aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Odprto pismo
z novoletnimi željami Nataliji Polenec,
direktorici Tehniškega muzeja Slovenije (OPENSOARING, 2. januarja 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Milan Korbar in Branko Bunderla)

Kurir, ki ga je obnovil Franc Jaklič-Jaka

Ob voščilu za novo leto je vselej dobro poklepetati, že zato, da voščilo ne izpade kot štanca, ki je za vse znance in prijatelje enako. Pri Opensoaringu, ki smo ga začeli pred leti delati v vaši bližini, na Parmovi 33 v Ljubljani, je neka simbolika, tudi zato ker smo se z mnogimi vašimi sedanjimi sodelavci srečevali v bifeju in včasih tudi poklepetali. Od tega smo imeli vsi korist, tako TMS-jevci kot tudi laiki. Te možnosti zdaj ni več in očitno se je od takrat, čeprav je bilo to še nedavno, čas zavrtel, čeprav skoraj neopazno. Tudi tega nismo opazili, v katero smer se vrti čas, o katerem pišem.

S 1. januarjem 2015 se je od svoje vloge upravnika na letališču v Postojni poslovil Franc Jaklič-Jaka. Ne vem, kaj pomeni ta življenjski premik za Jako, vem pa, da bo moral svojo staro in obnovljeno jadralno letalo, ki je bilo še lani letalno sposobno in je bilo na voljo jadralcem, ki so želeli vzpostaviti osebni stik z zgodovino jadralnega letenja, razstaviti in spraviti v majhnem zasebnem hangarju, ki si ga je, na srečo, v minulih letih postavil ob robu travnate steze.

S tem dejanjem so se odprle še druge neznanke, od tistih, ki nas naj ne bi zanimale, saj nismo člani kluba, denimo, ali bo Jaka še prihajal na travnik skoraj vsak dan in bo na voljo jadralcem za vleko tudi med tednom ali pa se bo odločil za gobarjenje, kuho, hojo in kopanje na kateri od čudovitih opatijskih plaž, kar si je vselej želel; do tistih vprašanj, ki bi morala zanimati širšo javnost. Jaka je najbrž stal pred zahtevo klubskih delavcev, da je treba plačati streho za staro letalo. Razumljivo. Ker Jaka tega denarja nima, če bi ga imel, bi ga najbrž raje vlagal v obnovo letal in ker letalo z navdušenci v kabini ničesar ne prinaša, ga je pospravil. Kakšna bo prihodnost stare »Vaje«, kakršne v deželah z večjo tehniško kulturo cenijo in zanjo znajo poskrbeti, je vprašanje. V Jakovem hangarju je še nekaj letal (zoegling, žerjav, libis 17, delfin, jastreb), ki spadajo v slovensko letalsko zgodovino. Če bi v takšni ali drugačni organizaciji uspelo vzpostaviti nekakšno delavnico za obnovo teh letal – enake pobožne želje imajo tudi hrvaški ljubitelji starih letal, ki so organizirani v društvo VGC Croatia in od mesta Zagreb celo dobivajo nekaj denarja za gradnjo zoeglinga -, bi morda še rešili delček naše letalske dediščine. Tudi prenovljeni kurir in aero-3 sta pod Jakovo streho, kjer je prostora vse manj. Ni potrebno veliko domišljije, da bi dojeli, kaj bo s temi letali čez pet ali deset let. Katero izmed njih bo obdržal, druge bo prodal, nekaj pa se jih bo spremenilo s svoje temeljne sestavne dele. Tu bo konec naše skupne iluzije, da imamo v Sloveniji letala, ki bi jih lahko vtaknili v muzej, če bi ga imeli. A s tem nimam v mislih Jelinčičeve piramide. Slovenski jadralci živimo v sanjah, v katerih smo nekomu drugemu prepustili, da se ukvarja s problemom, mi pa bomo občasno prihajali na letališče, uživali ob pogledu na stara letala in se spotoma odžejali na vrtu restavracije.

Podobna bo najbrž tudi pot vseh drugih naših starodobnikov, saj se lastniki spoprijemajo z enakimi težavami. V mislih imam vajo in mačko v Lescah, ki sta bili še nedavno letalni, nekje se skriva še kavka, jastreb pa visi na letališču na Brniku. Maks Berčič ima v hangarju na Brezovici (?) lesenega trenerja. Letos bo Branko Bunderla dokončal obnovo libisa-180. Tudi Bunderli bodo člani kluba, predvidevam, nekoč v zastavili enako vprašanje o strehi za letalo. Ko bo stal pred vprašanjem kako rešiti nastalo osebno težavo, ki je kot družba najbrž še dolgo ne bomo ponotranjili, ga bo ekonomika prisilila k ukrepanju. Zanima nas tudi slovenski KB-6, ki ima streho v muzeju na Surćinu pri Beogradu.

Spoštovana ga. direktorica TMS, vem, da nakazane težave niso samo vaše, saj bi odprto pismo lahko naslovili tudi na LZS in jih prosil za dejavno razmišljanje, lahko bi ga poslali na JACL, da nekaterim letalom dodeli poseben položaj, morda bi ga lahko poslal tudi na ustrezno ministrstvo itd, toda ime ustanove, ki jo vodite, nedvoumno pravi, da skrbi za tehniško dediščino. To me je prepričalo, da ste pravi naslov.

In kaj bi si želel od vas? Samo kratek odgovor v katerem bi seznanili slovensko letalsko javnost, ki ji ni vseeno za artefakte naše letalske zgodovine, kako gledate na omenjena letala. Kot opazovalcem s strani (ali s terase letališke restavracije) se zdi, da bi delček težav lahko odpravili z namenskimi sredstvi za streho vsem tem letalom, ki bi jih morda zagotovili v imenu tehniške dediščine, morda tudi iz evropskih skladov?

Hvala za razumevanje,
Opensoaring