|
Do začetka sezone 2014 nameravamo, v okviru Opensoaringa, izdati tiskano brošuro o minuli sezoni. V naslednjih mesecih bomo, na spletni strani Opensoaringa, iz vsake zgodbe predstavili kratek odlomek. Če menite, da letopis ne more brez vašega prispevka, ste vabljeni k sodelovanju. Kot redaktorji si pridržujem pravico do lektoriranja. K vsaki zgodbi gre ena sama fotografija. Sestaviti želimo jadralsko knjigo, ki bo odsevala dogajanja minule sezone in tudi širše. Knjiga bo naprodaj, morebitni dobiček pa bo namenjen razvoju spletne strani Opensoaring. Vabljeni. Izbrisan - Miro Šoštarič
Dušan Florjančič je imel prav, življenje je integral. Na pogovor v Radovljico sem šel z enim samim vprašanjem, bolj od vsega me je zanimalo, zakaj je po uspešnem začetku jadralne poti, nenadoma, kot bi odsekal, prenehal leteti. Vprašanje sem mu zastavil šele na koncu pogovora, misleč, da je človek pri enainsedemdesetih že dosegel svoj notranji mir. A sem se zmotil. Do tistega trenutka mirnemu pripovedovalcu je vprašanje dvignilo pokrov, iz umirjenega človeka se je vsul plaz, pri katerem ni več izbiral besed. Kako je mogoče po toliko letih ohraniti toliko naboja? Skušal sem ga razumeti, a na koncu sem si njegov izbruh razložil po svoje: da je bila samo njegova podzavestna predstava, s katero je želel prepričati, da se njegov odnos do letenja vse do danes ni spremenil. Že petinštirideset let. V klubskem vodji letenja je videl vzrok za krivico, ki se mu je zgodila in opravičilo pred samim seboj, ker se je tako prepustil svoji mladostni jezi. Zakaj? Ker ga je doletela prepoved letenja z jadralnimi letali in do konca sezone ni imel več dostopa do jadralnih letal. Upravniku tega ni bilo treba pojasnjevati, ker je bila v tistih časih njegova odločitev nad katero se nihče ni mogel pritožiti, ker ni bilo kam, poleg tega pa se je konflikt med njima že tako poglobil, da sta oba udeleženca stala trdno vsak na svoji strani. Ironija prepovedi je bila toliko večja, saj se je nanašala samo na letenje z jadralnimi letali, ki mu je pomenilo največ. Še zmeraj je lahko s kurirjem metal padalce, lahko je vlekel kolege na jadranje, v meteorja ali kakšno drugo jadralno letalo pa ni smel sesti, čeprav je imel v rokah dovoljenja za vsa tri področja letalske dejavnosti – za jadralno in motorno letenje in tudi za padalske skoke. Nihče od njegovih vrstnikov ni upal vprašati, čemu tako neumna kazen. Upravnik ga je simbolno kastriral. Ostal je sam, brez travnika, brez prijateljev in brez dejavnosti, ki mu je bila najljubša.
Miro se je na pogovor o svoji letalski preteklosti pripravil, na list papirja si je zabeležil vse, kar se mu je zdelo zanimivo v njegovem letalskem desetletju 1958-1969. Marsikaj je od takrat že pozabil. Našteval je uvrstitve na tekmovanjih. Na vseh nastopih se je uvrščal visoko: leta 1964 je prvič nastopil na državnem prvenstvu v Celju, pristal je na 14. mestu, leta 1966 je na republiškem prvenstvu na Ptuju osvojil 2. mesto, na DP leta 1967 v Vršcu se je uvrstil na 6. mesto, od slovenskih jadralcev je bil pred njim samo Franc Peperko, za njim pa je zaostal Dušan Ivanuš in vsi drugi slovenski jadralci. Zanimivost DP 1967 je bil nastop Poljaka Kazimirja Goskijeviča, ki se je uvrstil na 4. mesto, tako da so bile uvrstitve slovenskih jadralcev za eno mesto nižje. Mirov 300-kilometrski let iz Vršca do Bačke Palanke in nazaj (20.7.1967) je bil njegov prvi diamant in eden prvih v klubu, sicer pa je bil to njegov časovno najdaljši let, trajal je 6 ur in 45 minut. Bil je med prvimi, ki so jadrali iz Slovenije v Bosno (2.6.1967 Lesce –Donji Srb). Leta 1968 se je, kot član državne reprezentance, v vlogi pomočnika, udeležil svetovnega prvenstva v Lesznem na Poljskem, saj je obvladal sestavljanje in razstavljanje kovinskega meteorja. Nobenega dvoma ni, da je bil nadarjen jadralec in da je bil uspešen, a v knjigi Franceta Primožiča z naslovom Letalstvo na Gorenjskem (2008) so nanj pozabili. V časniku Delo 1. decembra 1967 na športni strani zasledimo vest o podelitvi Zlatega orla, najvišjega priznanja Letalske zveze Jugoslavije. Prejel ga je zagrebški padalec Marjan Marić, vrstni red najuspešnejših jadralcev v iztekajočem letu 1967 pa je bil: 1. Vasilij Stepanović (Bg), 2. Živa Frenc (Vršac), 3. Miodrag Gatolin (Vršac), 4. Franc Peperko (Celje), 5. Miro Šoštarič (Lesce-Bled).
Tudi danes, ko se je razumevanje jadralnega letenja precej spremenilo, ni težko ovrednotiti Mirovih dosežkov. Še najbolj ga je razumel Silvo Orožim, ki mu je leta 1965 pisal k vojakom. Med drugim piše: » … Veseli me, da si šel malo v sebe, kot praviš. Na kraju krajev nisi prav nič napačen dečko, le ena žilica ti ne da miru. Res je, da tudi jaz vedno nisem imel prav, toda, če človek dela, tudi greši in da moram imeti prav, četudi ni ravno tako (saj lahko malo vidiš v vojski). Disciplina pač! No, bo že bolje! Glavno, da čim prej prideš nazaj, pa se bomo že pogovorili. Sicer boš pa tudi malo starejši, pa punce, punce – te ti bodo dale vetra! Pozdrav Silvo!«
|
Skok bratov Rusjan iz gledališča na film Jadralci pri predsedniku države Sebastjan Kawa z DG 500 v Lescah Kongres evropskih pilotk v Sloveniji že tretjič Kaj nam danes pomenijo jadralne značke? Polemika o licencah - nihče nima rad sprememb
|
|
Letopis Opensoaringa 2013 (2)
