|
Prva slika: Naključja
Meteorski delček naključij me je zadel med lenobno vožnjo z razpadlim kolesom v mesto. Poklical sem Boštjana Pristavca in ga vprašal, kako je bilo na kratkem jadranju dan poprej. Ni odgovoril, zato pa me je vprašal, kaj delam v soboto. »Greš poleg, Tanja nima časa, drugi sedež je še prazen. Ob devetih bodi na letališču, čim bolj toplo se obleči. V noge te bo zeblo.« Odgovor je bil znan in ob devetih naslednjega dne se je vse zvrtelo z neznansko hitrostjo. Boštjan je bil mrkega obraza in brez besed, na hitro je zvlekel EB 28 na stezo, ga pripravil, opozoril me je, da čez nekaj minut vzletiva ter da naj se kar namestim. Tik pred vzletom je Anžeta Vidoviča, ki je z dvomotorno seneko vozil padalce do točke odskoka, vprašal, kako je v zraku. Nekoč obetaven jadralec mu je povedal, da že pošteno premetava in da bova imela ples z rotorji. Pihal je severni veter. Anžetu, že precej dolgo poklicnemu pilotu, se je življenje zasukalo tako, da se ukvarja s padalci, namesto da bi izpopolnjeval svoj jadralski talent. A življenje ima svoje zakonitosti in za jadralni šport poklic pilota ni zmeraj ugoden. Ne vem, kam bi ga dal, ali v predal za naključja ali kam drugam. Glede na to, da se je v Tržiču, od koder je doma, podrla skoraj vsa industrija, je še sreča, da se je začel ukvarjati z letenjem in verjamem, da bo nekoč kapitan na večjem potniškem letalu in da v jadralnem letenju tudi še ni rekel zadnje besede. Očitno je Anže videl letalstvo po svoje, zagotovo drugače kot Sandi Kavalič (AK Postojna), ki je ugotovil, da bo v klubu, ki je zmeraj bolj obsojen na letenje ob vikendih, kadar ni v bližini vojakov NATO, težko prišel do letala in si je pred dnevi umislil svojega DG-100. Čestitke. Na valovih enakega spoznanja si je vrhniški član, ki prav tako leti v Postojni, kupil LS3. Na letališču v Lescah je odbilo 9.50, ko sva vzletela, hangar je bil že odprt, dejavnosti pa ni bilo kaj prida in vsaj še dobro uro ne bo šel nihče v zrak.
Druga slika: Prva točka na Uršlji gori Na vzhodni terasi Pece sva se pomešala med razvlečeno skupino pohodnikov. »Poglej, ti pa uživajo,« pravi Boštjan ob pogledu na tri pohodniške pare, malo kasneje sva se na Obirju za trenutek udeležila maše. Zdrsela sva mimo večje skupine na vrhu zanimivega osamelca, ki je stala okoli duhovnika v belem mašniškem oblačilu, nekaj pohodnikov pa je še hitelo, da bi ujelo besede svetega moža. Sklenil sem, da se ob pri priložnosti povzpnem na zanimivo goro, ki se na svojem južnem pobočju ponaša s slovensko planinsko postojanko. Na grebenu Košute sva srečala samotnega turnega smučarja, dilce je imel še pripete na nahrbtniku. Pomislil sem na Jacksona in njegovega sina Janija, planinskega samotarja, ki je nekoč po naključju fotografiral Stariho v nizkem letu nad zasneženimi grebeni Kamniških Alp. Fotografije smo objavili na OS. Zdaj se je podal v jame in je hojo po hribih opustil, Jacksona pa jezijo njegovi konjički. Jackson, ki je bil letos v Szatymazu Starihov pomočnik, je prav tako doživel let z Boštjanovim EB28. Bil je navdušen nad najboljših dvosedežnim jadralnim letalom na svetu in z vodstvom enega najboljših jadralnih pilotov. Dvakratnega presežnika ni mogoče spregledati.
»Prva točka je za nama, z drugo pa prihaja ura resnice,« je naznanil pilot svoje dvome. Oblaki v daljavi so se stikali z vrhovi visokih hribov na zahodu. Vse, kar sva lahko videla, je bila pretežno senca. Za Kepo sva se naslonila na predhodnike Špika in brez pravih dviganj drsela proti zahodu. Dolina reke Zilje se je dvigala, EB28 pa se je spuščal. Za sivimi odtenki oblakov nad nama so se je v daljavi vendarle pokazala osončena pobočja. Plöcken pass sem si ogledoval že krepko nizko. Je sploh še kje kakšne oblak, ki naju bo potegnil navzgor. Strnjeni sivi gmoti sva namenila to nalogo, in res je zmogla umirjeno dviganje. Oddahnila sva si. »Na tem mestu je navadno meja med zračnimi masami. Od tod naprej je drugačen zrak,« sem slišal razlago od spredaj. Naključje? Tu, kjer je pogosto meja zračnih mas, do tod smo zgodovinsko prodrli Slovenci – na Zilji in prav tako v dolini reke Drave. Do tu se jadralci lahko počutimo domače. Prijatelju Alešu Pečetu sem pripovedoval o tem letu z Boštjanom, on pa se je spomnil na svojega ameriškega znanca, kateremu mu je nekje v Južni Afriki razlagal, kje je Slovenija. Najbolj zanimiva se mu je zdela razlaga, do kje vse so nekoč (in še danes) živeli Slovenci. Tujec ga je prepričeval, da je treba neprestano govoriti o svojih prednikih, o koreninah svojega naroda, pa čeprav sta to zdaj drugi državi, v našem primeru Italija in Avstrija na zahodu. Po teh dveh rečnih dolinah bi se morali Slovenci obredno voziti s kolesi, na koncu jadralne sezone bi morali jadralci za nekaj dni zajahati kolesa in po tleh premeriti deželo naših prednikov. Tudi moj nekdanji smučarski znanec iz Lienza zagotavlja, da je v njihovem besednjaku še zmeraj nekaj besed, ki dišijo po Slovencih. In tudi pokrajina je ena najlepših na svetu. Kaj bi si lahko še želeli. Morda bo kdo imel to srečo, da bo na poti srečal izgubljenega mladega volka, tako kot Egon Kaše, naš znani fotograf, zdaj ljubiteljski kolesarski popotnik, ki sem ga imel med jadranjem neprestano v mislih.
Tretja slika: Ob veliki pregradi do doline Engadin
Cestne zanke, katere en krak pripeljejo popotnika v Bormio, zapustiva po dveh zavojih in nadaljujeva proti zahodu, vse dokler se skoraj ne dotakneva doline zgornjega Engadina. Boštjan mi pokaže znameniti Thalerjev Zernez, točko, ki jo je pogosto potipal, se obrnil in odbrzel na dolgo pot proti domu. Na obzorju sva zagledala vzletno-pristajalno stezo v Samedanu, med jezeri sem slutil obrise St. Moritza. Kako je že nekoč zapisal Tone Čerin, ko se je pod krili njegovega letala prvič pojavila dolina Engadina? Veličasten je pogled na dolino reke Inn, predvsem zato ker tudi jadralcem kaže naravno pot iz bavarske ravnine do Samedana v Švici. Ja, kdor si iz Lesc drzne stopiti na pot tega 750 km obsežnega trikotnika, mora imeti kar trdne živce, predvsem pa dolg in lep termični dan, znati mora leteti dovolj hitro. Bil sem vesel, pa čeprav sem bil samo na drugem sedežu v dvosedu, da sem končno vsaj približno videl to znamenito dolino, ki je v mnogih pogledih ključ za veliki 750-kilometrski trikotnik, ki so si ga izmislili slovenski jadralci. Nekoč sem z Boštjanom že jadral po dolini Val Venoste navzgor, a takrat predstave o zgornjem Engadinu nisem dobil, saj sva se prej obrnila. Zdaj vem, da je ta skrajna točka, do katere navadno sežejo slovenski jadralci tudi z manjšimi jadralnimi letali, več kot 300 km oddaljena od Slovenije in da je zelo, zelo daleč.
Četrta slika: Poroka na Jamniku
Če se vrnem v Dolomite, sva imela znova razmislek o poklicnih kolesarjih in vzponu na nek božjastno strm hrib. Dan kasneje sem se zato veselil zmage našega Luke Mezgeca, ki je zmagal v zadnji etapi Gira s ciljem v Trstu, nekoč slovenskem mestu, ki je še pred osmimi desetletji prekašalo Ljubljano v vsem. In znova sva bila tam, kjer sva bila na začetku. Pri Slovencih, tokrat pri tistih, ki uspejo v tujini. Luki Mezgecu še posebno privoščim uspeh, saj se ga spomnim še iz tistega obdobja, ko se je z gorskim kolesom podil po nepomembnih tekmah. Na Tromeji sva še nekaj časa letela nad vrhovi nizkih grebenov, ko pa so proti Kepi postajali višji, sva jih vse bolj gledala iz spodnje police. Pri Tromeji sva preletela majhno in strmo smučišče. »Ko zapade svež sneg se na tem smučišču, že nekaj let, srečujemo isti smučarski fanatiki in orjemo po svežem pršiču,« se je spomnil Boštjan, ki se je v mlajših letih ukvarjal s smučanjem in ga zanima smučanje, smučarski skoki in šport nasploh. Jadralno letenje je čuden šport, spodbuja zadovoljstvo ob pogledu na stvari, ki tisti trenutek niso dostopne in kamor morda pilot nikoli v življenju ne bo stopil. Tudi ob tej misli me zanese k pilotu MT, saj ga nikoli ni vleklo, da bi peš prehodil vsaj delček neznanskih širjav, ki jih je prejadral. Na koncu dolgega drsnega leta proti Lescam sva bila tako nizko, da je bilo treba v višini Hrušice vrteti v rahlem dviganju, nasproti se nama je iz Borovelj že valila ploha. Ko je bilo letalo privezano in ko sva skušala odtajati zaledenela stopala po osemurnem letu s točenim carlsbergom, sva ugotavljala, da bi naju pol ure kasneje ujela ploha. Tri dni pred tem letom sem tudi vadil konec letalskega dne s točenim danskim pivom, sogovornikom za mizo pa sem razlagal o prof. dr. Juretu Piškurju, svetovno znanem slovenskem strokovnjaku za kvasovke, ki dela v tej pivovarni. Naslednje jutro odprem Delo in ne morem verjeti očem - Jure me je pozdravil iz parte … Osebno ga nisem poznal, a pred leti sem se z njim dogovarjal, da za bralce Športa mladih napiše kakšen zanimiv sestavek. Družbo v Delu mu je delal nekdanji predstojnik ljubljanske enote Zavoda za šolstvo, sicer pa nekoč znani košarkarski sodnik Stane Jeraj. Kakšno naključje. Zdaj razmišljam o Aboridžinih, ki imajo do svojih Prednikov izjemno spoštljiv odnos, po svoji deželi imajo na tisoče svetih krajev, kjer se je kaj pomembnega dogajalo in je povezano z njihovimi legendami in pesmimi, ki iz roda v rod potujejo skozi čas. Proti belopoltim nasilnežem, ki so okupirali Avstralijo, in so, denimo, želeli železnico urezati kar v ravni črti, so se domačini bojevali z vsemi sredstvi, da bi jim to preprečili, predvsem pa jim niso dovolili, da bi gradili na njihovih svetih krajih. Tudi znamenja, ki so namenjena njihovemu spominu, so še danes nedotakljiva. Zato sem v tem zapisu nekje omenil, da bi morali Slovenci skoraj obredno obiskovati dolino obeh slovenskih rek Zilje in Drave. A občutek imam, da se zapiramo vase, če pa že kam gremo, mora biti na poti do cilja vsaj en ocean. Aboridžini še danes igrajo na svoj starodavni didžiridu in tudi sicer ne čutijo potrebe, da bi sledili temu noremu svetu. Bruce Chatwin v svoji knjigi govori prav o tem. In kakšna razlika z logiko, ki je razdejala pokopališče nemških avtohtonih prebivalcev v Gudurici pri Vršcu. Če bi imeli prišleki vsaj malo občutka Aboridžinov, se to ne bi zgodilo. No, najbrž sem se prekršil do avstralskih domorodcev, ker sem jih omenil v tako slabi povezavi. Naj mi oprostijo.
|
Športni uredniki in jadralno letenje Prilika o besedi, ki je delo postala Bravo – Luka in Matija Žnidaršič Zgodba o samokritiki (just culture) Jadralci in Kontrola zračnega prometa (1) Prvaka sta Boris Žorž in Sebastjan Ramšak Roman Sušnik – jadralec in snovalec Prva svetovna vojna – in jadralci Odprto pismo jadralnim pilotom! Vseslovenski jadralski piknik v Celju Luka in Uroš uspešna v Vareseju Skoraj - do St. Moritza in nazaj Kawa četrtič v Sloveniji, Flytoni uspešen v Nitri Letalci, prižgite kresove in se veselite predsednika Za predsednika LZS – Milan Korbar Lov za naslov »vice« prvaka je odprt
|
|
