website statistics
Opensoaring.com



aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave


Skoraj -  do St. Moritza in nazaj
(OPENSOARING, 2. junija 2014, besedilo in fotografija Niko Slana)


Samedan

Prva slika: Naključja
Avstralija me je že pred leti prevzela in te dni sem se v mislih vrnil obdobje, ko sem, po naključju, z mladinsko atletsko reprezentanco potoval na svetovno prvenstvo v Sydney. Na odprtju prvenstva sem prvič srečal Aboridžina - igral je na didžiridu. Koža se mi je naježila ob pretresljivih zvokih nenavadnega starodavnega instrumenta. In sploh me je očarala dežela tam spodaj. Nedavno sem si ogledal film Poti (morate ga videti) in po naključju sem sočasno dobil v roke knjigo Brucea Chatwina z naslovom Poti pesmi. Samo zato ker sem se  ubadal, tudi po naključju, z  njegovo davno kupljeno in nikoli prebrano knjigo In Patagonia in so me knjigožersko bolj ozaveščeni bralci seznanili, da Bruce ni kdorkoli in so mi v roke potisnili njegove Poti pesmi. V filmu s podobnim naslovom in z resničnim ozadjem in v knjigi, ki je dnevnik iz istega obdobja, se dogajanje začne v Alice Springsu, avstralskem mestu sredi  puščave. Najprej sem pomislil na jadralno letenje, saj so tam, preden so odkrili Namibijo, postavili nekaj jadralnih rekordov.


Proti Plešivcu

Meteorski delček naključij me je zadel med lenobno vožnjo z razpadlim kolesom v mesto. Poklical sem Boštjana Pristavca in ga vprašal, kako je bilo na kratkem jadranju dan poprej. Ni odgovoril, zato pa me je vprašal, kaj delam v soboto. »Greš poleg, Tanja nima časa, drugi sedež je še prazen. Ob devetih bodi na letališču, čim bolj toplo se obleči. V noge te bo zeblo.« Odgovor je bil znan in ob devetih naslednjega dne se je vse zvrtelo z neznansko hitrostjo.

Boštjan je bil mrkega obraza in brez besed, na hitro je zvlekel EB 28 na stezo, ga pripravil, opozoril me je, da čez nekaj minut vzletiva ter da naj se kar namestim. Tik pred vzletom je Anžeta Vidoviča, ki je z dvomotorno seneko vozil padalce do točke odskoka, vprašal, kako je v zraku. Nekoč obetaven jadralec mu je povedal, da že pošteno premetava in da bova imela ples z rotorji. Pihal je severni veter. Anžetu, že precej dolgo poklicnemu pilotu, se je življenje zasukalo tako, da se ukvarja s padalci, namesto da bi izpopolnjeval svoj jadralski talent. A življenje ima svoje zakonitosti in za jadralni šport poklic pilota ni zmeraj ugoden. Ne vem, kam bi ga dal, ali v predal za naključja ali kam drugam. Glede na to, da se je v Tržiču, od koder je doma, podrla skoraj vsa industrija, je še sreča, da se je začel ukvarjati z letenjem in verjamem, da bo nekoč kapitan na večjem potniškem letalu in da v jadralnem letenju tudi še ni rekel zadnje besede. Očitno je Anže videl letalstvo po svoje, zagotovo drugače kot Sandi Kavalič (AK Postojna), ki je ugotovil, da bo v klubu, ki je zmeraj bolj obsojen na letenje ob vikendih, kadar ni v bližini vojakov NATO, težko prišel do letala in si je pred dnevi umislil svojega DG-100. Čestitke. Na valovih enakega spoznanja si je vrhniški član, ki prav tako leti v Postojni, kupil LS3. Na letališču v Lescah je odbilo 9.50, ko sva vzletela, hangar je bil že odprt, dejavnosti pa ni bilo kaj prida in vsaj še dobro uro ne bo šel nihče v zrak.          


Maša na Obirju

Druga slika: Prva točka na Uršlji gori
Pilota nisem spraševal, kakšni so njegovi nameni. Ko je opravil s termiko na zavetrni strani Karavank in se s pomočjo rotorja dvignil nad oblak, sva preskočila na severno pobočje. Jakost in smer vetra sta komaj zadostovala, da je letalo vzdrževalo višino, med preskokom na Peco se je pilot spraševal ali bo priletel do pobočja dovolj visoko, saj je moč vetra popuščala. Kljub sivini in nizki oblačnosti sva se na Peci lepo dvignila, dovolj, da se je EB28 odpeljal do Plešivca - najbolj vzhodne obratne točke, vzporedne z Uršljo, - in da sva se brez težav vrnila v objem vzgornika na Peci ter nadaljevala do Obirja proti zahodu. Še pred obratno točko mi je Boštjan razkril jadralni načrt - lotiti se večjega trikotnika, z drugo točko v Nemčiji in tretjo v Švici.

Na vzhodni terasi Pece sva se pomešala med razvlečeno skupino pohodnikov. »Poglej, ti pa uživajo,« pravi Boštjan ob pogledu na tri pohodniške pare, malo kasneje sva se na Obirju za trenutek udeležila maše. Zdrsela sva mimo  večje skupine na vrhu zanimivega osamelca, ki je stala okoli duhovnika v belem mašniškem oblačilu, nekaj pohodnikov pa je še hitelo, da bi ujelo besede svetega moža. Sklenil sem, da se ob pri priložnosti povzpnem na zanimivo goro, ki se na svojem južnem pobočju ponaša s slovensko planinsko postojanko. Na grebenu Košute sva srečala samotnega turnega smučarja, dilce je imel še pripete na nahrbtniku. Pomislil sem na Jacksona in njegovega sina Janija, planinskega samotarja, ki je nekoč po naključju fotografiral Stariho v nizkem letu nad zasneženimi grebeni Kamniških Alp. Fotografije smo objavili na OS. Zdaj se je podal v jame in je hojo po hribih opustil, Jacksona pa jezijo njegovi konjički. Jackson, ki je bil letos v Szatymazu Starihov pomočnik, je prav tako doživel let z Boštjanovim EB28. Bil je navdušen nad najboljših dvosedežnim jadralnim letalom na svetu in z vodstvom enega najboljših jadralnih pilotov. Dvakratnega presežnika ni mogoče spregledati.


Slabi obeti

»Prva točka je za nama, z drugo pa prihaja ura resnice,« je naznanil pilot svoje dvome. Oblaki v daljavi so se stikali z vrhovi visokih hribov na zahodu. Vse, kar sva lahko videla, je bila pretežno senca. Za Kepo sva se naslonila na predhodnike Špika in brez pravih dviganj drsela proti zahodu. Dolina reke Zilje se je dvigala, EB28 pa se je spuščal. Za sivimi odtenki oblakov nad nama so se je v daljavi vendarle pokazala osončena pobočja. Plöcken pass sem si ogledoval že krepko nizko. Je sploh še kje kakšne oblak, ki naju bo potegnil navzgor. Strnjeni sivi gmoti sva namenila to nalogo, in res je zmogla umirjeno dviganje. Oddahnila sva si. »Na tem mestu je navadno meja med zračnimi masami. Od tod naprej je drugačen zrak,« sem slišal razlago od spredaj.

Naključje? Tu, kjer je pogosto meja zračnih mas, do tod smo zgodovinsko prodrli Slovenci – na Zilji in prav tako v dolini reke Drave. Do tu se jadralci lahko počutimo domače. Prijatelju Alešu Pečetu sem pripovedoval o tem letu z Boštjanom, on pa se je spomnil na svojega ameriškega znanca, kateremu mu je nekje v Južni Afriki razlagal, kje je Slovenija. Najbolj zanimiva se mu je zdela razlaga, do kje vse so nekoč (in še danes) živeli Slovenci. Tujec ga je prepričeval, da je treba neprestano govoriti o svojih prednikih, o koreninah svojega naroda, pa čeprav sta to zdaj drugi državi, v našem primeru Italija in Avstrija na zahodu. Po teh dveh rečnih dolinah bi se morali Slovenci obredno voziti s kolesi, na koncu jadralne sezone bi morali jadralci za nekaj dni zajahati kolesa in po tleh premeriti deželo naših prednikov. Tudi moj nekdanji smučarski znanec iz Lienza zagotavlja, da je v njihovem besednjaku še zmeraj nekaj besed, ki dišijo po Slovencih. In tudi pokrajina je ena najlepših na svetu. Kaj bi si lahko še želeli. Morda bo kdo imel to srečo, da bo na poti srečal izgubljenega mladega volka, tako kot Egon Kaše, naš znani fotograf, zdaj ljubiteljski kolesarski popotnik, ki sem ga imel med jadranjem neprestano v mislih.


Dvojna pregrada

Tretja slika: Ob veliki pregradi do doline Engadin
Nad Lienzom je bilo vse jasno, visoki grebeni na severu so bili zapolnjeni z oblaki, katerih baza je bila vsaj 1500 m nižje, vlažen in nestanoviten zrak s severa so zaustavili visoki grebeni nad Zell am Seeju, njih vrhovi so štrleli nad grebene kot kepe sladoleda. Z EB28 sva drsela ob tej kombinaciji gorske in oblačne pregrade. V miru sem si lahko ogledoval dolino z Mayernom, eno izmed točk za 500-kilometrski let iz Lesc, pod nama je zdrsel Vipiteno (Sterzing), potipala sva severna pobočja pregovorno neugodnih Sarentinov, v daljavi so se kazali obrisi Merana, najina pot pa je šla po severnih pobočjih Val Venoste na zahod. Nekoliko sva zavila s poti in si iz zraka ogledala znameniti prelaz Stelvio, najmogočnejše serpentine, ki so bile tudi letos cilj Gira, predvsem pa ga je, predlani, star že prek 70 let, s kolesom in s kakšnimi 40 kilogrami prtljage, zmogel Egon Kaše. V svojem slogu je prespal pod vrhom prelaza, samo da bi ob svitu bil sam na cesti. Ko se je utaboril z majhnim kanadskim šotorom (Hammock) ga je prišel pogledat svizec. Godrnjal je pred šotorom, Egon pa ga je razumel, vedel je, da se jezi, ker se je utaboril v njegovem kraljestvu. Sicer je nekoč dejal: »Ko se vozim z avtomobilom, se mi pot vleče, ko pa kolesarim, se mi ure vrtijo neznansko hitro. Na kolesu mi ni nikoli dolgčas, vedno je kaj zanimivega. Tudi sogovornika ne potrebujem,« je pripovedoval. Se vam ne zdi nekam znano, kot da govori o izkušnji iz kabine jadralnega letala?


Prelaz Stelvio

Cestne zanke, katere en krak pripeljejo popotnika v Bormio, zapustiva po dveh zavojih in nadaljujeva proti zahodu, vse dokler se skoraj ne dotakneva doline zgornjega Engadina. Boštjan mi pokaže znameniti Thalerjev Zernez, točko, ki jo je pogosto potipal, se obrnil in odbrzel na dolgo pot proti domu. Na obzorju sva zagledala vzletno-pristajalno stezo v Samedanu, med jezeri sem slutil obrise St. Moritza. Kako je že nekoč zapisal Tone Čerin, ko se je pod krili njegovega letala prvič pojavila dolina Engadina? Veličasten je pogled na dolino reke Inn, predvsem zato ker tudi jadralcem kaže naravno pot iz bavarske ravnine do Samedana v Švici. Ja, kdor si iz Lesc drzne stopiti na pot tega 750 km obsežnega trikotnika, mora imeti kar trdne živce, predvsem pa dolg in lep termični dan, znati mora leteti dovolj hitro. Bil sem vesel, pa čeprav sem bil samo na drugem sedežu v dvosedu, da sem končno vsaj približno videl to znamenito dolino, ki je v mnogih pogledih ključ za veliki 750-kilometrski trikotnik, ki so si ga izmislili slovenski jadralci. Nekoč sem z Boštjanom že jadral po dolini Val Venoste navzgor, a takrat predstave o zgornjem Engadinu nisem dobil, saj sva se prej obrnila. Zdaj vem, da je ta skrajna točka, do katere navadno sežejo slovenski jadralci tudi z manjšimi jadralnimi letali, več kot 300 km oddaljena od Slovenije in da je zelo, zelo daleč.


Centralne Alpe

Četrta slika: Poroka na Jamniku
Vrnitev proti Lescam se mi je zdela »triki«, saj sva pred seboj gledala znova samo črne oblake in ugotavljala kaj naju čaka v področju popolne teme. S svojim inštrumentom sem iskal bližnja letališča in potrebne višine, da bi dosegla to ali letališče pred nosom letala. Boštjan ni spraševal po letališčih, sledil je logiki, da je treba napredovat čim višje pod bazami oblakov. Visoka raven leta za bližnjo prihodnost ni bila samoumevna, ampak, če se je izmazal pri svojem najdaljšem letu na severnem vetru (državni rekord 1293 km), se bo tudi tokrat, sem razmišljal, pa še letališče Toblach je blizu, čeprav ga ni v bazi podatkov LX8000. Čudno, morda zato, ker ima vojaško preteklost ali celo sedanjost. Na zadnjem sedežu sem se moral z nečem ukvarjati. Znova sem občudoval umirjeno letenje, brez pretiranih skokov v hitrosti, tam, kjer je bilo možno in je vario pokazal, da je smiselno slediti grebenu, tako kot to delajo jadralci na velikanskih oceanskih valovih, čeprav ni bil povsem v smeri najinega leta, mu je pilot sledil. Na koncu pride prav vsak meter višine. In tako sva puščala za seboj Toblach, Lienz in Noetsch. Za Mokrinami sva imela proti Lescam vsaj - 400 m, a z vsakim kilometrom bližje domu je letalo zmanjševalo negativni saldo v višini, na koncu sva pred podatkom o višini leta dobila znamenje PLUS, a čez greben v Karavankah nisva videla.


Proti domu

Če se vrnem v Dolomite, sva imela znova razmislek o poklicnih kolesarjih in vzponu na nek božjastno strm hrib. Dan kasneje sem se zato veselil zmage našega Luke Mezgeca, ki je zmagal v zadnji etapi Gira s ciljem v Trstu, nekoč slovenskem mestu, ki je še pred osmimi desetletji prekašalo Ljubljano v vsem. In znova sva bila tam, kjer sva bila na začetku. Pri Slovencih, tokrat pri tistih, ki uspejo v tujini. Luki Mezgecu še posebno privoščim uspeh, saj se ga spomnim še iz tistega obdobja, ko se je z gorskim kolesom podil po nepomembnih tekmah.

Na Tromeji sva še nekaj časa letela nad vrhovi nizkih grebenov, ko pa so proti Kepi postajali višji, sva jih vse bolj gledala iz spodnje police. Pri Tromeji sva preletela majhno in strmo smučišče. »Ko zapade svež sneg se na tem smučišču, že nekaj let, srečujemo isti smučarski fanatiki in orjemo po svežem pršiču,« se je spomnil Boštjan, ki se je v mlajših letih ukvarjal s smučanjem in ga zanima smučanje, smučarski skoki in šport nasploh. Jadralno letenje je čuden šport, spodbuja zadovoljstvo ob pogledu na stvari, ki tisti trenutek niso dostopne in kamor morda pilot nikoli v življenju ne bo stopil. Tudi ob tej misli me zanese k pilotu MT, saj ga nikoli ni vleklo, da bi peš prehodil vsaj delček neznanskih širjav, ki jih je prejadral.  

Na koncu dolgega drsnega leta proti Lescam sva bila tako nizko, da je bilo treba v višini Hrušice vrteti v rahlem dviganju, nasproti se nama je iz Borovelj že valila ploha. Ko je bilo letalo privezano in ko sva skušala odtajati zaledenela stopala po osemurnem letu s točenim carlsbergom, sva ugotavljala, da bi naju pol ure kasneje ujela ploha. Tri dni pred tem letom sem tudi vadil konec letalskega dne s točenim danskim pivom, sogovornikom za mizo pa sem razlagal o prof. dr. Juretu Piškurju, svetovno znanem slovenskem strokovnjaku za kvasovke, ki dela v tej pivovarni. Naslednje jutro odprem Delo in ne morem verjeti očem - Jure me je pozdravil iz parte … Osebno ga nisem poznal, a pred leti sem se z njim dogovarjal, da za bralce Športa mladih napiše kakšen zanimiv sestavek. Družbo v Delu mu je delal nekdanji predstojnik ljubljanske enote Zavoda za šolstvo, sicer pa nekoč znani košarkarski sodnik Stane Jeraj. Kakšno naključje. Zdaj razmišljam o Aboridžinih, ki imajo do svojih Prednikov izjemno spoštljiv odnos, po svoji deželi imajo na tisoče svetih krajev, kjer se je kaj pomembnega dogajalo in je povezano z njihovimi legendami in pesmimi, ki iz roda v rod potujejo skozi čas. Proti belopoltim nasilnežem, ki so okupirali Avstralijo, in so, denimo, želeli železnico urezati kar v ravni črti, so se domačini bojevali z vsemi sredstvi, da bi jim to preprečili, predvsem pa jim niso dovolili, da bi gradili na njihovih svetih krajih. Tudi znamenja, ki so namenjena njihovemu spominu, so še danes nedotakljiva. Zato sem v tem zapisu nekje omenil, da bi morali Slovenci skoraj obredno obiskovati dolino obeh slovenskih rek Zilje in Drave. A občutek imam, da se zapiramo vase, če pa že kam gremo, mora biti na poti do cilja vsaj en ocean.

Aboridžini še danes igrajo na svoj starodavni didžiridu in tudi sicer ne čutijo potrebe, da bi sledili temu noremu svetu. Bruce Chatwin v svoji knjigi govori prav o tem. In kakšna razlika z logiko, ki je razdejala pokopališče nemških avtohtonih prebivalcev v Gudurici pri Vršcu. Če bi imeli prišleki vsaj malo občutka Aboridžinov, se to ne bi zgodilo. No, najbrž sem se prekršil do avstralskih domorodcev, ker sem jih omenil v tako slabi povezavi. Naj mi oprostijo.  
 
Na koncu je EB zniževal višino, zapeljala sva se do Jamnika, tam sva naletela na zadnje poglavje neke ljubezni. Škljoc in fotko sem še isti večer poslal modelarju Urošu Šoštariču, saj na tem pobočju pogosto leti s svojimi velikanskimi modeli. In še zadnje naključje: prav takrat, ko sva si z višine ogledovala svate, je prišel tudi on. »Če bi videla nevesto, bi pristala na Jamniku,« je odgovoril. Za trening bo Uroš tu lahko vadil pristanek in sicer z nastajajočim modelom velikanom JS 1. »Počasi raste. Še vinglete dodamo … sedaj ima čez krila 7,9 m, z njimi pa bo meril čez krila 8,04 m …«     


Jamnik
 

 


Ob skoku v novo jadralno sezono

Športni uredniki in jadralno letenje

Prilika o besedi, ki je delo postala

Pismo

Priznanja za prelete 2014

Avtorji flaminga v Lescah

Bravo Luka in Matija Žnidaršič

Ptuj in vitlo

Rojstni dan Janeza Starihe

Zgodba o samokritiki (just culture)

Mita Vuković (1948-2014)

Stane Menegalija (1930-2014)

Jadralci in Kontrola zračnega prometa (1)

Prvaka sta Boris Žorž in Sebastjan Ramšak

Roman Sušnik – jadralec in snovalec

Dva na SP v Leszno

Prva svetovna vojna – in jadralci

Odprto pismo jadralnim pilotom!

Vseslovenski jadralski piknik v Celju

Luka in Uroš uspešna v Vareseju

Skoraj - do St. Moritza in nazaj

Boris Žorž četrti v Prievidzi

Sever po mariborsko

Kawa četrtič v Sloveniji, Flytoni uspešen v Nitri

Darilo za Veliko noč

Letalci, prižgite kresove in se veselite predsednika

Za predsednika LZS – Milan Korbar

Lov za naslov »vice« prvaka je odprt

Blog 2017

Blog 2016

Blog 2015

Blog 2014

Blog 2013

Blog 2011

Blog 2010

Blog 2009