aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

70 let Jožeta Černiča
(OPENSOARING, 10. marca 2015, besedilo Niko Slana, foto arhiv Jožeta Černiča in Milan Korbar)

V pilotski kabini ERJ Legacyja

Rojstni dan je zagotovo osebna zadeva, a ko ti želi izkazati spoštovanje množica prijateljev, se mora zasebnost umakniti. In ko zračno valovanje ob tem dogodku sežejo prek Slovenije, je že treba verjeti, da imajo presežniki, ki nam jih je v eni sapi naštel Guza, svojo težo. Najbrž se je nad svojo obletnico zamislil še sam slavljenec, saj so mu prijatelji, med tem ko so ga, prav s tem razlogom, zvabili v mesto, postavili veliko in vidno obeležje pred hišo. Pa če si ga je želel ali ne. Jože se je rodil leta 1945, ko so na Koroškem še odmevali streli zadnjih bojev. V jadralno letalo je sedel še v najstniških letih. Če si stanoval ob robu letališča, drugače sploh ni moglo biti.



Hči Tanja se spominja: »Zdi se mi, da smo na letališču preživljali skoraj vse sobote in nedelje. Oče je bil večino časa v zraku kot pilot vlečnega letala, vozil je avio taksi ali pa je koga učil. Pri petih ali šestih letih sva s sestro izkoristili vsako priložnost, da sva sedli z njim v letalo. Velikokrat sva se pričkali, katera bo sedla na zadnji sedež klubskega vlečnega letala . Ure in ure sem tako, kot pozabljena, uživala v dvigih in spustih pri vleki na tečajih jadralnih pilotov. Tako se je začelo najino zastrupljanje z letalstvom. Malo pred šestnajstim letom sem okusila slast prvega leta z blanikom, seveda z očetom. V istem letu naju je, skupaj s sestro, izšolal za jadralni pilotki. To naju je dokončno prikovalo v letalstvo. Še danes neizmerno rada letim.«



Sestra Janja pa je dodala še več podrobnost: »Še zdaj se spominjam stare mame, ko je tako rada povedala za svojega sina, da ga nikoli ni bilo doma, venomer je bil na aerodromu. Jezila se je tudi na takratnega upravnika slovenjegraškega letališča Kuhelnika, ki ga je večkrat prišel iskat na dom, češ, da ga nujno potrebujejo. Hiša, v kateri se je rodil oče, je stala skoraj na pragu steze 14, tako, da je odraščal z letališčem.



Leta 1961 se je Letalska zveza odločila, da bo tečaj jadralnih pilotov potekal v Celju. Oče je svoj prvi samostojni let napravil v Celju, njegov učitelj je bil sloviti Maks Arbeiter. Šolali so se s pomočjo vitle in z jadralnim letalom roda, na letalu brez instrumentov in brez kabine. Oče pravi: »Še danes se spominjam strahu ob prvem startu. Na višini 150 metrov se mi je zdelo kot, da bi me nekdo dvignil na lesenem stolu, spodaj pa je bila globina.«



Prvi samostojni let je napravil na jadralnem letalu čavka. Baje tudi v čavki ni bilo inštrumentov in radijske postaje. Maks je mahal z zastavico. »Rdeča je pomenila, da letiš prepočasi, bela pa prehitro,« se spominja Jože. Sledilo je letenje z aero zaprego. Po čavki so prišla na vrsto letala vaja, jastreb in žerjav. Vlekli so jih s PO-2. Počasno vzpenjanje je bila priložnost, da je učitelj že v zraku nadrl učenca, če mu letenje ni bilo všeč, včasih pa je pilot v vlečnem letalu z mahanjem z rokami grozil jadralcu v letalu za seboj.


Poklicni pilot za Gorenje

V jeseni leta 1964 je Jože v Vršcu pridobil licenco motornega športnega pilota in odšel eno leto pozneje v Zadar v šolo ŠROA. Tam je letel na domačem vojaškem letalu 522. Pravi, da je užival v letenju, predvsem v akrobacijah. Nekoč je bil celo kaznovan s prepovedjo letenja, saj je nad letališčem tako akrobatiral, da je vodja šole mislil, da eden od učiteljev preizkuša letalo. Njegov osebni inštruktor je bil vesel, saj je po znanju prehitel kolege v skupini. Leta 1968 je v Lescah opravil izpit za akrobacije. Dolga leta se je udeleževal akrobatskih tekmovanj. Uspelo mu je kar nekajkrat zmagati, tako z motornimi kot z jadralnimi letali. S sestro sva z velikim zanimanjem spremljali njegove nastope in navijali za očeta. Udeležil se je tudi evropskega in svetovnega akrobatskega prvenstva. Na EP je za 4 točke zgrešil tretje mesto.



Leta 1972 je postal poklicni pilot in vse do upokojitve je opravljal ta poklic. Letel je za Gorenje, nato za Smelt, Gio in Linxair. Letel je na sodobnih poslovnih letalih in obletel precejšen del zemeljske oble. Pravi, da je bilo najbolj zahtevno letenje po Sibiriji, kjer se je čas kar ustavil.
Svoje znanje in letalske izkušnje je dolga leta prenašal na druge. Izšolal je veliko jadralnih in motornih pilotov in pilotk. S sestro sva ponosni in hvaležni, da je ljubezen do letenja prenesel tudi na naju. Tudi zdaj, ko je poklicno dovoljenje že spravil v predal, nadaljuje z letenjem.



Seveda ni pilota, ki ne bi pripovedoval anekdot: »Nekoč sem vlekel žerjava s PO-2. Žerjav je bil težek in komaj je šlo v zrak. Na koncu steze je bila električna napeljava. Tako nizko sva jo preletela, da se je govorilo, da sem s PO-2 šel čez žice, jadralec pa pod njimi. Ja, žerjav je bil čudovito jadralno letalo. V zavoju je bil stabilen in ko si mu dal nagib, nisi imel več dela. Kar škripal je, ko se je dvigal v močni termiki. Ko smo vlekli s PO-2 smo upali, da bosta zdržala vrv in PO-2. Brez kontrolnika sem nekoč nad Pohorjem zajadral v oblake, zahvaljujoč stabilnosti žerjava sem, precej nizko, ponovno priletel na svetlo nad dolino!«



Jožetove okrogle obletnice se spominja tudi njegov nekdanji jadralski vrstnik David Tanšek, ki zdaj živi v Avstraliji. Na FB je zapisal: »Ja, zopet žerjav. V tistih časih je bil zelo priljubljen dvosed in odličen v dviganju. Lahko si popustil palico in je sam letel naprej. Učitelji na zadnjem sedežu so imeli problem, rešili so ga tako, da so odstranili pokrov kabine, se opremili s kapo in pilotskimi očali in uživali na svežem zraku. Spominjam se skoraj osem ur dolgega leta s Černičem nad Pohorjem. Libis-17 pa je bil modernejši in hitro je nadomestil žerjava,« je zapisal David in Jožetu zaželel srečo in še - na mnoga leta ... Tudi opensoaring.


Prenos znanja na mlade


Po enem kolesu na letalski prireditvi v Slovenj Gradcu leta 2004


Fotolet nad Slovenj Gradcem