|
Po nogometu se je v športno središče sveta premaknil Tour – 101 kolesarska dirka po Franciji, po deželi, ki je v prvi svetovni vojni utrpela največ žrtev. V Franciji gojijo spomin na to najbolj nesmiselno vojno vseh vojn s 36.000 spomeniki po vsej deželi, ki simbolično govorijo o trpljenju in žrtvah. Peto etapo Toura so organizatorji namenili spominu na usodna leta, ko je izgubilo življenje več milijonov mladih, ko je bilo pravzaprav vseeno, na kateri strani so se bojevali. Možnosti, da te ubijejo, je bilo nešteto. Slovenci, ki takrat še nismo imeli države, smo bili v tem klanju napadalci, čeprav se je zdelo, vsaj na soški fronti, da slovenski fantje vendarle branijo svoje ozemlje, a v družbi z avstro-ogrskimi in nemškimi sobojevniki. Predvsem pa so Slovenci sodelovali na nič manj krvavi vzhodni fronti in mnogi naši pradedje so za zmeraj ostali v Galiciji. Skoraj ni slovenske družine, ki ne bi koga izgubila. Danes vemo, da smo Slovenci, kot poražena stran po vojni izgubili skoraj tretjino ozemlja, zato pa smo vstopili v novo državo Kraljevino SHS in zaživeli v družbi s Srbi, ki so nas dojemali kot vojni plen. Kaj imamo pri vsem tem jadralni piloti, ki skušamo ob svojem konjičku uživati prav nad kraji, kjer so bile vsaj tako krvave bitke kot na zahodni ali vzhodni fronti. Nad nekdanjo soško fronto ali pa nad Dolomiti uživamo ob lepih termičnih dnevih in morda niti ne pomislimo, da so to kraji, kjer so pred sto leti trpeli naši predniki, da so bili ti hribi zadnje, kar so videli v svojem življenju. V miru, ki je sledil, se je začela oblikovati zavest slovenstva, a hkrati je mir prinesel nova trpljenja, posebno z italijanskim fašizmom. In ker nad to deželo jadramo in nam daje možnost za letenje, bi bilo prav, če bi se našim pradedom poklonili, denimo, ob edinem slovenskem spomeniku iz prve svetovne vojne, na Škabrijelu nad Gorico. »Gora svetega Gabriela, dom mrličev, groblja labirintov, grmada človeških kosti, spomenik zverinstva,« je napisal pisatelj France Bevk. Ob 100-letnici začetka I. svetovne vojne bi se to spodobilo. Navsezadnje pa so bili v armadi avstro-ogrske monarhije tudi slovenski vojaški piloti, ki jih spoznavamo šele v zadnjem času. Pot na Škabrijel je prijetna, popotnika v dobri uri pripelje zložno na vrh, med globoko urezano potjo in med ostanki kavern. Kdo bi sploh pomislil, da je tu pred sto leti vladala smrt. Torej se vidimo na vrhu, ki se danes ponaša z razglednim stolpom. Morda bi lahko vodstvo ponudili primorski jadralci? Spodobilo bi se, da bi bili poleg tudi naši jadralci – sicer vojaški piloti, ki poznajo vojaško letalsko zgodovino Slovencev. Takrat se je oblikovala tudi prva letalska stotnija, kot pomoč bojem za severno mejo. Kaj menite?
|
Športni uredniki in jadralno letenje Prilika o besedi, ki je delo postala Bravo – Luka in Matija Žnidaršič Zgodba o samokritiki (just culture) Jadralci in Kontrola zračnega prometa (1) Prvaka sta Boris Žorž in Sebastjan Ramšak Roman Sušnik – jadralec in snovalec Prva svetovna vojna – in jadralci Odprto pismo jadralnim pilotom! Vseslovenski jadralski piknik v Celju Luka in Uroš uspešna v Vareseju Skoraj - do St. Moritza in nazaj Kawa četrtič v Sloveniji, Flytoni uspešen v Nitri Letalci, prižgite kresove in se veselite predsednika Za predsednika LZS – Milan Korbar Lov za naslov »vice« prvaka je odprt
|
|
