aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Opensoaring na Krki [20.12.2009]
(OPENSOARING, Niko Slana)

Ne bom našteval vseh, ki so prišli, pa vseh, ki so nam dali »korp'co«, tistih, ki smo jih povabili zadnji trenutek in vseh, ki smo jih pozabili povabiti. Možnosti za nova srečanja bo še veliko, opravičila navadno ne zaležejo in so brezpredmetna. Kakorkoli že, prepričan sem, da je bilo druženje v umetniškem okolju nekoliko drugačno.

Potem ko sem izjecljal nekaj pozdravnih besed in predal štafetno palico Ferencu Peperku, da preda najbolj neformalno priznanje OPENSOARINGA Mihu Thalerju, mi je kolegica Lučka Lešnik, sicer urednica Šolskih razgledov, potisnila v roke fotografski aparat, češ naj vendar dogodek dokumentiram. Ko sem poslušal Ferenca, našega jadralskega asa, ki je živa povezava s slovensko in jugoslovansko jadralno zgodovino, sem pozabil na fotografiranje, na to, da bom morda fotografije potreboval za našo spletno stran. Širokokotni objektov se je valjal tam nekje zadaj, z velikim objektivom in v slabi svetlobi pa tudi ni mogoče narediti nič pametnega. Če ne bi bil sam organizator, bi godrnjal nad svetlobo, tako pa sem se raje izognil bumerangu in pritiskal po sprožilcu, upajoč, da bo vsaj kakšna fotka uporabna.

Miha se je razgovoril, bil je dobre volje, tisti, ki so stali bližje, so v njegovih očeh videli solze. Težko bi zapisal, da je povedal kaj novega, zapomnil sem si eno samo misel, ki je večja od vsega drugega: »Zaradi jadralnega letenja sem bil v svojem življenju zadovoljen človek,« in je še nekajkrat poudaril, da si življenja brez jadralnega letenja ni znal predstavljati, da mu je njegov šport osmislil življenje, da se je vsega loteval zelo premišljeno, da je spremljal vse novosti prek ameriške revije ... Ja, dragi prijatelji jadralnega letenja, prepričan sem, da je to največ, kar se jadralnemu zaljubljencu lahko zgodi. Miha se je jadranju predal, kot bi dejal v besednjaku zaljubljenih, a je mirno naštel nekaj ciljev, ki jih ni dosegel: »Žal mi je, da nisem uspel opraviti discipline cilj in povratek tisoč kilometrov, čeprav sem bil zelo blizu,« je dejal in še nanizal nekaj tistih veličastnih nalog, o katerih povprečneži lahko samo sanjamo. Tudi Luka in Matija Žnidaršič sta bila vesela nepričakovane pozornosti, drobnega darila in spodbudnih besed Matjaža Slane. Luka je širil optimizem s svojim nasmehom. Druščini je razložil, da doživlja njun projekt FES, ki je dobil svojo fotografijo meseca tudi v letalskem koledarju Mihe Peperka, šele prvi polčas, če se izrazimo nogometno, a najbrž je to šele prva hokejska četrtina, saj jima dela, do popolnosti FES, še nekaj časa ne bo zmanjkalo.

Ferenc Peperko je nekje izvrtal šampanjec Miha, ki je tudi romal v Thalrejeve roke, ampak nisem prepričan, da ga je imel prav dolgo v posesti, saj so nenadoma začeli krožiti naokoli kozarci šampanjca, kar sploh ni bila točka v sporedu. Ampak slovesne mehurčke je posrkal pasulj, izdelek Primoža iz Postojne, čigar naslov je jadralni.gurac@gmail.com. Čeprav je bil med kuho v mislih bolj pri pripravi spletne strani za jadralne pomočnike, se mu pasulj ni prismodil.

Zelo sem bil vesel Borisa Stražišarja, tako imenovanega Jacksona, in njegovega sina Janija, ki mu je francoščina veliko bližje kot slovenščina, saj je z očetom, poklicnim pilotom v pokoju, ki je prišel med pilote iz vrst športnih pedagogov, preživel mladost v francosko govoreči Afriki. V novi domovini Sloveniji se je zaljubil v turno smučanje, samotne zimske poti so njegov svet. Fotografije S4 s pilotom Janezom Starihom, ki jih je naredil v kraljestvu zimske Ojstrice, čeprav ni vedel, da je v letalu znanec, smo pred dobrim letom že objavili na našem spletu, zdaj pa je ena od fotografij dobila še svoj mesec v letalskem koledarju. Gostitelj France se je spustil z Janijem v kratek francosko obarvan dialog, Jani je kar zažarel, ko je zaslišal govorico svoje mladosti.

Ne domišljam si, da med gosti ni bilo nekaj takih, ki opensoaring odprejo enkrat na leto ali morda celo na tri leta (te obletnice še nismo dosegli), ampak, če bi bili med prisotnimi sami navdušenci opensoaringa, bi bilo druženje preveč sterilno in nezanimivo. Pa saj šele odkrivamo skrivnost prave mešanice, kot pri kavi, pilotov in jadralcev iz vseh starostnih kategorij in kakovosti.

Pavel Magister je iskal predvsem zaveznike za svoja jezikovna prizadevanja in rabo slovenskega jezika med slovenskimi jadralci. Kar živahno je bilo okoli njega, jezikovna sekcija opensoaringa (tudi naslov naše spletne strani najraje ne sliši, še manj pa izgovori) je bila zagotovo med najbolj dejavnimi. V njegovem krožku je bila tudi Jana Petek Volčanšek, Sašova pomočnica na Flatlandu 2009, sicer pa pomočnica ravnatelja na Osnovni šoli v Ribnici. Pavletu je pritrjevala, da je kultura bivanja pomembna tudi med piloti.

Vsak si je najbrž zapomnil to, kar mu je najbližje. Dr. Brane Brodnik, ki že od nekdaj navdušuje s svojimi morskimi jadralnimi dogodivščinami, je letos odkril Grčijo, deželo prijaznih ljudi, ki ne trkajo na bok jadrnice naslednji trenutek, ko se privežeš ali vržeš sidro. Ne, tam tega sploh ne počno, ampak ti raje na kopnem, s prijaznim obrazom, ponudijo kaj takega, kar je za jadralca zmeraj dobrodošlo. No, to je bil samo reklamni vložek za začetek novega obdobja Opensoaringa, da bi podaljšali življenjsko obdobje  naše strani še za kakšno leto.

Urejevalci strani smo se namreč pogosto spraševali ali ne pretiravamo s predstavljanjem starejših jadralcev, pa nas je Denis Štrbenc zagotovil, da v svojih učnih letih v dolenjskem klubu ni bil kaj prida seznanjen z imeni in priimki slovenskih jadralcev, ki so oblikovali jugoslovansko jadralno letenje in da je zato kar prav, da se ukvarjamo tudi z zgodovino. Sploh pa je poudaril, da starejši jadralci ne znajo prenašati znanja na mlade jadralce, ne zgodovinskega in ne jadralnega na nadaljevalni stopnji učenja, kjer domačega letališča ne moreš več videti. S tem bi se morali, z nekaj izjemami, najbrž strinjati. Hitrost napredovanja povprečnega slovenskega mladega jadralca je zagotovo prepočasna, v ta okvir pa bi spadala tudi izzivalna misel Ferenca Peperka, ki je dejal: »Danes v Sloveniji ne vidim pilota, ki bi lahko kandidiral za naslov svetovnega prvaka v kateremkoli razredu, tudi če bi mu podaril najboljše letalo na svetu,« in misel še podkrepil, kaj vse bi stavil na svojo resnico. Misel je bila izrečena že v poznih urah in je pojasnjevala nesmisle, ki danes obvladujejo slovensko jadralno letenje.

Denis Štrbenc je po srečanju najbrž še dolgo razmišljal, kaj je slišal in kakšna je bila uglasitev stavkov, ki so leteli nanj, predvsem kot na predsednika jadralne komisije. Povedanega in slišanega ni mogoče zapisati, rečemo lahko le to, da so si bili sogovorniki edini predvsem v svoji želji, da bi se slovenski jadralni šport zgledoval po jadralsko naprednih nacijah. Seveda so bili pogledi in prijemi, ki jih predlagajo, zelo različni, srečanje opensoaringa pa je prišlo prav predvsem za to, da se materija, ki je zdaj vroča, ne bi ohladila. Kljub novim predpisom, ki spravljajo v bes imetnike jadralnih letal in klubske lastnike, si vendarle vsi želijo, da bi bila flota dejavna predvsem v zraku, ne pa, da bi zaradi togosti odgovornih, obtičala na tleh.