aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Letalogled se predstavi z – 29
(OPENSOARING, 3. Oktobra 2015, besedilo Niko Slana, foto arhiv Bojan Rode in Stanko Vizjak, uredil Milan Korbar)

Fotografska razstava Milana Korbarja z naslovom Helikopterji in letala Slovenske vojske, v Informativno dokumentacijskem centru SV, bi se lahko imenovala tudi 14+14+1. Kajti, ob štirinajstih fotografijah enih in drugih je bil, z izobraževalnimi nameni, razstavljen še en zrakoplov. V avli nekdanje Vojaške gimnaziji Franca Rozmana Staneta se je zbrala kar spoštljiva množica ljubiteljev letalske fotografije in letalstva, ki so se strinjali z govorniki – izbor 29 fotografij med 200.000 – imi, ki jih je doslej posnel letalogled Milan, je vreden ogleda.

Žal smo med gledalci pogrešali nekaj vojakov – jadralcev, ki so bili zagotovo v vlogi pilotov, takrat ko je Milan pritisnil na sprožilec fotografskega aparata. In ker je bila razstava brez umetniškega dodatka na koncu prireditve, to je kozarčka vina ali soka, se je avla prav hitro spraznila, nekateri pa smo zavili proti najbližjemu bifeju. Kje je ta točka, so nam razložili neuniformirani ljudje pred vhodom v IDCSV. Po dokaj shojeni poti nam ni bilo težko najti prijaznega kotička. Pravzaprav sem bil vesel te po razstavne poti, kajti za mizo se nas je zbralo nekaj veteranov in še mlajša oseba, ki je ob naših pogovorih skoraj zaspala. Žal pri omizju ni bilo našega prijatelja PM.


Cvetka Klančnik Belin (druga z leve) in Franček Mordej (peti z leve)

A kot rečeno, omizje je bilo živahno, predvsem pa sem zvedel nekaj novega. Bojan Rode, nekdanji ljubljanski jadralec, ki je dosegel tudi začetno stopnjo v poklicnem letenju in je bil član eskadrilje v vojaški rezervi, je na ljubljanskem bolšjaku našel zanimivo fotografijo, na kateri sta, v večji skupini jadralcev ob letalu vaja, z zaporedno številko 18, tudi Cvetka Klančnik Belin (druga z leve) in Franček Mordej (peti z leve).


Trio flavt orkestra Slovenske vojske

Pogovor okoli fotografije, ki je takrat še nismo videli, je bil usmerjen v Vršac, ki je bil takrat središče jugoslovanskega jadralnega letenja. Prodajalec na bolšjaku mu je povedal, da je bila omenjena fotografija zadnja iz precejšnjega niza podobnih z letalsko vsebino, a da so jih ljudje pokupili. »Razmišljal sem, od kje bi se lahko te fotografije znašle na bolšjaku in edina smiselna razlaga je bila, da je bila iz zapuščine Cvetke Klančnik Belin. Vem, da je imela Cvetka, ki je bila ena naših najboljših jadralk, veliko dragocenega fotografskega gradiva. Z letalstvom se je ukvarjal tudi njen mož, a njenih potomcev letalstvo morda ni zanimalo in fotografije so romale na trg,« je predvideval Bojan, mi pa smo si mislili, da so bili Cvetkini potomci morda celo jezni na letalstvo, ker se je njihova mama ponesrečila z letalom. Seveda bomo veseli, če Bojanovo ugibanje ni pravo in je Cvetkina letalska zapuščina morda vendarle v pravih rokah in bo celo kdaj na ogled ljubiteljem jadralnega letenja. Na fotografiji, ki jo vidite, ne razpoznamo nikogar drugega, tako da se priporočamo, če bi kdo od letalcev spoznal še koga, da nam javi.


Obiskovalci in avtor razstave

Janko Leskovšek, letnik 1929, ki še zmeraj rad z učiteljem sede v blanika in se odpravi na krajše jadranje, je leta 1950, prav v tistem obdobju, ko se je jugoslovanska reprezentanca pripravljala na I. svetovno prvenstvo v Örebru na Švedskem, služil vojaški rok v Novem Sadu, kjer so prav takrat trenirali reprezentanti. Med vojaki so iskali prostovoljce, ki bi šli za pomočnike in Janko se je javil za nalogo: »Žal sem bil v tej vlogi samo dva dni, dodelili pa so me k Milanu Borišku. Ne spomnim se več ničesar zanimivega, toda ko sem takrat gledal jadralno letalo Orel, se mi je zdelo, da je znanstvena fantastika. Takrat sem letel samo na Vrabcu in lahko si predstavljate, kako smo gledali takrat najbolj zanimivo jadralno letalo na svetu. S pilotom nisem imel posebnega stika, saj je šel v zrak in potem ga do večera ni bilo nazaj,« je povedal Janko.

No, še pred uradnim odprtjem razstave, je Franc Klajnšek šopku nekdanjih ljubljanskih jadralcev zastavil zanimivo vprašanje - ali vemo, kam je bila usmerjena zavist prvega rodu ljubljanskih jadralcev? Odgovor je bil nepričakovan. »V Celje! Takratni celjski upravnik Maks Arbeiter, ki je bil morda celo še v vlogi vodje jadralskega središča v Vršcu, je poskrbel, da se je različnih jadralskih tečajev udeležilo veliko članov celjskega kluba. Do takrat se nam je zdelo, da ljubljanski in celjski jadralci napredujemo nekako vzporedno, a ko smo v jeseni zvedeli, koliko so naleteli naši celjski kolegi in koliko preletov so opravili, nam je bilo jasno, da smo veliko zamudili,« in je še povabil, da pridemo na ogled nekaterih njegovih zanimivih fotografij iz začetnega obdobja AK Ljubljana.