aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

LX pokal 2008 in nekaj zapisanih besed [18.6.2008]
(OPENSOARING, N. Slana, po www.Soaringspot.com)

Če ste poizkus tega bloga že brali, ga preskočite. Znova sem ga poiskal in postavil na Opensoaring, preprosto zato, ker so zapiski zmeraj bolj dragoceni, poleg tega pa ga nisem pisal kot profesionalec, ampak ljubiteljsko, kot udeleženec tekmovanja, tako da me ne držijo za vrat avtorske pravice. K pisanju me je gnala prenagljena obljuba. Ko zdaj znova berem sestavke, ki so nastajali navadno zgodaj zjutraj, mi je žal, da se nisem lotil še kakšnih drugih tem, ampak pisanje in letenje ne gresta posebno dobro skupaj. Ko nekaj napišeš, se ti lahko še isti dan obesi na glavo, sicer pa ves dan razmišljaš ali nisi morda koga užalil, kako bodo ljudje sprejeli hec. Po drugem sestavku sem že želel prelomiti obljubo, ampak biti pezde je najlažje. Samo zato sem nadaljeval. Sicer pa me zanima, kdaj bom lahko kakšen blog v tem ali podobnem slogu prebral od koga drugega. Na Opensoaringu ga bomo z veseljem objavili, če se bo le pojavil.

Tukaj si lahko ogledate rezultate.

Szatymaz, Madžarska, od 3. maja do 11. maja 2008

1. Zakaj blog ali nekaj podobnega?

Erazem me je sredi druge žurke drugega dne LX pokala vprašal: "Bi pisal, kaj se dogaja v Szatimazu?" V močnih hlapih celjske tunke in dodatkov sem pristal, ampak zjutraj se je porodilo vprašanje ali ima to smisel, če pa je tekma zaprta, in je možno priti nanjo s povabilom, ali pa če se narediš "ludeka" in pač upaš, da te ne naženejo. Na to dilemo je Elza odgovoril: »Seveda je smiselno pisati, zato da se ve, da se tu nekaj dogaja in tudi zato, ker bo ta tekma postala sčasoma odprta in v seznamu FAI tekmovanj ..«.

Sobota je bil dan za trening. S S4 se domeniva, da letiva do Bekeščabe. Seveda se po radiu razgledujeva, kje je kdo. Luin je navdušen, s svojim DG800 M javlja, da je takorekoč že v Bekeščabi, da vrti 2 m/s in da .... čez kakšne pol ure je še vedno tam nekje, in ko s Starim priletiva nad cilj ugotoviva, da je tu nedavno tega deževalo, da v krogu 20 km ni niti sledu o kakšnem dviganju. Vseeno obrneva mesto. Luina seveda razumeva, da je navdušen nad letalom.

Ker je to za vse jadralce prva dirka sezone, je fino opazovati, kako so se jadralci v zadnjih nekaj mesecih posodobili. LA je presedlal na novo letalo, Peperko je postal najboljši reklamni agent za LX 8000 in vsi, ki jih karkoli zanima o tem čudežnem inštrumentu, mu z veseljem razloži to in ono. Juretovo (Lokovšek) veselje je obnovljeni LAK, in ker skrbi za rekreacijo, ga vsak dan razstavi in zloži v voz. Sam sem se na večernem srečanju Celjanov ob tonki in "štajercu«, ki je tekel v potokih, prijel Žana Pižorna. Pogovarjal se je z lepotico - spomini pa so zajadrali v Subotico pred več desetletji, kjer je kraljevala Eva G. Vsi smo frleli v njeni bližini, Žanova trajektorja pa je bila najugodnejša. Seveda se je prijetno pogovarjati z mladenko. 
Dekle šefa letališča se je predstavila: "Ester ..."

Takoj smo bili v akciji. Na You Tube smo našli skupino Mi 2, poiskali smo njihovo Teto Estero in vnesli nekaj razpoloženja s svojimi ritmi, eno vrstico besedila pa smo kmalu obvladali še v zboru rahlo okajenih "Sreča jo je zapustila, ko po deski je hodila ..." Še dobro, da Madžari ne razumejo vsebine. Nekdo je živi Ester po računalniku poslal spot na njen domači naslov, ki nam ga je zaupala. Ampak kmalu smo bili znova v njihovih starih ritmih. Tako kot že večer pred tem, so v ospredje stopili češki jadralci in jadralke. Njihov animator Ludek, ki je prišel v Szeged s svojim UL jadralnim letalom, tokrat ni serviral piva, ampak je svoje narodnjakinje zvabil na ples med krili letal. Igor Kolarič, poklici pilot, ki je postal med zimo še fotograf, pa je vse poslikal. S profesionalno kamero so bili posnetki profi, to smo se prepričali za ekranom njegovega fotoaparata. In ker je zavrtel malo preveč nazaj v stare posnetke, so se na pokazale dame z nekega lepotnega tekmovanja, zgoraj brez. Gneča za njegovo fotografsko napravo je narasla. Nekateri so celo sedli v avto in se nekam, na vrat na nos, odpeljali ... Ko  preverim, kako je bilo tam, bom še poročal ...

Dalje prihodnjič 

2. Se lahko značaj pilota naseli v letalu? [5.5.2008]

Ponedeljek. Fantje so bili po sestanku za letenje enotnega mnenja – eni so bili 100 - in drugi  1000-odstotno prepričani, da letenja ne bo. Na štartu je že lepo deževalo, ko je prišel ukaz: odločitev o vzletu za prvo uradno disciplino bo padla čez eno uro. Pri letalih ni bilo več nikogar, bele ptice so samevale, en sam pilot je dremal v kabini jantarja, dokler niso prišli njegovi prijatelji in ga vrgli v realnost – na dež.

Maks Berčič si je za LX pokal izposodil letalo LAK 12 z oznako LA, svojega DG 400 z motorjem pa je posodil Branetu Ivanušu. Nekoliko čuden je bil občutek v soboto, ko smo neuradno leteli, da je v LAK-u sedel za krmili nek povsem drug pilot. LA na repu je vselej, kot totem določenega plemena Indijancev, pripadal samo Albinu Luinu. Ponedeljkov popoldan je zato prinesel čuden pogovor, vsebina pa se je sukala okoli vprašanja ali se lahko značaj lastnika, ki je več let krotil letalo, vanj tudi naseli? Morda boste dejali, da je vprašanje povsem izmišljeno. Ne bi rekel. Določen tip pilotov si vselej izbira določen tip letala, to je tako nekako, kot z lastniki psov. Agresivni piloti letijo leteče sablje, bolj pohlevni pa čebelice. Lastniki psov so na koncu zelo podobni svojim štirinožcem, imajo podoben značaj in preprosto spadajo skupaj. Tudi jadralci in njihova letala. Edina izjema, ki jo poznam, je Boštjan Pristavec, on leti tako največjega ASH z razpetino 29 m kot malega apisa.

Ampak Maks Berčič je sredi dneva nenadoma začel pakirati LAK-a v prikolico, pozdravil je prijatelje (Luigija, Starega, Jureta in druge), pobasal ženo Meto, nekoč prav tako jadralko, vnučka Tima in psa Švejka ter odpeljal proti Ljubljani. Brane Ivanuš, sin znamenitega Dušana, enfant terribla slovenskega jadralnega letalstva prejšnjega tisočletja, ki je prvi (in doslej edini) letel z jadralnim letalom trener iz Ljubljane v Split, in ki je poznavalec družine Berčič, saj sta z Aljo Berčič par, je to virtualno vprašanje definiral takole: »Maks je bil žrtev LAK-a. Letalo je neizmerno težilo k velikim peščenim njivam. Krotiti ga je moral kot pobesnelega konja. To požre veliko moči.« 

In ker je Maks gentleman, vse pilote iz AK Ljubljana je sam prijavil za LX pokal, in veselil se ga je kot otrok, pač tega nasilja letala nad človekom preprosto ni prenesel. Prijatelji so mu hoteli sneti kolesa z voza, a niso pravi čas prišli do dovolj močne dvigalke, da bi lahko namero uresničili. To, da se je Maksu utrgalo zaradi česa drugega, je natolcevanje.

Kaj se je doslej še dogajalo? Peperko je bentil, češ, dan poprej, ko je bilo vreme za tekmo, ni bilo letenja, zdaj ko dežuje, pa bi želeli čudež. On in Pristavec (na drugem sedežu je Bojan Paldauf) sta predvideno in odpovedano nalogo (tja in nazaj, od 79 do 199 km) edina opravila, ampak saj sta skoraj edina tudi poletela.

O seksu kot dopolnilni dejavnosti jadralcev bom skušal v nadaljevanju še kaj napisati, ampak že zdaj povem, da bo vsaka podrobnost s slovenskimi jadralci zgolj naključna.    

3. Povej, kako se lotevaš seksa in povem ti, kdo si … [7.5.2008]

Seksualnost med jadralnimi tekmovanji je tema o kateri ni mogoče napisati kaj posebnega, ker te zadeve pač potekajo za zaprtimi vrati. Pogovori o seksu so pogosta tema, kar pa je razumljivo, saj so ekipe pretežno moške. LX pokal 2008 je to podobo bolj ali manj moškega športa prekinil po zaslugi ženske češke ekipe. V slovenskem jadralnem letenju že dolgo ni bilo nobene ženske, oziroma si nobena ni vzela dovolj časa za tekmovanja. Čehi so očitno spoznali, da v jadralnem letenju, če ga želijo ohraniti, ne gre brez deklet – tudi na tekmovanjih.

In kako so žensko druščino na LX pokalu sprejeli slovenski jadralci? Insajderji iz ošpičenih bungalovov z roba steze letališča v Szatymazu pravijo, da z navdušenjem, mimogrede pa pade tudi kakšna mačoistična, češ, ženske niso za letenje, z njimi je sama zguba … 

Iz zgodovine jadralnih tekmovanj so starejši udeleženci LX pokala 2008 privlekli na dan dogodek, ki niti ne spada v okvir napovedane tematike, ampak bolj v bonton. Dogajalo se je pred kakšnim tremi desetletji na DP v Celju, ko je bil Vojko Starovič, ki bi o tej temi lahko napisal roman, v izjemni formi, zmagovalec prvenstva pa je bil nekdo tretji. V out so ga izrinili neotesani prijatelji. Takrat je moral vsak tekmovalec še pred vzletom fotografirati tablo z opisom discipline na kateri sta bila še datum in tekmovalna oznaka letala. Član tekmovalne komisije je tako Staroviču postavil tablo pred objektiv njegovega fotografskega aparata, nekdo pa je tisti trenutek Vojkovi kameri pokazal še golo zadnjo plat. Starovič je tisto disciplino zmagal, ampak ko je komisija pregledala film, ga je, zaradi dodatka, diskvalificirala, čeprav sam ni bil nič kriv. Ne vem, kaj je bilo v ozadju tega slačenja? Morda prihajajoča seksualna revolucija ali pa prva znamenja sesuvanja tedanje oblasti, ki je veliko naredila, da je bilo letenje prav vsem sprejemljiva in dostopna dejavnost. Nehvaležnost je plačilo tega sveta – tudi v jadralnem letenju.

Zanimiv je bil še nek drug dogodek, pred približno štirimi ali petimi leti, na letališču v Matkopuszti, ko so celjski jadralci, tako kot vselej, za vse udeležence prvenstva, v velikem kotlu kuhali tradicionalno »tonko«. Kotel je bil na koncu naselja bungalovov, poleg bazena. Dolgotrajno večerno jemijevsko kuharsko delo je opravilo svoje … Ozračje »tonke« je pripomoglo k dodatni korajži in nekaj kuharjev in njihovih pomočnikov je prijelo lokalno lepotico za roke in noge in jo, na tri-štiri, poslalo po kratki zračni poti, še oblečeno, v bazen, tako da je pljusk vode lepo začinil vsebino kotla. Na nesrečo je bila mokra nimfa hči upravnika letališča. Gospodar je zato uveljavil zakon močnejšega in za vse slovenske udeležence prvenstva zaprl dostop do bazena. Vroče poletje je bilo tako za jadralce in člane zemeljskih ekip še bolj vroče, vsi pa smo se naučili, da na Madžarskem pač ne gre brez bontona, in da ta dežela ne spada na Balkan. Načelno dogodek ni bil povezan s seksualnim življenjem letalcev, bolj pa z domišljijo. A če bolje razmislim, bi bilo s hčerjo upravnika bolje vzpostaviti kakšno bolj spretno komunikacijo, bazen pač ni bil pravi medij sporazumevanja. Morda je bil povod za očetovsko jezo, ker se fantje niso pozanimali ali dekle sploh zna plavati. Drugi spet trdijo, da se je jeza porodila v dekletu, ker ji niso dali možnosti, da bi prej skočila v kopalke.

V brlogu sestradanih volkov se ne more dogajati kaj posebno seksualnega, saj ima nevoščljivost  svoje zakonitosti. Vsi zanimivejši dogodki zato živijo bolj odmaknjeni od letališč. Vabim torej jadralce, da v svojih komentarjih še sami kaj povedo, saj vemo, da je bilo (nekoč) letenje na Madžarskem povezano tudi s seksualnimi safariji. Je danes kaj drugače?

Kako uspešni so bili lovci? Odvisno od pripovedovalcev in poslušalcev. Spominjam se obiska »rdeče hiše« v bližini Bekeščabe, ko je bilo tam evropsko jadralno prvenstvo. Med tem ko je skupina slovenskih lovcev v avli hiše »poželenja« brusila svoja kopja in žulila pivo, je nek možakar pokazal, kako se je treba lotiti stvari. Že skozi vrata je vstopil korajžno, kot da ima na glavi oficirsko kapo in škornje, prav nič se ni obiral. Slovenski lovci so se veselo muzali nad prišlekom, ta pa je deloval kot ura. Kmalu je izginil v zgornje nadstropje. Drugi dan smo ugotovili, da je gospod član nemške jadralne ekipe.

No, se še kdo čudi, da so nemški jadralci tako dobri. Niso neodločni mečkači, hitro se znajo odločiti, vedo kaj želijo, in tako tudi letijo. Zatorej bi lahko tudi v jadralnem letenju veljal pregovor – Povej, kako se lotevaš seksa, in povem ti, kako letiš … Ampak nisem prepričan, da bi bili vsi zadovoljni s tem pregovorom.    

4. Pa srečen skok … [8.5.2008]

Sreda. LX pokal 2008 je končno zaživel, delček discipline je bil speljan na vzhod proti Bekeščabi, drugi del na zahod, proti atomski  centrali v Paksu. Kamorkoli sem se podal, nikjer mi ni deloval FLARM, naprava, ki s svetlobnim in zvočnim signalom kaže prisotnost drugega jadralnega letala. Pred 1. majem je FLARM še živel, na LX pokalu pa se mi je zdelo čudno, da nihče od udeležencev tekmovanja nima v letalu FLARM-a, čeprav je tekmovanje predvsem srečanje jadralcev in prodajalcev, povezanih s firmo LX Navigation. Zdelo se mi je čudno, ker si nisem mogel misliti, da je naprava pokvarjena.

Zvečer vprašam Braneta Ivanuša, če se mu moram opravičiti, ker sem se mu v zraku nastavil, pa je bil velikodušen: »Ne, ne, veš, saj sploh ne vem, kako sva prišla skupaj. Nekaj sem šaril po kabini, pa sem zagledal pred nosom zaključke tvojih kril. A ti nimaš FLARM-a,« mi je dejal v slogu, da bi bilo dobro, če bi ga imel.

V pogovor se je vmešal računalniški alter ego (RAE) gospoda Albina Luina, sedečega za isto mizo, ki je sicer dolgoletni znanec, ampak ker sem za nekaj horizontov pod njegovim dojemanjem jadralnega letenja, nimava pravega letalnega stika. Že drugič je prevladal njegov RAE (naložil mi je tudi točke) in mi razložil, da bi moral FLARM že 1. maja spraviti v časovni red. Počutil sem se bebca, ker se pač vsaj vsak teden enkrat ne postavim na stran LX Navigation in na množico drugih letalskih in neletalskih strani in ne iščem, pač nekaj. Menil sem, da s tem, ko kupim dokaj drago napravo, lahko pričakujem od firme, da me bo obveščala prek e-naslova, kaj se z njo pomembnega dogaja. Čeprav tako dela firma Kibuba, ki prodaja gorniško opremo (lastnik Kibube je ekonomist, ki prek svojega malega podjetja raziskuje navade kupcev, spoznanja pa uporablja pri predavanjih na Ekonomski fakulteti) pa je tako razmišljanje neumno. Kam pa bi prišli, če bi vsakega kupca obveščali. Sam bi seveda moral vedeti, da stvari ne delujejo tako. Ko sem dobil v službi nov fotografski aparat Canon EOS 1D Mark III, so me znanci fotografi, ki po poklicni dolžnosti vsak dan deskajo po različnih spletnih straneh, obvestili, da moram novo in zelo drago napravo predati v sistemsko popravilo, obvestilo pa je bilo na strani Canona … Kontejner dragih japonskih aparatov je prišel do kupcev v Evropi s sistemsko napako. Lepa reklama.

Jure Lokovšek, nekdanji prometni pilot, učitelj na airbus-ih, me je ob koncu poleta vprašal, koliko časa sem porabil za nalogo. Niti približno nisem vedel, moja edina skrb je bila, da pridem domov, ker pač v letalu nimam pomožnega motorja.

»Pa si nastavil trajanje naloge na računalnik (LX 5000)?«, me vpraša kot enomesečni lastnik LX 7000 in glasno podvomi, da sem pred začetkom naloge pritisnil na gumb z oznako START.
Dobro, kar je preveč, je preveč, ampak takšen bebec tudi nisem, da ne bi naredil vsaj najbolj nujno, da bi inštrument deloval. Stopim do Ferenca, prijateljskega svetovalca za letalske zadeve, in ga vprašam, zakaj na svojem LX 5000 nisem še nikoli videl, kako se mi v zraku izteka čas za nalogo, čeprav sem doslej vselej v programu  pravilno nastavil uro. »Pomiri se, tega nisi mogel videti, ker to na tem inštrumentu ni mogoče. Ni logičnega odgovora, zakaj na inštrumentu, ki je namenjen tekmovanju, kjer je bistven čas, ni ure. Ne preostane ti nič drugega, kot da ga zamenjaš  ...«

OK, seveda ga bom zamenjal. Ampak znova sem ugotovil, da sem pri vnašanju podatkov izpolnjeval neko nalogo, ki jo je zahteval program, pa čeprav je bila brez učinka. To je nekako tako kot elektronsko izpolnjevanje nekega obrazca, ampak če ne izpolniš ene same rubrike, ki morda sploh ni pomembna, se zadeva ustavi in lahko se vržeš na trepalnice, pa ne bo nič pomagalo. Ferenc je že zdavnaj dojel, da se nima smisla boriti z mlini na veter. Zmeraj ko je pride na svetlo posodobljen navigacijski inštrument, zamenja staro za novo. Tako se je vselej, z najmanjšim možnim vložkom denarja, izogne težavam zastaranja. Njegov LX 8000 je čudovita naprava, ampak tudi Ferenc je ugotovil, da mu manjka nek program, ki ga drugi LX 8000, pa čeprav samo nekaj dni mlajši, imajo …

Priznati je treba, da je LX Navigation za slovenske jadralce prijateljska firma, saj deluje v domači deželi, njegovi strokovnjaki, sami jadralci, pa so vsak trenutek pripravljeni pomagati.

Zgoraj omenjeni Luin Albin je s prijateljem Matijo Kodričem kupil letalo DG 800 M (z motorjem), ampak sredi Madžarske, po samo 25 urah delovanja, se je strgal pogonski jermen. Si predstavljate, da kupite drag avto in morate po treh mesecih zamenjati del motorja, ki je odslužil. Ferenc ima enako letalo in tudi sam je po približno tolikem času zamenjal ta banalni gonilni del motorja. Luinu ga je, na srečo, razneslo v obvladljivih razmerah.

Ja, v vsej tej logiki so očitno najšibkejši člen letala, ki ob rednem vzdrževanju zdržijo več desetletij. Ampak, tako kot se svet vrti zdaj, se bo tudi ta edina kakovost v jadralnem letenju najbrž prav kmalu spremenila. Zgodilo so bo tako, da bo neka naprava, za katero pilot sploh ne bo vedel, da jo ima v letalu, sredi jadranja, ko bo vrtel najboljše dviganje življenja, zažgolela z ženskim glasom: »Vašemu letalu se je iztekel rok trajanja. Ker ste ta trenutek v zraku, preverite ali ste si padalo pravilno pripeli. Vzemite telefon, pa nekaj drobiža za pivo. Srečen skok…«

5. Kot kit med planktonom [9.5.2008]

Četrtkov jutranji pogovor s Ferencem se je končal, še preden se je dobro začel. Vselej je veliko možnosti, da pogovor zmoti kakšna nujna zadeva, denimo, kava, ampak tema je zagotovo aktualna. »Si se med letom že kdaj postavil zunaj sebe, si skušal nase pogledati neobremenjeno, kot da bi gledal na nekoga tretjega?« je bilo njegovo vprašanje, ki ga, žal, nisva razširila dlje od vprašanja.

Ker za svoja pisna nakladanja uporabljam kolege, bi bilo dobro, tako kot je nakazal sogovornik, povedati še kaj o sebi. Seveda, zavedam se, da problemov v bistvu ni, če pa se zdi, da so, so opazovalčevi in nimajo povezave s stvarnostjo.

Četrtkovo vreme je bilo izvrstno, ampak bolj kot se je let razvijal, večja zmeda je nastajala v konceptu mojega leta. Šele tik pred odletom mi je Seba razložil pomen neke točke v navigacijskem računalniškem programu, ki ga doslej nisem še nikoli izpolnjeval. Navodila za stare računalnike živijo kot ljudsko izročilo, iz ust v usta. Občudujem računalničarje, kaj vse lahko naredijo, kako lahko postavijo sektor v sektorju, kako ga lahko odrežejo in preoblikujejo, kot krojač, ki se loti izdelave fraka. Fino se mi je zdelo, ker sem končno vnesel celotno nalogo v svoj stari računalnik. Zunanji problem, ki ga ne opažam samo jaz, so navodila za uporabo teh sofisticiranih navigacijskih sistemov, ki bi morala biti napisana prijazno za uporabnika. To je sicer tisti del problema, ki ga zdaj spet postavljam iz sebe na nekoga drugega, ampak dejstvo je, da tehnologi in načrtovalci pišejo navodila sami zase in za tiste, ki že vse vedo.

V zraku pred štartom sem nekajkrat raje odpeljal iz gneče, FLARM se je prižigal kot novoletna jelka (Erazem mi ga je znova usposobil v nekaj minutah), zdelo se mi je, da vlada v skupinah, ki nastajajo, precejšen nered, tu in tam je kakšno letalo postalo neposreden kamen spotike in tudi sam sem se zalotil, da je včasih kakšna krožnica, ki jo peljem, najbrž komu v napoto. Dvakrat sem se odpeljal iz gneče in skušal poiskati kakšno dviganje v miru. Spomnil sem se Staroviča, ki me je pred tremi leti blagohotno opomnil, naj ne bom v skupinskih kroženjih preveč pameten, da to ni mesto, kjer bi lahko izkazoval, da znam najti središče dviganja bolje kot drugi. Ja, Vojko tu zagotovo manjka, morda bi še kdo potreboval njegov nasvet.

Tokrat sem sklenil, da se med letom ne bom pridružil dogovorjeni ljubljanski frekvenci, ker iz pogovorov s svojimi ne morem dobiti nobenih uporabnih podatkov, s katerimi bi si lahko ustvaril podobo vremena, poleg tega pa se preprosto ne znam dogovoriti za sodelovanje. Doslej na tekmi med letom še nikoli nisem zasledil vsaj delček klubske organiziranosti. Zato sem se raje potuhnil na celjski frekvenci. Njihov koncept komunikacije je veliko boljši. Nobene nervoze, vsak zmeraj pove, kaj se mu dogaja in kako napreduje, to pa je dovolj, da si lahko ustvariš podobo vremena na trasi, ki jo obvladujejo. To, da nimam inštrumenta s funkcijo TEAM, ta omogoča, da ugotoviš, kje nekdo vrti dobro dviganje, me ne moti.

Let se mi je začel sesuvati, ko sem iz Baje obrnil na sever, pot pa je vodila mimo atomske centrale v Paksu in prepovedane zone. Nikakor se nisem mogel odločiti, po kateri strani Donave naj zaobidem oviro. Izbral sem zahodno obalo Donave, oblaki so bili lepi, ampak do konca nisem ugotovil, kam se moram postaviti, da bodo prijeli. Ko sem poslušal Celjane, se mi je zdelo, da letimo v dveh različnih svetovih, oni so nenehno javljali 4-, 5- in večmetrska  dviganja, sam sem se ubadal z 1- do 2- metrskimi. Ko sem bil že mimo znamenitega Paksa, se je zmeda v odločitvah nenehno dopolnjevala. Najprej sem želel do znamenitega mosta na Donavi pri Donaufeldvarju, potem sem ugotovil, da je tam zgoraj že meja prepovedanega zračnega prostora, ki ga ne morem videti na inštrumentu, polovico časa za nalogo se je izteklo. In sem obrnil na jug. Med potjo srečam češkega DG 1000, že dan prej sem občudoval fantastično letalo in najbrž tudi pilota. Mirno je zapeljal čez Paks, jaz pa za njim, malo bolj na robu, ampak še zmeraj v prepovedanem območju.

V tem slogu se je let nadaljeval. Ko bi na koncu moral let podaljšati  daleč v tretjo točko, se mi je nenadoma zazdelo, da je 110 km, ki jih je treba še preleteti do cilja, preveč za čas, ki mi je ostal in sem obrnil. Na koncu sem vrgel vstran 15 minut, valjal sem po zraku, grizel jabolko, in da bi bila ironija še večja, po samih dobrih dviganjih, kot kit med tonami planktona in si našteval napake tega dne.

Bila je katastrofa od leta, ampak vseeno je bilo lepo. Za Paks bo treba tekmovalni komisiji odšteti 12 piv. Ja, zjutraj je nekdo omenil Junga pa Freuda in one mojstre za psihologijo. Ti bi imeli precej dela na jadralnih tekmovanjih. Sam sem se že postavil v vrsto. Ker gledam zdaj na sebe od zunaj, nisem zapisal, da bi v tej vrsti želel še koga. Pravzaprav je kakovost, če se lahko s kom v miru pogovarjaš o nečem, kar ti je še kar blizu.

»Kava je zanič, avtomat so oprali z vodo in natočili. Če bo vreme takšno, v zraku ne bo pravega veselja,« štartam v petkov dan z negativnimi valovi, Ferenc pa: »Si že izgubljen. Prepričati se moraš, da je kava najboljša …«

»Ne, ne morem iz sebe. Za to rabim nekoga drugega.«
Prime kavo in jo zlije v travo.