aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring

ostale povezave

Kaj nam danes pomenijo jadralne značke?
(OPENSOARING, 5. aprila 2013, Pavel Magister, foto: arhiv P.M.)

Pavel - portret iz Bovca

Jadralni letalci so posebna zvrst ljudi: v knjižico bi radi vpisali čim daljše prelete, medtem ko jim malce daljši zapisi pri branju že povzročajo preglavice. Je že tako, ko pa je treba gospodom težke kategorije na stara leta razlagati pojma drsni let in jadranje. Brez skrbi: tole o značkah bo le kratka pravljica, ki naj se vsaj tukaj zabeleži v pouk poznim rodovom. Kdor zmore, naj ga prebere, komur pa že v začetku ne bo všeč, naj pravo letalstvo opusti in se raje ukvarja z njegovimi najnovejšimi ponaredki.

 Pržanska Iskra je sredi 60-tih let kupila licenco za izdelavo brivnikov Braun, ki so bili takrat uspešnica na svetovnem trgu. Braun sam ni zmogel tolikšnega povpraševanja, zato je poleg kooperantov v Nemčiji, poleg proizvodnje v Sloveniji, le-to organiziral še v Turčiji, Španiji in še bogvekje. Določilo se je, da bo Pržan prevzemal postopke izdelave in vse kar je potrebno pri enemu od Braunovih kooperantov. Kot zanimivost naj omenim, da je ta kooperant med več tipi, takšnega za kakršnega smo se zmenili, dnevno izdelal 12.000, medtem ko smo mi začeli s 350 in po dveh letih dosegli 880 kosov.

Braunov kooperant gospod H. Rolph je bil po poklicu arhitekt, po premoženju pa (to je moja ocena) velepodjetnik. Poleg velike tovarne v mestu Walldürn, tam, kjer je tekla izdelava brivnikov, je imel še vsaj tri tovarne; ena od njih je bila zgrajena samo za izdelavo električnih relejev. Kot zanimivost naj omenim, da je kot arhitekt sam projektiral vse svoje tovarne in s tem prihranil denar, ki ga je vložil kam drugam, kot v letenje.

Pomladi leta 1967 so se tam gori, vsaka po en teden, mudile tri skupine pržanskih iskrašev. Vtisi, ki se jih je prineslo domov, so bili zelo različni. Starejši od mene so si kapitalizem predstavljali povsem drugače, zato so bili od videnega dokaj zmedeni. Lastnik g. Rolph je za vodenje svoje velike tovarne pooblastil  približno 60-letnega strojnega inženirja, ki je imel še povsem zelenega in pikastega pomočnika inženirja pripravnika, ostali vodilni ljudje so bili od mojstrskega statusa navzdol. V tednu "usposabljanja" , ko sem bil v pržanski ekipi tudi jaz, nam je bila ob prihodu v tovarno izrečena dobrodošlica v imenu lastnika, z opravičilom zaradi njegove odsotnosti; ponosno nam je bilo povedano, "naš iberšef je skočil na desetdnevni dopust na Havaje".

Za predstavitev posameznih delovnih postopkov naši skupini je bil pooblaščen starejši gospod blagega govora in pogleda, vodja kontrole kakovosti te tovarne, ki je moje tovariše spravil v veliko zadrego. Dva ali trije tovariši iz naše skupine so bili udeleženci NOV, tukaj pa jih je sprejel nekdanji poklicni vojak nemške vojske, pravtako udeleženec II.SV. Moje delo v tovarni je bilo poveljevanje kontroli kakovosti, zato je bil g.Walter Sonntag pravzaprav moj "vizavi", fonetično napisano. Z njim sem se kasneje srečal še večkrat, vendar v drugačnih in ostrejših  okoliščinah.

Med velikim številom službenih stičnih točk je bila še ena: tudi g. Walter je nekoč živel skupaj s krmilno palico letala. Njegovo letenje se je začelo z gumo in zöglingom in končalo v vodi Severnega morja v kabini dvomotornega bombnika dornier Do-17, kmalu po  začetku nemških izzivanj blizu Otoka. Nizko letečega nad morjem ga je od zadaj pičil hurricane. Preden se je dodobra zavedel, kaj je vse narobe in da se od njegovih nihče več ne oglaša, je lahko le poravnal z vodno gladino in se v pljusku zaril vanjo. Po 14-tih urah ga je, povsem ohlajenega in krotkega, tik pre smrtjo, iz vode pobrala angleška ribiška ladjica. Po sedmih letih ujetništva v kanadskem taborišču in naveličan igranja hokeja, se je vrnil domov. Od tistih časov je v vodo stopil le do kolen in niti koraka dalje.

V vaji - jadralnem letalu, ki je mati vseh sodobnih jadralnih letal

G. Sonntag nas ob koncu delovnega dne ni nikoli pustil samih, temveč nam je nevsiljivo pokazal še marsikaj zanimivega za ljudi jugo socializma.
- Tovarna je imela čudovito in poceni restavracijo, toda videli smo vrsto deklic (kader iz delavnic) sesti  v lepe avtomobile, ko so v tisti opoldanski uri skočile na kosilo raje drugam; bogsigavedi zakaj?
- Tovarna je imela velik cvetličnjak, v kateremu se je pridelalo vse, za poživitev delovnih prostorov primerno zelenje in cvetje; odnašanja viškov domov niso preprečevali, so se pa ljudje za protiuslugo  zato prostovoljno udeležili raznih občasnih del, kjer se je hkrati potrebovalo več ljudi.
- Tovarna je v središču mesta za potrebe "svojih delavcev" zgradila veliko bowling in klasično kegljišče. 
   - Sonntag nas je peljal tja - v katerega pa je lahko vstopil vsak, brez da bi ga vprašali odkod prihaja  in čigav je. Za  prostovoljno čiščenje prostorov se je vsak sam pozanimal, kdaj je na vrsti.
- Med našim obiskom je bil 25 metrski kopalni bazen še odprt, ob koncu sezone pa se je že začelo njegovo  podaljšanje z zgradbo nad njim; poznejši obiskovalci tovarne so ga že videli dokončanega v  zimski izvedbi. Kopanje je bilo dovoljeno tudi tistim, ki so si, namesto kosila v opoldanskem odmoru, zaželeli ohladitve. Seveda, ob tričetrt na eno v njem že ni bilo nikogar več. 
- 3 km od tovarne so preuredili opuščeno manjše vojaško letališče za področni aeroklub. Ob našemu obisku je tam stal že novi zidan hangar in v njem vsaj deset letal. G. Sonntag mi je ponosno pokazal novo vitlo, postavljeno kar na tovornjak velikosti dojca.  Vprašanja, čigava iniciativa je to bila in kdo je bil glavni sponzor, niso bila več potrebna.
  
Posodobljeno letališče stoji še danes in ima zelo ugodno lego: na jugu je širna ravnina s polji, na N- strani pa je široko, za pobočno jadranje primerno gričevje. Med letališčem in mestom teče avtocesta, toda g. Rolph je bil najbrž vpliven in daljnoviden človek. Avtocestna deteljica se je priredila tako, da je
 tudi letališče dostopno z obeh strani. http://de.wikipedia.org/wiki/Flugplatz_Walld%C3%BCrn

- Tovarniška stavba je na eni vzdolžni stranici bila prirejena za orodjarno in servisne delavnice za tekoče potrebe. Prostor je skoncema (takrat je to bilo) bil vedno rezerviran za servisne preglede motornih letal, zato je po vsej širini imel dovolj visoka vrata, da se je vanj zapeljalo n.pr vlečnega Piperja Pa-18. Mehanik je svoje delo opravljal v zaprtemu prostoru; pozimi v topli delavnici.
Pokazan mi je bil "balkon", dodatek k zadnji stranici poltovornjaka, ki je bil vedno na voljo, da se je, denimo, na 50-urni pregled letalov rep postavilo na montirani balkon ter ga odpeljalo preko avtoceste v tri km oddaljeno tovarno. Dva policijska avtomobila, eden spredaj in eden zadaj, sta poskrbela, da je bila cesta ob prevozu prazna.
-  Na drugi strani zgradbe je bilo neko gradbišče, kateremu nismo posvečali pozornosti, vse dokler mi g. Sonntag ni smeje povedal, da se tam gradi "delavnica za popravilo jadralnih letal". V kolikor odprete povezavo »na letališče« tam preberete, da je takšna delavnica sedaj že v sklopu letaliških objektov.
-  Tovarna je imela tudi posebno delavnico za praktično usposabljanje učencev raznih strok. Ko sem si jo ogledoval je prišel nekdo in povedal, da za čoln Društva za reševanje utapljajočih se ljudi rabijo nosilec motorja in vprašal ali bi se to dalo narediti. Na hitro je bilo ugotovljeno, da se učenci še niso seznanili s postopkom litja kovin in z izdelavo za »litje v pesek« potrebnih modelov. Na hitro je bila določena oseba, ki bi ji danes rekli "vodja projekta ", odgovorna za  teoretični in praktični del izdelave naročila. "Projekt" je stekel v naslednjih petih minutah. Ne vem, ali je bil poveljujoči inženir, gospod Böringer takrat v delavnici z menoj  po naključju ali zato, da se mi je nekaj posebnega demonstriralo, vendar temu ni za verjeti: takšnih presenečenj je bilo toliko, da bi jih bilo zelo težko tako gladko usklajevati in bi bilo »igranje« prehitro odkrito.
-  Že omenjeno Društvo za reševanje je bilo ustanovljeno za ljudi, ki se tudi med dopustom niso »hoteli ločiti« od svojih sodelavcev. Kupili so velik rabljen avtobus, potapljaško opremo, našli voznika z dovoljenjem in žalostno ugotovili, da so njihove vode koncem pomladi še premrzle za reševalne vaje. Kaj hitro so odkrili, da je slana voda za začetno šolanje primernejša in da je takrat voda pred YU Umagom že zadosti topla. Glavni sponzor tudi tega društva je bila firma Rolph EM Gmbh Walldürn; ja, ja, kar primite se, da ne bo kdo dol padel.
Ko je to slišal eden od članov naše ekipe - o litju nosilca motorja smo razpravljali kar nekaj časa - , ki je imel vikend ob morju v Umagu, jim je to ponosno oznanil rekoč : "Ko boste že tam, se pa oglasite,« in ob naslednjem obisku prvega »braunovca« v naši tovarni mu je bila predana tudi kopija  zemljevida z natančno oznako, kje je ponudnikova bajta. Res so prišli na obisk, naš vikendaš je bil neznansko važen, ker je imel v gosteh ljudi iz slavne tuje firme, toda poln sto litrski sod so mu izpraznili v dveh, treh dneh. Kasneje je ves žalosten po tovarni pripovedoval, kako pregnani nemški delavci niso razumeli, da naj bi vabilo veljalo za urico ali dve in da je bil tokrat v življenju že drugič okupiran.   

Ljubezen do znamenitega nemškega letala storch (štorklja)
  
Menda so ga njihove babe cukale hitreje kot njih dedci in tudi dva »tavelka« pršuta sta bila po dveh dneh le še dve veliki kosti.
-  Dan pred odhodom, v četrtek je bil pol dneva odsoten naš prevajalec. Mučenje z "Massa Bob" nemščino je bilo sicer zabavno, vendar slabo učinkovito, zato nas je g. Sonntag dve uri poprej naložil v avto ter odpeljal pokazat frankfurtsko letališče. Ob odhodu s parkirišča sem potihem opazoval nenavaden prizor. Naš voznik je po kratkem motoviljenju zahteval parkirni listek, parkirec je nekaj jezikal nazaj, g. Sonntag pa mu je odvrnil "50 pfenig ist nicht immer 50 pfenig." Kot vidite, sem  si slišano zapomnil za nadalnjih 46 let in več.

Gospod Rolph je bil po vsem sodeč radodaren človek, vendar je za izdatke očitno zahteval do pfeniga natančne podatke; nemška davkarija pa tudi. Nazaj grede je g. Sonntag brez besed zavil na desno in po kilometru poljske poti smo se ustavili na razkošno velikemu travniku: kot nekdanje letališče v D.M. Polju. Radovedni smo izstopili, nakar me  je Sonntag potegnil nekaj metrov naprej, zaokrožil z roko rekoč: »Poglej, tukaj se je leta 1937 začelo šolanje mojega motornega letenja in tukaj mi je bil, dve leti kasneje, zaupan  takšen dvomotornik, s kakršnim sem kasneje padel v tisto prekleto mrzlo morje.« Obrnil se je, brez besed odšel proti avtu, nazaj ni pogledal več in odpeljali smo. Tiste, po nemško spregovorjene, besede sem gladko razumel brez prevajalca.
 - Na poti proti domu in še nekaj tednov po vrnitvi sem svoje, vedno živahne službene tovariše videval zamišljene. Vse videno je bilo v nasprotju z njihovo podzavestno, svojo ali vsiljeno, predstavo o tujini onkraj Alp.

V tistih časih ni bilo nič nenavadno, če si bil vse dni v tednu oblečen v iste "cunje". Še vedno se natančno spomnim, svetle golobjesive barve svojega suknjiča, modrih hlač in modrih kravat. V gumbnici tega suknjiča je bil "prišraufan" moj, nekaj let poprej doseženi srebrni C, katerega nisem odvil vse dni bivanja v Walldürnu. Med obhodi tovarne sem opazil, da so se tudi ženske oči delček sekunde zaustavile na C-ju, medtem ko se ga je  večje število moških rok s prstom kar spoštljivo dotaknilo rekoč : "Ja, takšen srebrni C ima tudi naš glavni šef ".  Pohvalnega prikimavanja ob videnju mojega C-ja sem bil deležen tudi med obiskom letališča. Počutil sem se imenitno.

Lastnik tovarne gospod Rolph je bil tudi letalec. Po videzu je možak izgledal kot ohranjen gospod, ki koraka proti šestdesetim, zato sem predvideval, da je letenje spoznal že med II. SV ali še prej. Očitno je bil v vojaških krogih dokaj znana osebnost, saj je marsikateri let lovcev sabre, F-84F ali celo F-104 starfighter bil preusmerjen tako, da je potekal tudi manj kot 100 m visoko nad tovarno, ne glede ali je bil Rolph takrat tam ali ne. Od ponedeljka do petka, v tednu ko sem bil tam gori, je nad streho trikrat "raztegnjeno" počilo kot grom - vsaj enkrat od tega je bil prelet v paru, toda ljudje okrog mene se sploh niso vznemirjali, le s prsti so mi pokazali gor in po nemško rekoč "kolegi od našega nadšefa".

O g. Rolphu in njegovih muhah sta mi pripovedovala že naša direktor in komercialist, ki sta se z braunovci ter njim, kot uvodnim dobaviteljem sestavnih delov brivnika, sestala že med pripravami za sklenitev pogodbe. Nekoč, kmalu po začetku pogovorov, so ga počakali na Podkorenu - Nemci so priišli z avtomobili - odkoder je vožnja proti Ljubljani sprva potekala normalno, nakar se je pred Jesenicami začelo zatikati. Naši so hudobno pomislili, da se tudi mercedes  lahko kvari, vse dokler ni vštric Lesc Rolphov avto zavil na levo proti Begnam. Naši hop za njim in pred leškim hangarjem je bila uganka rešena. Program poslovnih pogovorov za tisti dan se je povsem sfižil, saj Rolpha od tistega hipa dalje ni zanimalo ničesar drugega več, razen letenja z jadralnimi letali. Tistih leških fantov, ki so se z njim takrat in še kdaj kasneje pogovarjali ni več (Primožič, Sivc, Haklc ? ) vprašanje pa je, če je bil kdaj pri pogovorih prisoten tudi Kusov Joža; zagotovo je že vse zdrsnilo v pozabo.

Pavel pred prvim vzletom s trojko

Rolph je imel srebrni C. Čeprav je bil nanj neznansko ponosen, je kot množica jadralcev, želel doseči še zlatega. Enega od pogojev, »tristo km« mu je že uspelo preleteti v dolžini med 360 in 370-timi km (po mojem spominu), od Walldürna do malce dlje od Verduna v Franciji. Manjkajoča zlata višina 3000 metrov je bila v tistem delu Nemčije dosegljiva le v nevihtnem oblaku, kar pa je bilo ob naraščajočem prometu in prisotnosti vojaškega letenja tvegano in menda celo nedovoljeno dejanje.

Ko je Rolph odkril Lesce, kjer so njihovi jadralci že odkrili, kdaj nastajajo valovna dviganja in kako do njih in do višine skoraj štirih jurjev, se mu je povsem strgalo. Predstavljal si je, da bo med uvajanjem izdelave brivnikov moral večkrat v Slovenijo in enkrat se mu bo že posrečilo spotoma doseči še višino.

O Rolphu jadralcu sem vedel »že skoraj vse«, zato me sploh ni presenetila oblika najinega prvega srečanja. Bilo je še pred  mojim obiskom Walldürna in po dogodkih, ki so sledili najbrž na nek aprilski dan z močno razvito termiko. Njegov prihod na Pržan sploh ni bil napovedan. Po naključju sem bil s Tinčkom takrat na hodniku pred direktorjevo pisarno, ko je v družbi z dvema ali tremi »tovariši« iz Iskra Commerca prihrumel okrog vogala. Za trenutek me je spomnil na Janeza Oblaka. Nemška govorica, glasnost in od daleč vidni srebrni C na levem reverju suknjiča so bili njegov dovolj prepoznaven znak: takoj sem vedel, kdo mi prihaja nasproti.

Rolph je bil nosilec srebrnega C-ja, na katerega je bil ponosen tako, kot malokdo. Imel ga je na vsaki obleki, zaradi česar mu je »prepenjanje zagotovo vzelo veliko časa. Zvestoba njegovemu znaku se je ujemala z njegovim razmišljanjem: povsod – menda tudi med svojimi vojaškimi tovariši – je trdil, da je le jadralno letenje tista oblika letenja, ki ustvari pravi stik z naravo, poveže letalnik z njegovim upravljalcem do vseh zmožnosti obeh. V temu razmišljanju se je izenačil z Richardom Bachom, katerega pa takrat najbrž sploh ni poznal; knjiga Dvokrilec je bila napisana šele leto pred opisovanimi dogodki.

Kako je bilo s tem pri nas ?
Srebrni C se je videval tudi na modri uniformi kapitana AA, Zvonka Planinca.  Nekje med mojimi spominki leži tudi fotografija, ko »pozirava« pred Hotel Indijo v Lescah, kjer sta bila z Jankom Medvedom po upokojitvi pogosta obiskovalca. Tudi na športnemu suknjiču, ki ga je imel ob fotografiranju, je bil pripet srebrni C.

Začeti opis Rolfovega  obiska na Pržanu ima tudi nadaljevanje. Vratar je obvestil tajništvo o prihodu gostov in direktor Jule je skočil na hodnik njemu že poznanemu gostu nasproti.  Ali boste verjeli ali ne, vse se je odvilo kar po filmsko. Jaz sem zagledal Rolphovega, on pa moj srebrni C in že sva bila skupaj, vmes pa je planil še direktor Jule. tisti iz Commerca so lahko le stali in čakali. Jule se je naveličal in  jo s komercialisti zbrisal noter, mi trije zunaj –Tinčka Ovčaka, nekdaj tudi letalca, je Dolfi že med vojno dobro naučil nemško - smo pa razpredali o postopku, kako Ropha obvestiti, kdaj bo v Lescah napovedan jugozahodnik.
Direktor Jule mi je kasneje pravil, da od tistega sestanka ni bilo kaj prida koristi. Lahko so ponovili že sklenjene dogovore, saj so Rolphove misli z vsako novo kumulusno tvorbo odletele skozi okno proti njim navzgor, nakar so le čakali, da so se kepaste tvorbe spremenile v »fece«, ko je spregovoril »kje smo ostali« in po desetih minutah se je ciklus že ponovil.

Albin in Pavel - dokaz, da je bil nekoč ljubljanski travnik v Polju

Revolucionarni dogodki v tovarni so povzročili določene spremembe, tisto leto ugodnega zahodnika nismo dočakali, naslednje leto pa je bilo vse drugače in letalski stiki z Rolphom so se prekinili. Tam gori, kjer danes je, si lahko primeren veter naroči po želji in zagotovo je že »nazeglal« višin, potrebnih za zlato ali celo biserno C, kar za poln hangar.

Marko nam je v članku z naslovom Kaj nam danes pomenijo jadralske značke to vprašanje postavil v zadnemu odstavku njegovega zapisa. Zato se spodobi (ali mora) na postavljeno vprašanje tudi odgovoriti. Nekateri bodo vprašanje prezrli in bodo (kot vedno) udobno tiho, drugim se bo zdelo smešno ter ga bodo zavrnili z besedo »klinc«, tretji bodo odgovorili v dveh ali treh samo njim razumljivih stavkih, jaz pa sem odgovor podal z dolgim opisom zgodbe iz starih časov.

V uvodnem stavku je začeto: brez skrbi, tole o značkah bo le kratka pravljica … Kdor bo prebral do sem bo uvodni stavek že razumel, saj so značke v zapisu omenjene le v nekaj stavkih. Nič se nisem zlagal, značka je le značka, kako se pride do nje je pa daljša zgodba.