aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Kava na ljubljanski tržnici
(OPENSOARING, 2. februarja 2015, besedilo in foto Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Boris Stražišar-Jackson

Če želiš v Ljubljani koga srečati, greš na tržnico ob Plečnikovih arkadah. Tam sva se srečala z Borisom Stražišarjem, ki ga večina pozna po vzdevku Jackson in tudi po tem, da je v CAR (Centralno Afriška Republika) kot pilot nasledil Janija Stariho (1978-1982) ter, da si je služil kruh z letenjem in s starinsko računsko navigacijo. Iz tega naslova je nekaj njegovih prigod nad deževnim gozdom. Od tam je odšel kmalu za tem, ko je ob nekem, skoraj naključnem predvzletnem pregledu svojega letala, ugotovil, da mu je nekdo skoraj do konca odvil čepke na odprtinah za merjenje ravni olja. Mladi piloti, ki so se ponujali za delo, so se posluževali vseh prijemov, da bi konkurenta izrinili iz trga dela, pa čeprav za zmeraj, še posebno, če je šlo za Slovenca. Slovenia Bois je bila sicer slovenska firma, a so imeli roko nad njo Francozi. Do konca svoje letalske poti je v svojo pilotsko knjižico zabeležil 10.500 ur letenja.

Ko sva srebala kavo, sva imela pred seboj stavbo v kateri so nekoč delali časopis Ljudska pravica. Ker je Boris obiskoval srednjo elektro strokovno šolo, je imel prakso v zgornji etaži te stavbe. »Kopal sem zid za električno napeljavo, pa me je eden od delavcev tu in tam poškropil z vodo. To je počenjal tako dolgo, da sem ga nazadnje odkril. Bil je Jože Privšek, ki je kasneje naredil kariero v glasbenem svetu. Delal je v »eksponaži«, v nekakšnem fotografskem laboratoriju, kratkočasil pa se je z vodno pištolo. Ko sem ga ujel na delu, mi je očital, da nimam smisla za šalo. No, naslednji dan sem prišel na delo tudi sam z vodno pištolo. Moj šef mi je svetoval, naj se ne jezim, ker je Jože glasbenik in da tako ali tako ne spada med ustvarjalce časopisa in da bo kmalu odšel med glasbenike. To se je dogajalo1957 leta. Veliko kasneje sem Privška srečal prav na ljubljanski tržnici, mikalo me je, da bi ga ustavil in ga vprašal, če se dogodka še spominja. A to uveljavljenemu glasbenemu umetniku najbrž ne bi bilo prav, tako da sem si premislil.«


Na kavi v Szegedu – (z leve) Maks Berčič, Albin Luin, Boris Stražišar, Jani Stariha

Ko Boris začne pripovedovati, se zlepa ne ustavi. Vzrok za zdravico s kozarcem vina je našel v dogodku natančno izpred treh desetletij in pol, seveda je bil pri časovno oddaljenem spominu navzoč tudi Janez Stariha, s katerim sta začela letalsko pot na jadralnem tečaju leta 1965, na travniku v Prečni, ko je še letenje vodil gospod Klemenčič-Branzelj. »Ne boš verjel,« je začel, »da je danes natančno petintrideset let, odkar sem se v Banguiju, glavnem mestu CAR, poročil s Portugalko Carolino Ferreira, za pričo pa sta bila Andrej Dolenc, direktor Slovenia Bois in Jani Stariha. Carolina, hči njegovega pilotskega šefa, je danes Ljubljančanka.


Pred vzletom na LX pokalu 2011

Jackson je pogosto Janijev pomočnik na jadralnih tekmovanjih. »Še večkrat bi šel, če ne bi bil šele njegova druga izbira za pomočnika,« je povedal prostodušno, kot zna. »Moram priznati, da mi je žal, da se nisem bolj posvetil jadralnemu letenju. Najbrž ga je zaustavil tudi zunaj letališki pristanek nekje v bližini Škofje Loke, na sredi njive s fižolovkami, ki so na lesenem jadralnem letalu opravile svoje. Nazadnje je bil Starihov pomočnik tudi v Livnem, kjer se je srečal s Karlom Čečem, ki se je tja pripeljal na motorju, med svojim popotovanjem po Bosni. Boris ga ni spoznal, saj ga že dolgo ni videl, a se ga je hitro spomnil, saj ga je s Karlom povezovala prigoda, povezana s tihotapljenje avtomatske pištole iz Nemčije v Afriko. Takrat se je v CAR, na nikakršnih letališčih sredi deževnega gozda, počutil že zelo slabo, tako da se mu je zdelo, da mora tudi sam poskrbeti za svojo varnost. Po naključju je bil, na takratni njegovi skrivnostni orožarski poti v Afriko, njegov pilot iz Beograda v Pariz prav Karel Čeč. Za skrivnostni tovor jadralskega kolega je zvedel veliko kasneje.

Tudi od tega dogodka je minilo že veliko let, danes se kaj takega ne bi moglo več zgoditi. Čeprav jih ima Boris že 75, je po duši še zmeraj športnik. Navsezadnje je bil tudi študent Visoke šole za telesno kulturo, nekateri rodovi športnih pedagogov se ga zagotovo spomnijo iz športnega tabora VŠTK v Rovinju, saj sta z Rudijem Klinarjem skrbela za smučanje na vodi. Boris je bil eno sezono tudi učitelj smučanja v ZDA.


Vsi v vrsto

Za konec kratkega sestavka o Borisu Stražišarju se vrnimo še k njegovemu zunaj letališkemu pristanku na Golem brdu. Ko je prišel do telefona je poklical v klub, tam pa je slušalko dvignil Pavel Magister. Takoj je vedel, kje je mesto pristanka, saj je v neposredni bližini kratke njive imel počitniško hišico njegov bratranec Marjan Peršin. V reševalno odpravo je sedel še upravnik Marjan Bizjan, ki ni razumel, kako se je Boris lahko znašel v tisti zaprti dolini, ki je znana le pohodnikom. Na začetku je turistična postojanka Bormes in kakšen kilometer dalje Slavkov dom in niti enega mesta za pristanek. Malo naprej je manjši peskokop in tam blizu je Boris potisnil vajo ob tla, z obveznim »ringlšpilom«. Vaja je izgledala še kar cela, vse je bilo pozabljeno, ko je Marjan Peršin ponudil svoje žganje. Gostitelj je bil nekdanji modelar, ki je nekoč delal družbo Marjanu Pircu, Lojzetu Šteblaju, Vanetu Boltarju in Cirilu Križnarju. Bil je ponosen, da so ga obiskali jadralci. Po tem ni bilo nič več pomembno kaj je z letalom, saj je pilot preživel brez ene same praske.