ki je celo desetletje delal v bližini Livna, nas je uspešno prepričeval, da bomo veliko zamudili, če se ne bomo udeležili prvega pokala Livna, kajti takih vremenskih razmer ni nikjer drugje v Evropi in tudi tako zavzete jadralske druščine ne bomo srečali nikjer drugje. Ob vremenskem kengeju, ki ga doživljamo, se nas je nekaj že skoraj odločilo, da morda letos izpustimo Flatland in gremo v Livno. Gospod J.F. Renaud, vodja letenja v Szatymazu, ki se vsak dan sproti dokazuje, da je v tesnem sorodu s humorjem, je našel lokalnega jadralca, ki je naslikal kopijo Mone Lise - znamenita gospa namreč drži kvišku sredinec svoje desnice, ki nazorno pove, kaj si misli o ljudeh, ki so en teden pripravljeni čakati na ugodno vreme.

Kako smo preganjali čas brez letenja? Neskončni klepeti o letenju bi ugonobili vsakogar, ki ni zastrupljen z letenjem, vsebina teh pogovorov je patologija, saj skorajda ni bilo spregovorjene besede zunaj letenja. Srečo imajo piloti, ki jih spremljajo dekleta ali pa družine z malčki. Prva liga te letalske anamneze so bili jadralci, ki so se zvečer zbrali za skupno mizo, vsi sami priznani in mednarodno uveljavljeni kapitani, katerih angleško-slovensko latovščino so lahko razumeli samo sami. Šele ob tem pogovoru sem bolje dojel, kaj si lahko mislijo o jadralcih ljudje, ki niso jadralci. Kenge, nič več in nič manj ... Ampak, naj opravičim tudi koga od kapitanov, ki se o svojem poklicnem delu ni pogovarjal, ker je na svetu pač še nekaj drugih zanimivih tem ali pa ga sploh ni bilo poleg.

Eden od njih je bil Jani Stariha, ki nam je, nevemkateričže, in kot vselej zanimivo, razlagal afriške dogodivščine. "Nekoč, še na začetku svoje afriške avanture, sem hodil po Bangiju z enim od kapitanom, ki se je vselej načrtno loteval samo lokalnih deklet, kjerkoli na svetu je letel. Ko sva šla mimo lokalne temnopolte prodajalke ljubezni, ga je vabila, naj vendarle pristopi, pa ji je z navzdol ukrivljenim kazalcem povedal, da njegov kenge ni pripravljen za akcijo. Ona je zamahnila z roko rekoč, da to ni nič hudega, da bo kengeja že spravila pokonci in je tudi nazorno pokazala, kako bi to izpeljala ... Ker je bila vztrajna, ji je v njenem jeziku dejal: "Ginza a kape (ni denarja), awidžawe (konec)," in sta šla naprej.

Kam? To je Stari že pozabil. Ampak zagotovo so kapitani včasih imeli več domišljije. Zdaj nagovarjam Stariho, da bi o svojih afriških doživljajih napisal knjigo. Takrat je bilo letenje še letenje. "GPS je spravil ob zaposlitev njegovega prijatelja Jacksona Stražišarja, ki ga je zamenjal v Afriki, saj izkušnje niso bile več pomembne," je menil Stari, "danes pojejo v letalstvu tipke računalnika." Ja, o tipkah na računalniku se je težko pogovarjati, to ni posebno zanimiva tema.