aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Flatland 2009 [6.7.2009]
(OPENSOARING, N. Slana, foto: Marko Petković, Metka Podobnik Kralj, Niko Slana)

Akrobati – pogosto v gosteh

Prihod
Še nikoli se ni zgodilo, da bi bilo treba že takoj ob prihodu na letališču urediti toliko stvari. Hitrostno sestavljanje letala, tehtanje z vodo, dokumenti … Ne vem, kako mi je uspelo, še manj pa, kako je to uspelo Starihi, saj je zagotavljal, da je pozabil na FAI znamkico … ampak ker Staremu zmeraj vse uspe, kadar gre za jadralno letenje, smo si obetali, da bo zanj Flatland 2009 nekaj posebnega. In je res bil, celo madžarske Rome je navil okoli mezinca, a s pomočjo prijateljev.

Zvečer smo se dogovorili z znanci iz Danske, da se dobimo na transilvanski juhi v gostišču ob starem mostu v središču Szegeda. Zanimalo me je, kaj bosta povedala o ženskem svetovnem prvenstvu Helle in Per. Danka je ostala takšna, kot je bila. Iz vsega naredi šalo in manjšo gledališko predstavo, Per pa ni bil kaj prida zadovoljen z organizatorji, dvomil je, da jim bo FAI za prihodnje leto potrdila izpeljavo svetovnega prvenstva za moške. Menil je, da se Madžarom pozna, da so doma na Balkanu ali vsaj blizu, baje so jim priporočili, da se za prihodnje leto odpovedo Flatlandu 2010 in vse svoje moči usmerijo v svetovno prvenstvo. No, upam, da ne bodo nasedli propagandi, za letenje nad Madžarsko sem pripravljen spregledati – vse. IN kolegi najbrž tudi.   

Na drugi strani ceste …

Danski letalski par je mimogrede povedal, kako so Nemke osvojile svetovno prvenstvo in kako je zmagala jadralka, ki ji ta vloga ni bila namenjena. Ena od tekmovalk je bila lider, izvrstno je vodila nemško ekipo, na koncu pa je ena od njenih spremljevalk, hote ali nehote naredila na neki točki malo daljši zavoj, tekmovalna komisija ji je izmerila za nekaj metrov večjo razdaljo – in pripadel ji je naslov svetovne prvakinje. Na sklepni slovesnosti in skupni večerji se punce med seboj sploh niso več pogledale, sedele so vsaka na svoji strani. Francosko ekipo je vodil Napoleon in še en gospod, Per pa zagotavlja, da so z jadralkami delali, kot bi bile mladoletne smrklje, neprestano sta jim narekovala, kako naj letita … delovala sta neokusno. Britanske jadralke so se izkazale z lažnimi informacijami. Baje so jadralke iz dežele fair playja hvalile močna dviganja tam, kjer jih sploh ni bilo, in narobe, zavedajoč se, da jim mnogi v zraku prisluškujejo … Zanimivo razmišljanje, škoda da ne znamo dansko, Per je namreč ves čas prvenstva pisal blog. Ob koncu tekmovanja pa se je zahvalil jadralnim bogovom, da je žensko svetovno prvenstvo vendarle minilo, in tu so si bili vsi moški spremljevalci tekmovalk baje enotni.
 
Štirinajsti dan
V soboto, 22. avgusta, zadnji dan tekmovanja Flatland 2009, je bilo dopoldansko ozračje lenobno, vse se je odvijalo počasneje, nekako v slogu, da je štirinajst dni za eno tekmovanje le preveč. Nikomur se niti približni ni nikamor mudilo. Zdelo se je, da si organizator kupuje čas, da si na sklepni prireditvi zagotovil čim boljši obisk, da je to edini razlog, da so letala na štartu še zadnji dan. Sondažni let malo pred 12. uro se je končal klavrno, na nebu ni bilo niti enega oblačka, tako kot že nekaj dni pred tem. Kakšne pol ure smo se še potikali med letali in pričakoval disciplino C, kar je v uradnem jeziku pomenilo odpoved tekmovalnega dne, a pred prvo vrsto so nepričakovano zaropotala letala in letala iz prve vrste so že visela na vrveh. Vdali smo se v usodo, treba bo leteti, še zadnji dan ...

Nova zvezda v klubskem razredu – Celjan Andrej Vrečer

Iz apatije v nebesa
Visoka in močna dviganja pred odprtjem linije so nakazovala, da najbrž le ne bo tako slabo kot naše razpoloženje, po odprtju linije pa je vreme dobesedno razneslo. Kopaste meglice z vse bolj oprijemljivimi temelji oblakov z močnimi dviganji so preplavili nebo na vseh straneh neba – na zahod proti Donavi in tudi v smeri proti vzhodu, kjer se disciplina nadaljuje. To, kar se je dogajalo v nadaljevanju, je težko opisati. Dviganj do 2,5 m/sek ni nihče več povohal, variometer je pogosto grgral svojo pesem krepko nad 4 m/sek. Če mi je bilo kdaj žal, da je bila disciplina AAT s cilindri omejena samo na 3 ure in pol (od 204 do 506 km), mi je bilo tokrat. Zabaval sem se z mislijo, da bi potegnil še malo dlje, ne glede na omejitev. A ker je bil to zadnji dan, sem se vdal, zakaj bi se igral z živci pomočnice. Dolet sem opravil z razdalje 70 km in s precej hitro, prvič sem uporabil velik del vseh treh cilindrov. Pravi jadralni asi so se takoj zavedli, da letijo v izjemnem vremenu in razpoložljivi prostor izrabili do konca, sam pa sem vrgel čez rame kakšnih 70 km. Med letom sem večkrat pomislil, da se je pravzaprav izplačalo potrpeti in čakati na zadnji dan. Goričan Aleš Krusic in Ljubljančan Jure Lokovškek sta se temu odpovedala, prvi iz neznanega razloga, drugi pa iz mnogih – razumljivih in manj razumljivih, Maraž pa je moral udeležbo na FC prekiniti po desetih dnevih bivanja zaradi službe. Na poti domov jima je razneslo gumo na prikolici, kot bi bila to kazen za pobeg. Ja, zamudili so enega najlepših jadralnih dni, v katerem smo se sprehajali v neznanskem razkošju, pretežno pod bazami nad 2000 m. Občudoval sem madžarsko lepoto, užival ob vetrovih, ki so vzdigovali posušene koruzne liste visoko pod oblake, Starihi je uspelo videti ujedo, ki je planila na takšen list, spodaj na peščenih poljih so peščeni vrtinci dvigovali pesek.

Peperko je na koncu tega dne dejal: »Zdaj bi rabil dan počitka, potem pa bi nadaljeval še štirinajst dni. Nič me ne bi motilo.« Kaj je s tem mislil, sem ugotovil šele naslednji dan, ko je bilo jasno, da je pravega letenja za letos konec.

Visoko - se je začel zadnji tekmovalni dan

Po pristanku smo se spraševali, če so domači meteorologi in organizatorji, ki so si želeli zmage domačina (v mešanem odprtem  in 18-metrskem razredu) vedeli, kaj se bo dogajalo. Francoz Christophe Cousseau, po poklicu vojaški pilot, ki bo prihodnje leto postal učitelj jadralnega letenja v francoski vojski, je letel preudarno in zadržal prednost. Peter Szabo se je sicer postavljal na nos, po mnenju Boštjana Pristavca se je spuščal prenizko, in kaj več od 3. mesta (tudi v skupnem seštevku) mu ni uspelo doseči. A zanj je bilo najbrž bolj pomembno, da je za eno  mesto prehitel favoriziranega domačina Zoltana Verebelyija, kadilskega odvisneža, ki mu pomočnik takoj po pristanku vselej izroči steklenico hladnega piva. Člani ekip, ki so imeli kaj opraviti blizu njegove prikolice, v bili ob koncu vsakega dne v nevarnosti, saj je pristajal v 34, vselej pa se je zaustavil tik pred prikolico. Zadnji dan je švignil mimo DG 800 samo za kakšen meter. Ja, pravi norec. Drugo mesto je v skupni razvrstitvi osvojil rahlo napihnjen Peter Krejcirik, ki je nekako zviška gledal na konkurente, Petra Szabota, ki so ga kakšen dan pred koncem tekmovanja izžrebali za dopinško kontrolo, to najbrž ni motilo. Z veseljem si je okoli vratu nataknil bronasto medaljo.  

Jadralni gusar poskrbi za spremembo
Prihod Avstrijca Wolfganga Janowitscha z najbolj urejenim ventusom, s tekmovalno oznako WO, in njegova petdnevna udeležba, je bila za mnoge zanimiva popestritev. Ventus WO je urejen do zadnje podrobnosti, Ferenc je kar vzdihoval ob pogledu na letalo, zavedajoč se, da so mu ga pri Schempp-Hirthu pripravili po njegovih zamisli in z roko Urbana Bernda, ki je poskrbel za finiš. Wolfganga je posebne vrste tič, ki ne vzbuja kakšne pozornosti ko ni ob letalu, izvzemši velikega črnega mercedesa s katerim se prevaža. Ob letalu pa si za urejanje kabine in vnašanje naloge vselej natakne temnorjav kavbojski klobuk, tik pred vzletom pa ga zamenja z svetlo rutko, ki jo po gusarsko zaveže na temenu. Ob pogledu nanj sem vselej pomislil na Marca Pantanija, pokojnega kolesarskega gusarja.

Srečanje z WO - nekje nad Donavo

Najbrž ni bilo nikogar, ki si ne bi želel, da mu vzame skalp vsaj v eni disciplini. Za svoj prvi nastop si je izbral 13. avgust, najslabši dan tekmovanja, ko več kot 30 jadralcev ni prišlo do cilja in med njimi je bil tudi WO. Juretu Lokovšku je naloga uspela, pohvali se torej lahko, da je slavnega Avstrijca v tej disciplini premagal, Ljubljančan pa je svoj uspešen let komentiral: »Tudi slepa kura zrno najde.« Kasneje ga je za eno mesto prehitel tudi Boštjan Pristavec (5. mesto). Dan kasneje je Avstrijec na 419 km dolgi nalogi zmagal s hitrostjo kar 132 km/h. Ferenc Peperko si je prav ta dan namenoma privoščil za spremljanje avstrijskega asa od blizu, pred linijo ga je čakal do konca. Celjan je bil navdušen nad njegovim letenjem in tudi letalom. Že na štartu je »z dolgim zavojem, ob katerem nihče od konkurentov, ki so se mu prilepili za rep, ni pričakoval, da ga bo raztegnil in na skrajnem koncu in prečkal štartno linijo. Ko je WO že dvignil rep proti prvi obratni točki, so se zasledovalci, med katerimi je bil tudi Boštjan, zbudili iz dremeža in pohiteli za plenom.

Pred vzletom - W. Janowitsch

Da bi zapisal Ferenčevo pripoved o letenju WO, bi moral biti pesnik. »Janowitsch je z drobnimi odkloni pobiral dviganja na levi in desni. Mi pa smo zadaj sušali slediti njegovim akcijam, za katere sploh nismo našli logičnega ozadja. Pozoibaval se je levo in desno, sploh ne posebno hitro, ampak v naslednjem dviganju je bil že osemdeset metrov višje. In tako do tretjega dviganja, ko je WO zginil za obzorjem, trop preostalih ventusov, skupaj z mojim DG 800, pa je veslal za njim skoraj enakoverdno. Zasledovanja je bilo hitro konec …«  

Slovenski komar z oznako S4
Janez Stariha se je pridušal, da nikoli več ne bo naredil napake in  s svojim S4 (DG 300) rinil med letala odprtega in 18-metrskega razreda. Kljub vsemu pa je poskrbel za dogajanje, saj je letel izjemno napadalno, tako kot se za tekmovalca spodobi, njegove uvrstitve (12, 25, 22, 42, 38, 26, 6, 6, 3, 11, 16) pa bi bile z malo sreče še veliko boljše. V svojem najboljšem dnevu (15. avgust) je moral pristati na letališču v Szatimazu, a če bi mu uspelo prejadrati še tistih 9 km, bi bil zagotovo v vrhu, z več kot solidnimi 460 km in hitrostjo podobno zmagovalcu. Ampak, če čebula … predvsem pa se je moral s svojim S4 izjemno potruditi in tudi veliko tvegati.

»Ja, fantje, če želite v standardnem razredu zmagati, imate letos izjemno priložnost, drugi leto se boste zaman trudili, ker bo zmagal Stariha, so nekateri spodbujali Andreja Vrečerja in Aleša Kovača, ki sta v tem razredu vodila.    

S standardnim letalom nikoli več med kondorje – Janez Stariha?

Stari se je jezil, da so tekmovalci z veliko boljšimi letali na vrhu dviganja pogosto čakali na nekoga, ki se bo ojunačil in šel v kostanj po žerjavico, posebno v dnevih z modro termiko. Navadno je izgubil živce in se kar sam odpeljal naprej, saj si tudi ni mogel privoščiti, da bi se kaj dosti motovili, posebno v daljših disciplinah, ko so imela letala z večjim razponom kril več možnosti, da pridejo do doma …

Peti tekmovalni dan (520 km) je Stari izkusil tisto cigansko šalo, da otrok pač vzame železniško tirnico in jo odnese domov, ker ne ve, kaj je to 300 kg. Njemu je lokalni temozeleni domorodec ukradel višinsko krmilo, ki ga je pustil ob cesti, da bi prijatelji s prikolico videli, kje je letalo. Celotna zgodba je bila komična samo zaradi srečnega konca, saj je ekipa, ki je bila obveščena o kraji, zaslutila, da bi lahko bil rep v mahnem kamionu ob cesti. Če si ga lastnik ne bi tako dolgo otresal, bi lahko bilo za S4 vse drugače. Tako pa mu je Jure Lokovšek, kmalu po tem, ko so dobili obvestilo o kraji, po telefonu sporočil, da je rep že v njihovi lasti.

»Fantje, ne se zajebavat, to je resna zadeva,« jim je Stari odvrnil, saj od šaljivca Jureta ni mogel pričakovati resnega sporočila. Zgodba je s svetlobno hitrostjo zaokrožila med jadralci, do Slovenije. Ko bi se le vse informacije v jadralnem letalstvu širile s takšno hitrostjo, in ko bi vse imele srečen konec … 
      
Ruleta
Kaj sem si na Flatlandu 2009 najbolj zapomnil? Tako velikih jat, ki bi pred preletom štartne črte krožile v enem samem vzgorniku, še nisem doživel. Še nikoli nisem tako buljil pred sebe, navzgor in navzdol pa na levo in v desno, kot tokrat. Ampak še vselej sem se čemu čudil. Po nekaj dnevih se mi je zazdelo, da tega pritiska ni več mogoče vzdržati in pogosto sem se odpeljal drugam, kjer se mi je zdelo, da bo malo bolje. Samo zdelo. In kaj je bilo tako grozno? Neke vrste groza nastopi, ko vidiš, da si v krogu nenadoma zaprt, povsod je nekdo, nad, pod, spredaj in zadaj pa na strani, zunaj in znotraj. Takrat samo moliš, da oni spredaj ne bi naredil kaj nepričakovanega, saj se mu ne bi mogel več izogniti. Pa smo preživeli tudi to ruleto in morda mi je bilo vsak naslednji dan lažje, ker si pač nisem več dovolil, da bi me ujeli v takšno past.

Ampak nekega dne mi je nekdo prižvižgal od zadaj, samo nekaj metrov nad kabino, potem se je istega dne zgodilo, da je nekdo preletel krožečo skupino natančno po sredini, kot da bi bili  nevidni. Res, da smo bili v skupini samo trije ali štirje. Ampak, najbolj nenavadno je bilo to, da so to bila pretežno letala s slovenskimi oznakami.

Tik nad drevesi, na povratku do doma, se je prižgalo upanje. Za nekatere prepozno, za druge navdušujoče močno …

Spomnil sem se Vojka Staroviča s tekmovanja za LX pokal pred kakšnimi tremi leti, ko je prišel k meni in mi dejal: »A ti lahko nekaj povem?« je začel in nadaljeval, »Čestitam, pokazal si, da znaš zategniti v vzgorniku, v veliki skupini. Ampak, to kar si počel, je neumnost. Nihče nima pravice, da bi tako letel, ker s tem ogroža vse okoli sebe. Ali si morda mislil, da drugi jadralci v skupini ne  znajo skrajšati kroga in zavrteti bolj v središču dviganja?« Vojkovo lekcijo sem si zapomnil in od takrat naprej sem kaj takega naredil le še poredko. Žal v Szegedu, na FC, ni bilo Vojka, da bi to še komu povedal, zagotovo bi bil njegov nasvet dobrodošel. Če je vrsta temeljna civilizacijska vrednota, lahko po tej analogiji rečemo, da je umirjeno kroženje v veliki skupini ne samo  temeljna civilizacijska vrednota, pač pa pogoj za preživetje. Na koncu FC 2009 so ugotavljali, da je bilo tekmovanje uspešno, ker je tekmovanje minilo brez nesreče. Sam menim, da je to bila sreča.

Najhujša vrsta takšne rulete pa se je dogajala tam nekje pod Debrecenom. Na robu kar velikega cilindra je priletela velika jata letal, vsi smo bili že zelo nizko in vsi smo čakali, da bodo prvi zakrožili v dviganju. Seveda so, eden levo, drugi v desno, polovica se jih je odločila za eno in druga polovica za drugo možnost. Kako smo se vsi skupaj počutili v tem križanju ne vem, ker se o tem dogodku na zemlji nismo več pogovarjali. Pravzaprav so vsi izkazovali večjo privrženost in pomembnost tistemu šibkemu dviganju, kot pa varnosti. Varnost v tistem trenutku ni zanimala nikogar, priznam, tudi mene ne. Ko danes razmišljam o tistem najbolj norem kroženju, kar sem jih doživel, bi brez slabe vesti dejal, da smo jadralni piloti na trenutke rahlo prislonjeni ob breg, kot pravijo Žirovci.         
 
Maks z vnučkom Timijem, ki je skrbel za zabavo

Na koncu še misel rimskega vojskovodje Marka Aurelija, ki je v svojem dnevniku, pred več kot enim tisočletjem, zapisal: »Kadarkoli se spotakneš ob tega ali onega nesramnost, zmeraj pomisli, ali je mogoče, da bi ne bilo nesramnih ljudi, kajti morda je tudi tvoj kamen spotike eden izmed mnogih, ki na svetu morajo biti …«  OK, tudi ST ima slovensko oznako … ampak zanesljivo sem se izogibal, da bi nastopal v vlogi »top gun«, morda me je včasih tudi zaneslo. Vsem se opravičujem. Zanimivo je, da se o teh bližnjih srečanjih na zemlji nismo nikoli pogovarjali …

FAI klubski razred
Slovenskim krojačem jadralnega športa oznaka FAI klubski razred najbrž ne pove veliko, ker ga doma ignorirajo in zanj v zadnjih letih skorajda nismo ničesar slišali, razen na DP v Murski Soboti 2008, kjer so se fantje sramežljivo pulili za neki pokal. Na pokalu Flatland 2009 je bil to kar solidno zastopan tekmovalni razred, še najbolj razveseljivo pa je, da sta Celjana Andrej Vrečer (dnevne uvrstitve: 3, 2,3, 1, 4, 3, 4, 1, 1,1, 4) in Aleš Kovač (dnevne uvrstitve: 2, 3, 4, 2, 5, 1, 7, 3, 3, 2, 3) imela glavno besedo. Na koncu jima je lovoriko sicer izpulil Madžar Zoltan Hamar, a razlika je bila vendarle majhna. Andrej in Aleš sta pokazala, da je celjska šola tekmovalnega letenja še edina v Sloveniji, ki deluje s svojimi teamskimi prijemi. Jadralca sta med seboj dobro sodelovala, med njima so krožile tiste informacije, ki so potrebne za širše dojemanje položaja, včasih sta si drug drugemu odkrila kakšno lepo dviganje … Na njune uspehe smo prav vsi gledal s simpatijami in jima privoščil uspeh … ampak, tudi 2. in 3. mesto je uvrstitev, s katerimi se slovenski jadralci ne morejo pohvaliti prav pogosto.

Vrečer je sredi tekmovanja doživel še neljubo presenečenje, saj so njegovemu mosquitu menjali faktor, seveda na slabše. Sicer korektnim organizatorjem to res ni bilo potrebno. No, Celjan si je najbrž tudi izračunal, koliko točk je v končnem seštevku izgubil na ta račun – najbrž ga je tudi ta sprememba stala 1. mesta, saj je za zmagovalcem zaostal le pičlih 25 točk. Ampak obema celjskima jadralcema je treba čestitati – pa čeprav letita v klubskem razredu. Ampak, saj imajo naši fantje tudi ambicije po dobrih uvrstitvah v klubskem razredu. Nerazrešljiva slovenska abrakadabra.

Sindikat
Pomočniki v Szegedu niso imeli posebnega dela, zato so pogosto modrovali, kako bi lahko še izboljšali svoj položaj – namreč »guračev«, kot so se imenovali, čeprav smo jih opozarjali, da ne bo dobro, če bo za »gurače« zvedel Pavle Magister. Ustanoviti želijo svoj sindikat in vneto so se dogovarjali, kakšna bo njihova spletna stran www.gurac.si, kakšna bodo pravila, kako bodo pridobivali reference. Nekako se še niso uspeli dogovoriti, ali bo k referenci spadala tudi končna uvrstitev pilota, saj je vendar znano, da ima pomočnik zanjo zasluge.

Novi sindikat pred vrati - Primož Gril

Primož Gril iz Postojne, pomočnik Aleša Maraža, ki je izžareval največ pozitivnih valov – najbrž tudi zato, ker je Maražev nimbus opremljen z motorjem – je imel najmočnejšo domišljijo. Ja, najprej se mi je zdelo, da se fantje šalijo, ampak ob drugem in tretjem pogovoru mi je bilo jasno, da s pomočniki ni šale in da bo v prihodnje res treba računati na napisana pravila … Na Opensoaringu se že pripravljamo, da jim damo prostor, tudi fotoseanso smo v Szegedu organizirali v ta namen. Spoštovani jadralci, ne skrbite, pravočasno boste obveščeni. Mimogrede, spletna stran za pomočnike bo prva te vrste v Evropi in na svetu, in zato bo tudi v več jezikih. Zdaj morajo samo še ugotoviti, kako se pomočniški službi reče po angleško, japonsko, nemško …

Francoz - zmagovalec v odprtem razredu

Bojim se, da bodo morali sindikat ustanoviti tudi jadralci (zunaj Letalske zveze Slovenije), tudi zato da bi zavarovali svoje interese, da se morda poklicni pomočniki zaradi nelojalne konkurence ne bi fizično spravili nad ljubiteljske. Zaradi sive ekonomije namreč, zaradi katere vsi po malem trpimo in jo je treba preganjati. Skratka, upamo samo lahko, da bodo fantje prizanesljivi, kajti resnica je na njihovi strani. Brez pomočnikov ni tekmovanja in pika. Malega Tima Berčiča so jadralci in pomočniki hecali, da se mora odločiti, kaj bo, ko bo velik, jadralec ali pomočnik. On pa je imel svojo logiko, prišel je k enemu ali drugemu in ga vprašal: »Kaj pa ti tu delaš?«, da ne govorim o njegovi razvrstitvi avtomobilov: »Honda, to so ena velika jajca!« In tudi zato nismo veliko rinili vanj, da nam ne bi za vrat obesil kakšnih jajc. Štirinajst dni je živel za čokoladno lučko.