aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Andrej Kolar – državni prvak v standardnem razredu
(OPENSOARING, 15. avgusta 208, vprašanja in fotografije N. Slana)

Andrej (33) je letos že petič osvojil naslov državnega prvaka v jadralnem letenju. Na državnem prvenstvu sta ga spremljala žena Maja in sin Urh, ki je na tekmovanju shodil. Diplomirani fizik z vzporedno diplomo Visoke šole za informatiko se je, po tretjem naslovu prvaka, vprašal, ali naj domači niz uspehov nadaljuje z mednarodnimi tekmovanji. Udeležil se je svetovnega prvenstva leta 2003 v Lesznem na Poljskem v standardnem razredu. »Pristal sem nekje za drugo ali tretjo deseterico tekmovalcev. Ne vem več natančno, katero mesto je bilo. Ni bilo tako dobro, da bi si ga zapomnil. Za tekmo sem takrat prvič najel LS-8, saj nisem želel izgovora s slabim letalom. Želel sem se preizkusiti v svetovni konkurenci, upal sem na uvrstitev med deseterico, a sem bil še daleč ...«

Dobri izkušnji sta bili še Andrejev nastop na mladinskem svetovnem prvenstvu v standardnem razredu (10. mesto, 1995) in nastop z dvosedom z Igorjem Kolaričem na evropskem prvenstvu v Lüsseju leta 2000 (17. mesto). Andrej Kolar je letos z izhodišča v Lescah z DG 100 opravil 775 km velik FAI trikotnik med točkami Jezersko, Zernez in Unterwössen.

Za tem se svetovnih prvenstev nisi več udeleževal?
»Ugotovil sem, da imam dovolj znanja in nadarjenosti. Da bi se lahko uvrščal med prvo deseterico, bi moral na mednarodnih tekmovanjih nastopati vsaj štiri leta na štirih tekmovanjih letno. Takrat sem bil star osemindvajset let in odločil sem se, da tega ne bom naredil.«

Torej te možnosti še nisi odpisal?
»Znanja in nadarjenosti mi najbrž nihče ne more odvzeti. Bom videl, kako bo, ko bodo otroci večji. Želja je še zmeraj prisotna, nisem pa pripravljen vsega življenja med tridesetim in štiridesetim letom podrediti letenju samo zato, da bi bil, če bi se vse sestavilo, morda deseti na svetovni lestvici.«

Kako ocenjuješ državno prvenstvo 2008?
»Zame je bilo tekmovanje zanimivo, ker sem si zelo želel leteti. Že nekaj časa nisem letel tekmovalno. Zaradi prvenstva sem tudi nekoliko drugače pristopil k pripravam. Opravil sem en sam dolg let, vsi drugi pa so bili krajši in usmerjeni k tekmovalnemu letenju. Prvenstvo je bilo dovolj množično, v našem razredu je bilo kar 28 letal, tako da je bilo fino tekmovati z vsemi, ki v Sloveniji v standardnem razredu kaj pomenimo. Vreme je bilo precej zahtevno in zato so bili tudi dosežki vseh dokaj nihajoči. Kljub vsemu pa smo na vrhu končali tekmovanje vsi, ki imamo največ znanja.«

Zakaj piloti LS-8 in drugih boljših letal nočete natakniti 18-metrskih kril?
»Kdo pa pravi, da jih nočemo? Super je leteti z njimi, še bolje pa s 15-metrskimi. LS-8 je narejen za 15-metrska krila, za razliko od celjskega discusa. LS-8 je s krajšimi krili veliko bolj koordiniran kot z daljšimi. Sam nisem letel z 18-metrskimi krili, ker raje tekmujem v močnejši konkurenci.«

Torej meniš, da so v odprtem razredu slabši jadralci?
»Ne, v tem razredu so doma mnogi izvrstni jadralci, denimo, Pristavec, Ahil, Maraž ... Ti trije so absolutna špica. Je pa manj dobrih kakor v standardnem razredu. Če bi se odločil za odprti razred, bi bil s slabšim letalom v podrejenem položaju.«

Danski jadralec Per Givskov Kristensen, ki leti 18-metrskega ventusa, pravi, da je v neenakem položaju, kjerkoli tekmuje – skupaj z letali odprtega razreda ali pa v standardnem. V prvem ima objektivno manj sposobno letalo, v drugem pa ga tlači k tlom faktor letala. Torej je smiselno, da imajo letala z 18 metri svoj razred?
»S to razlago se strinjam. Na svetovnih prvenstvih je 18-metrski razred najbolj množičen.«

Piloti 18-metrskih letal se dogovarjajo, da bi skušali dobiti svoj razred, sicer se državnega tekmovanja ne bodo udeležili.
»Ja, to je najbrž izzivanje. Leški LS-8 zagotovo pride na državno prvenstvo 18-metrskega razreda, če le ne bo skupaj s standardnim razredom.«

Se ti zdi velik problem narediti še eno dirko za 18-metrski razred?
»To je enaka zgodba, kakršna muči tiste, ki imajo klubska letala, pa tekmujejo v standardnem razredu. Sem pristaš tega, da naj bo v razredu veliko pilotov, da se lahko učijo drug od drugega. Problem je samo v tem, da bi z 18-metrskim tekmovanjem odrezali tista tri letala odprtega razreda in pilote, ki so najboljši v Sloveniji.
Odkar smo naredili Soaringspot, imam boljši pregled, kako imajo to urejeno v drugih državah. Večina jih združuje obe kategoriji, izenačena pa so s faktorji. Pogosto zmagajo piloti z 18-metrskimi letali. Pri nas boljši piloti letijo z letali odprtega razreda. To trdim, ker vem, kako letita Ahil ali Maraž. Nista tako uspešna samo zaradi letala.«

Si primerjal lete na See You?
»Ne, v podrobnosti se nisem poglabljal. Ampak, saj dobiš občutek, ko letiš z njimi.«

To pomeni, da bi morali piloti 18-metrskih letal leteti bolje?
»Ja, hitreje v preskokih. No, to sem dejal na pamet. Moral bi leteti poleg, da bi vedel.«

Nekdo je dejal, da piloti 18-metrskih letal ne vedo, kaj bi počeli z vodo.
»Ja, voda je največja prednost 18-metrskega razreda, saj lahko natočijo do 600 kg skupne teže. Takrat imajo krilno obremenitev takšno, da pri povprečnem dviganju 1,5 m/sek ni izgovora, da bi bil počasnejši od odprtega razreda. Odprti razred je bistveno boljši od 18-metrskih letal samo v slabšem vremenu. Res pa je tudi, da se tekme navadno odločajo v slabem vremenu.«

Je torej napredek, da smo na DP postavili samostojni klubski razred?
»Začel se bom ponavljati. Noben razred me ne moti. Napredek bo, če se bo tekmovanja v vsakem razredu udeležilo vsaj dvajset pilotov. Če pa bo v enem razredu samo pet pilotov, smo naredili nekaj narobe.«

Udeležba v klubskem razredu je bila slaba, a najbrž je treba dati času čas.
»Seveda, to je bilo zato, ker je bilo vzporedno tekmovanje v tako imenovanem standardnem razredu. Veliko je bilo pilotov v DG-100 in DG-300, to so letala, ki spadajo v klubski razred.

To pomeni, da bi morali terminsko ločiti ti tekmovanji v klubskem in standardnem razredu?
»Zagotovo. K enemu od teh razredov bi morali pridružiti mladinsko državno prvenstvo. Če bi bilo možno razrede razdružiti, tako da bi bilo v vsakem razredu po dvajset letal, potem bi lahko dejali, da smo ravnali pravilno. Poznam naše jadralce in sem prepričan, da bi se udeležili več tekem v Sloveniji, če bi le imeli možnost. Nimajo vzroka, da ne bi hodili na tekme. Seveda pa se moramo zavedati, da nimamo zaledja pilotov, kot ga imajo Čehi, kjer je na dveh regionalnih tekmovanjih v istem tednu nastopilo prek sto jadralcev. Pri nas bi se nekateri radi primerjali z njimi, vendar je naša tekmovalna baza bistveno manjša.«

S kakšnimi cilji si nastopil na DP?
»Zanimalo me je predvsem naše novo letalo. Letel sem ga že na svetovnem prvenstvu, zato sem vedel, kako ga je treba leteti. Velik izziv pa je, kako uresničiti to, kar znaš. V zadnjih štirih letih nisem veliko tekmoval, bil sem samo na eni tekmi z DG 500, bolj za zabavo, z mladimi piloti, ki so se šele učili. Mimogrede – dva izmed njih sta letos tekmovala na državnem prvenstvu. Letošnje tekmovanje sem znova vzel resno. Tekma se mi je izšla, to se vidi po dosežku, ni pa bila popolna. V vsakem letu sem užival in zato sem bil jezen na organizatorje, ker smo nekaj dni ostali na zemlji, čeprav bi lahko poleteli. Znova sem si dokazal, da še znam leteti, saj nisem naredil večje napake. V pravih trenutkih sem se znal zaustaviti, da pa znam v pravem trenutku pospešiti, tudi ni bilo dvoma.«

Je bila v nevihtah zadnjega dne možnost, da bi kdo opravil nalogo?
»Ja, če bi štartali bolj zgodaj. Sam sem šele na tleh ugotovil, da sem preletel štartno linijo štirideset minut po odprtju. Kljub temu da sem venomer opazoval nevihto in smo se o njej po radiu veliko pogovarjali, smo zamudili pravi trenutek, da bi se lahko še vrnili na cilj. Štartal sem z večino, a nihče ni imel možnosti za vrnitev. Že tisto, kar sva uspela preleteti s Tonetom Čerinom, je bilo na meji vseh rdečih črt. Nevihte sva se dotaknila, dviganje je delovalo, kot predvideva teorija. Ko sva prodrla mimo nevihte, ni bilo znamenja, da je še kje kakšno dviganje. Tudi če bi nas termiko iskalo več jadralcev, ne bi bili uspešni.«

Kako ocenjuješ letenje na državnem prvenstvu?
»Piloti letijo prepočasi, premalo je agresivnega letenja. Tudi nobene naključne skupine, ki bi hitro potovala, nisem zasledil. Pa ne gre za to, da bi se pred štartom dogovarjali za sodelovanje. Pilote bi morala voditi težnja, da želijo biti v naslednjem dviganju višje od kolegov. Recept je preprost. Ko dviganje začne usihati, ga je treba zapustiti. In ko prvi odpelje iz dviganja, je treba takoj za njim in s 180 km/h zapeljati v naslednje dviganje. Takega razmišljanja je pri nas še premalo, samo nekaj pilotov nas je, ki to počnemo. Drugih dvajset jih naredi še en krog ali dva, nekateri pa si najbrž mislijo, da hitrost zapuščanja dviganja ni pomembna. V bistvu se niti ne zavedajo, da hitrih pilotov v naslednjem dviganju sploh niso več videli. Še najlažje je bilo zato letos leteti kot prosti strelec. Sam nisem iskal pomoči pri klubskih kolegih. Erazem in Seba sta si pomagala, ker sta že navajena leteti skupaj. Ja, vsi skupaj se moramo še veliko naučiti, da bi lahko z vodo do vrha tudi v resnici leteli hitreje. Drugih opažanj pa nimam, saj je bilo premalo disciplin. Prvi in zadnji dan smo se borili samo za preživetje, v treh disciplinah pa smo tekmovali.«

Tomaž Štupnik si je za DP izposodil vrhunsko letalo. To je zagotovo dobro znamenje tudi za druge jadralce, ki bi želeli biti enakovredni vsaj z letalom. Kako gledaš na to Tomaževo dejanje?
»Menim, da je bila to vrhunska odločitev. Škoda, da nismo leteli še dva dni, saj bi bil Tomaž potem povsem konkurenčen in v vrhu. Težko je narediti miselni preskok s hitrosti med 140 in 160 km/h z DG 100 ali 300 na 180 do 210 km/h z LS 8 s polnimi  krili vode. Vse se mora dogajati trideset odstotkov hitreje. Tudi razmišljanje.«

Je še zmeraj prisotna želja, da bi bilo prihodnje DP v hribih?
»Seveda.«

Kje?
»Upam, da v Lescah. Samo letališče moramo urediti, potem pa smo v Lescah že na vrsti za organizacijo državnega prvenstva. Tudi pri drugih članih AK ALC Lesce je občutiti željo in voljo za izpeljavo državnega jadralnega prvenstva. Kmalu bo prišel dan D, ko bomo zvedeli, kako bo z našim letališčem. Dobili naj bi kilometer betonske steze in 600 m travnika.«

Kaj pomeni prvenstvo v hribih?
»Predvsem odprte meje. Za razliko od minulih prvenstev v Lescah, ko smo leteli do tromeje, bomo leteli do Toblacha in Maunterndorfa. To prvenstvo bo nekaj drugega kot tisto pred leti, ko smo leteli med Ratečami in Mariborom. Od tega tekmovanja veliko pričakujem. Avstrijski kolegi že razmišljajo, da bi hkrati izpeljali še tekmovanje za pokal Alpe-Adria. Seveda so to še vse samo sanje, saj še zmeraj ni zagotovila, da bo leško letališče do takrat narejeno.«

Svetovno prvenstvo v odprtem razredu v Lüsseju?
»Pristavčeve najboljše dnevne uvrstitve so izjemen dosežek in tudi skupno 16. mesto je solidna končna  uvrstitev.«

Navdušuješ se za številko 42, ki je na repu leškega LS-8. Kaj je v ozadju te številke?
»Štoparski vodnik po galaksiji Douglasa Adamsa. Zgodba je preprosta. Naredili so super računalnik in želeli dobiti odgovor na vsa vprašanja. Odgovor je bil številka 42.«

Brata Brigliadori zatrjujeta, da je jadralno letenje kot šport na amaterskih temeljih. To utemeljujeta tudi s tem, da v tem športu skoraj ni trenerjev. Anže Vidovič je med vrsticami dejal, da si njegov trener. Kako poteka vajino sodelovanje in kaj meniš o trenerjih pri jadralnem letenju?
»V resnici se tudi počutim kot Anžetov trener. Sodelovanje se je začelo spontano. Ko je bil Anže še nepopisan list, sem mu rekel, naj obleti 150-kilometrski trikotnik okoli Lesc in če bo čas, dvakrat. Vreme je bilo povprečno, zato nisem pričakoval, da bo to storil. Zvečer mi je sporočil, da ga je obletel dvakrat, kar se mu je zdelo povsem samoumevno. To je bil moj prvi stik s trenerskim delom. Ob tem sodelovanju zelo uživam, tudi zato, ker je to neke vrste nadomestilo za pomanjkanje časa, ki bi ga moral sam nameniti letenju.
Nadarjeni jadralci tako lahko s strokovno pomočjo napredujejo nadzorovano in v pravi smeri. Vendar pa leži velik del odgovornosti na njihovih ramenih. S takšnim pristopom jim predajamo nevarno orožje. Znanje. Če ga uporabijo nepravilno, postanejo nevarni samemu sebi. Zato mi ni bilo težko v preteklosti kakšnemu, sicer nespornemu talentu, povedati, da njegova glava ni prava in naj s preleti raje konča, dokler ne odraste.
Vsekakor je jadralno letenje amaterski šport. Tako bo tudi ostalo, dokler ne bo denarna nagrada za zmago večja od vrednosti letala. Menim, da je tako tudi prav, saj je šport preveč nevaren, da bi bil denar glavno vodilo udeležencev tekmovanj. Takšnih tekmovanj se zanesljivo ne bi udeleževal.«

 Zanima te tudi tekmovanje Barona Hiltona.
»Pokal Barrona Hiltona je moj glavni motiv za napredovanje. Letos sem imel nesrečo, da sem letel prvi dan v tednu, ki se je potem izkazal za najboljši termični teden desetletja. Ta dan je bil moj let vrhunski dosežek, čeprav mi je po pristanku ostala še več kot ura jadralskega dne. Potem so tisti, ki so lahko leteli vsak dan, lestvico postopoma premikali vse do 875 km. Ta motiv ostaja.«

Z Erazmom Polutnikom sta avtorja programa See You. V kateri smeri se zadeva razvija?
»Širimo paleto izdelkov in sledimo razvoju tehnologije. Najnovejša pridobitev je Soaring Spot, kjer se zbirajo dosežki tekmovanj iz vsega sveta. Če koga zanima, kako letijo v standardnem razredu v Franciji, na Češkem, na Poljskem in drugje, lahko najde odgovor na Soaringspotu.«

na vrh strani