aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Rezultati tekmovanja na www.soaringspot.com/djp2009/

Povej mi, če ima tekmovanje stavnico, in povem ti … [30.5.2009]
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Če bi glas slovenskega državnega prvenstva v jadralnem letenju segel do Združenega kraljestva in bi se med tekmovalce zagotovo vpisal tudi kakšen britanski jadralec, ob leški sladoledarici pa bi zagotovo postavil stavnico, ki bi jo vodil njegov pomočnik. Prvi dan bi stavno vprašanje postavil za rob kroga okoli obračalne točke v Avstriji, vprašanje pa bi spraševalo za polmer; druga možnost stave bi bila, koliko časa bo leški CD s pilotom Alešem Šusterjem ostal v zraku, tretja pa bi lahko šla na račun jadralnega letala s pogonom na sončne celice. Zadnje vprašanja za stavne vložke bi se lahko glasilo: ali ima sunseeker sploh dovolj sončne energije, da ga bo repni propeler pognal v zrak in če bo, koliko časa bo jadral, predvsem pa ali bo prekosil CD. Nanizali smo samo nekaj možnih vprašanj, a jih je bilo še veliko. Na koncu je Aleš Šuster, ki je prvi dan tekmovanja edini »zgutal« (saj je tudi edini od tekmovalcev vzletel), kot človek, ki se zadnje čase veliko druži z Britanci, predlagal, da bi na DP v jadralnem letenju dejansko vpeljali stavnico z edinim vprašanjem: Kdo bodo prvi trije v standardnem razredu? Stavni vložek smo v skladu s širšimi družbenimi okviri, ki nimajo nič skupnega z Gorenjsko, znižali iz desetih eurov na 5 eurov, pobiral pa naj bi jih Alešev pomočnik, lahko pa jih tudi pošljete na naslov Opensoaringa. 

Seveda je treba razložiti zakaj niso načrtovali stav za odprti razred? Preprosto, ker pač nihče več ne verjame v izenačevalne faktorje, ki redka letala odprtega razreda tiščijo v množični 18-metrski razred, da duodiscusa, ki ne spada nikamor, niti ne omenjamo. Tako so padle v vodo tudi vse druge možne stave, denimo, kdo bo pobral naslov najboljšega jadralca med zdravniki (dr. Vladimir Pfeifer : dr. Tomaž Štupnik), kdo bo zmagovalec med vremenoslovci (Boris Žorž : uradni napovedovalec vremena), kdo bo najuspešnejši jadralec med prometnimi piloti (Igor Kolarič, Sebastjan Ramšak, Aleš Maraž, Mariborčan itd). Ja, dva širokokrilca bi bila za morebitno stavnico sama zmeda, ampak saj sta tudi v resnici. Ker stavnice ni bilo je na letališču vladalo dolgočasje, mi pa lahko pojasnimo, da je Andrej Fijavž, direktor tekmovanja, kmalu vsem tekmovalcem prinesel novi listek, kjer je bil še podatek o širini kroga na obratni točki, sunseeker je z lahkoto vzletel in jadral do večera. Preprosto. Ampak Angleži se bodo zgrozili, ko bodo na Soaringspotu našli podatek, da je slovensko DP trajalo ves teden in da ni bilo  mogoče staviti. Kakšen športni dogodek pa to sploh je?      
Ja, v petek, na dan prihoda, je lep let iz Celja do Tromeje in nazaj v Lesce opravil Miha Peperko s CG, celjskim duodiscusom. Z njim je v posadki brat Ivo.

 
Jadralec prvega dne
Tadej Krevh (AK Slovenj Gradec)

Čeprav  smo že prerasli svetovno laž, da na mladih svet stoji, in čeprav nam je Japec Jakopin iz svojega Seawayja v Delovi reviji Goodlife (1) razložil, da vsi nikoli ne bomo milijonarji, ker je za kaj takega v Sloveniji pač premalo revežev, vam vendarle kot najbolj zanimivega jadralca predstavljamo Tadeja Kreuha. Čeprav se ni učil leteti že od mladega, tako kot Jakopin govoriti tuje jezike v domačem gnezdu še preden je šel v vrtec, pa je (Tadej) vseeno zrasel v ponosnega mladega človeka, ki si v prihodnjih letih ne bo kupil hibridnega čolna na dizl in elektriko za 100.000 eurov, pač pa jadralno letalo LS 8, ki leti samo na sončno energijo.
Tadej je začel s tekmovanju pred dvema letoma, letošnje tekmovanje je zanj šele peto, v svoji letalski knjižici pa ima vpisanih 350 ur. Bolj pomembno je njegovo življenjsko spoznanje, ki ni samo želja ampak resničnost: »Končno sem se rešil zaj … službe (s tem ni mislil na Seaway), zdaj delam od doma in tudi jadram lahko kolikor hočem. No, malo manj. Moj ekvatorialni komar je zame kar dobro letalo, imam pa že nove načrte, ki jih lahko zapišem v treh znakih - LS 8.«
Več je znamenj, da je Tadej jadralec z velikimi cilji. Skupaj z jadralskimi prijatelji se je naročili na nemški profesionalni meteorološki program Wetter Jetz, ampak njegovo opažanje je pronicljivo: »Na začetku se mi je zdelo, da vreme še kar dobro napovedujejo, zadnje časa pa ga ne zna nihče več napovedati. Fino bi bilo, če lahko koga v klubu kaj vprašal o vremenu, ampak tega znanja je pri nas v klubu bolj malo.«

Tadej je 2. maja potrdil svojo optimistično naravo, saj je načrtoval 1250 km dolg let po pravilih OLC. »Na koncu se je izkazalo, da je bil načrt kar dober, izpeljava leta v severnem vetru pa precej slabša. Nameraval sem vzleteti 34 minut pred sončnim vzhodom, vendar sem zamudil 19 minut. Na koncu sem pristal v Noetschu. Nekaj mojih predpostavk je bilo pravih, nekaj stvari pa sem bom moral še naučiti. Padel sem v past, tisti, ki tu letijo bolj pogosto, te razmere poznajo. Preprosto nisem vedel, da pobočja pri Noetschu v severnem vetru ne delujejo. Treba se bo znajti drugače, denimo, se pobrati ob Mangartu ali pa najti val,« je že zdaj jasnih misli, ki kažejo, da ne bo odnehal.
Od tekmovanja ne pričakuje ničesar: »Pred hribi imam še veliko spoštovanje. Upam, da bom razširil svoje znanje o letenju v hribih.«

Drugi dan smo leteli … [31.5.2009]
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Matej Kosaber

Prvi dan državnega prvenstva v jadralnem letenju 2009 smo letala za trening odpeljali na štart. Dan je bil odpovedan. Zato pa smo doživeli otvoritev in vse kar je spadalo zraven, dolg uvodni brifing in ugibanje ali je vreme bo ali ga ne bo. Klavrno vreme je potrdil prvi »gutanec«, sledilo je čakanje in prestavljanje vzleta do znanega obvestila po postaji: »Dan je odpovedan …« 

Dogajanje na štartu je popestril Sunseeker, jadralno letalo s pogonom na sončne celice. Vžgal je motor, vse prisotne je pilot vprašal, če so pripravljeni, in odletel. Vau. Kasneje so skušali jadrati še trije tekmovalci, a se je izkazalo, da je bil dan idealna priložnost za izgubo samozavesti. Ko sem v petek, po letu iz Celja, privezoval letalo, je lokalni pilot vprašal prisotne, zakaj niso  prišli po zraku, saj je bila to zadnja možnost, da bodo ta teden sploh leteli. Nočno deževje nam je ubilo upanje, da bo naslednji dan kaj bolje. Le kaj bo prinesel hladen alpski zrak? Pustimo se presenetiti. Polovični termin tekme in nepredvidljivo vreme nista najboljše zagotovilo za veliko letenja, ki ga od tekme vsi pričakujemo. »Naj se igre začnejo,« smo si dejali v olimpijskem duhu.

Sebastjan Ramšak v polni zasedbi

Nedelja se je začela z razpoloženjem blizu ničle, a se je polagoma dvigalo. Čutili smo, da Andrej Fijavž, vodja tekmovanja, koleba ali ni dve uri za nalogo po okoliških gričih vendarle nekoliko preveč. Na koncu se je vreme tako izboljšalo, da dopoldne na to možnost ne bi stavil niti stotina. Ko dobimo v roke tekmovalne izide prvega dne, pa bomo šele začeli razmišljati, kaj bi lahko naredili bolje, kako bi morali leteti, da bi bili hitrejši. Takrat se bomo najbrž začeli zavedati, da moramo iz sebe iztisniti čim več. 

Sicer pa je bila današnja naloga eno samo štrikanje, polna cilindrov in D-jev, prepovedanih in pogojno prepovedanih zon. Kdo bi znal vse to vnesti v računalnik? Za nameček je tik pred vzletom prišel do našega Mateja Kosabra vodja tekmovanja in mu začel razlagati, da se mora še nekaj časa po odklopu izogibati vstopa v cono blizu brniškega letališča. Ne bom povedal, kako je potekal dialog, saj je vsem jasno, da se organizatorji trudijo, a vendarle … Drugi tekmovalni dan bo zagotovo bolje.    

Dr. Vladimir Pfeifer

Jadralec drugega dne
Rok Einhauer, AK Ljubljana

Rok pred štartom

Ko so bila že zdavnaj vsa letala na štartnih mestih za prvi tekmovalni dan, Roka ni bilo še nikjer. Minil je brifing, poniji so se že ogrevali za prihod pred tekmovalno jato, ko se je pojavil. Na hitro je s pomočjo brata izvlekel ER iz voza in ga postavil na rep za vzlet pripravljenih letal.
»Ja, kje pa si bil?« ga je vprašal mlajši brat Miha. Razložil mu je, da pač zida hišo in da vsak trenutek še kaj naredi. Rok je pilot vojaškega helikopterja Bell 412, kar ni vojaška skrivnost, saj smo ga lahko videli v uniformi med smučarskimi poleti v Planici. In ker se je nek pogovor sukal okoli nekdanje Juge, ki je pogosto posojala svoja vojaška letala organizatorjem državnih prvenstev v jadralnem letenju, smo se pri poznavalcu vojaške tehnike pozanimali, če bi bila možnost, da bi pilatus porter vlekel tudi jadralna letala in ne samo metal padalce.

»Seveda, ampak bi moral hkrati potegniti vsaj tri jadralna letala, pa jaz bi moral biti general,« je odgovoril vojaško natančno, zato ga nismo več gnjavili z vprašanji o počutju vojaških zlynov, ki bi v resnici lahko priskočili na pomoč letalskemu športu in organizatorjem v Lescah.
Pri 32 letih si mlad jadralec po tekmovalnih izkušnjah.

»Ja, saj bi letel več, pa hodim v službo, imam družino in hčer, pa še bajto gradim, poleg tega pa je tretji član družine že na poti …«

Uf, razumevanja za športno letenje v družini ti torej ne manjka?
»Seveda, starša navijata zame in družina me podpira. Si lahko želim sploh kaj boljšega?«

Bo državno prvenstvo tvoje edino letošnje tekmovanje?
»Edino. Želim si le, da bi naletel več kot sedemdeset ur, če bo le mogoče. Na tekmovanje sem prišel, da bi imel več organiziranega letenja v enem kosu.«

Dolet

V ZDA hodiš na simulator. Si našel med piloti helikopterjev tudi kakšnega jadralca?
»Ne, imam občutek, da komajda vedo, kaj je to jadralno letenje. Za jadralno letenje so že slišali, v jadralnem letalu pa ni sedel še nihče.«

Ti letenje s helikopterjem pripomore, da v jadralnem letalu prej najdeš ugodno področje?
»Ravno obratno. Bolj mi jadranje pomaga pri letenju helikopterja, da imam roko bolj mirno. Takrat ko lebdim ob kakšni skali imam lahko roko bolj na miru prav zaradi jadralnega letenja. Po zaslugi jadranja malo bolje zastopim hribe kako dihajo. Vem kaj pomeni, če piha veter, vem kje lahko pričakujem termiko. Jadralci vemo, da ne piha samo tisti veter, ki je napovedan, ampak še kakšen povsem drugačen.«

Bosta z bratom povabila na letališče očeta Bojana, ki je bil včasih jadralec?
»Seveda. Oče se je šalil, da bo prišel v Lesce, samo če bo lahko dvignil pokal. Katerikoli že bo, bo kar v redu,« je s šalo nadaljeval tudi Rok.

Kako si dojel skoke na letalnici v Planici. Si morda tudi sam kdaj skakal?
»Samo rekreativno in na kuclih, ki smo si jih mulci sami naredili. Nekako do 25 m daleč. S starostjo pride človek k pameti. Rad pa skoke gledam, še posebno, ko katerega od skakalcev malo dvigne, da zajadra, da skok ni eno samo padanje.«

Tvoj oče je inovator, mimogrede si je še sam naredil sistem za samostojno sestavljanje jadralnega letala. S čem se ukvarja zdaj?
»Že dolgo sanjari, da bo naredil svoje jadralno letalo z motorjem. Bomo videli, če bo kaj iz tega projekta kaj naredil. Zamisli ima izvrstne, izpeljava pa je za zadaj še bolj pičla. Ampak korak naprej je že, da zdaj dela model tega letala v razmerju 1:3. Moram ga pohvaliti, konstrukcija za dvig motorja iz trupa in propeler je nekaj povsem novega. Ko jo bo uresničil, bo to res novost. Za zdaj svoj izum še skriva. Žal je uresničitev takega projekta za enega samega človeka velik zalogaj.«

Mu pomagaš z nasveti?
»Ker se mi zdi njegova zamisel izvrstna, sem mu predlagal, da idejo proda kakšnemu resnemu izdelovalcu. To bi bilo še najboljše. Z denarjem za svojo zamisel bi si zagotovo lahko kupil 15-metrskega dvoseda.« 

Rokova družina je bila po prvem pristanku na mestu

Tretji dan DP in druga disciplina
Bolje, da nismo slišali [1.6.2009]

Bolje, da nismo slišali vseh kletvic in drugih virtualnih pripomočkov za sproščanje pilotov, ki so se že kmalu po štartu znašli v parterju. Ivo in Miha Peperko z duodiscusom od štarta do pristanka na Belci nista našla niti enega uporabnega dviganja, nekaj pilotov je bilo uspešnejših, saj so prileteli vsaj do Planice, tudi  letališče v Noetschu je bilo nekoliko slovensko. V standardnem razredu je nalogo opravilo šest pilotov, Boris Žorž, Tomaž Štupnik in Tone Čerin pa so prileteli v cilj kot bi bili srečna družina. V odprtem razredu sta oba tuja jadralca bila najboljša, sicer pa so nalogo opravili štirje jadralci (Roškar, Pristavec, Kolarič in Ferenc Peperko). SI s pilotom Vladimirjem Pfeiferjem smo lahko še dolgo po štartu opazovali z zemlje, kako se trudi, da bi zlezel na dostojno višino za štart, a očitno ni bil njegov dan.   

Prvi na cilju in tudi najhitrejši - Boris Žorž

Kaj se je dogajalo z vremenom? - Ivo in Miha Peperko

Andrej Fijavž …
Vodja tekmovanja
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Vodja tekmovanja - Andrej Fijavž

Andrej, kako se počutiš kot direktor državnega prvenstva?
»Direktor je po angleško, po naše se temu reče vodja tekmovanja. Ne posebno veličastno, v vodjo tekmovanja se lahko obregnejo vsi in vse je treba jemati resno.«

Kakšen je tvoj prvi vtis o tekmovanju?
»Glede na to, da se je prvi dan začel slabše, da se vreme izboljšuje, imam občutek, da bomo izpeljali lepo tekmovanje in da bodo tekmovalci zadovoljni.«

Si zadovoljen z udeležbo?
»Če sem odkrit, sem razočaran. Veliko ljudi, ki tu leti in bi državno prvenstvo lahko bila za njih domača dirka, so ostali na tleh. Pa vendarle je to državno prvenstvo. S tega stališča pogrešam nekaj jadralnih pilotov, upam, da se bodo prihodnjega državnega prvenstva v Lescah vendarle udeležili.«

Pred začetkom državnega prvenstva smo lahko slišali dvomljivce, ki so menili, da tekmovanja v Lescah ne bo …
»O tem ni nihče nikoli dvomil. Dirka je bila zastavljena že dolgo pred začetkom, že v jeseni smo vedeli za natančni datum tekmovanja, ne vem, kdo bi lahko dvomil. Z moje strani ni bilo niti najmanjših zadržkov.«
Lepo je v Lescah videti kar tri vlečna letala hkrati …
»Domenili smo se z ljubljanskim in celjskih klubom, dogovorili smo se za ceno in vse teče, kot je treba …«

Ste morda pomislili, da bi lahko tudi Slovenska vojska sodelovala pri izpeljavi državnega prvenstva. Kot sponzor bi lahko posodila kakšno letalo, saj navsezadnje prihajajo v njihove vrste jadralci, ki dobijo letalske temelje v klubih?
»Vojaški pilatusi brez štirikrake elise so za naše letališče preglasni. Naši poniji so že prilagojeni za tišjo vleko. Morda bi prišli v poštev vojaški zlyni, a na to možnost sodelovanja nismo pomislili. Seveda se bomo na Slovensko vojsko obrnili za pomoč, ko bomo prihodnjič organizatorji tega tekmovanja. Res, ne bi bilo slabo, ko bi nam pomagali pri izpeljavi prvenstva.«

Udeležba je res bolj pičla?
»Najprej morajo piloti v svojih glavah razčistiti o letenju v hribih, ki ni nič bolj zahtevno kot v ravnini. To ni noben bau bau. Je prav tako varno kot letenje v ravnini. Imam občutek, da ljudje hodijo v ravnino zato, ker imajo tam občutek večje varnosti. Res je tudi, da si jadralci za tekmovanje vzamejo dopust, najbolj prikladen mesec za to pa je avgust, ko v Lescah vreme ni več tako dobro, tako da v tem obdobju tekme ne bi mogli izpeljati.«

Še zmeraj je smešno, da ni bilo razpisano tekmovanje za 18-metrski in klubski razred.  
»Razrede določi jadralna komisija. Določeni so, tako kot so, poznamo predstavnike klubov, ki o tem odločajo. Res pa je, da je v Sloveniji velika večina 18-metrskih jadralnih letal. Zdaj je treba pač najti nek kompromis, ne moremo pa tudi izločit kakšnih vrhunskih pilotov, ki imajo letala odprtega razreda. Tu smo v nekem precepu, kaj bi naredili. Po drugi strani pa se mi ne zdi smiselno, da bi razpisali tekmovanje še za dva razreda, če pa je vseh pilotov, ki tekmujejo, samo trideset. To pomeni, da bi bil vsak šesti pilot državni prvak, kar pa tudi nekako ni …«

Zakaj pa imajo, denimo, plavalci, nešteto disciplin in vsi so državni prvaki, nekateri tudi v različnih disciplinah, pa nikogar ne moti. Prav nasprotno, za motivacijo so namenoma svoj šport organizirali tako, da je prvakov čim več?
»Ja, vem, saj je tako tudi v atletiki. Težko to razložim, ampak trenutno ozračje v jadralni komisiji ni naklonjeno temu, da bi vpeljali več razredov. Lani je bilo v okviru državnega prvenstva klubsko tekmovanje, ki pa ni bilo uradno DP, ampak samo za pokal Kodexa.«

A ne bi bilo za slovensko jadralno letenje bolje, da bi imeli štiri državne prvake? Tako bi imelo več jadralcev možnost iskati sponzorje, skratka področje jadralnega letenja bi se razširilo, kar bi lahko bilo za jadralno letenje samo dobro. Ali pri nekaterih vplivnih jadralcih prevladuje močan občutek ogroženosti, da ne bi bili več glavni.
»Verjetno bo res treba razmisliti o 18-metrskem razredu. Po drugi strani pa je LX pokazal, da kako se lahko piloti  razvrstijo, čeprav letijo v enotnem razredu. Prvi trije so bili tekmovalci standardnega razreda.«

Ampak, saj je prav to znamenje, da s faktorji nekaj ni v redu. Toda skrbeti bi nas morala odmevnost našega jadralnega letenja. Do medijev sploh ne pridemo, da bi bila mera polna, pa še sami sebe zaviramo? Kako pa gledajo na razrede v svetu?
»V razvitem jadralskem svetu imajo šest tekmovalnih razredov: odprti, 18-metrski, 15-metrski, standardni, klubski in še PW5. Zato imajo dvoje svetovnih prvenstev, kjer se predstavijo piloti vseh teh razredov in proglasijo šest svetovnih prvakov.«

Zakaj pa v Sloveniji ne bi sledili temu vzgledu?
»O tem se morajo odločiti ljudje. Če je malo tekmovalcev, v vsakem razredu ravno toliko, da je zapolnjen, kaj pa vem … Omenila sva plavalce, tam jih je v vsaki disciplini zagotovo več kot dvajset ali trideset. Pri nas pa bi se zgodilo, da bi jih bilo v posameznem razredu sedem ali osem, ravno toliko, da bi lahko tekmovanje izpeljali.«

Ste organizatorji državnega prvenstva vzpostavili stik z lokalnimi vodstvenimi strukturami. Kakšno je bilo za izpeljavo prvenstva sodelovanje med AK ALC in javnim gospodarskim zavodom, ki deluje na letališču?
»Moram reči, da smo našli skupni jezik. Gospod Škofic, direktor JGZ, je odprl tekmovanje, župan Radovljice pa je bil zadržan in se je opravičil. Upam, da se bodo odnosi še izboljševali, saj je edina možnost, da vsi delamo v dobro razvoja našega letališča. Če se na letališču ne bo nič dogajalo, bo začelo zamirati, to pa ni v nikogaršnjem interesu. Povezani smo drug z drugim, in če drug drugega ne bomo podpirali, bomo vsi potegnili kratko.«        

Ciko mlajši

Vselej hladnokrvno – Igor Kolarič

Jadralec tretjega dne
Aleš Krusič, AK Edvarda Rusjana, Nova Gorica

Aleš (42) je začel leteti leta 1984, za seboj ima približno 800 ur letenja. Življenjski  prehodi, kot so študij strojništva, vojaščina, zakon in gradnja hiše, so ga kar precej časa držali na distanci od jadralnega letenja, a zdi se, da je končno ujel življenjski ritem v katerega je dodobra vpletel tudi jadralno letenje. Leta 1998 se je ustalil pri jadranju. Inženir strojništva se ukvarja s trgovino z rezervnimi deli za gradbene stroje.   

Zlati C je doslej obogatil z dvema diamantoma. Resneje se je začel ukvarjati s tekmovalnim letenjem v zadnjem obdobju, tako je predlani (2007) tekmoval na Flatlandu v Szegedu, lani je nastopil na DP v Murski Soboti, prvenstvo v Lescah pa je njegovo drugo državno prvenstvo, za seboj pa ima še nekaj tekmovanj v okviru skupnosti Alpe-Jadran. Doslej najbolj zanimiva je bila njegova lanska sezona, ko je opravil 500 km dolg let na tri točke (Ajdovščina, Dobrač, Vipiteno, Korensko sedlo, Ajdovščina) in 688 km dolg let iz Ajdovščine do Korenskega sedla, Vipitena, nazaj na Košuto in prek Divače do izhodišča v Ajdovščini.

In kdaj bo padel še zadnji pogoj za diamantni C?
»Z višino je v Ajdovščini težava, saj ni pravih razmer. To kar počne pozimi Matija Kodrič me preveč ne zanima, ne samo zaradi mraza, tudi zato ker nimam jadralnega letala z motorjem. Z letenjem po oblakih nima izkušen niti za takšno letenje nisem usposobljen. Si bom moral izmisliti kaj drugega, da ujamem še diamantno višino.«

AK Edvarda Rusjana je jadralsko usmerjen, ampak zakaj pa na DP manjka Andrej Fiorelli?
»Ker je na usposabljanju za vojaškega pilota. Kolikor vem, bo poklicno pilotsko kariero nadaljeval v SV.«

V prvi disciplini si lepo začel. Ti letenje v hribih ustreza?
»Ja, lahko rečem, da mi je letenje v hribih še kar domače. Pogosto priletimo iz Ajdovščine do Karavank in naprej po Ziljski dolini. V prvi disciplini sem kar dobro zadel taktiko, treba je bilo dovolj zgodaj na pot, višino pa je bilo treba vzdrževati bolj vstran od grebenov. Morda bi moral na pot še kakšno minuto kasneje, ko so baze oblakov zlezle malo višje, tako kot je to naredil Maraž. Tudi računalnik sem dobro načrtoval, nekaj jadralcev je zaradi tega spodrsnilo.«

Kaj meniš o državnem prvenstvu za klubski razred, ki ga ni?
»Veliko bolj logično bi bilo, da bi imeli državno prvenstvo za klubski razred. S tem bi bil ogrožen obstoj standardnega razreda, ampak to je problem tega razreda. Večina letal v standardnem razredu bi spadala v klubskega. Morda bo ta težava razrešena čez dve ali tri leta, ko bodo jadralci kupili še nekaj leta pravega standardnega razreda in bodo zainteresirani, da bi imeli svoj razred. Dokler se to ne bo zgodilo, bo pač tako, kot je zdaj.«

Boš med tistimi, ki bodo imeli čez dve ali tri leta svoje jadralno letalo?
»Seveda si ga želim, ampak finance in recesija imata škarje in platno. Zdi se mi, da se počasi približuje čas, ko bom morda vendarle začel razmišljati o tem, ampak zanimivo je to, da bi se kaj takega moralo zgoditi že veliko prej, ko sem bil še mlad jadralec in zelo zagret za letenje. Ampak, življenje ima svoje zakonitosti.«     

V drugi disciplini samo do Belce - Aleš Krusič

Četrti dan DP in tretja disciplina
Sever vleče, a kako priti na sever? [2.6.2009]
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Meteorološka napoved za tretji tekmovalni dan je bila zanimiva, saj je bilo na višini v izobilju severnega vetra. Vremenske karte so kazale, da nižje jakost vetra popušča, nad zemljo pa znova narašča, a v drugi smeri. »Dan bo lep ali pa tudi ne, odvisno od vetra,« je bila napoved pitijska. Za začetek so obrnili štart, E6 je poletel med prvimi, a je bil tudi kmalu na tleh? Ampak, saj so bile vse dopoldanske debate, ki so se nanašale na drugi tekmovalni dan, namenjene vremenu. Nihče več ni prepričan, da razume, kaj se dogaja z vremenom.

»Nikomur ni nič jasno, mi pa kar letimo,« je dejal Andrej Kolar, Boštjan Pristavec pa je razložil, da je imel dva velika katapulta k zemlji, prvega na poti proti zahodu,  drugega pa na poti domov. Nekje v okolici Mojstrovke ga je sleklo in v nekaj sekundah mu je pobralo 600 m višine. Domov je prijadral na ničlo: »Če bi med potjo domov moral še nabrati višino, nisem prepričan, da bi prišel do letališča v Lescah.« Iz zaupnih virov smo zvedeli, da je na nekem travniku zunaj letališča nastal kratek filmček o pristanku enega od jadralnih letal. Vse se je izteklo dobro, film pa je šel kljub temu v »bunker«. 

Erazem Polutnik je pred štartom gledal v nebo: »Obetajoča črnina je kar izginila, ostala je samo godlja,« je opisal oblake nad Karavnakami. Kolar je po prvem pristanku poskušal še enkrat in tudi drugič mu ni uspelo priti na severna pobočja. To je najbrž najbolj prepričljiva razlaga, kako nepredvidljivo je bilo vreme, vseh enajst pilotov v standardnem razredu, pa je tako dobilo moralno zadovoljstvo, čeprav jim let ni prinesel nobene točke.

Zanimiva je zgodba Roka Einhauerja, ki so ga sicer kaznovali, ker je bil v uvodnem delu leta 200 m previsoko, a je priznal, da se je kazen obrestovala: »S pobočnim jadranjem pred oblakom sem vendarle nabral dovolj višine, da sem lahko preskočil grebene in se dovolj visoko zapeljal na severno stran. Prvič sem jadral po avstrijski strani, imel sem nekoliko nelagoden občutek, a ni bilo težav, razen na predelu Tromeje, kjer ni več izrazitih grebenov. Na koncu sem prišel domov še deset minut prezgodaj, sicer bi bilo še bolje.«

Boštjan Pristavec je v odprtem razredu vendarle prišel na svoj račun in kot poznavalec z veliko hitrostjo opravil s tekmovalno nalogo. Izkazal se je še Željko Roškar, sicer pa so v odprtem razredu nalogo opravili vsi razen Igorja Kolariča.   

S pravo hitrostjo - Boštjan Pristavec

Tokrat uspešen - Rok Einhauer

Z rekordno hitrostjo – Boris Žorž

Grega Urbančič, AK Ptuj
Ves let - ena sama kriza

Grega Urbančič  

Grega je jadralni in motorni pilot, ima 1400 jadralnih ur ter 120 ur motornega letenja. Leteti je začel leta 1993.

Bi dvignil roko za državno prvenstvo v klubskem razredu?
»Glede na večino letal, ki so v Sloveniji, bi bil klubski razred res bolj primeren, kot standardni razred, takšen kot je zdaj. Res je tudi, da je tekma močnejša, če leti hkrati veliko pilotov. Sam raje letim, če nas je dvajset, kot da bi bil sam. Druga pesem pa je, in to bi bilo smiselno, da bi na istem tekmovanju izračunavati izide za vsak razred posebej. Tako nihče ne bi mogel trditi, da je tekma zaradi ločevanja razredov slaba, vendarle pa bi se primerjali samo v okviru svoje kategorije. Če bi sprejeli takšen sistem, bi zanj takoj dvignil roko. Najbrž bi bilo tako še bolj zanimivo.«

Bi prenesel več državnih prvakov?
»To se mi ne zdi narobe. Si kar predstavljam, kako bi bilo, če bi nekdo z DG 100 ali DG 300 prehitel LS in discuse. Če se bo to kdaj zgodilo, takoj pridem na takšno tekmo, ampak bi razmislil, v katerem razredu bi letel.«

V prostem času si razpet med letališčem in  …
»Gradnjo hiše in družino, moj konjiček pa je modelarstvo. Poklicno se ukvarjam s hidravliko. Sem vodja servisa za hidravliko v Mariboru.«

Spadaš med jadralce, ki vneto zbirajo pogoje za značke?
»Nasprotno, ne vem, če sem sploh že kandidiral za kakšno jadralsko značko. Najbrž se nisem potrudil niti za srebrni C, še manj pa za zlati C in tako naprej, čeprav sem izpolnil že veliko pogojev, in tudi več 500 km dolgih letov sem opravil. Nova tehnika v letalu je zame španska vas, kljub temu pa rad letim.«

Včasih so bili jadralci na Ptuju jugoslovanska velesila.
»Na Ptuju se trudimo, čeprav ni dobro izhodišče za dolge lete. Kljub vsemu opravimo kar veliko dolgih letov. Lani smo jadralci zbrali 27.000 km, kar se mi zdi lep dosežek, še posebno, ker ga je sestavila le peščica jadralcev. Dolgi leti iz Ptuja so še zmeraj obrnjeni na zahod.«

Ptujski jadralci zagotovo navijate za Hrvaško v EU?
»To bi bilo z jadralskega stališča super, o politiki pa se ne pogovarjam.«

Kako dojemaš tekmovanje v Lescah?
»Tu so težavnejše razmere, takšen dan, kot je bil včeraj in takšen, kot se obeta danes, je samo za pilote z dobrimi živci.«

Si imel včeraj dobre živce?
»Seveda, ampak, če samo pomislim, da bo sledil še en takšen dan, dobim kurjo polt. Po drugi strani pa se ga veselim, ker bo nov izziv, nova izkušnja, nova lekcija.«

Sanjaš kdaj o svojem letalu?
»Že dolgo razmišljam o svojem jadralnem letalu, ampak dokler se ne rešim kreditov za hišo, puščam sanje ob strani. Še naprej bodo v ospredju klubska letala. Saj je treba tudi klub držati pri življenju, tudi zato, ker je temelj športnega letenja. Slaba stran odvisnosti od klubskih letal je velika raznovrstnost tipov, nikoli ne vem, s katerim letalom bom lahko šel v zrak. Če imaš svoje letalo pa natančno veš, kaj te čaka v kabini, veš kaj pomeni, če variometer pokaže rahlo dviganje. Pri klubskih letalih nikoli ne veš kakšno presenečenje te bo čakalo pri tehniki. Saj sta DG 100 in DG 300 podobni letali, ampak zelo se razlikujeta, ko je treba z njima pristati zunaj letališča.«

V drugi tekmovalni disciplini so se na cilj vrnili predvsem piloti z boljšimi letali, ti in Čerin sta bila edina z DG 300.
»To je sicer res, razlika med DG 300 in LS je velika, po faktorju pa precej manjša, medtem ko razlika med DG 100 in DG 300 ni tako velika, kot je velik izenačevalni faktor. Včeraj, vsaj tako menim, ni odločalo letalo. Če bi imel Žorž DG 100 bi najbrž tudi zmagal. Kot sem že dejal, so bile razmere težavne, odločala sta tudi sreča in živci.«

Si bil kje posebno nizko?
»O tem ne bi mogel govoriti, ker se ne spomnim nobenih višin. Vselej sem bil pod grebeni, vozil sem se bolj po dolinah. Tudi o resnih krizah ne bi mogel govoriti, ker je bil ves let ena sama kriza. Dejal bi lahko, da je bilo bolj malo tistih trenutkov, ko sem pozabil na krizo. Morda sem si dvakrat rekel, da lahko sproščeno zadiham, ampak v naslednjem trenutku sem bil znova blizu krize.«

Kako to, da na DP ni prišel Petrovič?
»Ne vem. Letos je že bil na eni tekmi. Sicer pa se je nekaj ljudi ustrašilo Alp. V resnici so zahtevne za letenje. Menim, da je to glavni razlog za odsotnost mnogih jadralcev na državnem prvenstvu. Morda je vzrok tudi to, da vsi računajo, da bodo Leščani letos pomedli z nami. Mi pa se trudimo, da se to ne bi zgodilo.« 

Peti dan DP in četrta disciplina
Balansiranje po Urbančičevi krogli [2.6.2009]
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Zanimiva je bila primerjava Grege Urbančiča, ki je jadralno letenje primerjal s stojiščem na vrhu krogle: če se nagneš preveč naprej ali nazaj, padeš s stojišča. Vsa umetnost jadralnega letenja je v dojemanju svojega trenutnega položaja. Andrej Kolar je 24 ur po neuspešnem tretjem tekmovalnem dnevu, ko ni izrabil možnost tretjega štarta, opisal: »Ne morem natančno opisati, kaj se je dogajalo z menoj. Pa saj racionalna razlaga niti ni potrebna. Začutil sem pač, da ni dan, ko bi tvegal, še posebno, ker sem imel sopotnika in veliko letalo. Kasneje mi je bilo žal, da nisem poizkusil še tretjič, vendar še zdaj menim, da bi to bil poizkus, ki ne bi bil racionalen. Iz tekmovalnega stališča je bila moja odločitev slaba, ampak drugačna sploh ni mogla biti. Tako sem čutil,« je razložil.

Zdi se, da bi morali imeti mladi jadralci vselej pred seboj širše videnje dogajanja, ne samo imperativ tekme, ki tekmovalcu ne pusti, da bi izstopil iz igre. Pogosto so vložki veliki, tako veliki, da tega ne odtehta nobena boljša uvrstitev ali morda točka več.  Ciko se je spomnil še davnega tekmovanja v Rietiju, kjer je letel skupaj z Janijem Stariho: »Star sem bil devetnajst let in to, kar sem doživljal v tistih nevihtah med hribi, ne bi privoščil nikomur. V drugem delu neke discipline sem si rekel, da se tega ne grem več in sem odpeljal na letališče. Stariha je v tistih razmerah nadaljeval do Asisija in nazaj, z astronomsko hitrostjo 150 km/h. Tudi meni je bilo jasno, da se je treba samo peljati in nič več, a psihične moči za to dejanje nisem premogel. Seveda, Stariha je bil takrat že zrel tekmovalec, sam pa sem bil začetnik in komaj sem vedel, kaj se dogaja. Tako sem bil psihološko zdelan, da sem pristal kar s polnimi krili vode,« je potegnil od nekod dogodek, ki se mu je najbrž za večno vtisnil v spomin.

Na drugem delu Urbančičeve krogle je bil Boštjan Pristavec, ki je menil, da je bila naloga v severnem vetru preprosta. Najbrž je res bila, zagotovo pa ne za Erazma Polutnika in Sebastjana Ramšaka, ki sta želela disciplino obleteti skupaj in hitro, kot to navadno zmoreta. Tako sta se v zraku odločala skupaj – in skupaj tudi pristala zunaj letališča, nekje na Koroškem. Če se je to zgodilo najbolj prodornima Celjanoma, potem že lahko rečemo, da je bilo balansiranje po Urbančičevi krogli v tretji disciplini zahtevno.     

Četrti tekmovalni dan, ni bilo večjih pretresov, Rok Einhauer je po navodilih brata pazil, da ne bil presegel omejitev po višini, sodelovanje s CD in PW pa je bilo mešano, malo spodaj in malo zgoraj. »Dolet z razdalje 100 km proti domu je bil kraljevski. MC sem postavil na 2,5 in brez enega samega zavoja sem priletel do doma.«

Rieti v Lescah - Andrej Kolar

Jadralec petega dne
Darko Jordanov, ALC Lesce
Letalski uživač

Darka (44) spoznaš po tem, da po letališču v Lescah hodi počasi in da je vselej dobre volje. Zadovoljnega obraza je bil tudi med DP 2009, saj je tekmovanje na njegovem domačem terenu. DP 2009 je šele njegovo tretje tekmovanje. Leteti je začel pred kakšnimi štirimi leti, torej razmeroma pozno, a je vseeno zbral že nekaj več kot 500 ur jadralnega letenja, njegov najdaljši let prek Dolomitov proti Švici pa je dolg nekaj več kot 700 km: »Že od malega sem bil navdušen za letalstvo. Kot mulc nisem imel možnosti, da bi se lotil letenja, kasneje sem se ukvarjal s stanovanjem in drugimi življenjskimi zadevami. Modelarstvo je moj konjiček. Srečanje z Bojanom Einhauerjem je bilo odločilno, še posebno, ko me je v Bovcu peljal z blanikom. Takrat sem vedel, da se moram lotiti tega športa,« in je še povedal, da je vesel, ker je v tem kratkem obdobju opravil tudi tečaj za akrobacije. Ko govori o letalstvu, zatrjuje: »Sem letalski uživač in to bom tudi ostal, pa čeprav bom na tej tekmi zadnji.«

Pred DP smo te lahko pogosto srečali nizko nad grebeni med Kurjim vrhom in Kranjsko Goro. Očitno se v hribih počutiš domače.
»V zadnjih štirih letih sem veliko letel in tudi dobro sem pripravljen. Ker sem začel leteti zelo pozno, sem si dejal, da se ne maram naslednjih deset let učiti letenja. Veliko sem vložil v svoje napredovanje, intenzivno sem letel in zdi se mi, da sem na pravi poti. Napredek je viden.«

Torej lahko pričakujemo, da boš poslej želel na leto opravil več kot eno samo tekmo?
»Če analiziram samega sebe, ugotavljam, da nisem tekmovalec. Na tekmo grem samo zato, da bi se še kaj naučil. Narejen sem na bolj počasi. Raje imam dobro pripravo, in šele potem grem na prelet.«

Kaj pomeni dobra priprava?
»To pomeni, da zasledujem vreme in da si dva dni pred letenjem postavim cilj in pregledam terene za zunaj letališke pristanke. Seveda se v zraku prilagajam vremenskim razmeram.«

Pravijo, da si v tretji disciplini padel v trans, in se odpeljal do skrajne točke proti zahodu, kjer je bilo vreme zmeraj boljše.
»Saj ni bilo nič posebnega. Na Mežakli sem moral čakati, da bi se vreme postavilo na svoje mesto. Proti letališču je bila nevihta. V resnici najprej sploh nisem vedel, kaj naj naredim. In ko je znova posijalo sonce, je šlo fino naprej. Najprej sem se odpeljal proti Kranjski Gori, zavil sem v Julijce, hitro sem bil na vrhu Jalovca, sledil je Mangart in nenadoma se mi je odprl svet. Veter je začel tudi sodelovati. Letel  sem od pobočja do pobočja in tako je šlo do Obertillacha. Tudi nazaj sem s pravim vetrom letel brez težav.«

Pristanek celjskega d-discusa v Belci

 Jadranje dojemaš kot užitek?
»Natančno tako. Tekme so naporne, posebno za mene, ker sem bolj počasen. Seveda je res, da se lahko veliko naučiš. Ja, ena dirka na leto je zame dovolj. Ampak, rad bi šel v Francijo, seveda s klubskim letalom in ekipo kolegov, da bi bili dobra družba.«

Kako pa si v svoj letalski okvir spravil akrobacije?
»Akrobacije so mi bile všeč in ker je bila možnost, sem se jih lotil. Akrobatsko letenje me je prevzelo po svoje, moram reči, da sem del svoje letalske osebnosti podaril akrobacijam. Akrobacije so poseben užitek. Najbolj mi je všeč, da lahko z letalom upravljaš zelo natančno. Fino je, da lahko na letalo vplivam v vseh položajih, všeč mi je, da lahko letim like, tako kot je prav. Umetniško ali pa natančno letenje bi bila boljša izraza za akrobacije. Nekateri trdijo, da so akrobacije nevarne, sam menim, da je jadralno letenje precej bolj tvegano.«

Kako pa dojemaš DP 2009?
»Zdi se mi, da smo vsi še kar zadovoljni. Vem, da je za mnoge pilote letenje v Alpah problem, ampak saj smo tu tudi zato, da se kaj naučimo. V tretji disciplini mi je bilo všeč, da je pilot s standardnim letalom bil hitrejši od pilotov v odprtem razredu. To se mi zdi zanimivo. Ampak, saj tega sploh ne bi vedeli, če bi imela vsaka skupina letal svojo nalogo. Zato mi je všeč, da imamo vsi enako nalogo.«

Kako pa si razmišljal, ko si ugotovil, da boš moral pristati zunaj letališča, v Planici?
»Čutil sem, da sem v letalu kot doma, ampak kljub temu me je stisnilo spoznanje, da se bom moral lotiti zunaj letališkega pristanka. To je vselej kar zahtevna naloga. V bistvu si jezen sam nase, ker veš, da si naredil toliko napak, da moraš na koncu pristati zunaj letališča. Mučil me je grd občutek jeze, ampak treba se je bilo zbrati in izpeljati akcijo. Ko se letalo ustavi in veš, da je vse celo, ni na svetu boljšega občutka. To je občutek sreče. Vrhunski občutek je, ko stopiš iz kabine. Dolina je razmeroma ozka, ni prostora za velik šolski krog. Zdi se, kot da greš pristajat s precej velike višine. Na planiških terenih sta dve polici, dolgi sta po 150 m, in obe sta uporabni.«

Darko Jordanov

Kje si zamrazil, da si moral pristati v Planici?
»Najbrž bi moral vztrajati na Korenskem sedlu. Naredil sem najbolj značilno napako, ko sem menil, da bo tam, nekje, malo naprej, bolje.«

Praviš, da si nekoliko poseben človek, napake pa delaš kot večina jadralcev.
»V jadralnem letenju je nešteto možnosti za napako. Ampak, česarkoli se lotim, naredim temeljito. Ne maram, da me kdo preganja. Ta občutek sovražim v življenju in na letališču. Sovražim, če je treba hiteti, če te čakajo za vlek s prižganim motorjem. To ni zame in ne dovolim si, da bi me postavljali v to vlogo. Vselej skušam delovati tako, da mi ni treba hiteti.«   

Še ena stava … [4.6.2009]
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Šesti dan državnega prvenstva v jadralnem letenju tekmovalcem ni bilo treba vleči letal na štart, pa tudi za petek je tekmovanje odpovedano. Res, organizatorji niso imeli sreče z vremenom. Še sreča, so dejali nekateri, da je Avstrija naša soseda na severu in zahodu, saj sicer v Lescah skorajda ne bi mogli izpeljati državnega prvenstva. Možnost letenja na vzhod je bila precej omejena, pa tudi sicer je bilo na slovenskem nebu preveč omejitev. Vse to kaže, da gre jadralnemu letenju v Sloveniji bolj slabo, predvsem pa ni čutiti, da bi ta zvrst letalskega športa bila deležna kakšnih simpatij pristojnih, ki skrbijo za zračni prostor. Slovenski jadralci bi zato morali vsako leto izkazovati svojo prisotnost tudi s tekmovanji po Sloveniji, kot je dejal Erazem Polutnik, v kolikor ni ta čas že zamujen. Najlažje je namreč biti birokrat, še posebno v deželi, kjer se nič ne dogaja. 

Kot je bilo razbrati s foruma na www.jlet.si bo letošnje DP v jadralnem letenju še odmevalo. Vsaj upamo lahko, da se bo razvnela polemika o mnogih zadevah. Jadralce vabimo, da tudi za opensoaring napišejo kakšno razmišljanje (nikoslana@gmail.com). Upanje, da se bo naša želja uresničila, sicer ni pretirano velika, a vendarle. Če ostanem pri pisnem izražanju mnenj, je nekako samoumevno, da slovenski jadralci nimamo več svoje revije. Očitno je v naši kolektivni zavesti še zmeraj zavora, ki nam ne dopušča, da bi razmišljali samozavestno in glasno. Prav zato toliko bolj cenim ameriško jadralno revijo Soaring. Med našim prvenstvom smo lahko občudovali solarno jadralno letalo Sunseeker, še posebno pa njenega samozavestnega pilota Erica Raymonda, ki se je na vsakem koraku pohvalil s svojimi referencami, s svojim izdelkom, predvsem pa je vselej ponosno in glasno povedal, da je Američan. Pravzaprav so mu lahko hvaležni tudi organizatorji državnega prvenstva, saj je na svoji spletni strani, ki ima več klikov, kot vse slovenske strani skupaj, povedal, da bo teden dni preživel v Lescah, med jadralci na državnem prvenstvu v jadralnem letenju. Upam, da so mu podarili vsaj svojo tekmovalno majico. Stavim, da mu je niso. In kako bi stavili vi, spoštovani bralci?     

Jadralec šestega dne
Boštjan Rudolf, AK Postojna
Prvo tekmovanje in prvi zunaj letališki pristanek

Nadaljuje družinsko tradicijo – Boštjan Rudolf

Boštjan (33) leti postojnski DG 300 s tekmovalno oznako P9, in je najbrž edini tekmovalec, ki mu je letošnje državno prvenstvo prvo tekmovanje. Jadralni pilot je bil že oče Boltežar, ki je tekmoval v osemdesetih letih, tako da se je z življenjem na letališču seznanil že zgodaj, v jadralni tečaj pa se je vpisal s šestnajstimi leti, ko je bil gimnazijec. Pred prvenstvom je v knjižico vpisal 350 ur letenja. Še nedavno je bil poklicni gasilec, zdaj pa delujem v zasebnem podjetju, ki vgrajuje dvigala.

Kako dojemaš svoje prvo tekmovanje?
»Nekaj je nervoze, ker hribov ne poznam dovolj dobro. No, drugi tekmovalni dan sem prvič pristal zunaj letališča, na Hrušici v bližini karavanškega predora. Kar zahteven teren je to, ampak tam imamo Primorci že domicil. Matjaž Novak je tam pristal že lani, pa mi je razložil, na kaj je treba paziti, tako da je bilo vse v redu. Po pristanku sem najprej njega poklical in mu povedal, kje sem.«

Za prvo tekmovanje si izbral dokaj zahtevno področje …
»Hribi mi kar ležijo, tako da nimam kakšni zadržkov ali predsodkov pred hribi. Nanje sem se navadil tudi v Bovcu, v minulih letih smo bili tam kar pogosti obiskovalci. Ampak letošnje prvenstvo je še izkušnja več, odslej ne bom več zaskrbljen, če v Karavankah ne bom visoko nad grebeni. Predvsem pa so zelo prijazni leški jadralci, Tone, Ciko, Boris, pogosto jih kaj vprašam in moram reči, da se potrudijo z razlago.«

Izkušen z državnega prvenstva bo veliko?
»Seveda. Pred štartom drugega dne sem bil 2300 m visoko, prepričan sem bil, da z letenjem proti zahodu ne bom imel nobenih težav, da se bom samo odpeljal, pa me je pod Stolom sleklo. Kar precej moči mi je pobralo novo nabiranje višine. Ena izkušnja več. Upam, da bom svoje izkušnje uspel posredovati našim mlajšim jadralcem. Ja, izkušnje pridobivam vsak dan … nizko pobiranje, zunaj letališki pristanki …«

Postojnčani pogosto prijadrate v Alpe, tako da že imate izkušnje?
»Ja, iz Postojne kar pogosto letimo na sever, pa tudi na jug. Matija Kodrič, Marjan Jančič in drugi so nam začrtali smeri. Menim, da v Postojni napredujemo. Moj najdaljši let iz Postojne je do Mallnitza in nazaj, to je 450 km. Ja, ko si sam na preletu, se nenehno sprašuješ ali obrniti ali iti naprej. Na tekmi pa ni nobenega tovrstnega spraševanja, treba je samo naprej in nič drugega. In zato je vsaka tekma dobrodošla.«

Kje se skriva vzrok, da na tekmovanje ni Jančiča?
»Koliko vem leti v Postojni in v Celju, ne vem pa zakaj ni kandidiral za državno prvenstvo. Vendarle pa je pomagal s svojimi izkušnjami pri pripravi našega DG 100 za tekmovanje. Pripravljamo ga že od januarja, od takrat ko sem dobil od upravnega odbora zeleno luč za tekmovanje. Prepričan sem, da bo prihodnje leto znova na štartu državnega prvenstva.«

Primorci med seboj sodelujete?
»Ja, po radiu se pogovarjamo. Predvsem s Krusičem in tudi z Maražem, zmeraj  pove kaj koristnega. Primorci imamo podoben slog jadranja. Če sojadralec ne beži preveč naprej, ga je lahko slediti. Kako pa bi bilo, če Primorci ne bi sodelovali med seboj. Primorska živi.«

Oče še jadra?
»Jadranje je opustil. Ne veseli ga več letenje okoli letališča, zanj so bili izziv leti v Alpe. Včasih sede z menoj v blanika in skupaj pojadrava.«  

Jadralec sedmega dne [5.6.2009]
Matej Kosaber, AK Celje
Če ne tekmuješ, si rekreativec …
(OPENSOARING, Opensoaring team)

Matej (34) ima za seboj že dolg letalsko staž, tečaj je opravil pri petnajstih, ko je izpolnil šestnajst let in dva meseca pa je imel v žepu DPJ. Doslej je nabral že blizu 1900 ur jadralnega letenja, že zdavnaj je izpolnil vse pogoje za diamantni C, a ker je njegovo zanimanje za značke sovpadalo s prehodom stare države v novo, se je naveličal iskati prave obrazce, da bi zadostil novim administrativnim zahtevam. Tudi na tekmah sem nekajkrat opravil 500 km dolg let, tako da me značke več ne vznemirjajo,« je povedal diplomat strojništva in ekonomije.

Tekme?
«Nimam toliko časa kolikor imam veselja do letenja in do tekmovanj. Na srečo še ujamem kakšno tekmovanje za LX pokal, pa še državno prvenstvo. Škoda, da na letošnjih dirkah ni bilo boljšega vremena. Tekmovanja so pomembna za jadralno kondicijo, če nehaš hoditi na tekmovanja, si samo še turist. Žal že nekaj časa nisem bil na večjih mednarodnih tekmovanjih. Nazadnje sem bil na evropskem prvenstvu v Litvi. Velka tekmovanja so dobrodošla, saj se učiš od jadralcev, ki veliko vlagajo v svoje letenje. Slovenski jadralci v zadnjih letih veliko letijo v tujini, tako da se je dvignila kakovostna raven naših tekmovalcev. Sam skušam tekme povezati tudi s skupnim bivanjem z družino. Hčera Klara je zdaj stara tri leta.«

Kdaj si bil na EP?
»Leta 2004 sva bila z Markom Lepetičem, on je tekmoval z nimbusom v odprtem razredu, sam pa sem najel 18-metrskega LAK-a. Pokazali so nam, da se da leteti tudi v slabem vremenu, vseh osem dni. Pogosto so nas poslali v zrak, ko se »task setter« ni mogel več obdržati v zraku. Leteli smo nizko, pogosto je deževalo. To je bila kar trda preizkušnja.«

Potem te letošnje dogajanje v Lescah ni presenetilo?
»Pred leti, če se ne motim je bilo to leta 1997, sem tudi letel na državnem prvenstvu v Lescah. Najbrž sem tudi zato letel bolj sproščeno, kot bi sicer. Enkrat sem pristal v Ratečah, ob cesti, ki zavije v Planico.«

Visoka trava in zunaj letališča, to je kar dovolj velik vzrok za nelagodje?
»Temu občutku ne bi mogel reči strah, a pri zunaj letaliških pristankih je zmeraj poleg nekaj adrenalina. Se mi zdi, da je kar prav, če je poleg nekaj tega, da se zadeve lotiš z vso resnostjo, kot jo zahteva. Sicer pa imam že vsaj petintrideset pristankov zunaj letališča.« 

Imaš kakšnega partnerja s katerim sodeluješ v zraku?
»Ne, z nikomer ne letim v paru, vendar pa Celjani sodelujemo. Naša prednost je v veliki tekmovalni ekipi. Zmeraj se najde kdo, ki ima dober dan in vleče naprej. Všeč mi je, da delujemo kot velika ekipa, to je zagotovo prednost. Sebo in Erazem sicer bolj sodelujeta v zraku, tudi zato, ker imata približno enako sposobni letali. Sam jima z DG 300 le s težavo sledim. Ja, načelno si kar veliko pomagamo.«

Razmišljaš o svojem letalu?
»Za zdaj ne, ker nimam finančnih možnosti. Poleg tega pa tudi ne bi bilo smiselno kupovati svoje letalo, saj imamo v klubu dovolj letal in najbrž si za začetek kaj boljšega, kot je DG 300, tudi ne bi mogel privoščiti. Še sreča, da imamo v klubu toliko letal - tri DG 300, discusa, duodiscusa in nimbusa.«

Te nimbus ne zanima?
»Ne posebno. V hribih se veliko bolje počutim v letalu s krajšimi krili. Sicer pa se v našem klubu zmeraj najdejo kandidati za nimbusa.  Na evropskem prvenstvu sem letel 18-metrsko letalo, ampak načelo so mi veliko bolj všeč letala 15-metrskega razredu, ki so tudi najhitrejša. V prijetnem spominu mi je ostalo slovensko prvenstvo, kjer smo 500 km dolgo disciplino leteli hitro, sam sem jo opravil s 119 km/h, pa sem bil šele nekje v sredini nastopajočih.«

Tvoj najdaljši let?
»Pred desetimi leti sem na akciji v Szegedu opravil 680 km.«

Te veliki trikotniki 750 km kaj mamijo?
»Moj problem je čas. Ne letim ko je lepo vreme, ampak takrat ko imam čas. Svoje jadralne cilje pač prilagajam vremenu.«

Kako ocenjuješ letošnje tekmovanje?
»Presenečen sem nad organizacijo, občutek imam, da je bilo preveč stvari površno pripravljenih. Organizatorji imajo v klubu precej tekmovalcev, ki hodijo po mednarodnih tekmovanjih in najbrž bi morali Fijavžu pomagati, da bi bila tekma izpeljana bolje. Gre za banalne stvari. Ena je, denimo, da v odprtem razredu še v petek, tik pred koncem prvenstva, ni uvrstitve za slovenske jadralce, imamo samo tisto, kjer sta poleg tudi nemška jadralca. Ko smo Celjani organizirali državno prvenstvo, so nas kritizirali tudi za manjše zadeve.«

To pomeni, da je moramo prav vsi imeti toleranco do organizatorjev, ti pa se morajo bolj potruditi?
»Če bi sam iskal napake pri organizaciji, bi se kasneje potrudil in sam izpeljal tekmovanje bolje in brez napak, ki sem jih kdaj komu očital.«

Med jadralci slišimo, da se je letošnje tekmovanje dogajalo na dvorišču ALC?
»Organizatorji niso mogli ničesar narediti za boljše vreme. Zato pa sem pogrešal vsaj  razmišljanje, da bi lahko bile discipline izpeljane tudi proti vzhodu. Zdaj o tem nima pomena govoriti, ker tudi vremena ni bilo.«

Se boste Celjani lotili prihodnjega državnega prvenstva?
»Za prihodnje leto imamo vabilo, da bi tekmovanje izpeljali v Zrenjaninu, skupaj s Srbi. Ampak o tem se morajo odločiti ljudje, ki skrbijo za tekmovanja. Dejstvo je, da se tekmovanj v ravnini udeležuje več tekmovalcev, tudi lanskoletno državno prvenstvo v Murski Soboti je pokazalo tako. Ko sem že pri Murski Soboti, reči moram, da so lani kar dobro izpeljali prvenstvo, pa čeprav so bili brez izkušenj.«