Opensoaringov turistični vodnik po Ptuju - za jadralce
(OPENSOARING, 17. Junija 2015, besedilo in fotografije Niko Slana, uredil Milan Korbar)
Državno prvenstvo v jadralnem letenju bo prepredeno tudi s kulturo. Skupaj z organizatorji smo izbrali nekaj točk in vam jih predstavljamo v Opensoaringovem turističnem vodniku. Izpustili smo še marsikaj, tako da udeležencem ne bi vzeli veselja do samostojnega raziskovanja Prlekije. Pri tem prijetnem opravilu vam bo v pomoč urejena in dobro označena kolesarska pot. Poetovio
Poetovio Kaj je posebnost Ptuja? Eni bodo dejali, da je to pravopisna posebnost, ki pravi, da gremo na Ptuj in ne v Ptuj. A prepričan sem, da se rimski cesar Trajan, ki se je odločil, da bo pokoril Dačane, nekdanje prebivalce romunske pokrajine Dakije, tam okoli leta 101 našega štetja, za to posebnost ni vedel. Ptuj je bil takrat največji logistični center na svetu, pomembna točka mogočnega rimskega imperija, vseh sedemnajst let, kolikor je trajal Trajanov bojni pohod. Na koncu takrat ene najbolj krvavih vojn, ki so jo omikani Rimljani bili in dobili z barbari, seveda z barbarskimi prijemi, o čemer pripoveduje 2200 kiparskih upodobitev na 38-metrov visokem Trajanovem stebru, ki danes sameva nekje za Kolosejem v Rimu, se je skozi Petoviono prepeljalo 250 ton uplenjenega zlata in 500 ton srebra. Zagotovo je nekaj cekinov padlo tudi za Ptujčane, prebivalce ob mogočni blatni reki, na kateri so Rimljani postavili most. Pravijo, da je bilo mesto, ki je gostilo VIII. in XIII. rimsko legijo, takrat večje od Londona in od Dunaja. Colonia Ulpia Traiana Poetovio je bila pomembna točka rimskega imperija. Po umiku Trajanovih kohort, ki so oplenile Dakijo, zajele 500.000 prebivalcev in skoraj iztrebile to romunsko pokrajino, je mesto izgubilo strateški značaj, začelo je počasi usihati, a je bilo kljub temu še v 3. stoletju eno večjih mest rimskega imperija. Ptujčanka je bila, kot zatrjujejo pisni zgodovinski viri, mati zadnjega rimskega cesarja Romula Avgusta (476). Od leta 397 do 452 je mesto doživljalo pretrese, ki so jih povzročili Goti. Pomembna letnica je še 1532, ko je pred mestom stala vojska turškega Sulejmana I. Veličastnega, a ga ni napadla, zadovoljila se je z ropanjem okolice. Že prej in kasneje je mesto prehajalo iz rok v roke, tudi s prodajo.
Vse to začuti današnjik z malo domišljije ob sprehodu po starem delu čudovitega mesta Dejana Zavca, ki ima zmožnost, da uspava brez anestezije. Prepričan sem, da stari Ptuj izžareva energijo, kot le malo katero slovensko mesto. Piloti in spremljevalci državnega prvenstva v jadralnem letenju, bi morali zato mestu veteranu izkazati čast in se sprehoditi po skoraj dva tisoč let starih ulicah. Morda niso bila prav na istih mestih, morda so bila kakšen meter nižje kot so današnje. Artefaktov, ki so nastali nekaj stoletij za Trajanom, so vidni in o njih ne bomo govorili, veliko boste zvedeli v muzeju na gradu, čudili se boste minoritskemu in dominikanskem samostanu, očarala vas bo cerkev sv. Jurija itd. Ptuj je biser za katerega pravijo, da so ga začeli brusiti šele nedavno. Ptuj, ki ga prvič omenjajo leta 15 našega štetja, šteje torej natančno 2000 let pisne zgodovine. Pozorno opazujte prebivalce, morda boste opazili sledi obraznih potez, ki spominjajo na nekdanje vojake nekoč mogočnega imperija, ko je bil Ptuj Poetovio mesto številka 1.
Dober dan, sonce!
Konjeniški park Starošince Približno deset kilometrov pred Ptujem, na zahodni strani, ob cesti, ki prihaja na Ptuj iz Slovenske Bistrice, so Starošince in konjeniški park. Za seboj ima prvo desetletje delovanja, pred seboj pa obetavno pot, ki jo vodi Metka Demšar Goljevšček, velika ljubiteljica konj in pedagoginja. Zato se ne čudite, če boste v velikem zračnem hlevu naleteli na otroke iz vrtca, če bodo otroci »ta glavni« jahači, če bodo imeli pod streho konjeniškega parka likovno delavnico. Vsebina fundacije Nazaj na konja so dejavnosti in terapija s pomočjo konja ter klasična šola jahanja za otroke in odrasle. V Starošincih boste začutili, da konji živijo na svobodi, pod nebom in najbrž ta posebnost življenja na prostosti konjeništvo še najbolj povezuje z jadralnim letenjem. Prav nič nismo bili začudeni, ko smo pred leti med jahalci srečali Petra Repinca, danes vodjo jadralne sekcije AK Ptuj. Metka, ki vodi programe dejavnosti s konji za otroke, se že vrsto let ukvarja z načrtnim preučevanjem sobivanja konja in človeka, predvsem pa se v zadnjem času posveča preučevanju konj in skladno s svojim zanimanjem izgrajuje svojo akademsko pot. Pri njej boste zvedeli vse, kar vas bo zanimalo o konjih na splošno, o konjih v lastnem hlevu pa je vzpostavila neposreden stik. In tudi obiskovalci kmalu začutijo, da niso prišli na navadno konjeniško farmo, pač pa v konjeniški park, ki tudi s pomočjo evropskih sredstev raste iz leta v leto. Veseli bodo obiska.
Puhov muzej
Muzej Janeza Puha Čeprav je Slovenija majhna pa jo njeni državljani slabo poznamo in to za mnoge od nas, čeprav se ukvarjamo z jadralnim letenjem, drži kot pribito. Milan Kralj, učitelj motornega letenja na Ptuju, nam je razložil, kako z letališča v priti na Gomilo, na znamenito vzpetino v Prlekiji, z razglednim stolpom. »Saj veste, kje so Juršinci?« je vprašal, mi pa smo požrli slino in si pustili razložiti vse od A do Ž. No, še preden smo prišli do Gomile in razglednega stolpa, smo se med potjo zaleteli v Puhov muzej, čudovito prleško cimpračo, kakršnih skorajda ni več. Prijazno nas je sprejel Janez Čeh in nam razkazal muzej svetovno znanega prleškega izumitelja (1862-1914), ki je v bližini Gradca postavil tovarno Steyr Werke s 1100 zaposlenimi, ki je na leto izdelala 16.000 koles ter po 300 motorjev in prav toliko avtomobilov. Za Muzejem Janeza Puha, Prleka, ki ni nikoli pozabil na svoje korenine, stoji danes 548 ljubiteljev, ki vsako leto za svoje članstvo plačajo po 40 evrov, ves izkupiček pa gre za promocijo in vzdrževanje muzeja. Gospod Janez Čeh, ki deluje kot prostovoljni kustos, ker pač stanuje v bližini in ga lahko kadarkoli pokličete po telefonu, nam je razložil, kako so postavili muzej. »Rojstna domačija Janeza Puha je bila kakšnih dvesto metrov nižje. Ustanovni člani, bilo nas je osemindevetdeset, smo jo želeli kupiti, da bi se lahko sestajali. In takoj je vzplamtela nevoščljivost, češ, zakaj bi kupili Puhovo cimpračo in ne eno od dveh sosednjih. In so jo nenadoma požrli plameni. In oni dve sosednji tudi. Kot pri norcih. Potem smo kupili to, v kateri je danes muzej in je podobna Puhovi. Ne boste verjeli, samo nekaj ur po odprtju (12. avgusta 2000) je nekdo podstavil ogenj tudi tukaj. Del stavbe je pogorel do tal. Še dobro, da v tem delu ni bilo razstavnih eksponatov. Vse smo obnovili in zdaj imamo mir. Veseli smo, da imamo veliko obiskovalcev, ljudje se zanimajo za našega Puha, posebno iz Avstrije. Nedavno nas je obiskala velika skupina Kanadčanov,« se je pohvalil Janez in nam v kleti, v katero je vhod s ceste, razkazal še klubske prostore. Prleki so sposobni ljudje, poiskali so vse možnosti kako postaviti muzej (Ministrstvo za kulturo, Občina Juršinci, Zgodovinski arhiv Ptuj, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor ter člani Društva rojaka Janeza Puha) in zdaj zanj tudi zgledno skrbijo. Janez Čeh je bil vesel našega obiska, še posebno, ker pogosto z zanimanjem opazuje jadralna letala nad svojo domačijo, ki je le nekaj sto metrov od muzeja. Ja, skoraj bi pozabili, Janez Puh se je rodil 27. Junija 1862 na Oblačeku Sakušaku pri Juršincih. Torej je naš človek. Janez Čeh si torej jadralcev nad svojo domačijo ni izmislil.
Razgledni stolp Gomila
Razgledni stolp Gomila Če ste obiskali Muzej Janeza Puha se morate odpeljati še do razglednega stolpa na Gomili, do katere je še nekaj minut vožnje s kolesom ali z avtom. Pogled z vrha razgledne ploščadi razkrije lepoto Prlekije tudi vsem, ki se ne ukvarjajo z letenjem in nimajo te možnosti. Poleg stolpa je sedež Turističnega društva in seveda gostilna. Prijetno je posedeti v senci njene terase, saj je čutiti prijetno sapo, značilno za izpostavljeno višjo lego. V Juršincih smo, nasproti Muzeja dediščine Kraljič, v mobilni pekarni kupili košček ajdove »friške« prleške pogače in se na Gomili, osvežili z brizgancem. Vse je bilo na svojem mestu.
Dvorec Dornava
Dvorec Dornava Če ste na poti v Juršince spregledali dvorec Dornava, se morate zaustaviti pri njem, ko se boste vračali z Gomile in Oblačeka. Velika začarana in postarana lepotica z novo streho, ki so se ji vsi odpovedali, sameva. Sprehodite se po njenih vrtovih, velika stoletna drevesa dajejo prijetno senco. Prevzela vas bo mogočna stavba, ki je bila nekoč biser in so ji v novih časih ukradli čudovit drevored. Le-ta je danes delček regionalne ceste. Ko stojite pred zaklenjenimi lesenimi vrati v dvorec in se postavite s pogledom proti železnim zunanjim vratom, boste šele dojeli, da je bila tam daleč zunaj nekoč dovozna pot do dvorca in ob njej stoletni drevored. Zagotovo se boste vprašali, zakaj je bilo potrebno, da so dvorcu odtujili drevored, saj cesta ne pelje nikamor. Vsa druga vprašanja prepuščamo obiskovalcu, ki ga o žalostni zgodovini pouči informacijska tabla, čez cesto. Sama žalost, temu bi lahko dejali, da bisere mečemo svinjam.
Vinogradništvo Cvetko Kogl 1542
Vinogradništvo Cvetko Kogl 1542 Ko sem pred kakšnim desetletjem in pol prvič stopil na teme Kogla, griča nad Veliko Nedeljo, sem pomislil, da takega razgleda in tako čudovite lege, pod katero se razprostirajo vinogradi, ni niti v Franciji, v kraljestvu vin in zgodovine. Stavba, ki jo je Franci Cvetko obnavljal vsaj desetletje, ima letnico 1820, griček Kogl pa 1542.
Na spletu lahko preberete: »Vina. Mlada, sveža in živahna; starana in uglajena; bolj ali manj suha in sladka; prevladujoča ali zadržana; bahava, razkošna, včasih tudi skromna Tako različna pa vendar vedno enaka. Naša. S Kogla. Oblikujejo, razvijajo in spreminjajo se skupaj z nami. In obratno. Lokacija. Zaradi bitke na veliko nedeljo leta 1199, ko so domači rodoljubi Friderika Ptujskega, ob pomoči vojščakov nemškega viteškega reda križnikov, zavzeli in ubranili pred požiganjem in ropanjem ogrskih hord »nikogaršnjo zemljo« ob izlivu Pesnice v Dravo, so kraj po tem dogodku imenovali Velika Nedelja (Magna Dominica lat.). Hiša. Na rahli vzpetini nad Veliko Nedeljo leži kmetija Kogl. Da je hrib posejan z vinogradi, se prvič omenja že leta 1542. Vse do zemljiške odveze leta 1848 je bil v posesti križnikov, nakar so ga od leta 1860 upravljale premožne gosposke družine. Mogočna zidanica na vrhu posestva je bila zgrajena leta 1820.«
A glavna značilnost Kmetije Cvetko na Koglu je umetnost. Franci je v minulih letih gostil nešteto umetniških kolonij, vsa njegova posest je prepredena z umetniškimi deli, skulpturami, likovnimi deli. Vse, česar se dotaknete, ima pridih umetnosti. Tu so živeli in ustvarjali mnogi slovenski umetniki, od Tisnikarja do Ciuhe. Tudi Franci ima izjemen občutek za oblikovanje, vse nalepke za svoja vina je izdelal sam, predvsem pa z velikim okusom. Ptujski jadralec Alojz Kelc, ki pozna v teh krajih vse in vsakogar, se je čudil. »Pa kako, da tega kraja nisem odkril sam,« se je spraševal na glas. Ko boste prestopili vhodni portal in se do vznožja stavbe, kjer je že vhod v klet, zapeljali po dolgem trivrstnem drevoredu, se boste čudili tudi vi.
Ptuj: 1205. start na vitlo je bil moj
(Opensoaring, 27. december 2015, besedilo Mojca Zupan, foto Mojca Zupan in Luka Hojnik, uredil Milan Korbar)
Prvič megla, drugič megla, a v tretje gre rado, pravi slovenski pregovor. Res je bilo tako. Za konec sezone, 26. 12. 2015 je bilo na letališču v Moškanjcih vreme čudovito.
Že dopoldan se je začelo letenje. In še na tako lep dan se dogajajo nerodnosti. Strgala se je jeklenica, krpanje je zahtevno, počasno in bodeče in treba je bilo počakati. Poznam občutke letališke brezčasnosti, pa vendar je včasih težko sprejeti dejstvo ne-leteti, ko je želja tako močna, da jo s težavo potlačiš in zatreš, ko te stisne in duši zaradi morebitnega razočaranja. A na Ptuju so pozitivne misli zapolnile upanje in včasih so nam naklonjene tudi zvezde. Morda je bil tokrat vpliv božične polne lune, ki se je pojavila po osemintridesetih letih. Kakorkoli, zgodilo se je, da sem sedla v bergfalkeja in je jeklenica vzdržala.
Moj drugi start na vitlo je bil letos tisoč dvestopeti na Ptuju in hkrati zadnji - štiriintrideseti na ta dan. Zdelo se mi je, da se mi dogaja marsikaj. Ob sončnem zahodu sva z Dejanom Bezjakom vzletela, naredila nekaj krogov in pristala. Dejan me je prijazno vprašal, če bi prijela palico in še sama občutila letalo v zraku, vendar, tisti trenutek si tega nisem želela. Pogled in misel sta bila eno: gledati, čutiti, doživeti sončni zahod. Barvna paleta slikarjev sveta, čudovito obsijana okolica letališča z zahajajočo pokrajino neizbežnega konca dneva, svoboda v višavah, razkošje na nebu, ki ga je težko ujeti v objektiv. Začarana sem opazovala igro barv, poslušala melodijo navidezne tišine in pomislila na verze Rudija Klinarja (pesniška zbirka Z vetrom): »Lepo je in tiho tod. Še čas se zdi, da tu stoji, z menoj zazrt v neskončni svod in večnost se resnična zdi.«
Tokrat sem zopet pomislila na vprašanje, ki se mi poraja že nekaj let, in sicer, od kod mi ljubezen do letenja? Morda še iz najstniških let, ko sem prebrala Jonatana Livingstona Galeba, ki nam sporoča: »Treba je vaditi, da vidiš pravega galeba, tistega dobrega, ki je v vsakem izmed njih in jim pomagati, da ga vidijo sami v sebi. Imenitno je, ko se ti to posveti.« Janez Gradišnik je v spremni besedi galebu Jonatanu še dodal: »Kdor bo v delcu našel še več, mu bo za notranjo obogatitev le še bolj hvaležen.«
Za piko na i je sledil pristanek »počez«, pred hangar in lesena ptica je odšla pod streho, na varno, dokler je ljudje znova ne izkoristijo za svoje užitke na obzorju. Ptujčani, HVALA za vabilo, razvedrilo, doživetje, presenečenje in gostoljubje.
