aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

100.000 – mejnik, ki nič ne pomeni
(OPENSOARING, 25. oktobra 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Milan Korbar)

100.000 klikov v manj kot enem letu (in še 71.000 potrjenih klikov na jezikovni temi Pavla Magistra) pomeni samo toliko, kolikor je posamezen bralec povezan z Opensoaringom, pa če ga ceni ali ne. Tudi 500, 1000 ali več laikov ne pomeni nič, ne pri Opensoaringu in ne kje drugje. Pred dnevi sem skušal Dareta Krašovca, nekdanjega upravnika v Aeroklubu ALC Lesce, sicer pa poklicnega pilota v pokoju, povabiti na pogovor za jadralsko spletno stran. Brez dlake na jeziku mi je dejal, da o letalstvu noče nič več slišat. »Moje predstave, kaj je aeroklub, so bile drugačne in zato sem se umaknil,« je dejal in še dodal, da sicer redno odpira Opensoaring in tudi fotografija njegovih vrstnikov iz leta 1972, ki se je učila akrobacije z mačko, mu je bila všeč. Lahko se samo strinjamo, pozitivno ozračje, ki opredeljuje aeroklub, je zagotovo najbolj pomembno. O tem in še marsičem je spregovoril Tadej Krevh, ko se je poslovil od jadralnega letenja in prestopil nazaj k jadralnim padalcev. Vse to bi lahko imenovali tudi maša ali delux - za aeroklub – katerikoli.



V istem obdobju sem v Ljubljani srečal še letalca, ki je čakal na vrhniškega Oblaka, da mu prinese fotografijo njegovega 522, iz obdobja, ko je še letel za »eskadriljo«. Mimogrede mi je povedal, da sodeluje pri ustvarjanju besedila o življenju v tej letalski združbi. Zanimal sem se za zapis, a sem dobil pod nos, da ga ne morem dobiti, ker se boji, da bi ga objavil … O ljubi bog, prastrah pred nekom, ki ga že zdavnaj ni več, še zmeraj deluje. Mimogrede mi je še povedal, da so v njegovem klubu za starejše jadralce izumili sestavljenko: »Diši po cipresah …«. Ja, ta tudi je zelo klubska, čeprav je bila najbrž izrečena v humorne namene … Karla Herleca - Luča, nekoč člana AK ALC Lesce, sem vprašal, zakaj ne pride več na travnik. »Izognem se pogledom in vprašanjem, češ, kaj pa delaš tukaj, fosil,« in mi je zaupal svoj EMŠO. Še ena klubska … Tudi Opensoaring se mora posuti s pepelom, saj smo nedavno omenili nastop seniorja na TV, a naša puščica ni bila usmerjena v EMŠO, pač pa v njegov strah, da ne bi pred TV kamerami izpadel problematičen, denimo, zaradi omembe letalskega jugo-slenga, ki ga preganja že nekaj let. Nismo razumeli, da se je odločil za bolj prijazno možnost.



Ker organizatorji DP v jadralnem letenju 2015 še niso uradno zabeležili kratkega stika z mariborsko KZP in zahtevali pisni odgovor, tako kot so se domenili s tekmovalci, da bi morda nekoč dosegli bolj tvorno sodelovanje s KZP, smo povprašali Tomaža Bezjaka, vodjo tekmovanja, kako stvari stojijo. Takole je napisal: »Po dirki se mi ni dalo ubadat z mariborsko kontrolo (razočaran), ker sem prepričan, da s protestom ne bi dosegel ničesar. Mariborska kontrola je brezpogojno prepričana v svoj prav. Razmišljal pa sem, da bi JACL, Jadralna komisija, Kontrola zračnega prometa in seveda jaz, kot vodja dirke, sedli skupaj in se za naprej dogovorili in tudi napisali, kakšen bi naj bil režim zračnega prostora med tekmovanjem. Nas je postavilo v podrejeni položaj tudi to, da glede dogovorov z mariborsko kontrolo ni bilo nič napisanega. Človek pač verjame na besedo - žal. Upam, da se bo dalo dogovorit kaj pametnega, tako da bo še kakšno tekmovanje na domačem nebu.«



Med vrsticami, ki smo jih brali in poslušali v zadnjih mesecih, smo lahko zvedeli, da vrata sodelovanja v resnici odpira in zapira ministrstvo za promet ali kako se že imenuje in da je sreča, da na KZP dela Boštjan Pristavec, ki si že dolgo prizadeva za dostojen življenjski prostor za jadralce, saj sicer jadralci ne bi imeli več zase za jadranje nad Slovenijo niti enega samega kubičnega kilometra prostora. Lepa reč! V ozadju slutimo rigidno organizacijo, v kateri športno letenje s težavo najde svoje mesto. Naš poletni obisk na Langusovi je sicer potekal v prijetnem ozračju, a bili bi naivni, če bi verjeli, da je to kaj pomenilo. Zelo klubsko in zelo športno …



V obdobje 100.000 spada tudi EP v Öcsenyju, ki smo ga želeli spremljati v sodelovanju z jadralci, a so se, z izjemo Erazma, drugi tekmovalci opredelili za FB SGT. Sprejeli smo na znanje, da je zanje dovolj (izjema je Erazem in Boštjan, ki je delal za TV) nekaj fotk in nekaj besed na FB SGT, kot bi bili iz prve triade. V redu, ampak to je vendarle premalo za ljudi, ki jim njihovi poklici omogočajo vzravnano držo visoko nad slovenskim povprečjem. Ob vsesplošnem navdušenju slovenskih jadralcev za FB SGT je Opensoaring sklonil glavo in priznal svoj waterloo. Zdaj vemo, da druga triada še ni na vrsti, za nas pa je bil petelinji bojni položaj FB SGT znamenje, da lahko prehitevamo po levi.



Ob naštevanju kratkih stikov, ki smo jih doživljali na Opensoaringu v obdobju zadnjih 100.000, smo vendarle ravnali nekoliko drugače kot Dare Krašovec. Doslej smo še zmeraj požrli mineštro, ki smo jo skuhali, ker nas to delo pač veseli. Vsake toliko časa skuhamo svežo, denimo, zgodovinsko s KB-6, da nam ni dolgčas. In tako bo še naprej, dokler bomo dobili še kakšno, vsaj anonimno, spodbudo za svoje delo. Zelo veseli smo bili Tadeja Krevha in njegovega sestavka o svoji jadralski karieri, ki jo je na hitro zaustavil. Malo manj nas je razveselil njegov uvod, češ, da je težko priti na prvo stran Opensoaringa. On sam je na tem mestu nekoč že bil, predvsem pa smo veseli vsakogar, ki želi sodelovati. Vsakogar. Celo to, da nas marsikje ne marajo, je spodbuda za Opensoaring. In seveda, hvala mnogim sodelavcem in somišljenikom. Zdaj štejemo od 100.000 naprej …

na vrh strani