aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Anže Vidovič in Boris Žorž
(OPENSOARING, 23. julija 2008, foto: Matija Krajnc, besedilo N.S.)

Polovica svetovnih prvenstev 2008 v jadralnem letenju je mimo, slovenski jadralci pa lahko čestitamo Anžetu Vidoviču za 11. mesto in Borisu Žoržu za 13. mesto v klubskem razredu. Uvrstitvi sta izvrstni, o tem ni dvoma, saj doslej na svetovnih prvenstvih beležimo le štiri boljše uvrstitve – Milan Borišek in Maks Arbeiter sta na 1. SP v Örebru na Švedskem leta 1950 osvojila 3. in 4. mesto, leta 1965 je Ciril Križnar v South Cerenyju (VB) pristal na 5. mestu, Ivo Šimenc pa se je leta 1985 v Rietiju, v klubskem razredu, uvrstil na 8. mesto. Ob pogledu čez palec bo morda kdo zamahnil z roko, češ, kje je še vrh. Ampak svetovni vrh je prav tu, na svetovnih prvenstvih, slovenski uvrstitvi pa sta povsem v vrhu, ob boku velikih jadralskih narodov, kot so Nemci, Francozi, Italijani, Madžari, Poljaki, Čehi, Avstrijci … Dosežki naših predstavnikov zunaj tekmovalnih okvirov povedo, da sta se z najboljšimi na svetu pomerila dva izvrstna jadralca. Žorž je svojo jadralno nadarjenost dokazal že velikokrat z  uspešnimi leti v velikih trikotnikih, Anže pa, kot zatrjuje Andrej Kolar »je naravni talent za letenje«, če ostanemo samo pri začetnem presežniku. V zemeljski ekipi so bili še Joža Kalan, Matija Krajnc (vodja ekipe) in Ana Klanšek.

Boris Žorž
»Prvič mi je uspelo …«
Boris se je iz Rietija vrnil zadovoljen, čeprav ga je že naslednje jutro čakala služba. Vreme meteorologov ne čaka … Vzrokov za zadovoljstvo je imel Boris veliko: »Dober občutek je leteti v hribih, ki jih poznaš. V Rietiju sem letel že leta 1998, a pravi občutek je prihajal počasi. Najprej sva z Anžetom izkoristila pet dni za trening. Teren mi je postal bolj domač šele po treh tekmovalnih dnevih, ko sem začel bolje ocenjevati svoj položaj,« je povedal Boris in hkrati zatrdil, da je vreme zastavljalo vsak dan nove uganke. »Niti en dan ni bil podoben kakšnemu dnevu, ki smo ga že spoznali. Vse smo doživeli, od toče in slojaste oblačnosti pa do modrega neba brez oblačka in jadranja na valovih. Organizatorji so tekmovalcem dajali raznolike naloge, enkrat smo se odpeljali celo daleč v ravnino, tja do Siene.  Vreme je navadno eksplodiralo šele popoldan, po 13. uri. Temu primerne so bile tudi povprečne hitrosti – v standardnem razredu med 115 in 120 km/h, v klubskem pa okoli 100 km/h. Ob konvergenci, ki se je pojavila ob koncu prvenstva, so bile hitrosti še precej večje, v standardnem razredu prek 140 km/h.«     

Boris se lahko pohvali, da ni naredil niti enega zunajletališkega pristanka: »To se mi je zgodilo prvič. Da sva z Anžetom letela dobro, pa povedo tudi dnevne uvrstitve, nekaj jih je bilo povsem pri vrhu,« je bil navdušen po prihodu v Slovenijo. »Predvsem pa sva z Anžetom dobro sodelovala. Najinega letenja sicer ne bi mogel označiti kot timskega, a proti koncu tekmovanja sva se temu idealu zelo približala. Vselej je nekdo od naju štartal prvi, naloga prvega pa je bila, da z razmerami seznani drugega. Dogajalo se je, da se je drugi, ob informacijah, ki jih je dobil, lažje odločal in zato po pravilu dohitel prvega. Nemci in Francozi, ki nekaj dajo na jadralno letenje in so imeli za seboj že reprezentančne priprave, pa so pokazali, kako se leti ekipno.«

Boris in Anže svojega timskega občutka ne bosta mogla preizkusiti na državnem prvenstvu v Murski Soboti, saj se je Vidovič odločil za druge življenjske prioritete – za čim hitrejše dokončanje študija na Fakulteti za strojništvo in še kakšen korak bliže k poklicnemu letenju.  

Anže Vidovič
Hitreje, kot znaš, ne gre …
Pogovor z Anžetom, ki bo avgusta dopolnil 23 let, je potekal pred zaprtimi vrati letalske lope v Lescah, dež in veter sta pometala asfaltno ploščad. S humorjem je opisoval svoj nastop na svetovnem prvenstvu v Rietiju, med drugim je dejal: »Lani, na mladinskem svetovnem prvenstvu, sem se pogosto postavljal na glavo, imel sem nekaj zunajletaliških pristankov, predvsem pa sem se veliko naučil. Na koncu sem dojel resnico, da hitreje, kot znaš, sploh ne moreš leteti …«

Na državnem prvenstvu bi moral in še enkrat dokazat svojo kakovost?
»Ja, to je relativno. Dober si lahko, če je vse na svojem mestu. V Rietiju je bilo tako. Tam so hribi, ti so mi pisani na kožo, v Murski Soboti pa je ravnina, tako da … Ne vem, kako bi se izteklo.«

Ravnina ti ne diši?
»To je res. Poleg tega sem veliko denarja porabil že na tekmi v Rietiju. Tudi to je eden od razlogov, da se ne bom udeležil državnega prvenstva. Poslej bom več moči in denarja namenil napredovanju pri motornem letenju.«

Tone Čerin, predsednik ALC Lesce, je bil vajinega uspeha z Borisom zelo vesel. Povedal je, da klub podpira mlade jadralce.
»Ja, klub je plačal visoko štartnino, velik del stroškov pa so poravnali sponzorji – MK Tek, LX Navigation, Naviter, Ara. Tako smo tekmo finančno pokrili.«

Če bi imel možnost izbirati, bi se morda odločil za standardni razred?
»Ne, odločil bi se za klubski razred. Že lani sem na mladinskem svetovnem ugotovil, da mi ustreza. Ampak, enkrat bi rad nastopil tudi v standardnem razredu, saj je prestižni, tu je konkurenca še precej močnejša.«

Torej jadralnih tekmovanj zaradi poklicnih letalskih ciljev vendarle ne boš opustil?
 »Upam, da bo letenje moj poklic s katerim se bom preživljal. Od jadralnega letenja si ne morem obetati preživetja. Če bi to bilo možno, ne bi niti sekunde razmišljal, kaj bi v življenju počel.«

Na kateri stopnji svoje poklicne usmeritve si zdaj?
»Sem pred izpitom za poklicno licenco. Opravil sem teorijo za prometnega pilota, zdaj moram zbrati le še dovolj denarja in si plačati šolanje v zraku. Najprej pride na vrsto poklicna licenca, potem IFR, sledijo večmotorna letala. Potem pa upam, da me bo kdo vzel v službo. To bi se moralo zgoditi v prihodnjem letu. Morda so to pobožne želje, ampak brez tega ne gre …«

Je bil DG 100 konkurenčno letalo?
»Ja, zelo konkurenčno letalo je. Super. V doletu, pri večji hitrosti, je bil cirrus  sicer boljši, pa še faktor ima ugodnejši. Zatrjujejo, da je cirrus boljši v kroženju, a tega nisem opazil. Ni pa toliko boljši, da bi to lahko uporabil kot izgovor. Z DG 100 bi lahko tudi zmagal na SP. Bolj pomembno od letala je, ali se pod oblakom pelješ bolj levo ali desno, ali imaš tudi malo sreče.«

DG 100 je torej postal zanimivo letalo?
»Zagotovo. Tudi cena je dosegljiva.«

Če bi imel denar, kakšno letalo bi si kupil?
»Discus 2C z zmajčkastimi ušesi. Ko bi, če bi …«

Imaš v mislih, da bi si nekoč morda res kupil jadralno letalo?
»Še nedavno o tem nisem razmišljal, letos pa je bila ta misel bolj prisotna. Imel sem nekaj težav z dokumentacijo, v klubu zmeraj nekaj manjka, in da vse urediš moraš opraviti veliko poti. Če pa imaš svoje letalo, je vse v eni torbici, zagrabiš jo in greš na tekmo. To je prednost. Tudi letalo poznaš in veš, kje so šibke točke.«

Predzadnji dan si po pristanku dejal, da nihče ni mogel leteti hitreje?
»V značilnem vremenu je delovala termika, pihal pa je rahel jugozahodnik. Najprej smo krožili, potem pa smo po hribih leteli kar naravnost. Skoraj polovico  discipline sem letel brez kroženja. Z Borisom sva izmenično narekovala tempo. On je nekoliko zaostal, ker je prišlo do nesporazuma. Napačno je razumel, nad katerim grebenom je meni dviganje dobro prijelo. Tu je nastala razlika. Ko sem pristal, sem bil navdušen, dejal sem, da čestitam vsem, ki so bili hitrejši. Švicar je bil res hitrejši. Ampak, vseeno sem bil s tem letom zelo zadovoljen. Vso tekmo sem si želel, da bi eno nalogo opravil tako sanjsko. Zakaj je bil Švicar za 3 km/h hitrejši, še nisem pogledal. Ta naloga me še čaka, analizo bova opravila skupaj z Andrejem Kolarjem.«

Kako bi opisal sodelovanje z Borisom?
»Nisva čakala drug na drugega. Skupaj sva letela dokler je šlo, potem pa je tisti, ki je pobegnil naprej, dajal informacije, kaj se dogaja spredaj, kaj se lahko pričakuje, kaj počne konkurenca. Dobro sva se ujela, veliko sva si pomagala.«

Te je zagrabila tekmovalnost?
»Ja, zelo. Zasvojile so me mednarodne tekme. Tu je prava konkurenca, leteti moraš zelo dobro, da prideš med deseterico. Dobra uvrstitev ni samoumevna. To mi zelo ustreza, pri množici dobrih pilotov se lahko veliko naučiš. Predvsem s primerjavo letov z najboljšimi. V načrtu nimam še nobene nove tekme, če pa bo priložnost, jo bom zagrabil.«

V Lescah te je bilo letos videti bolj malo. Koliko si sploh letel pred SP?
»Letos je bila bolj prazna sezona. Na tekmo sem šel z osmimi poleti. Nekaj je bilo lahkotnega jadranja, opravil pa sem tudi nekaj disciplin za trening, ki mi jih je začrtal Andrej Kolar. Tu sem letel tekmovalno.«

Torej je Kolar tvoj trener?
»Lahko bi rekel, da je. Morda bi še bolj držalo, da je mentor. Veliko mi pomaga pri jadralnem letenju, pri analizah, pove mi, kaj sem naredil narobe, svetuje mi, kako naj v prihodnjem letu napako popravim. Ima zelo dober posluh za učenje.«

Si bil med najmlajšimi?
»Ne. Fino je bilo, ker je bilo med tekmovalci nekaj mladincev, ki sem jih poznal že iz lanskega mladinskega svetovnega prvenstva. Vsi so leteli solidno, Francoz Killian Walbrou, lanski mladinski svetovni prvak v klubskem razredu, je bil celo drugi. Lanski mladinski svetovni prvak v standardnem razredu pa je letos pristal na 9. mestu. Lepo je, da tudi mladi jadralci krojijo absolutna prvenstva.«

Prihodnje mladinsko SP bo na Finskem. Te mika?
»Seveda. Ampak tam ni hribov. To letenje bi moral še naštudirati.«
 

na vrh strani