aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Stjepan Količ, Brežice
Sanje o bonusu (1) [20.12.2008]

Bonus pred domačo streho

S prihodom čeških letal podjetja TST na trg so se moje sanje o lastnem jadralnem letalu – po možnosti z motornim pogonom – močno približale realnosti, še zlasti po tistem, ko sem prijeten avgustovski dan preživel v družbi s solastnikom podjetja TST in komercialistom Zbynekom Jarošem.

Po ogledu njihove spletne strani www.testandfly.cz in po pogovoru z Mitjo Seršenom, ki je pred leti v reviji Krila predstavil takrat še lesena jadralna letala (z leti so les nadomestile umetne smole in steklena vlakna, letala pa so dobila še elegantnejšo obliko in boljše jadralne sposobnosti), se je v meni dodatno utrdila želja po vsaj preizkusnem poletu in stikom z izbranim letalom. Zanimalo me je predvsem jadralni dvosed TST 14 bonus s pomožnim motorjem rotax 503. Lepo je biti neodvisen od vlečnega letala, še elegantneje je vključiti motor in se izogniti morebitnemu zunaj letališkemu pristanku ter postajam, ki sledijo ob prevozu letala do matičnega letališča, da možnosti za poškodbe ob takem pristanku niti ne omenjam.

Pred štartom – nikjer nikogar

Tako sem se odločil za obisk proizvajalca. Po nočni vožnji iz Brežic do Brna in po prehodu nevihtne fronte sem nekaj čez deveto uro dopoldne pozvonil na Zbynekov hišni zvonec. Po kratki predstavitvi sva se odpeljala na letališče Lysice in odprla vrata hangarja. Ultralahko jadralno letalo bonus je viselo pod stropom in čakalo, da se z njim odpraviva na sprehod po nebesnem prostranstvu. Glede na izkušnje iz svojega matičnega kluba Novo Mesto sem takoj priskočil na pomoč, vendar me je lastnik vljudno prosil, naj zgolj opazujem, in dodal, da je tudi premikanje po zemlji del predstavitve. Sam je letalo pripeljal na vzletno stezo in mi ponudil zadnji sedež. Ko sem se namestil, mi je takoj pozornost pritegnila instrumentalna plošča z digitalnimi instrumenti.
Pokrov kabine je treba ročno postaviti in zapreti, kar me je na začetku nekoliko begalo, vendar me je Zbynek prepričal, da je to najbolj preprosta in tudi najboljša rešitev. Pokrov je namreč dvodelen: če sta v letalu dve osebi, pilot namesti pokrov tudi sopotniku.

Vsi inštrumenti so digitalni

Pred poletni pregled je enak kot v motornemu letalu. Ob vžigu motorja se rotax zavrti z značilnim glasom, merilnik vrtljajev pa pokaže nekaj čez 6000 o/min. Pogledam levo, vendar tam ni nikogar. Krilo je še trenutek na tleh in že zdrviva po blagi klančini 600 m dolge vzletne steze. S hrbtnim vetrom 2-3 m/s že po približno 350 m poskočiva in naslednji trenutek sva v zraku. Hitrost vzdržujeva med 100 in 110 km/h in variometer kaže dviganje 2,5 m/s. Vajen radijsko vodenih modelov sem pričakoval, da bo tudi pri pravem letalu treba paziti na hitrost, kot dviganja, nagib, vendar se bonus obnaša enako, z motorjem ali brez, vsaj opaziti ni razlike. Le občutek, da se vsega 10 cm za mojo glavo, na zadnjem sedežu, vrti propeler s 3000 vrtljaji, mi požene kri po žilah. Kaj pa, če … Po petih minutah dviganja ustaviva delovanje motorja, pritisneva spodnji zeleni gumb, odpre se loputa pokrova motorja. Ko je propeler v navpični legi s ponovnim pritiskom na gumb pospraviva motor v trup. Vse poteka samodejno in celotna operacija, med katero se bonus prelevi v elegantno letalo s fineso 40, traja komaj pol minute.

Kljub zelo dobrim jadralnim lastnostim bonusa sva po desetih minutah že na višini, ko bo treba znova izvleči motor ter poiskati novo dviganje. Po 30 sekundah je motor zunaj in tudi vžge »od prve«. Ob tem ne izgubiva niti 50 m višine. Zbynek se pohvali, da ga motor še nikoli ni pustil na cedilu. Tudi v drugo nama ne uspe najti dviganja, saj so tla še premokra. Zaokroživa nad letališčem, pristaneva, pospraviva letalo in se odpeljeva na ogled proizvodnje.

V delavnici je čisto, kot pri kirurgu. Motor je dobro vpet.

Delo poteka z umirjenostjo in filigransko natančnostjo. Nobene skrivnosti ni, vse si lahko ogledam, sprašujem in fotografiram. «Ta je lahko tvoj,« je odločen Zbynek. Še pred novim letom je lahko v Sloveniji. Bilo bi lepo ...

Popoldne se vreme izboljša. Zbynek mi ponudi na izbiro kosilo ali še en poizkus jadranja. Niti za trenutek ne pomišljam. S tem je tako, kot bi vprašal ptico, ali želi leteti. Medtem sva že na letališču in v ušesih mi odzvanjajo besede našega učitelja Janeza: »Dejmo fantje, dejmo!« Po štirih minutah vzpenjanja pospraviva motor. Zbynek je našel štirimetrsko dviganje pod nastajajočim kumulusom. Srce mi zaigra: »Pa je le uspelo!« Letalo nagne v zavoj in bonus uboga kot drsiran konj. Ni večjega užitka, kot opazovati višinomer, ki kaže naraščanje višine.

Razgled iz kabine je dober, celo pogled iz zadnjega sedeža naprej je zadovoljiv. S 180 cm višine se na zadnjem sedežu počutim udobno, nad glavo je bilo še nekaj centimetrov prostora in tudi z nogami nisem imel težav. Na prvem sedežu pa je dovolj prostora za pilota s telesno višino do 190 cm.

Visoko pod nebom – sanje so tu in zdaj

S svojimi izkušnjami ne morem oceniti letalnih sposobnosti, lahko pa rečem, da je bonus nezahteven za letenje in lepo sledi ukazom, kar je pomembno zlasti za začetnike in nedeljske pilote. Letalo torej lahko uporabimo za šolanje pilotov. Šolska kroga povežemo s touch and go, kar je pri jadralnem letalu brez motorja nemogoče. Pilot sam spravi letalo v zrak, na zemlji pa ne potrebuje pomočnikov. Ja, natančno tako sem sanjal o možnostih, ki jih nudi motorno jadralno letalo.

Kar na lepem se znajdeva na višini 500 m QNE, na višini domačega letališča, pred nama pa je še približno sto metrov višji hrib. Manever se ne izide, toda rešitev je spet motor! Po uri letenja sva znova na trdih tleh. Letalo pospraviva v hangar, ga očistiva in natočiva 5 l goriva. Še zadnji pogled na lepotca in odpraviva se na kosilo.

V zraku sva bila manj kot dve uri, opravila sva dva vzleta, v zraku sva dvakrat uporabila motor. Ta je deloval približno dvajset minut in ob tem porabil manj kot 5 l goriva. Obratovalni stroški so bili torej cenejši od kosila. Možnost uporabe letala so skoraj neomejene. Cena letala se lahko primerja s ceno avtomobila višjega srednjega razreda. Moje mladostne sanje o letenju so postale resničnost, medtem ko sanje o bonusu – UL jadralnem letalu s pomožnim motorjem – še naprej ostajajo le sanje. A ne gre obupati; morda tudi te nekega dne postanejo resničnost.

Še zadnji pogled na lepotca in odpraviva se na kosilo

P.S.
Članek je nastal za revijo Krila aprila leta 2007, vendar revija ni izšla, tako da je del zgodovine in mojega razmišljanja. Leta 2006 in 2007 sem si bonusa res želel, zdaj pa je to že resničnost. Letalo imam od 31. maja 2008, zato bom napisal tudi nadaljevanje - o uresničenih sanjah. Več slik in možnosti uresničitve sanj najdete na www.trgovinamodelar.com.