aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Butn'skala forum [18.11.2009]
(OPENSOARING, Niko Slana)

Duo XL pred pristankom

Da je forum pri vsaki dobri spletni strani potreben, sem se lahko prepričal še sam, najbrž pa za vse, ki se bili dejavni na forumu jlet, to ni nič novega, kaj šele spoznanje. Nekdanji forum je bil precej bolj razvejan kot na opensoaringu, tako da je najbrž treba na množičnejšo uporabo še počakati. Karkoli sklepati iz dosedanjih odzivov je najbrž še preuranjeno, vendarle pa kaže na nekatere značilnosti, ki pa ne zadevajo samo jadralce, pač pa kažejo na nekatere splošne lastnosti pod Alpami osončenega naroda. Ena izmed njih je pasivno spremljanje dogodkov, ki bi si zaslužili bolj živahen odziv – tudi na forumu.

Je res vse samoumevno?
Naj sežem po primer v bližnjo preteklost. Iz firme LX Navigation se je pojavila že vrsta izjemnih pripomočkov za jadralce, v zadnjem času od flarma pa do LX 8000. A na jadralskih forumih in spletnih straneh kakšnega posebnega odziva ni bilo. Edini, ki se je javno in glasno zavzel za kakšno novost, denimo, za flarm, je bil Miha Thaler. Pretežna večina jadralske druščine temu pripomočku ni namenjala pretirane pozornosti, niti ni bilo odziva od uporabnikov. Nekaj podobnega se dogaja s transponderjem za jadralna letala. Tudi za LX 8000 nisem zasledil kakšne živahnejše razprave. Ob dveh ali treh ugodnih vtisih FIM teama se drugi uporabniki niso oglašali.

Ferenc je Gustlnu razložil, da se na sodobnih jadralnih letalih ni nič spremenilo, da je palica še zmeraj na svojem mestu, da …

Nekaj podobnega se dogaja s FES, ki ga je nedavno predstavil Luka Žnidaršič. Prepričan sem bil, da bo vendarle več odzivov, pohval, vprašanj, skratka nekaj več jadralske dinamike, saj FES ni nekaj vsakdanjega. A sem se motil. Odgovor, zakaj je tako, se morda skriva v slovenski majhnosti, kjer vsak pozna vsakogar in možno je, da je Luka sprejemal čestitke za inovacijo, ki sta jo uresničila skupaj z očetom Matijo, pač prek osebnega e-naslova ali po telefonu. Luka zagotavlja, da so ga jadralci iz tujine zasuli z vprašanji in tudi s čestitkami, celo nekaj priznanih jadralcev se je že zanimalo ali bi kaj takega bilo mogoče vgraditi v njihovo letalo.

Kaj več bi bilo mogoče reči tudi o Žnidaršičevi akciji z duo discusom XL, saj je z njim opravil najprej 35 letov v Postojni, za tem pa še trideset v Lescah. Nekoč je nemški DG slovenskim jadralcem tako predstavljal svoj DG-100, a še zdaleč ne tako širokopotezno. Luka, zastopnik za letala Schempp-Hirth, je slovenskim jadralcem ponudil lepo možnost druženja z letenjem.

Največja gneča je bila okoli kronometrista z vrstnim redom za letenje

Strahospoštovanje
Nisem zasledil, da bi kdo zapisal kakšno besedo o letalu DD XL, čeprav je bilo na tleh veliko navdušenje. Zakaj ni pri jadralcih boljše povezave med nekim dogodkom in pisno komunikacijo znotraj jadralske srenje, ki bi bila opazna tudi na forumu, ne vem. Če izhajam iz svojih občutkov, bi dejal, da me je DD XL presenetil z mehko palico, letel sem ga prehitro, predvsem zaradi svojega nizkega položaja v sedežu, letalo hitro pridobiva hitrost, očitno je varno letalo, saj je položaj kabine pri prevlečenem letu postavljen nekam v nebo, iz zvrta gre prav tako hitro kot blanik. Nekateri okuševalci so DD XL primerjali z Elanovim DG 500, sam pa ne bi postavljal vzporednic, ker ne poznam dobro ne enega in ne drugega letala, ampak glede na to, kako so z DD leteli na letošnjem Flatlandu, ni dvoma, da je DD XL vrhunsko letalo.

Morda je vzrok za tišino na forumu podoben tudi pri drugih jadralcih, ampak nobenega razloga ni, da ne bi bilo nekaj odmevov vsaj na akcijo, ki je plod dobre volje Luke Žnidaršiča. Pravzaprav se v sončni deželi pod Alpami ne smemo prav veliko čuditi. Pred časom sem nagovarjal mariborskega jadralca, naj kaj napiše o novi klubski pridobitvi, o DD. Razložil mi je, da je v klubu hierarhija, da ni tako visoko na klubski lestvici, da bi lahko karkoli napisal, brez da bi zapis prej pokazal upravniku, ki bi na izdelek pritisnil okrogli pečat – in zapis odobril. Saj razumem, da mora v klubu pač nekdo imeti komando, kot poje Iztok Mlakar, ampak da bi upravnik imel tudi roko nad mišljenjem in svobodnim izražanjem članov, ki se združujejo v klubu prostovoljno in samo zaradi veselja do letenja, to pa je v današnjih časih že rahlo pretiravanje. Ampak, če se s prijatelji pogovarjaš o čem drugem, tudi ni drugače, strahospoštovanje je očitno slovenska nacionalna lastnost. Že v Pragi, kjer živijo ljudje podobnih slovanskih korenin, je drugače. Tam so študentje pred dvajsetimi leti šli na cesto in naredili revolucijo. Pri nas se kaj takega ne more zgoditi. Bom vprašal prijatelja frojdovca Romana Vodeba, kako bi definiral to stanje duha, ki se nekako sklada z big brotherjem.  

Knjiga
Nedavno sem se sprehajal po naši največji knjigarni MK v Ljubljani, zmeraj znova sem presenečen, kako učinkoviti pisci so alpinisti. Viki Grošelj, sicer športni pedagog na Osnovni šoli v Pirničah, je ob 30-letnici vzpona na streho sveta izdal knjigo z naslovom Everest, sanje in resničnost. To je že njegova nevemkatera knjiga. Prijatelji in znanci pokojnega Pavleta Kozjeka so prav tako sestavili obsežno monografijo z naslovom Pavle Kozjek, življenje alpinista, v njej pa v množici zgodb nastopa prav tako pisana paleta alpinistov, ki sicer nimajo zlatega cepina, a nimajo hribov nič manj radi. V primerjavi z alpinisti, ki pišejo knjige kot po tekočem traku, smo jadralci prave reve. Iz zadnjega obdobja se ne spomnim nobene knjige, ki bo jo lahko vsaj pogojno uvrščali med literaturo, če se ne motim je bil zadnji Ludvik Starič s Kraguljim gnezdom. Še jadralski priročnik so fantje, ki jim gredo za obsežno delo čestitke, sestavili iz že zgodovinske predloge. Zanimivo je, da si pri alpinistih upajo pisati vsi, tudi tisti, ki nimajo akademske izobrazbe. Med jadralci takega junaka nimamo, čeprav je med nami precej ljudi, ki bi o jadralnem športu in svojih letih lahko napisali knjigo, čeprav niso evropski ali svetovni prvaki.

Da ne bi bili krivični, med predstavitvijo DD XL se je, s knjigo v roki, vendarle pojavil prof. Dominik Gregl. Nekako sramežljivo je ponujal Letalski razlagalni slovar z ustreznicami v angleščini. A tako kot je nastajal, tiho in v konspiraciji, tako ga je kazal, namesto da bi naredil velik plakat in pult, kjer bi naložil svoj izdelek. Vsi, ki bi hodili mimo, bi se morali zaustaviti in iz sebe spoditi slovenskega Škota, ter slovar tudi kupiti. Nisem prepričan, da je prodal več kot dva izvoda knjige, ki jo je izdal v samozaložbi. Obljubil je, da bo za opensoaring napisal o svoji knjigi kaj več, čeprav se je izmotaval, da mu je računalnik orodje, ki ga ne pozna, da ni najbolj spreten z e-pošto in da se ne sprehaja po svetovnem spletu. Morda je cenjeni profesor pomislil, da mu želimo objavo reklame na opensoaringu zaračunati?  

Lobiranje
Ker se dogajanj v zaprtih prostorih ALC nisem udeleževal, lahko govorim samo o odprtem odru. Tu je potekala prepričevalna akcija za mixopen razred na nacionalnem prvenstvu, po madžarskem vzoru, kjer nihče nikogar ne daje v prisilni jopič, ampak iz skupnega letenja računalniško izluščijo dosežke v posameznem razredu in zmagovalcem na koncu razdelijo pokale. Sistem je dražji samo toliko, kolikor stane en pokal več. Zatrjujejo, da nihče ni imel nič proti temu, tako da nekoč morda vendarle pridemo do državnega prvaka v 18-metrskem razredu, seveda po legitimni poti prek predloga in glasovanja na jadralni komisiji (JK).

Največja težava, ki jo predvidevajo, je glasovanje na JK, kjer se bodo znova našli ljudje, ki bodo zastopali svoj osebni interes in za spremembo, ki bi nas končno postavila vsaj približno ob bok bolj razvitimi jadralskim narodom, denimo, Madžarom, ne bodo glasovali. A tudi če akcija uspe, bomo še zmeraj gledali Madžarom v podplate, če se izrazim atletsko, kajti sosedje že od nekdaj na svojem DP tekmujejo tudi v klubskem razredu. Pa zato niso slabši od nas, menim, da so celo pred nami. Ne, saj ne poveličujem naših vzhodnih prijateljev, tudi Slovenci nismo kar tako, saj na svetovnih prvenstvih vendarle tekmujemo v klubskem razredu.    

Luka Žnidaršič – ob njegovem posnetku je zmanjkalo barve

Druženje v Lescah je bilo povezano še s sodniškim seminarjem in zadregami okoli CAMO, na koncu pa s podelitvijo priznanj za DP v preletih in z zanimivimi predavanji. Upam, da bo kdo od jadralcev napisal kaj tudi o tem popoldansko-večernem delu druženja, ki je bil v celoti zagotovo dogodek po katerem se lahko zgledujemo.