aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Strast Klausa Seemana – razmislek za TMS
(OPENSOARING, 22. marca 2015, besedilo in foto Niko Slana, urejanje Milan Korbar)

Klaus Seeman ob onem od svojih avtomobilov

Pogled iz vzpetine nad Ostheimom jadralca navda z mislijo, da je v deželi, ustvarjeni za jadralno letenje. Zaobljeni griči, ki si komajda zaslužijo to ime in med njimi dolge zvijugane in prijazne njive, ki odvračajo misel, da bi jadralec lahko imel tukaj kakšne težave pri zunajletališkem pristanku. Neprestano me je presevala misel, da imajo nekateri srečo, da živijo sredi tako lepe pokrajine. Tam nekje, v nedoločljivi smeri - tako je, če si brez zemljevida v rokah - a dokaj blizu, sta znameniti Wasserkuppe in Poppenhausen. V šestih urah, od takrat ko se pozno jutro prevesi v zgodnjo popoldne, sem vsrkaval ozračje na meji z nekdanjo NDR (Nemško demokratično republiko). Ostheim se ne imenuje zaradi bližine nekdanje države imenovane tudi Vzhodna Nemčija in zadnje postaje pred nekdanjo mejo, pač pa zato, da bi se ločil od Nordheima in morda še zaradi kakšnega Heima z geografsko predpono.



V Boštjanovi senci sem prestopil Flugmotorenbau – Binder, v kateri se Boštjan giblje, kot bi bil doma - A ko je Oliver, nečak gospoda Walterja Binderja, ki zdaj vodi posel, zagledal v mojih rokah fotoaparat, je izstrelil: »Brez fotografiranja, prosim!« Sprejel sem prepoved in se na kratko sprehodil po čisti delavnici, v kateri nastajajo letala EB 28 edition in zadnje čase EB 29D. V velikih zračnih dvoranah je bilo morda šest ali sedem ljudi, vsak se je ukvarjal s svojim delom. Nekaj letal, ki niso iz Binderjevega gnezda, je bilo na pregledu. Kakšna razlika z letalsko delavnico v Prievidzi! Tam se prepoteni finišerji niti ne poskušajo zavarovati pred majhnimi strupenimi delci. V Binderjevi delavnici je vse čisto in zračno, eden od fantov je opravljal delo, ki je zahtevalo masko prek nosu. Zanimivo, tudi Binderjeva krila dobijo končno podobo v Prievidzi. Walter je očitno človek, ki je dojel, vsaj tako se mi je zdelo, da je svet narejen za uživat in je svojo letalsko dejavnost zastavil tako, da na leto naredijo po dva ali tri vrhunska letala z motorjem in nič več. Za tri leta imajo svojo ponudbo že razprodano.





In tako so imeli člani ekipe Flugmotorenbau – Binder, ko se je na nebu pojavil sončni mrk, odprta vrata, da so si ga ogledali. Walter mi ponudil zatemnjeno steklo, čeprav sem bil zanj neznanec, ki se je naslanjal na leseno ogrado za konje in pasel dolgčas. Medtem ko je Boštjan urejal podrobnosti s svojim jadralnim letalom, sem v bližini delavnice in njegovega domovanja naletel na čredo čudovitih islandskih konjev. Pravkar so dobili svoj obrok hrane in jih tujec ni zanimal. Tudi konji pripadajo k Binderjevi posesti. Spodaj, na dnu grabna, teče komaj opazen potoček, kot bi ga ustvaril slikar kakšne kičasto romantične podobe za na steno.



Še zjutraj, ko je bila zunaj temperatura blizu ničle, trava v senčnih legah pa prekrita s slano, naju je pred Binderjevo delavnico čakal Klaus Seeman, solastnik Boštjanovega EB 28 edition. Zdelo se mi je, da je že nestrpen ob želji, da nama pokaže svojo zadnjo letalsko pridobitev – leseno motorizirano jadralno letalo K-11, ki so ga izdelali v letih pred drugo vojno in ga skoraj ni mogoče več videti. Poskrbel je za obnovo in ga bo, ker so ga nagovorili v Aeroklubu Wasserkuppe, pokazal ljubiteljem starih letal na njihovem razstavnem prostoru na veliki letalski razstavi Aero 2015 v Fridrichshafnu. Nekaj let je oprezal prav za njim in ko ga je našel, ga je brez pomisleka kupil. Očitno je bilo letalo njegove letalske mladosti. K-11 že prvi trenutek spomni na dvosedežnega lesenega falkeja, le da je enosed in precej manjši. Čudovito letalo, kot nalašč za majhen klub in za doživetje letenja. Linije ima mehkejše, kabina je skoraj ulita na trup, tako kot falke ima eno samo kolo. Skratka, mali lepotec, narejen za letenje. Ne vem ali ga bodo v SFG Ostheim Rhön samo gledali ali z njim tudi leteli, ker je pač zelo redka lesena ptica, a glede na veliko gnečo pod streho letalske lope, bo zagotovo tudi razveseljeval pilote.



Posebna zgodba je majhni športno letališče SFG (Segelfluggelände) Ostheim Rhön, saj je steza postavljena v klanec, pa nikogar od EASE in podobnih ne moti. Na sredini steze je oznaka 1 , ki pove pilotu, da je na polovici steze. Na vrhu je majhna asfaltirana ploščad in nekaj majhnih hangarjev, ki se tiščijo drug ob drugega. Skromno in zelo – klubsko, a tudi z letalom EB28 edition lahko vzletijo brez težav. Tudi najmanjši slovenski klubi so v primerjavi SFG Ostheim Rhön veliki. No, ko sem si ogledal podatke o klubu na spletu, sem šele videl pravo podobo kluba, saj imajo na drugi strani še nekaj hangarjev, a so postavljeni tako, da jih obiskovalec na prvi pogled sploh ne vidi. Precej drugače kot bahavi hangar v Bovcu.



Kdo je Klaus Seeman (75)? Vemo, da je solastnik EB 28 edition in že nekaj let Boštjanov spremljevalec na njegovih rekordnih jadralskih potepanjih po Namibiji. Vemo, da pilotiranje EB28 povsem prepušča Boštjanu. V mladosti je bil Klaus obetaven jadralec, saj je bil najmlajši v NDR, ki je opravil FAI trikotnik 300 km. O tem njegovem letu (1956 ali 1957?) bo treba še kaj napisat, saj najbrž ni imel kaj več kot 17 let, vzletel pa je najbrž na vitlo. Klaus je jadralno letalo (EB 28 edition) kupil od Walterja Binderja, človeka, ki ga osebno pozna in je najbrž že dolgo član istega kluba kot on. Zagotovo je ponosen, da osebno pozna Binderja in ljudi, ki ustvarjajo letala z oznako EB, pa tudi to, da lahko z Boštjan doživlja skrajne meje termičnega jadranja in rekordnih letov prek 1000 km. »Klaus je človek, ki uživa, ko zazna kakšen tehnično logističen problem in se ga lahko loti. Občutek imam, da je zanj najlepše darilo, če pred njega postaviš težavo, ki jo je treba urediti, pa čeprav bi se moral na hrbet pod avto in sam urejati težavo,« meni Boštjan.

Klaus je obiskal Boštjana na svetovnem prvenstvu v Lesznem 2014. Tako kot vselej, kadar sem ga videl, daje videz umirjenega gospoda. A očitno ima v sebi hudiča, ki ga neprestano spodbuja, da raziskuje in ureja. V Lesznem je tistega dne, ko zaradi slabega vremena ni bilo tekmovalnega dne, sedel v avto in se odpeljal nekam na mejo z Ukrajino, na letališče pa se je vrnil pozno ponoči. Boštjan se spominja njegovega podobnega izleta tudi v Namibiji, ko je prevozil z avtom 1500 km, samo za to, da bi videl neko vozilo znamke Opel, s katerih se je baje med drugo vojno prevažal pomemben nemški general. Res je našel, kar je iskal, a je bilo vozilo v tako slabem stanju, da se mu je odpovedal, zato pa je, mimogrede, kupil črpalko iste firme in jo skupaj z jadralnim letalom na koncu namibijske sezone zapakiral v kontejner in skupaj z jadralnim letalom odpeljal v Nemčijo in tam tudi obnovil.



Klaus Seeman, ki je sicer lastnik Oplovega servisa, je namreč navdušen zbiralec vsega, kar je povezano z Oplom. Vsega. V svojem servisu ima dva velika prostora, s ponosom jima lahko reče avtomobilski salon, a zdaj ne razstavlja več novih avtomobilov za prodajo, ker zatrjuje, da je premajhen trgovec, da bi lahko prodajal nove avtomobile, vendar pa ima pod bleščečo streho stare primerke Oplovih avtomobilov, motorjev, koles, šivalnih strojev, elegantnih kovčkov, ki so jih ponosni lastniki pripenjali na zadke svojih avtomobilov. V Seemanovem razstavnem salonu so ostareli modeli še zmeraj bleščeči, kot takrat, ko so prvič prišli pred oči kupca. Na steni je velika stara reklama za Opel, pa še dve lični gospodični, ki na manjših reklamnih plakatih delata reklamo za Oplova kolesa. Niti zavedal se nisem, da sem se nenadoma preselil v stare čase. Klaus Seeman in njegova hči, ki vodi poslovanje servisa, imata občutek za lepo, saj prostor ni nasičen z razstavnimi predmeti in obiskovalcu pusti dihati in vonjati v realnem času.



Čestital sem lastniku, da je zbral tako lepo zbirko avtomobilov. Bil je vesel, ker sem opazil njegove dragocene starine in naslednji trenutek me je pocukal za rokav in me odpeljal od enega do drugega razstavnega kosa. Ni nakladal, v enem ali dveh stavkih je povedal, kar je bilo zanimivega. V bleščečem črnem pulmanu z imenom admiral, mi je na armaturni plošči pokazal okrogel radio, ki je bil takrat prava redkost v avtomobilih. Med kolesi je opozoril na kolo brez verige, zato pa je imelo za pogon kardansko os in lesene blatnike. Izjemno zanimivo je kolo, vsa so seveda izpred druge vojne, z majhnim bencinskim motorjem ob zadnjem kolesu in celo z vztrajnikom. Vsako kolo je po nečem izstopalo, a da bi ugotovil, kaj je na kolesu tisto, ki mu daje mesto v salonu, bi moral imeti čas, več tehniškega znanja in tudi pravi odnos do starin. Pri šivalnih strojih, ki jih je s stekleno steno ločil od drugega, je pokazal primerek stroja iz leta 1865, povedal je, da je dolžina šivov odvisna od hitrosti s katero z nogama poganjaš napravo. Pomislil sem, da bi tu morala biti pravzaprav Natalija Polenec, z vsemi svojimi kustosi Tehničnega muzeja Slovenije, saj bi imel kaj videti, predvsem pa doživeti Klausovo navdušenje – in zbirko.





Klaus je zamahnil z roko: »Ne, to ni še nič. Tukaj je samo delček tega, kar imam. Tudi uradna zbirka tovarne Opel nima toliko eksponatov,« se je mimogrede pohvalil in zarotniško zasmejal ter zamahnil z roko. »Nekega dne se bo treba vsega tega znebiti …« Ne, Klaus se vsega tega, kar je nabral za slavo ponosne tovarne Opel in za svoje veselje, dokler ji delček slave s slabo kakovostjo ni potolkel ameriški lastnik GM, ne bo nikoli odpovedal. Nikoli, ker je v zbiranje in v akcijo vložil neznansko energijo in domišljijo, pravzaprav svoje bistvo. Kleparje, ki še znajo iz ravne pločevine narediti natančno ukrojeno okroglino, je poiskal na Poljskem in jih pripeljal v svoj servis, da so naredili, kar je rabil za kakšen svoj avto. Morda bi se gospod mag. Boris Brovinsky s TMS zgrozil, ker ima gosposki admiral morda nov prednji desni blatnik, ampak, saj je bil narejen na roko. Kaj bi lahko bilo s tem narobe? Tudi ljudje imajo umetna kolena in kolke in so še zmeraj ljudje.





Klaus je očitno presodil, da naju z Boštjanom zanima njegova zbirka. S svojim ne prav novim Oplovim kombijem je prišel po naju k Binderju, da naju odpelje in nama razkrije še delček skrivnosti. Za našo zbirateljsko zgodbo je nepomemben odkup odsluženega poslopja železniške postaje, nekoč zadnje postojanke na meji z ZRN. Od države je veliko 3-nadstropno stavbo odkupil za manj kot stane v Ljubljani enosobno stanovanje in zdaj bo v prenovo vložil več kot milijon. Kar precej delavcev je s tem dobilo delo. Spodaj bo kavarna, pomemben podatek je, da se vsak dan pelje od tod z železnico na delo tristo ljudi. Zgoraj bodo stanovanja. V Sloveniji bi takšno stavbo najprej preprodajali. Dan po najinem odhodu je bila sobota, velik plakat na stavbi je krajane vabil na ogled prenove nekdanje postaje in brezplačni golaž za vse obiskovalce. Od nekdanje postaje bo ostal samo še skelet stavbe, lesene stopnice in lepa starinska lesena ograja, ki vodi v višja nadstropja.





Ko sva se z Boštjanom že poslavljala od Klausa, naju je na parkirnem prostoru svojega servisa še enkrat pocukal za rokav, zamahnil z roko kot najstnik, ki ve za skrivnost in se je odločil, da nama jo bo pokazal. Zadaj, za servisom in avtopralnico, je bil še en prostor v katerem je bil nekoč pomemben del servisa z dvigalom. Na njem je bil dvignjen predvojni model Opla, najbrž samo za hude stranke, s poševnim zadkom nad katerim bo rezervno kolo in na vrhu še potovalna košara. Pod avtomobilom je mojster nekaj delal, bil je morda malo mlajši od avtomobila. Zmajeval je z glavo, povedal je, da je s starimi avti neznansko veliko dela, a da ga bo spravil v red. Klausu so se oči zaiskrile, staro pločevino je pobožal z roko. Seveda, ko pridemo prihodnjič v Ostheim in Klausov servis, bo lepotec dobil prostor v avtomobilskem salonu.



Ja, če bi bil Klaus naše gore list, bi v Sloveniji že zdavnaj že imeli letalski muzej in še marsikaj …