aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Odkar so v AK Ptuj kupili vitlo, so, samo med prazničnimi novembrskimi dnevi, izpeljali tri letalne dni. V nedeljo 2. novembra, zadnji dan v čudovitem vikendu, so leteli od zgodnjega dopoldneva do sončnega zahoda. Kljub temu, da so morali krpati eno od dveh jeklenic, so z DG 505, bergfalkejem in DG 100 opravili 37 vzletov. Vitlo deluje brezhibno, vsi so bili zadovoljni, saj je nov pripomoček za letenje vnesel med jadralce nov zagon. (facebook opensoaring, 2. 11. 2014)  

Vsaj dveletno dopisovanje prek računalnika z Gregorjem Petrovičem, ki je v bližnjih državah iskal primerno vitlo, se je končalo z obiskom letališča na Ptuju. Vitlo iz Žiline (Slovaška) je dobilo domovinsko pravico v nekdanji rimski provinci. Že na prvi pogled vzbuja zaupanje s svojim videzom, glasom in delovanjem. DG 505 z dvema članoma posadke izstreli z lahkoto na 400 m višine, da ne govorimo o precej lažjem bergfalkeju. Sam sem se znova vrnil v čas pred več kot pol stoletja, na učenje prvih korakov letenja z jadralnimi letali na sedanjem letališču LC Maribor. Na ptujskem travniku sem se zlahka spomnil vsakodnevnega bobnenja močnega motorja vitle. A čas se je spremenil in tokrat je jeklenica vlekla v zrak sodobna in dokaj težka letala. Zanesljivo in z lahkoto.

Dean Bezjak in Peter Repinc sta potrdila, da se od tistih oddaljenih časov ni veliko spremenilo. Jeklenice se še zmeraj trgajo in zato morajo biti v ekipi ljudje, ki jo znajo zakrpati. »Šplajsanje« ali kako smo že včasih dejali temu zahtevnemu rokodelskem delu, je bil že nekoč najbolj nepriljubljen del letenja na vitlo. Tudi na Ptuju je še zmeraj nekaj jadralcev, ki v svojem jadralskem spominu še izbrskajo zahtevno opravilo, pri katerem ne gre brez ubodov ostrih pramenov jeklenice, ki jih je treba povezati. »To najraje fotografiram, od daleč,« se je pošalil Iztok Žagar, a v tej šali je veliko resnice, saj je treba imeti za »šplajsanje« spretne prste, čeprav v debelih varovalnih rokavicah, oster vid, predvsem pa veliko domišljije, da po nekem vzorcu nastane preplet dvakrat po sedem jeklenih pramenov v celoto, ki bo zdržala težo letala. Dean in Peter sta imela pred seboj tiskana navodila, Dean se je želel spomniti, kako so jeklenico krpali jadralci v Žilini. »Imeli so mehkejšo jeklenico in delo so opravili zelo hitro,« se je spominjal Roman Meško, ki je v Žilini dobil učno uro iz popravila jeklenice. »Zdaj so v klubu štirje jadralci, ki so se naučili te obrti,« pravi Gregor Petrovič in zavedajoč se, da brez krpanja ni letenja, dodaja v šali, za katero bi bilo uresničenje kar dobrodošlo, da bi zimske dni popestrili s tekmovanjem v »šplajsanju«. Tako tekmovanje bi bilo nekaj povsem novega.

A najbrž bodo na Ptuju veliko bolj razmišljali o letenju na vitlo, od trenutka, ko se jeklenica samodejno loči od letala in ko mora jadralec najti termično dviganje. Vleka z motornim letalom na večjo višino je veliko bolj udobna, saj ni treba tako intenzivno razmišljati, kako ujeti stik s prvim kumulusom tako nizko. Ptujčani sicer dobro vedo, katera področja ob letališču najprej zadihajo, a pri letenju na vitlo bo treba to spretnost čim bolj izpopolniti. Zagotovo se bo med člani bolj uveljavilo tekmovanje v tem, kdo bo večkrat ostal v zraku po prvem štartu. Zanimivo je tudi, da so se jadralci tokrat pogovarjali o valovih nad svojim letališčem. Še ena možnost, ki jo bo treba raziskati, ampak Alojz Kelc bo še zmeraj razmišljal o Jeseniku, znamenitem češkem izhodišču za valove, na katerem se je že začela sezona jadranja na valovih. »Letos sem bil tam poleti, z motorjem, ampak prihodnjo jesen bom znova šel tja z letalom,« pravi s strastjo zimskega letenja v očeh.

»Sedaj se pojavljajo različne ideje, začelo se je dogajat. Vitlo je ljudi zopet pritegnilo na letališče. Pati je opazil, da je začela dejavnost z vitlom zanimati tudi ljudi, ki živijo ob letališču. Doslej so prihajali gledat samo padalce. Dejansko je ob stezi več gledalcev, odkar uporabljamo vitlo,« pravi Gregor in dodaja, »odleglo mi je, da so klubovci sprejeli vitlo za svojo, po pravici povedano, nisem pričakoval tako dobrega odziva in da bo to tako obudilo jadralno sekcijo.«
In kako se je končal jadralni dan 2. novembra na Ptuju? Jadralcev, ki so po sončnem zahodu želeli opraviti še vzlet ali dva, je bilo še nekaj. Gregor, ki je vodil letenje in pretežno sedel na zadnjem sedežu DG 505 in bergfalkeju, je moral zastaviti odločno besedo. Ko so letala potegnili do hangarja, jih pospravili in zaprli vrata, je bila že trda tema.

»Upam, da bo letos še nekaj takih dni, kot je bil današnji,« je bilo slišati od Danila Hojnika, ki je neutrudno vlekel jeklenici od vitla do štarta in pazil, da ne bi vozil vselej po istih kolesnicah. A to ni bilo samo Danilovo vprašanje. Mnogi si želijo, da bi jadralna sezona 2014 trajala vsaj še nekaj dni. Tudi mraz ne bo motil.