aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Klempo – Kus [20.12.2008]
(OPENSOARING, N. Slana, foto: J. Kus)

Zgodovinska slika – (z leve) Martin Poznič, Jože Kus in Jože Bernard v Vršcu leta 1951. Martin je bil legenda, saj je že kot mladoletnik v Rusiji doživel začetniško šolanje in šolo za pilote lovcev. Za tem je oblekel uniformo vojnega letalstva JLA, bil je kratek čas upravnik LŠ v nekemu klubu v Bosni, od tam je šel za upravnika LŠ AK Ljubljana, nekaj časa bil je inšpektor za motorno letenje pri ZLOS. V ljubljanskemu klubu je letel na poslovnih letalih morava, pa na dvomotornemu letalu aerocomander pri zagrebški firmi Pan Adria itd.

Jadralski film Klempo je vendarle razgibal zimsko letalsko razpoloženje, bolj na Hrvaškem kot v Sloveniji. Sami pa smo odkrili še nekaj podrobnosti o filmu, ki jih organizatorji projekcije kinotečnega filma niso. V filmu je igrala gospa v vlogi kuharice, edina je povedala nekaj stavkov v slovenskem jeziku. Ženske očitno v petdesetih letih v letalstvu niso imele kaj početi, lahko pa so kuhale.

Mladostni letalski portret - Jože Kus

Vprašali smo se, kdo je bila »filmska« gospa in zakaj je ni bilo na seznamu v glavi filma, saj je bila vendarle edina ženska? Vprašanje smo razposlali naokoli, eden od prepričljivejših odgovorov je bil: »Bila je žena od Jožeta Kusa!« Torej, kdo je bil že ta gospod? Vplivni član ALC Lesce, brez katerega se na letališču nič ne zgodi, še nikoli ni slišal za Kusovega Joža.
»Če bi v zadnjih letih letel, bi to vedel,« je bil prepričljiv kot See You. Čudil sem se, zdelo se mi je, da sem ga na zadnjem srečanju veteranskih letal v Postojni videl na fotografiji v čavki, ampak major fotograf Milan Korbar je to zanikal.

Torej k telefonu, slušalko je dvignila gospa z živahnim in energičnim glasom. Na vprašanje je odgovorila: »Verjemite, če bi jaz nastopala v filmu, bi to vedela do konca življenja, predvsem pa bi se s tem hvalila. Lahko mi verjamete, da česa takega ne bi mogla pozabiti nobena ženska na svetu,« je bila odrezava, a je takoj dodala, »zato pa je moj Joža letel v tem filmu - namesto Klempa.«

Mladeniči ALC pred Jadranom – prvi z desne stoji Kus, prvi z desne čepi Silvo Orožim-Sivc

Hopla, to je bila novost! Torej, naj pride k telefonu Joža. In  smo se zmenili še isti dan v restavraciji na letališču v Lescah za pogovor z »rezervnim« Klempom. Torej še eden na katerega so hrvaški filmarji pozabili. Razumljivo, zahodnjaki so bili naš razredni nasprotnik, stikov s Hollywoodom, ki je v svojih filmih tekmoval z dolžino zapisa vseh zaslužnih na špici vsakega filma, nismo imeli, predvsem pa se špica dela v filmskem laboratoriju, kjer so v polmraku pomembne druge zadeve. Joža je očitno sodeloval kot sistemski človek. Ker je bil takrat učitelj letenja in je imel nekaj izkušenj z jadranjem v Alpah so ga, po navodilih od zgoraj, dali na razpolago filmski ekipi.
»Spominjam se, da sem dobil enako letalsko obleko in čepico, kot jo je imel Klempo. Juraj Salaj je večino letalskih prizorov odletel sam. Tudi vsa jadranja v Alpah je opravil on. Med snemanjem pristanka je bil predolg, statisti pa preblizu in zadel je nekoga v glavo s krilom. Odpeljali so ga v bolnišnico na Jesenice, ampak ni bilo hudega. Moja naloga je bila, da sem opravil nekaj pristankov, tako da sem se ustavil tik pred kamero,« se spominja Joža. »Tudi neka deklica je bila poleg. Govorilo se je, da včasih poje v Kazini na Bledu. Zdaj ugibam, morda je bila to celo Josipa Lisac, hči Vilima Lisca, ki je igral upravnika. Govorili so, da je deklica nadarjena za petje, ne vem zagotovo, morda,« je Joža skušal iz svojega spomina iztisniti še kakšno zanimivo podrobnost.

Seveda smo se med pogovorom vračali k jadranju v Alpah. V Klempu je nekaj lepih prizorov jadranja v triglavskem pogorju, kakšnih predrznih posnetkov pa ni bilo. »Vajo so potegnili nad Kredarico in potem so tam posneli nekaj zavojev. Kaj posebnega niso počeli, saj smo se takrat še vsi spoznavali z Alpami, tudi za nas Leščane so bili to resni hribi. S čavko in salamadro so jadrali po Julijcih, ampak na koncu je bilo treba zmeraj rešiti problem in prileteti je bilo treba do doma,« je bil odkrit sogovornik in se je za trenutek vrnil v zgodovino, ki se je zanj začela z vrabcem leta 1947 in 1948, s kratkimi skoki v okviru AK Jesenice. Na žerjava se je privajal v Vršcu, na tečaju za učitelja letenja. »Na začetkih je bilo letenje v hribih še uganka. Jadralni piloti izpred druge vojne so bili navajeni na kratke skoke, dolga jadranja ob pobočju in na termičnih navzgornikih, kot bi dejal Vinko Kabaj, so bila zanje, kot se je izkazalo, tudi tvegana. Izdor Ručigaj, eden od ustanoviteljev AK Jesenice, ni preživel trčenja z žerjavom v Begunjščico, Jože Bernard pa se je samo malo potolkel. Stari jadralci izpred druge vojne niso imeli dobre predstave o letenju nad pobočji, nekaj časa je trajalo, da so dojeli, da mora biti hitrost nad pobočjem precej večja od tiste, ki so je bili navajeni pri svojih jadralnih skokih,« se Joža spominja začetkov alpskega jadranja.

S tekmovanja - ob vaji

Kdo bi znal danes našteti vse upravnike letalske šole, ki so delovali v Lescah? Kar tako so se iz Joževega spomina izluščili Albin Novak, zamenjal ga je Kiro Zlatkovski, vmes je bil še nekdo, spomnil se je Ferda Herleca.  Zgodnja upravnika v Lescah sta bila Mijo Pušič, eden od pilotov, ki je v Vršcu letel znamenitega orla, v Lesce pa so ga poslali iz slovenske letalske zveze. V tej vlogi je bil še Vilko Kopecky- Ibro, znan jadralec iz Blok, človek, ki je med vojno med italijansko okupacijo na stolp ljubljanske frančiškanske cerkve pritrdil rdečo zastavo. Ibro ni imel srečne roke za letenje. Spominjam se, da je s kolesi motornega letala zadel žice daljnovoda, drugič pa smo dobili novega PO-2, ampak čez en teden ga je dobil v roke Kopecky, in že je bil razbitina.«      

Torej ostaja zagonetka »filmsko« kuharica. Joža je zgodbo na kratko razložil, manjkalo je nekaj nepomembnih členov: »Gospa iz filma je prišla z juga, bila je žena takratnega upravnika ALC Marjana Kokota. Po vojni je delal na ljubljanskem letališču, a so ga prestavili za upravnika v Lesce. Žena se je zaposlila v upravi kluba. Tako je bila pri roki tudi pri snemanju filma, preoblekli so jo v kuharico,« je povedal Joža in takoj dodal še svojo dogodivščino z upravnikom: »Imel je bolj malo prakse z vleko. Nekoč je s PO-2 potegnil žerjava, in namesto da bi zavil levo proti hribom, je zavil desno proti Savi. Nad strugo smo začeli izgubljati višino in kmalu smo bili nizko nad reko, pod ravnijo letališča. Mislil sem že, da nas bo konec, še posebno, ker je v Žirovnici vodna pregrada. Do Teksasa smo se le izmotali iz soteske, seveda sem odpel, takoj ko smo prileteli v bližino letališča. Na jadranje sem tisti dan pozabil.«     

Gasilska leže – v sredini se na vajo naslanjata Albin Novak in Jože Kus

Joža je razkril še izvor starega kolesa, s katerim se je Klempo v filmu peljal v Lesce na pošto. »Kolo je eden od kmetov pozabil na travniku, na letališču. Po naključju ga je odložil čez žico vitla. In ko sem vzletel, sem v zraku zagledal kolo. Odpel sem, kolo je zdrsnilo na tla. Bili smo jezni, zasegli smo ga ter spravili v hangar. Filmarjem pa se je očitno zdel zanimiv.«   

Joža je doživel pionirsko povojno jadralno obdobje. Nekaj časa je letel v Ribnici in na Blokah. »Tudi njegova sestra Marija se je navduševala za letenje, ampak se je kmalu odpovedala tej želji, tudi zato ker Kopecky ni zaupal ženskam v letalih, pa še doma je mama godrnjala zaradi letenja. Zanimiv je bil dogodek, ko naju je prišel v Ribnico obiskati oče. Prav ta dan je eno letalo pristalo trdo, tako da sta popustili opornici, drugi pristanek pa se je končal v krošnji drevesa. Oče si je svoje mislil o letenju in naju je naganjal domov, a brez uspeha. Vrniti se je moral kar sam. Ko sva s sestro prišla domov, naju je mama nahrulila, in dejala, da naj nikar ne hodiva domov, če se bova ubila. Seveda sem ji obljubil, da me v tem primeru res ne bo …«

Joža Kus, rojen leta 1931, najmlajši učitelj jadralnega letenja v Jugoslaviji,  se lahko pohvali z naslovom državnega prvaka v jadralnem letenju z dvosedom v Rumi, leta 1949, ko je bil v posadki z Marjanom Slanovcem: »Na tem tekmovanju sta se ponesrečila dva Mariborčana. Sicer pa so bili dosežki slabi, tako da o njih nima pomena govoriti,« je zaokrožil svojo tekmovalno zgodbo, pa čeprav je na državnem prvenstvu nastopil le leta 1963 v Vršcu in pristal na 16. mestu.

Z republiškega prvenstva – (z leve) Miha Thaler, Jože Kus, neznani jadralec, Ciril Križnar itd.

Jože, ki je v zraku preživel približno 1000 jadralnih in prav toliko motornih ur, je s svojim položajem v Železarni na Jesenicah, skupaj z Leonom Mesaričem, pripomogel, da so člani kluba z delom pri obnovi peči postavili hangar in kupili marsikatero letalo. Žilica mu ni dala, da si ne bi olajšal duše : »Odkar sem leta 1992 nehal leteti sam od sebe, ne da bi bil prisiljen, me klubski delavci do danes še niso povabili na kakšno druženje na letališču ali kaj podobnega. Včasih sem se še oglasil, a me je kakšen mladenič poučil, da se po hangarju ne smem sprehajati. Bil sem raje tiho, kot da bi mu razložil, da sem nekoč tudi sam letel v klubu. Ja, čuden je naš odnos do starejših članov. Nekoč smo bili na obisku v aeroklubu v Gradcu, tam je ozračje drugačno. Ampak, saj ne moraliziram. Tudi mi, ko smo bili mulci, smo se do starejših kolegov obnašali enako. Ko je bil še Sivc, se je za starejše pilote še kaj dogajalo, zdaj pa nič več,« je razmišljal.

Jože Kus - 2008