aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

LX pokal 2009 [17.5.2009]
(OPENSOARING, Niko Slana)

Uvod
Kaj imajo skupnega Shakespeare, Twain in Kafka? Zagotovo jih druži pisanje in razmišljanje. Prvi je s Hamletom in znamenitim To be, or not to be, that is the question postavil temelje razmišljanja, ki ga zapletajo dvom, morala, družbene norme, drugi se je vseh zadev loteval s humorjem. Nekje je dejal, da mu v življenju nikoli ni bilo žal za stvari, ki jih je naredil, ampak za stvari, ki jih ni. Kafka, ki ga je treba brati po kapljicah, pa je življenje definiral v svoji noveli z naslovom Pred vrati zakona.

Čmelak

Nekatera vrata v življenju so samo za nas, za vsakega posebej. Samo od nas je odvisno ali bom stražarju, ki jih pazi, ukazali, naj jih odpre in vstopili. Tisti stražar je naš drugi jaz, opremljen z našimi zadregami, zavorami in strahovi in nam v podzavesti preprečuje, da bi vstopili. Tako nekako sem se tudi sam motovilil pred vabilom na LX pokal. Zdaj, ko je že vse mimo, sem vesel, da sem vstopil – ker mi je omogočil, da sem sestopil na trdna tla. Priti na tekmo iz zimskega spanja, pomeni da je treba pustiti vsa pričakovanja pred vrati. Priznam, da sem se bojeval z mnogimi zadregami in zavorami, ugotovil sem, da bi moral pred tekmo opraviti vsaj nekaj daljših letov, zato, da tekmovanje ne bi postal užitek šele na koncu, ko bilo tekmovanja že skoraj konec. Upam, da bom lahko tudi prihodnje leto stal pred enakim izzivom: preživeti teden z letenjem in v pisani mednarodni prijateljski družbi.

Zapisi so nastajali pozno zvečer ali zgodaj zjutraj, samo zato, ker smo se z organizatorjem dogovorili. Poosebljajo trenutke, kot sem jih videl sam in morda nimajo nobene povezave z resničnim dogajanjem.  

(1) Prvi maj
Že prvi pogled na majhno športno letališče v Szatymazu je bil drugačen, kot so lahko pogledi na kateremkoli drugem športnem letališču. Letos je ozelenela še vzporedna steza (700 m), v nizu majhnih lesenih bungalovov je zrasel še en objekt, vsi so nevsiljivo potisnjeni ob rob gozda. Takega letališča najbrž ni nikjer drugje v Evropi. Za slovensko pojmovanje je širjenje športnega letališča v Szatymazu manjši čudež, še posebno, če pomislimo na naše gorenjske rojake, ki jim gre športno letališče v Lescah neizmerno na živce in bi ga najraje ukinili, čeprav se Nemci in Avstrijci kar drenjajo, da bi lahko teden dni preživeli pod Stolom. Na srečo se tuji gostje ne zavedajo, med kako zadrte lokalne prebivalce so prišli s svojimi letali in prijatelji, nekateri tudi iz krajev, ki so več kot tisoč kilometrov oddaljeni od Lesc.

Peter Szabo

Športno letališče Szatymaz ima srečo, da v njegovi bližini nista Lesce, Radovljica in nekaj vasi, kjer so v zgodovini rasli literati, pač pa Szeged, kraj, ki ima več plavalnih bazenov kot vsa Ljubljana in Maribor skupaj. Tu deluje Peter Szabo, ki bo, kot je napovedal že pred leti in to je že slutiti, naredil center športnega letalstva, pa ne samo za jugovzhodno Madžarsko, pač pa veliko širše. Prišleki, ki se tu znajdemo s povabilom, komaj kaj vemo o njegovih načrtih, tu in tam kaj pricurlja na dan. Skratka, medtem ko se Gorenjcem ne sanja, kaj imajo s športnim letališčem, se nekoč vaški travnik v bližini Szegeda vse bolj širi in kultivira, tu si je svojo informacijsko točko uredil tudi LX Navigation, celjska firma, ki je s svojim znanjem in prijemi prehitela svetovno konkurenco. Sploh pa bi morali firmo LX Navigation, v kateri so sami jadralski zanesenjaki, čim prej predlagati za Bloudkovo nagrado. A v deželi, kjer Gorenjci ne znajo izreči priznanje niti blejski plavalki Sari Isaković, kjer predsednik Danilo Turk pozabi nanjo, in na judoistko Lucijo Polauder, osvajalki srebrne in bronaste medalje z OI 2008, ko vabi uspešne športnike na sprejem v svojo palačo, je pač vprašanje, kdo bi lahko bil predlagatelj.

Za prihod na LX pokal so domači fantje skuhali golaž in krompir. Pred hangarjem so se valile prijetne vonjave. Domačini organizatorji LX pokala so v organizacijsko ekipo povabili Francoza Jeana Reanuda, učitelja, ki se bolj ali manj  ukvarja samo še z letenjem, peščica slovenskih jadralcev ga pozna iz enega od letalskih taborov v Namibiji. Šaljivec, ki se prevaža po letališču samo s kolesom, je zabaven človek. Nekajkrat je povedal, da je pokal LX Navigation zato, da bi se udeleženci počutili dobro, da bi se zabavali in da bi jadralni teden potekal varno.

Ekipa Celjanov

Ni povsem jasno, če so njegove besede po večerji ob prihodu dosegle slovenske jadralce, ki so, čeprav jih nihče ni ogrožal, po klubski pripadnosti strnili svoje vrste v majhne skupine, da informacije ne bi uhajale mimo klubskih ušes. Za sproščenost je pač potreben čas. Tudi druge ekipe so se razbežale vsaka v svojo bazo. Ampak, ker vzgoja ni trenutni proces, se bo v enem tednu vse še spremenilo, saj se Erazem Polutnik trudi, da bi bil katalizator. Nekdo od jadralcev se je po letališču gibal z masko na obrazu, ampak na skupni večerji jo je vendarle snel. Mimogrede smo v imenu Opensoaringa čestitali Sebastjanu Ramšaku za 12. mesto v Nitri. Na največjem tekmovanju na svetu je Sebo letel v duodiscusu z Robijem Resnikom, obetavnim mladim celjskim jadralcem. Za svojega soimenjaka Poljaka Sebastjana Kawo, je Sebo dejal, da je letel kot bi bil z nekega drugega sveta.
 
(2) Light različica LX Navigation
Francoz Jean Reanud, ki smo ga že omenili, in je direktor tekmovanja v Szatymazu, se je za prvi brifing opremil z domislicami. Za večino so bile nove in dobre, za Laszla Hegeduša, svetovnega rekorderja v FAI trikotniku 1250 km, pa morda ni briljiral, saj se ga je najbrž že nagledal v Namibiji, kjer je s svojim dosežkom stopil v svetovno jadralsko zgodovino. Madžari so mu od njegove duhovitosti odšteli nekaj točk, ker mu na meteo kartah Evrope ni uspelo najti dežele, kjer se je nahajal. Ob prvem spodrsljaju so mu Madžarsko še pomagali najti, pri drugem tudi, pri tretjem pa smo se zabavali, pri petem in sedmem pa se je že vnaprej opravičil, ker je čutil, da je bolje, če sploh ne ugiba. Splošen vtis pa je bil kar ugoden. Francozi si lahko privoščijo šalo, mi pa smo se lahko znova poučili kaj pomeni delati se Francoza. Še dobro, da tekmovanje ni bilo v Sloveniji ali na Hrvaškem, za ti dve deželi na obrobju Evrope bi si moral poiskati pomočnika, saj ju zanj na zemljevidu ni bilo. Na brifingu si je na pomagal tako, da je po zemljevidu prodiral iz Italije na Madžarsko. Morda si zato tudi Hrvati želijo, da bi bila Italija njihova najbližja soseda.

Laszlo Hededuš

Prvi dan smo leteli disciplino dolgo od 200 do 400 km, na voljo smo imeli tri ure. Nihče se ni ukvarjal z vprašanji o disciplini, vetru in podobnem, vsi so se ubadali s programiranjem discipline. Tudi srečni lastniki LX 8000. Fantje z LX Navigation so prijazno odgovarjali na mnoga vprašanja, piloti so z njihovo pomočjo obnavljali svoje znanje.

»Zadaj pa mi povej, kaj naj naredim, ko vas ne bo v bližini,« se je pošalil Peperko nekomu od celjske ekipe LXN. Ja letalstvo je konjiček, kjer se je treba učiti in obnavljati znanja, sicer se po zimskem spanju lahko znajdeš v smučarskih čevljih, v njih pa jadralnega letala zagotovo ni mogoče upravljati. Zanimiva in poučna je bila podoba Erazma Polutnika, ki ob kabini ASH razlaga prijatelju Petru Szabu nekaj o LX 8000, še nekaj glav pa se drenja in skuša dojeti nekaj, kar sicer lahko zveš, če pogledaš v priročnik. Ampak na letališče prihajamo, zato da nam ne bi bilo treba gledati v priročnike, knjige in podobne zadeve, ki jih imam že po službah dovolj. »Trivialno,« je nekoč govoril predavatelj na Fakulteti za šport, ko je predaval matematiko študentom podiplomskega študija športa, seveda po tem, ko so se mu odpovedali na fakulteti za matematiko.

Veliko zanimanje za Erazmovo predavanje

Ne vem, zakaj sem se spomnil na tega gospoda, ki smo ga klicali Trivialno. Gregor Ambrožič, ajdovski jadralec, po poklicu računalniški programer, ki leti v Lescah, v Szatymazu pa je pomočnik, leti prek zime s pomočjo programa Kondor, kjer tudi tekmuje in zato nima vseh teh računalniško navigacijskih težav. Tudi zanj je vse bolj ali manj trivialno. »Če bi se jadralci bolj ogreli za letenje s Kondorjem, ki omogoča, da uporabljaš vse navigacijske pripomočke, nam pomladi ne bi bilo treba zmeraj znova obnavljati uporabe inštrumentov,« zatrjuje Gregor, ki meni, da bodo LXN inštrumenti še veliko boljši, ko jih bodo začeli programirati z mislijo na preprosto uporabo. Skratka, LX bo vesoljski, ko boš lahko kupil tudi »light« različico, tako nekako, kot je to naredila Coca - Cola. »Medgalaksijska različica LX 8000 pa bo takšna, da bo jadralec vnesel nalogo kar na računalniški formular, inštrument pa bo to predelal za potrebe letenja,« pravi Gregor, ki je prepričan, da se bo kmalu zgodilo tudi nekaj takega.
 
(3) Z afriškimi izkušnjami
Direktorju LX pokala Francozu Jeanu Reanudu se moram opravičiti. Res je šaljivec prve vrste, ki bi popestril še tako dolgočasno tekmovanje. Brifing drugega dne se je začel tako, da je vsem, ki jih je kaznoval, natančno razložil napako in sproti delil tekoče odpustke: kazni so v Szatymazu steklenice piva. Jean zagotovo ni mogel spati, ker dan prej na zemljevidu ni našel Madžarke, in si je sam sebi naložil kazen šestih piv, ki bodo šle v sklad za sklepni banket. A za nekatere napake je vpeljal novost – buteljko belega ali črnega vina. Zakaj si je kdo prislužil prav kazen črnega ali belega vina, bi težko presodil. O tem lahko presojajo Francozi, morda pa je bil v komisiji za kazni tudi kakšen Slovenec. 

Gregor Ambrožič in Janez Stariha

Dokaz, da je bi Jeanu Reanud pravičen človek, so bile kazenske točke brez kazni, a se je z vsakim od kaznovanih brez kazni pogovoril o njegovem prekršku. Od Peperka je želel vedeti, če si v letalu, seveda med letom, prepeva tako glasno, da sproži mehanizem za zapis leta, kar se zgodi sicer šele zaradi tresljajev motorja. Ferenc ga niti ni skušal prepričati, da je za to kriva napaka zapisovalca leta, ki se mu pojavlja že nekaj časa. Nekdo drug se je moral zagovarjati, zakaj je begal od ene do druge obratne točke, naprej v pravem vrstnem redu, nato pa še v obratnem: »Imam vas na sumu, da ste želeli spraviti v zadrego navigacijski sistem LX. Proglašam vas za zvezdo prvega dne tekmovanja, saj vašega letenja ni mogoče razložiti z ničemer,« je razložil, njemu pa je podelil za nagrado steklenko črnega. Mnogi so se spraševali ali ne bi bolj pravično, da bi jo prejel Peperko, saj je v športno letenje vpeljal nekaj novega – petje.

Drugi dan tekmovanja pa je bil zvezda dneva Janez Stariha, čeprav tega večina ni vedela. Najprej je zadnji in z veliko zamudo privlekel letalo na štart in zato je moral vzleteti prvi – s pokvarjenim navigacijskim inštrumentom LX 5000. Kmalu je pristal in skušal zadevo urediti. A pristanek ni veliko pripomogel, da bi spravil k pameti GPS modul v LX 5000 in da bi oživel še dlančnik. Za nameček je bil tudi brez tradicionalnega kompasa. Orientiral se je po soncu in po kolegih, ki jih je srečal med potjo, a letenje po Madžarski brez navigacije je najbrž samo za pilote z afriškimi izkušnjami. Kljub vsemu je osvojil 6. mesto, tako kot dan poprej. Kaj takega ni zmožen najbrž nihče več.

Ni se ustrašil dežja – Sebastjan Ramšak

Drugi dan je bilo vreme nekaj posebnega. Tik pred štartom so bile nad Szegedom že plohe, proti severu in naprej proti vzhodu pa je bil še čudovit sončen dan, s skoraj pravljičnimi dviganji. Na koncu pa je tekmovalce nad Szegedom, kjer je bila zadnja točka, pričakala nevihta. Vsi, razen treh, ki si niso nabrali dovolj rezervne višine, so nalogo opravili. Ti trije so samo kakšen kilometer in pol pred ciljno točko, v dežju in s kazalcem variometra na dnu, raje obrnili in pristali na letališču. V tej trojici sta bila oba ljubljanska DG 800. Na letališču je vladala gneča, množica letal je pristajala v skupinah, Jean Reanud je stal ob stezi in skušal prek navodil po radiu nekako vzpostaviti red. Predstavil se je kot dober vodja tekmovanja, saj ga dež ni motil, mimogrede je poprijel za kakšno letalo in ga pomagal zriniti na rob travnika.
Le kakšne bodo kazni na uvodnem sestanku tretjega tekmovalnega dne?      

Spredaj dež, zadaj čudovito jadralsko vreme

(4) Da bi se imeli fino …
Kar sem povedal »dvomljivega« o Jeanu Reanudu, direktorju LX pokala, vzamem nazaj. Gospod je pronicljiv opazovalec dogajanj na letališču in zmeraj bolj ga občudujem. Na brifingu je, za razliko ob minulih dni, potek dogajanj  za dan poprej ocenil, da je bilo vse v najlepšem redu, le eden od pilotov je zahteval pristanek v nasprotni smeri kot se je pristajalo. »Ne bom povedal, kdo je to bil, kajti pomembna je napaka, ne pa ime,« je dejal na koncu. Po brifingu sem stopil do njega in se mu zahvalil, ker je bil gentleman in občinstvu ni povedal imena pilota ali naziva letala. »Če se želimo na letališču imeti lepo in biti prijatelji, imena niso pomembna,« je dejal in me potrepljal po ramenih.

Ferenc Peperko – po pevsko-letalskem nastopu

Spomnil sem se zgodbe iz nekega slovenska aerokluba, kjer je še danes navada, da tisti, ki bo letel z učiteljem, stopi pred njegovo obličje, in ga spoštljivo nagovori: »Gospod učitelj, dovolite, da pristopim k letu …«, in ko nekdo v istem klubu opravi  z jadranjem, mora po pristanku stopiti do upravnika in mu dejati: »Gospod upravnik, javljam se po letu …« Ja, pripoved me spominja na davne čase, predvsem pa nisem mogel verjel, da je to še mogoče v športnem društvu leta 2009. Aeroklub je športno društvo, ne pa vojaška organizacija. Še bolj zanimiva je pripoved enega od pomočnikov, da je moral plačati 1400 eurov, da so ga  sprejeli v (neki drugi) aeroklub, ker je zamenjal službo in kraj bivanja. Saj razumem, da v klubu zmeraj manjka denarja, bolj logično bi bilo tudi to, da bi njegov stari klub zahteval od kluba, kamor je prestopil, nekaj denarja, saj so ga izšolali za jadralca. Tako je v tistih športih, kjer je doma profesionalizem. Saj si predstavljate, kaj pomeni športno društvo, kjer naj bi se vsi imeli fino in bili prijatelji, kot je dejal direktor LX pokala. In prav zato je najbrž takšno tekmovanje, kot je pokal LX, veliko vredno. Najbrž bi rabili še kakšno, saj je udeležba omejena.

Četrti tekmovalni dan sem po naključju imel čast leteti za repom Janeza Starihe. Njegovo letenje je genialno. Ko je začutil, da so na poti sami sveži kumulusi, in da so enakomerno razporejeni, da spodaj lepo prijemajo in proti vrhu popuščajo, je ustvaril tempo, ki mu je bil na koncu kos en sam tekmovalec – prehitel ga je le domačin Peter Szabo, z velikih dvosedežnim letalom ASH 25, ki se s Starijevim DG 300 ne more niti primerjati. Če je začutil v daljavi veliko temno njivo in je videl, da nad njo krožijo letala, je pritisnil na plin in tako priletel pod jato tudi na višini 500 m, kar je za jadralske pojme že zelo nizko. Seba in Erazem sta se ga skušala držati, a sta bila počasnejša. Čestitali smo mu za uspešen let, nekdo pa se je spomnil, da je hitro letenje »a la Stari« zelo blizu temu, da zaorje v kakšno njivo. Med občudovanja vrednimi dosežki je brez dvoma odločitev, da tekmuješ z UL apisom. Tudi pred Jernejem Lokovškom je treba sneti kapo, pa čeprav ima za hrbtom motor.  

Jernej Lokovšek

Tista nevihta od dneva poprej, je še zmeraj vzbuja asociacije. Ferenc Peperko je čredni nagon skoraj petnajstih pilotov, med katerimi je bil tudi sam in avtor tega zapisa, ki so potegnili zavore in pristali, označil takole: »Piloti se imamo za posebneže. Ampak primer kaže, da je v nas v resnici bolj malo posebnega, individualnega ali kakorkoli že imenujemo to lastnost. Morda samo toliko kot v katerikoli populaciji,« je menil in s tem potrdil, da piloti niso nič posebnega, da je tako pojmovanje izmišljeno.

Maks in Meta Berčič

In kaj se je še dogajalo četrti tekmovalni dan? Jean Reanud je na brifing privlekel tri stara kolesa: »Tu so, da jih uporabljate, mojega pa pustite meni. To je moje darilo za bolj čisto naravo in čim lepšo travo na letališču.« Vremenske napovedi niso niti približno zadeli, in nihče več ne verjame, da se na zahodu res kuha kakšna frontalna motnja, ki bo za en dan zaustavila letenje.

(5)  Dežna kaplja za kulturo …
Sreda brez letenja nas je zvabil pod streho hangarja, na uro kulture. »Gospodje, za dvajset minut boste odložili steklenice in prenehali srkati pivo. Prepričan sem, da je po večerji v vaših vampih dovolj pritiska, ki vzbuja zadovoljstvo. Zdaj je na vrsti kultura. Predstavljam vam gospoda umetnika in dami, vsi trije so profesionalci, igrajo tradicionalno madžarsko glasbo,« nas je nagovoril gospod Jean Renaud Falin. Hangar, pod streho katerega je tudi najnovejši ventus, ki ga v Sloveniji lahko samo sanjamo, se je izkazal kot resonančna zgradba. Panonske citre so zazvenele pod dlanmi zagorelega potomca Atile, močnejša dama bi lahko posodila svoj glas za mašo v cerkvi Notre Dame, mladenka, pa je ob spremljavi očitno spodbujala prvoimenovanega, da je prek hipotalamusa izločal dodatne količine testosterona, ki je bil potreben za ritem in glas temperamentne madžarske narodne glasbe. Slovenski jadralci so lahko prepoznali nekaj utrinkov ruske folklore in sodobnih napevov. Ansambel je razvnel predvsem domače jadralce, vsem drugim pa je popestril letališko življenje, ki navadno s kulturo nima ničesar skupnega.

Uglaševanje mnenj – Peter in Jean

Kulturno udejstvovanje za jadralce ni arhetip, saj ni nič novega, da nekaj ur jadranja pobere vso energijo in posrka domišljijo, vprašanje je tudi, če kaj od vsega tega ostane jadralcem za izkazovanje pripadnosti svojim dekletom, ženam ali prijateljicam, kaj šele, da bi kdo za večer po letu načrtoval obisk koncerta ali gledališke predstave. Zagotovo pa se med osebnimi predmeti jadralcev skriva kakšna leposlovna knjiga. Resnejše raziskave o tem še ni bilo, pa tudi pogovori v tej smeri so neznani.

Priznam, da le nekajkrat na leto obiščem kakšno kulturno ustanovo, doslej mi še ni uspelo srečati kolega jadralca. Res je, da mnogih ne poznam in da kultura ni doma samo v Ljubljani. Na nobenem forumu ni še nihče nikogar opozoril na kakšen zanimiv kulturni dogodek. Zakaj pa se ne bi zgodilo, da bi prek jadralskih spletnih strani doživeli tudi kaj takega? Spletna stran Opensoaring je že nekoliko obrnjena v to smer, nazadnje smo omenili razstavo o letečem človeku Stanku Bloudku v Bistri pri Ljubljani, pa na predstave o bratih Rusjan v Mladinskem gledališču v Ljubljani. Novoletni veleslalom je očitno višek zunaj letalske dejavnosti za jadralce.

Za razmišljanje o kulturi znova izrabljam jadralski dogodek, ki bi morali biti povezan s kulturo, v mislih pa imam podelitev priznanj za nacionalno tekmovanje v preletih. Biti bi moral jadralski veledogodek, a je navadno le veselica ob pivu, kislem zelju in kranjski klobasi, moral bi postati medijski dogodek, a je samo odmev tišine. Nekoč smo na opensoaring-u že zapisali, da dokler ne bodo priznanj podeljevali jadralcem v smokingu in kravatah in jih tudi sprejemali tako, tako dolgo ne bo pomenilo ničesar. In če organizator ne bo poslal na različne naslove vsaj sto vabil (tudi na Opensoaring), bodo stiski rok pač v medijski senci. Če se ne motim je za športne dosežke v jadralstvu doslej edini prejel Bloudkovo plaketo Ciril Križnar leta 1965.

Nič ne vemo o planinski pripadnosti jadralcev. Stavim, da še nihče ni hodil po Karnjiskih Alpah, nedavno je izšla slovenska knjiga o izletih v ta samotni svet, tu so še ošiljeni Linški Dolomiti, pa čudoviti pašniki Pusterthalla, domača Raduha, Smrekovec, Travnik.

Ampak, pomudimo se še pri kulturi. Pri tako tehnološki športni zvrsti bi morale vse letalske spletne strani ponujati protiutež računalniškemu fahidiotizmu. Se že vnaprej oproščam, ker vam, jadralcem, delam krivico. Prepričan sem, da je kultura v vaših življenjih veliko bolj prisotna, da je med vami veliko pohodnikov, da je več razgibanega življenja, kot ga izkazujete na travniku. Ekipa jugoslovanske državne reprezentance, ki se je pod vodstvom Mirana Ferlana udeležila predsvetovnega prvenstva v Benalli v Avstraliji, je načrtovala obisk opere v Sydneyju, a je projekt padel v vodo – ker je je tam naokoli pač veliko. Spominjam se Peperka na DP v Matkopusti, kako je bil navdušen nad Paolom Contejem, ki je prihajal iz avtomobilskega zvočnika, vemo, da je Miha Peperko predan »ulični umetnosti grafitov«, dr. Brane Brodnik je nekoč želel na novo izdati Veter, pesek in zvezde A. de S. Exuperyja, pa tudi sicer ga v življenju zanima še marsikaj drugega, tako da je postavil jadralno letenje na stranski tir. Vendarle pa je izdelal nekaj jadralskih video filmov. Nekaj jadralcev se načrtno ukvarja s fotografijo, pa ne samo letalsko. Zanimivi bi bili naslovi njihovih spletnih strani. Najbrž je med vami tudi nekaj ljubiteljskih športnikov, gorskih kolesarjev, smučarskih tekačev. France Štrukelj je nekaj let obiskoval smučarsko-tekaški maraton Finlandia. 

Tedi nam je odkril plesalske sposobnosti

Tu moram svoja naštevanja končati, čeprav bi želel nadaljevati. Jadralci se tudi zunaj travnika pogovarjamo samo o letalih. Včasih bi bilo bolj zanimivo, če bi se obveščali o zanimivih projekcijah v kinu Dvor. Tam že nekaj let vrtijo zanimive filme in dokumentarce. Kaj o vsem tem menite vi? Mi pomagate dopolniti seznam vaših tovrstnih dejavnosti.

(6) d-dan
Ne, to ni bil dan kakšne posebne odločitve, saj ni zapisan velik D, ampak majhen, ta pa pomeni samo oznako za »dizaster«. Zgodilo se je marsikaj, a vse iz povsem osebnih pogledov. Sam sem za začetek padel na tla, še preden sem se zavedal, po drugem štartu pa mi dolgo ni uspelo splezati na prek 1000 m, in ko so se že vsi odpeljali, sem se vendarle odpravil čez linijo. Tu so se težave šele začele, LX 5000 najprej nikakor ni hotel sprejeti ukaza za štart, ko sem ga nekako prisili, sem opravil kakšnih 20 km in nato pod vrhom prvega oblaka, še zmeraj na prvi stranici naloge, skušal nastaviti smer za nadaljevanje leta proti točki. Kompas ni reagiral in od tod naprej sem, na podbudo Starihe, nadaljeval po tradicionalni metodi, na ciljno linijo pa sem prikolovratil tako, da sem sledil nekomu pod seboj. Vmes se je dogajalo z navigacijo še marsikaj, saj preprosto nisem mogel verjeti, da naprava noče več delovati, pa čeprav se je to dva dni prej zgodilo tudi Starihi, ki ima v letalu enak inštrument. Da ne težim, potrdila se je lanskoletna izmišljena zgodba o letalu, ki mu je potekla veljavnost in je moral jadralec – uporabiti zemljevid.

 Na mladih svet stoji

Pristal je tudi Uroš Krašovic, ekran na njegovem LX 8000 se je stemnil, v kabini pa mu je zasmrdelo po dimu. Ker je poznavalec inštrumenta, ga je na tleh hitro spravil v red. Še slabše jo je odnesel Jure Lokovšek. Tik pred vzletom se mu je s treskom zaprla kabina letala, pomagal pa mu je pilot pred njim, ki je poletel z motorjem. Izid je bil počena kabina in LX 7000 pa tudi ni bil več takšen, kot bi moral biti. Mimogrede se je pri zaviranju na zemlji postavil na nos še čmelak. Naj bo dovolj, v prihodnje bo treba pripraviti zemljevid za morebitno letenje s klasičnimi prijemi.  
   
(7)  Za čebelo in ventusa 2cxa
Zame je bil absolutni zmagovalec šestega tekmovalnega dne Jernej Lokovšek s čebelo. Ko sem prek Tise, nad temnimi zoranimi njivami končno ujel dviganje, se je tam pojavil s svojo čebelo, in kmalu je bil tudi višje. In tako je telovadil od ene do druge termične spodbude, na koncu pa je zaokrožil dan tik pod vrhom tekmovalne lestvice tega dne. Prav z njegovim primerom se vprašujemo ali sploh ima smisel kupovati neznansko draga jadralna letala, če pa lahko uresničiš svoje letalske sanje že s tako cenenim letalom kot je čebela.

A ljudje smo stremuhi in nikoli nam ni dovolj kar imamo. Želimo si zmeraj več. Ferenc Peperko, ki v življenju ne bi smel biti inženir strojništva ampak psiholog, je odkril samega sebe in nam, ki smo ga poslušali njegovo razmišljanje, nastavil ogledalo: »Priznam, da sem razmišljal, ali ne bi bilo lepo imeti še boljše jadralno letalo, ampak ko sem stopil na trdna tla, mi je bilo jasno, da so takšne želje neumnost. Nikoli več ne bom nastopil na kakšnem velikem tekmovanju, ne verjamem, da bom še kdaj letel bolje, pa četudi v najboljšem letalu na svetu, predvsem pa lahko s svojim letalom letim kolikor hočem. Poleg tega pa svojega letala ne izrabim toliko, kot bi ga lahko. Želja po boljšem letalu je torej odveč.«

Za trenutek se je pojavil tovariš Tito

Ko smo se pred štartom sprehajali med letali, je bilo tam tudi nekaj ventusov, ki so predzadnji in zadnji krik jadralske mode. Posumili smo, da imajo Madžari v kakšni luknji skrito delavnico in jih delajo na črno, kot nekoč Hitler okupacijske marke. Luka Žnidaršič, zastopnik za Schempp-Hirthova letala v Sloveniji, se je samo nasmehnil in se vprašal ali bomo v Sloveniji sploh lahko kdaj občudovali takšno letalo. Najbrž bomo, ampak počakati moramo, da se za jadralno letenje navduši kakšen tajkun, ki bi imel kaj smisla za estetiko jadralnega letenja. Kabina ventusa 2cxaT je baje dovolj velika, da bi lahko vanjo sedli celo največji.

Jure Lokovšek, Matej Kosaber in Luka Žnidaršič, ki so si privoščili razkošje in sedli v najnovejšega ventusa, so potrdili, da je kljub vitkemu trupu v kabini dovolj prostora. Od nekje se je pojavil celo tovariš Tito (na fotografiji) in tudi on si je privoščil sedenje v tem letalu na zemlji. Slovenski jadralci smo ga želeli nažicati, da bi uporabil svoje zveze in kje v Sloveniji postavil podružnico za kakšno bolj sodobno letalo, a je izginil. Žal, težko je ujeti pravi trenutek. Ne vemo, ali je kdo od tistih, ki so se drenjali okoli ventusa, sklenili, da bo kandidiral za madžarsko državljanstvo. Peter Szabo, lastnik zavisti vzbujajočega letala, jim je dejal, da niti to ni zagotovilo, da bi ga lahko dobili, saj je vrsta zanj kar dolga. Povedal jim je, da je željo uspel uresničiti tudi zato, ker si ga je močno želel. Kaplja čez vrh te kupe želja je padla pred leti na pokalu Flatland, ko je pristal sredi njive od obzorja do obzorja in je rabil dva dni, da je letalo spravil na suho.    

Uroš Kočevar
 
Zato je veliko bolj prikladno, da si jadralci umislijo dobre inštrumente. Izdelki LX so že pravi in še pri roki jih imamo. Sicer pa je Slovenija dežela, kjer ne manjka navdušencev za tovrstne izdelke. Mimogrede moram povedati, da je Erazem mojemu deset let staremu LX 5000, ki se je dan prej skujal, nekaj zašepetal, tako da je delal kot ura. A Erazem ni pozabil pripomniti: »Tudi inštrumente je treba vsakih nekaj let čez zimo zaupati v prave roke, da jih strokovnjaki pregledajo in posodobijo,« je dejal, sam pa sem požrl knedl in obljubil, da bo že v ponedeljek na zdravniškem pregledu pri LX Navigation v Celju.

Luka Žnidaršič v ventusu

Tokrat nismo posebej omenjali direktorja Jeana Renauda Falina. Na brifingu je spet stresel nekaj domislic, tako je, denimo, opozoril vse fotografe, ki so beležili razraščanje veselice, ki so jo razvnele trebušne plesalke – večer z njimi je tu že tradicija -, naj fotografije kažejo samo najboljšim prijateljem. Največ posnetkov si je nabral Igor Kolarič, njegova letalsko družabna fotografska dokumentacija pa postaja vse bolj dragocena. Po izvrstnem mednarodnem kulinaričnem večeru, ki so ga pripravili Romuni, Francozi in Japonca, se je v nekem kotu hangarja razvnel še pogovor o novodobni slovenski letalski administraciji. »Beograd ni bil nič v primerjavi z Brusljem in njegovim ljubljanskim podaljškom,« je bila skupna ugotovitev, iz katere smo lahko sklepali, da bodo morda poslej začela dobivati slovenska jadralna letala tudi druge registracijske oznake, denimo, ameriško, islandsko itd.