aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Malčki čez krila in v duhu …
(OPENSOARING, 8. Avgusta 2015, besedilo in fotografije Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Pavel Potočnik

Vse bolj me zabava misel na podjetnega jadralca, ki je postavil FB, da bi slovenski jadralci lahko še bolje in hitreje spremljali dogajanja na evropskih in svetovnih prvenstvih ter drugih večjih dogodkih. No, ker uresničitve v nadaljevanju na omenjeni strani nisem opazil, morda sem se preveč zalepil v napako v angleškem naslovu strani (Slovenia gliding team …) a sem zamahnil z roko, saj imamo, denimo, tudi Judo zvezo Slovenije, namesto Judoistično … Ampak, tu nam tako ni pomoči, sploh, ko sem lahko te dni prebral v Delu sestavek, kjer judoisti Sankaka tarnajo, da Tina Trstenjak ne bo dobila službe na policiji, ker ji ni uspelo narediti mature. Iz seznama tam zaposlenih so za nameček črtali še olimpijko Urško Žolnir. Celjski judoisti zdaj predavajo, da se je Tina povsem posvetila športu in je šolo zavestno odrinila na stran. Ljubi bog, kaj pa so naredili s punco in kaj delajo z vsemi drugimi v tem klubu (vštevši s trenerjem Marjanom Fabjanom), da tekmovalci nimajo časa za učenje. Saj ne moreš samo trenirati in počivati do naslednjega treninga. Prijatelj, ki se je med študijem prava preživljal z delom na železnici, kjer je prekladal 50-kilogramske vreče, je imel poseben izraz: »Goveje življenje …« Dva polovična stavka na FB SGT, fotografske pivske napitnice in priprošnja za všečke, me močno spominja na omenjeno živinorejo. Oprostite, ker smo misel odpeljali s travnika in letalstva k govedoreji.


Jernej Lokovšek

V Sloveniji je jadralskega belega kruha očitno v izobilju, vsaj po pripovedi Pavla Potočnika sodeč, ki je razložil, zakaj nimajo svojega jadralnega malčka AS 13.5 FAI FES na svetovnem prvenstvu v Litvi, ki poteka prav zdaj. Nekoliko težko si je bilo zapomniti zaporedje vseh dogodkov. Po tem, ko so, denimo, kot možnega pilota AS 13.5 FAI FES odslovili celo češkega jadralca Romana Mracka, ki zdaj dela gnečo na vrhu prvenstvene razpredelnice v klubskem razredu v Rietiju in meša štrene tudi Borisu Žoržu, so na koncu iz izobilja pilotov, ki bi bili pripravljeni nastopiti s tem letalom v Litvi, ostali praznih rok. Najprej so ugotovili, da Janez Stariha ne more shujšati, so mu ponudili letalo brez enega akumulatorja za FES. A Stari ni bil navdušen. Nato (ali prej?) so se obrnili še na Tonija Šibanca, ki je iz neznanih razlogov prijazno odklonil sodelovanje, tudi Nik Šalej jim je dal »korp'co«, domnevno iz znano-neznanih razlogov. Žal so se lastniki malčka prepozno spomnili Nejca Lokovška, ki ima s podobnim letalom še največ izkušenj in bi z veseljem nastopil na SP. Morda bi letalo lahko ponudili celo Kawi, če zaradi drugega ne, pa vsaj v reklamne namene, saj svet tako ali tako temelji samo še na natezanju resnice. Kawa je do zadnjega dne mrzlično čakal, da mu pripeljejo letalo, a ga, očitno, ni dočakal.


Maks Berčič v AS 13.5

Sodelavci Pavla Potočnika bi morda celo našli pilota za AS 13.5 FAI FES, če jih ne bi do zadnjega trenutka držal v pripravljenosti Luka Žnidaršič, ki še dan pred odhodom na SP ni imel v rokah zagotovila, da bo njegov (S) silent FES dobil ustrezne papirje za izkazovanje letalnosti. Ker se čez noč ne zgodi prav nič, so Gorenjci presodili, da so za svojega AS 13.5 vendarle našli pilota za SP in tako rešili pomemben dogodek v življenju letala, ki se je pojavil na pravem mestu in ob pravem času, pa še FES ima v nosu. A so se zmotili. Po vzoru hrvaške diplomacije, so izdelovalci (S)silenta Luku zadnji trenutek zagotovili papirje za letalo z vsemi okroglimi žigi. Tudi za tem čudežem najbrž tiči znana zgodba nizozemskega prevoznika živega tovora v Indijo, ko so za indijske carinike, s peto čevlja, indigom in kovancem za 10 guldnov, zlahka naredili ustrezen žig.

Nisem še slišal, da bi za jadralsko svetovno prvenstvo tako zelo iskali jadralca, ki bi bil voljan nastopiti, predvsem pa, da bi se tako otepali tekmovalnega letenja na svetovnem prvenstvu. Očitno nekaterim jadralcem letenje že gleda skozi ušesa in so se belega jadralskega kruha že preobjedli. Morda je bil pogled na pilote, ki bi lahko leteli AS 13.5 FAI FES precej preozek, kar navsezadnje dokazuje, da so spregledali Nejca Lokovška. Seveda bi našli še kakšno razlago. Morda tisto, da so cenejši jadralni razredi nekaj zavrženega, kar bi lahko sklepali tudi po primerjavi udeležbe naših pilotov na EP v Ocsenyju in v Rietiju. Zmotno in povsem zgrešeno. Sploh pa bi bilo pametno, da bi tudi razred 13.5 m dobil čim prej svoje državno prvenstvo, da ne bi samo ugibali, kdo ima in kdo nima prave roke za vrtenje 13,5-metrskega malčka po zraku. Sploh pa nam v okviru nacionalnih državnih prvenstev manjka še nekaj razpisanih tekmovalnih razredov, saj mineštra mešanega odprtega razreda že rahlo zaudarja, pa celo naš klubski razred ni povsem ustrezen. No, ustvarjalci FB SGT bi se lahko morda poprijeli tudi na tem področju, saj Denis Šterbenc že nekaj časa ponuja svojo funkcijo novemu kandidatu in tako bi bilo vse na enem mestu, od podstavka za krilo do letalskih oblačil in medijske podpore.


Z leve: Boris Stražišar in Janez Stariha pred letalom phoebus, skorajda prvo plastiko na svetu, ki bo zagotovo doživela sto let v zraku in bo tako preživela vse svoje sumničave poglede inšpektorjev

Ker je bil Pavel Potočnik že pri naštevanju, ga je, najbrž zaradi prikrite jeze, še nekoliko zaneslo. Spomnil se je, da se je nekoč s sodelavci že ponudil kot zunanji sodelavec za preglede UL letal a ni dobil odgovora. Pavel že od leta 1979 gradi letala in ve o tem poslu prav vse. Skozi njegove roke je doslej šlo že vsaj tisoč jadralnih letal, predvsem pa zagotavlja, da so današnja UL jadralna letala prav tako trdna in vzdržljiva kot tista brez oznake UL. Kljub vsemu pa Pavel trdi, da je pot, po kateri naj bi prišli do ustreznih papirjev, predolga. Po tem, ko vložimo na JACL zahtevo za karkoli, se nekaj mesecev ne zgodi prav nič. Administracija deluje počasi, klub temu, da vanje neprestano drezamo. Občutek imam, da jim naša proizvodnja jadralnih UL letal ne ustreza. Razumljivo, ker bi imeli s tem nekaj več dela, o samem poslu in izdelavi pa premalo vedo. Navsezadnje je šibko sodelovanje med administracijo in proizvodnjo tudi finančno uničujoče - torej tudi družbena škoda. Ne vem, kako bi se počutil podjetnik, ki v svoje delo vloži pol milijona evrov pa ne pride do serijske izdelave? V svoji delavnici imam deset redno zaposlenih in še dva občasno,« je dejal Pavel Potočnik in na hitro izračunal, koliko davka gre vsako leto v državno blagajno. »Če bi se vse odvijalo hitreje, če bi imeli več izdelkov, bi bilo davkov za državo še precej več,« pravi in še dodaja, »morda bi bilo treba odgovorne spomniti, da so državne službe tudi zato, da delajo za dobro države. Tudi zato, ker s svojimi žigi ne nosijo nikakršne odgovornosti. Zavedanje, da mora letalo biti narejeno korektno, je na strani izdelovalca.«

A begunjski Pavel se ne da. V načrtu ima še nekaj zanimivih projektov, denimo, UL dvoseda za šolanje jadralcev. Takšen izdelek bi lahko bil tržno izjemno zanimiv, a vprašanje je, če se ljudje, ki imajo v rokah administrativno moč, tega zavedajo. Navsezadnje ima Slovenija dolgo tradicijo izdelovanja jadralnih letal in morda je zdaj čas, da bi jo nadaljevali. Toda, dokler se bo zdelo, da je izdelava letal, jadralnih ali motornih, stvar nekih čudakov ali morda celo samo monopol ene same blagovne znamke, ne bomo prišli posebno daleč.