aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

TV-jadranje po zraku
(OPENSOARING, 27. Septembra 2015, besedilo Niko Slana, foto arhiv Janez Pipan, arhiv ALC Lesce, uredil Milan Korbar)

Jadralci smo se nadvse razveselil novice, da bo nacionalna TV namenila Polnočni klub jadralnemu letenju. Osebno pa sem bil malo manj zadovoljen s sestavo omizja. Imam pač svoje poglede, izhajam pa iz tega, da je nacionalna TV namenjena širokemu krogu ljudi, torej bi morala biti tudi sestava sogovornikov bolj pestra – iz več klubov in manjkale so tudi jadralke. Kar trije člani omizja so bili iz Aerokluba ALC Lesce, to pa je le nekoliko preveč, saj je jadralno letenje razširjeno po vsej državi. Menim tudi, da je bilo odveč, da se je pred kamere postavil naš senior, ki mu gre edinemu zasluga, da je tako dolgo drezal v »televizijce«, da so sprejeli zamisel o predstavitvi jadralnega letenja in jo pripravili. Seveda mi je bilo jasno, da bomo gledali neproblemsko in predvsem premalo športno naravnano vsebino, pravi problemi jadralnega letenja so ostali v avli nacionalne TV. Oddaja je ostala pri naivno romantični podobi jadralnega letenja, na točki »nič«, ko začne popoln laik spraševati to in ono in predvsem vse od začetka. Žal.


K zgodovini jadralnega letalstva bo nekoč spadalo tudi raziskovanje, kako je MO Ljubljana odtujila AK Ljubljana športno letališče v Polju. Na fotografiji, ki smo jo odkrili nedavno, so ljubljanski jadralci v Polju na tečaju akrobacij, v ozadju pa je legendarno leseno akrobatsko letalo KBI-14 mačka. Z leve (stojijo): Janez Avbelj, Rok Golob, Boris Stražišar, Franc Kralj, Zmago Jeršan, Albin Luin, Dare Krašovec in Janez Pipan, ležita (z leve) Marijan Medič in Janez Stariha.

Polnočni klub bi lahko bil veliko več, kot je izpadel, tudi v takšni zasedbi, kot je bil. Gledalci bi lahko, ob enaki vsebini, dobili veliko bolj zanimivo živo sliko, če bi le uporabili kaj več video posnetkov, ki so bili na voljo. Tako bi gledalci, v zameno za dolgotrajno ogledovanje članov omizja, videli, kaj, denimo, pomeni jadranje v Alpah, kjer sta Žorž in Pristavec tako rekoč v evropskem vrhu, saj oder nekoristnega sveta obvladata do popolnosti. Seveda je takih jadralcev še nekaj, tudi zunaj ALC Lesce. Pričakoval sem, da bodo jadralci, denimo, kaj več povedali o 750-kilometrskem FAI trikotniku, ki ga fantje obvladajo in ki za nikogar ni samoumeven, pa o 1000–kilometrskih letih, ki tudi niso kar tako. Skratka, o teh dosežkih bi najbrž veliko lažje govoril nek tretji jadralec, ki bi znal pohvaliti oba prisotna jadralca. To bi lahko bil kakšen jadralec mlajšega rodu, ki se dobro zaveda veličine najboljših. A saj razumemo, da samopromocija nastopajočih v omizju ne more priti do veljave. Torej gre za enako pojavnost, kot je šlo letos na evropskem prvenstvu v Öcsenyju, v primeru spremljanja dogodkov na strani FB.

S strani našega seniorja, ki že nekaj let spremlja jezikovno problematiko v letalstvu, ni bilo niti besedice o tej njegovi dejavnosti, ki jo spremlja in razčlenjuje zadnjih pet let in je postal sinonim za slabo vest jadralcev, ki v nekaterih izrazih še zmeraj živijo v Jugi. Namesto tega se je pustil zvabiti v sentimentalnost nekdanjega jadralnega letenja v AK Ljubljana, namesto, da bi povedal, da je MO Ljubljana, še pred tranzicijo, ko kraja skoraj vsega dostopnega, še ni bila tako legalna, letališče preprosto odtujila (ukradla) ljubljanskemu klubu, iz katerega se je napajalo tudi slovensko poklicno letalstvo. Seveda nisem general, ki bi po bitki dajal nasvete, a prav to bi morala biti njegova tema, če se je že odpovedal besedi ali dvema o jeziku.


Z DP v jadralnem letenju v Vršcu leta 1963 je tudi pričujoča fotografija jadralca Vineta Žaklja in pomočnika Janeza Pipana. Na tem prvenstvu je zmagal Ptujčan Karel Korpar, od slovenskih jadralcev sledijo: 4. Jože Kukovec (Lj), 7. Milan Trop (Pt), 8. Miha Thaler (Lj), 9. Dušan Ferlež (Lj), 16. Jože Kus (ALC), 17. Venčeslav Žakelj (Lj), 19. Karel Grojner (Mb). Sočasno je bilo še mednarodno prvenstvo: 1. Ciril Križnar (Lj), 2. Jože Mrak (Vršac), 5. Srečo Pukl (Ce), 6. Franc Mirnik (Lj), 10. Riccardo Brigliadori.

Seveda mi je jasno, da polnočni klub ni tribuna za nezadovoljne nergače, a dejstvo je, da brez kritične misli tudi v jadralnem letenju ne bomo napredovali. Zato, kar tako in na pamet lahko naštejem nekaj področij, ki se bi jih lahko vsaj dotaknili, denimo, lahko bi kaj povedali, kako so zadovoljni z Letalsko zvezo Slovenije in v nadaljevanju tudi z Javno agencijo za civilno letalstvo; nevralgična točka je tudi Kontrola zračnega prometa Slovenije, ki nima prav prijaznega odnosa do organizatorjev jadralnih tekmovanj v Sloveniji; gledalce bi bilo najbrž zanimivo na kratko seznaniti s posledicami privatizacije letališča v Slovenjem Gradcu, lahko bi jih usmerili tudi v Bistro pri Vrhniki v nastajajoči muzej slovenskega letalstva v okviru Tehniškega muzeja Slovenije. In ker je bil pogovor v medijskem središču, bi bilo zaželeno, če bi kdo povedal, da je koledar evropskih jadralskih tekmovanj izjemno pester, a do TV poročil in športnega uredništva vesti o teh tekmovanjih ne pridejo. Seveda ni krivda samo na športnih novinarjih ampak tudi na jadralcih, ki so samozadostni in pričakujejo, da bodo športni novinarji kar sami iskali stik in brskali po letalskih FB-ih. Tekmovalci bi se morali najprej povezati z uredništvom STA (Slovenska tiskovna agencija) in jim posredovati še kaj več kot o dnevnih vrstnih redih tekmovalcev v pisani obliki.

Zakaj vsega naštetega ni bilo in zakaj je bil Polnočni klub takšen, kot je bil, je tudi dokaj logična razlaga, imenuje pa se konflikti interesov, ki so bili prisotni v pričujoči zasedbi vabljenih. Pravzaprav se v definiciji konflikta interesov skriva veliko več, kot bi si tudi na tem mestu želeli pisati. Žal je že tako, da včasih pač ne gre skupaj javno nastopanje in kritičnost in treba se je pač odločiti za eno ali drugo. Zanimivih sogovornikov, ki bi bili na voljo, je bilo še veliko, a pogosto je tako, da televizijci pač porabijo najbližje, ki so pri roki. Tokrat so si pač pustili svetovati.

Slišali smo trditev, da je Slovenija dežela, ki ima na število prebivalcev zagotovo največ letalcev na svetu. Podatek se po ustnem izročilu že dolgo prenaša med letalci, a ko sem nedavno videl, da je kar 800 čeških jadralcev oddalo digitalni zapis enega od svojih letov za razvrstitev v njihovem nacionalnem tekmovanju v preletih, v omenjeno trditev zelo dvomim. Poleg tega niti ni zelo verjetno, da imamo v Sloveniji verodostojen podatek, ki bi podkrepil trditev. V Sloveniji se je lani, s svojimi preleti, predstavilo le nekaj več kot 40 jadralcev.

Najbrž pa bo veliko bolj držalo, da so naši ljudje, ki izhajajo iz jadralnih in modelarskih vrst, v svetovnem vrhu po intelektualnih prizadevanjih, bolj natančno pri načrtovanju navigacijskih naprav in drugih elektronskih pripomočkov za jadralna in motorna letala in pomožni pogon jadralnih letal, pa tudi pri gradnji letal, nismo povsem na repu. Žal pa bi lahko povedali, v kolikor o tem že ne čivkajo vrabci na strehah, da nas tepe slovenska nevoščljivost in nepripravljenost za sodelovanje.


Letala na akciji preletov v Lescah v sedemdestih letih

Polnočni klub z jadralci torej ni bil samo zgodovinski, očitno je bil veliko več, morda celo preveč za naše jadranje.