aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Franc Peperko – Ferenc
Diamant št. 6: »Kdaj DP tudi za 18-metrski razred?«
(N.S., Opensoaring, posodobljeno po www.jlet, november 2007)

Franc Peperko je prvič sedel v »rodo« leta 1961 v Celju, ko je bil star 16 let. Prvi samostojni let je opravil na vitlo s »čavko«. V svojo letalsko knjižico je doslej vpisal 2500 poletov in  več kot 4000 ur letenja: »S kilometri zdaj letim že četrti krog okoli ekvatorja.«  Leta 2002 se je po premoru znova lotil tekmovalnega  letenja.

Arbajter - avtoriteta
Peperko je že zgodaj ujel stik s prvim kakovostnim jugoslovanskim jadralskim vrhom. »Imel sem srečo, da sem se začel z letenjem ukvarjati v celjskem klubu, kjer je bil vrhovna avtoriteta jadralni pilot in učitelj Maks Arbajter. Povsod so ga poznali in Celjani smo imeli po njegovi zaslugi odprta vsa vrata,« se ga spominja Ferenc in ga poveže z njegovim znamenitim nizkim lupingom: »Pogosto je z blanikom ali muho končal letenje z lupingom in raversmanom, tik nad tlemi.«
Če bi se vse odvijalo, kot bi se moralo, bi Ferenc najbrž postal poklicni pilot, tako kot, denimo, Dušan Ivanuš, saj sta skupaj obiskovala Fakulteto za strojništvo in tečaj motornega letenja v Vršcu. »Še preden sem položil izpit za motorno letenje sem z matajurjem ob neki priložnosti (leta 1966) na športnem letališču v Polju pobral Dušana. Nad Savo sem mu pokazal, kaj je nizko letenje. Dušan je bil za te zadeve pravi partner, navijal je, da bi letela pod mostom v Črnučah. Ko sem bil nad gladino mi je Dušan s kolenom zadržal palico, da bi ja šel do konca, ampak na koncu se je ustrašil tudi on. Nato sva si od blizu ogledala ljubljanski nebotičnik … in še preden sem pristal v Celju, sta bila Maks in kontrola letenja že seznanjena z ljubljanskimi avanturami po izčrpnem poročanju  takratnega upravnika v AK Ljubljana,  kasneje šefa pilotov v Adrii. Maks je pred menoj raztrgal dokumente, pripravljene za komisijo za moj izpit za športno dovoljenje za motornega pilota.«

Leta 1966 na mladinskem DP v Vršcu
Prva Peperkova letalska učitelja sta bila Maks Arbajter in Ivan Tihec. »V primerjavi z današnji letali in prijemi učenja je bilo takrat vse bolj prvinsko, nobenih inštrumentov, hitrost smo določali bolj po posluhu, po zvoku žic, brez zračnih zavor in brez zavor na kolesu. Pravo jadralno letenje se je začelo leta 1966, s prvim tekmovanjem. Z libisom-18 so me poslali na mladinsko DP v Vršac, a so se organizatorji dogovorili, da bomo vsi leteli z vajami. Takoj sem nadaljeval na članskem tekmovanju. Na mladinsko tekmo sem šel skoraj brez izkušenj, za seboj sem imel samo en let iz Celja do Ljubljane. Tri leta pred tem sem v Vršcu, na tečaju za »srebrni C«, opravil trikotnik 50 km. Mladinsko prvenstvo je bilo velik kakovostni preskok, tu sem opravil že 200 km dolg let. To so bile edine izkušnje pred članskih tekmovanjem. Upošteval sem Arbajterjeve napotke: »Drži se dobrih, glej, kje jadrajo štorklje, in ko si nizko, poglej, če je v bližini kakšna svinjska farma. Tam je zagotovo dviganje. Uvrstil sem se na peto mesto. Za mulca, ki se je šele lotil tekmovalnega letenja, je bila ta uvrstitev gorivo za samozavest,« se spominja celjski jadralec, in dodaja, »to so bili lepi časi mojega mladostnega jadralnega letanja, brez večjih  stroškov in brez skrbi.«

Do kdaj pa je traja ta idilična podoba jadralnega letenja?
»Do približno leta 1976. Ujel sem še najlepše obdobje. Leta 1970 sem odšel v Leszno na Poljsko, v prestolnico jadralnega letenja, na jadralski tabor v okviru mednarodne izmenjave pilotov. Bilo je zanimivo in poučno. Spoznal sem njihove svetovno znane jadralce, tudi Wroblewskega in Makulo. Letel sem skupaj z njihovimi reprezentanti. Za kontrolni štart sva z enim od njihovih asov opravila trikotnik 300 km z dvosedom bocian-om. Čez tri dni so me poslali z muho standard na prelet dolg 515 km. Mentor mi je kar prostoročno s svinčnikom na zemljevid zarisal pot in mi pokazal, kje naj pristanem – 15 km pred rusko mejo. Vodja letenja je bil humorist, potolažil me je, da ne morem zaiti v Rusijo, saj so oblaki čez mejo rdeči. Trenutek pred vzletom so mi v kabino potisnili še list, na katerem je pisalo, kdo sem in zakaj sem ob ruski meji … Potegnili so me 70 km proti zahodu. Brez težav sem prijadral do cilja na višini 1500 m. Nisem mogel verjeti, od veselja sem vrtel lupinge do zemlje. To je bil šesti let prek 500 km. Pred menoj so se s tako dolgim letom lahko pohvalili le Franc Mordej (Vršac – Solun), Jože Mrak, Zvonimir Rain, Božidar Komac in Dolinar.

Poljak tudi v Zrenjaninu
Ferenc se je na Poljskem srečal z računanjem doleta, seznanil se je s krožnim računalom: »Veliko smo govorili o sodelovanju v zraku. Vsak dan je bilo kakšno predavanje. Z Vasom Stepanovićem sva kasneje pogosto letela skupaj, še posebno na svetovnem prvenstvu. Nekaj znanja sem prinesel tudi v klub. Spodbudo za letenje v dvojicah je dodal še poljski trener, ki je v tistem obdobju deloval v Zrenjaninu. Ja, ta Poljak je imel zanimive prijeme. Če je bil dober dan, smo opravili po dva ali tri lete. Najprej smo, denimo, opravili trikotnik 200 km. Ko si pristal, si šel v drugo letalo in se lotil kakšnega manjšega trikotnika, pozno popoldne pa smo vzleteli še tretjič in trenirali dolet. Nič ni bilo narobe, če si pristal zunaj letališča ... Zvečer, čeprav smo bili utrujeni, nam je razdelil teoretične naloge. Naloge niso bile nič posebnega, a smo vendarle nekaj pridobili.  Ja, takrat nam je postalo še bolj razumljivo, zakaj so bili Poljaki takrat svetovna jadralska velesila. Spomnim se svetovnega prvenstva leta 1965 na katerem je Cirila Križnarja z meteorjem premagal Makula s 15-metrsko leseno foko.

Leta 1971 si se uvrstil v reprezentanco za SP v Vršcu.
Leto pred svetovnim prvenstvom smo imeli državno prvenstvo na letališču Lisičji jarak pri Beogradu. Bilo je izbirno tekmovanje za reprezentanco. Zasedel sem drugo mesto, za Gatolinom, tretji pa je bil Ivanuš. Ampak glavni dogodek tistega leta je bilo vabilo italijanske zveze, ki je želela, da bi kdo od Jugoslovanov na svetovnem prvenstvu letel z dvosedežnim califom. Izbrali so naju z Živo Frencom, poleg je bil še Božidar Komac kot trener in podpolkovnik Kučera. Ko smo se morali odločiti, sem v poročilo napisal, da me letenje s tako »kišto« ne zanima. Kasneje nisem mogel razumeti, zakaj smo se odločili tako neumno. Očitno smo bili preveč napihnjeni in najbrž se nam je zdelo, da nekaj pomenimo. Vem, da sem hotel na svetovnem prvenstvu leteti s svojim odprtim cirrusom.

Kako pa je bilo na SP v Vršcu?
No, saj je že vse bolj ali manj znano. Kar trije piloti so se ubili. Po SP v Vršcu so prepovedali leteti po oblakih. Pred prvenstvom je bilo čudovito vreme, med prvenstvom pa same nevihte. V tistem vremenu so klecnili mnogi izvrstni jadralci. Sam sem imel še posebno nesrečo. Trening je bil fantastičen in takrat sem naredil velik kakovostni preskok. Bil sem absolvent in 1. maja sem v Celju vrgel malho čez ramo in se odpeljal na trening v Vršac. Samo maja in junija sem letel 200 ur. Prvi dan tekem smo imeli še čudovito vreme, potem pa, kot bi odsekal. Bilo nas je 110 tekmovalcev, pa so prihajali domov samo po en ali dva. Sam sem imel težave z angino. Zadnji dan nisem več zdržal. Zavrtelo se mi je pred očmi in pristal sem v bolnišnici. V tistem tednu sem shujšal za šestnajst kilogramov.

Kaj ti pomeni jadranje?
Za jadranje moraš imeti predvsem srce. Očitno ga imam. Poleg precej napornega dela mi je to največja sprostitev. Ko sedem v jadralno letalo sem lahko sam s seboj, po letenju se počutim kot prerojen. To je zame nekakšno čiščenje, kot za koga drugega spoved. Včasih so bile preletene razdalje smešno majhne, zdaj so neprimerno večje. V počasnih lesenih letalih smo pretežno krožili, tudi inštrumenti so bili bolj revni. Zdaj se zadeve strahovito hitro spreminjajo: jadralna letala premagujejo ogromne razdalje, letala so hitra in prodorna, inštrumenti zmorejo izjemno veliko. Uživam ob obvladovanju tako velikanskega prostora. To je najlepše … Sam uživam, tudi ko ne letim. Sprošča me, če se lahko ukvarjam z letalom, pa čeprav samo s čiščenjem. Kolegi me včasih zaradi te pretirane skrbi zbadajo, ampak vso to ukvarjanje z letalom me tudi sprošča. Z letalom se je treba ukvarjati.

Leta, praviš, niso ovira za jadralno letenje?
To dokazujejo še starejši od mene. Miha Thaler je še zmeraj vrhunski jadralec. Med tistimi, ki več letijo, je, denimo, Miro Hočevar, bila sva sošolca. Omenil bi še jadralce, ki so starejši, sicer ne tekmujejo, a še zmeraj jadrajo. V Velenju je Haklcov brat Tone Mirnik, v Celju je nekaj jadralcev že krepko čez sedemdeset, vendar še redno letijo. Maks Mulej jih ima sedeminsedemdeset, še zmeraj vleče in jadra. V isto vrsto bi lahko postavil še Srečka Pukla, Emila Krivca.

Bi mladim priporočal jadralno letenje?
Ja, mladeniču ali mladenki bi povedal, da letenje zahteva veliko časa. Predvsem pa ga moraš imeti rad. Če tega ni, če letiš zaradi kakšnega drugega »ratinga«, da lahko, denimo, drugim poveš, da si pilot, potem najbrž ne boš vztrajal dolgo.

Se doma s sinovoma Ivom in Mihom, ki tudi jadrata, pogovarjate o skupnem športu?
Veliko se pogovarjamo. Popularna je  Brigliadorijeva knjiga, saj je odlično gradivo in iztočnico za  razprave o tekmovalnem letenju za katerega se zadnje čase vse bolj ogreva tudi Miha.  Z DG-jem z oznako FIM (Ferenc, Ivo, Miha) se je pri obeh zanimanje za letenje precej povečalo.

Kako vidiš svoj klub?
Arbajterjeve sledi se poznajo še zdaj. Imamo dobre letalce in dobra letala. V klubu je tudi pravo ozračje, kar dokazujejo še zmeraj dejavni jadralci vseh rodov. Senjori smo motivacija za mlade, saj vidijo, da se letenje ne neha po četrtem ali petem desetletju življenja. Takrat je treba postaviti števec na ničlo in začeti znova. Možnosti za letenje je dovolj. Devet klubskih enosedov in sedem zasebnih je dobro razmerje za razvoj kluba. Vsi imamo prostor pod streho treh hangarjev.

Lani si še decembra opravil en let?   
Dolgi premori me motijo. Tri tedne še zdržim, potem pa ... »

Te ne mika, da bi se pozimi pridružil Polutniku v Južni Afriki?            
Ne, ta možnost me nikoli ni privlačila. V jeseni se rad vozim s kolesom, pozimi pa smučam in tečem na smučeh. Na Rogli so čudovite tekaške proge, če pa smučanje povežem s plavanjem v Zrečah, ne more biti nič boljšega. Tudi to je dobra sprostitev.

Na državnemu prvenstvu 2007 ste Celjani pokazali, da znate leteti ekipno?
Ekipno ozračje je obrodilo sadove. Predvsem sta letela skupaj Erazem in Seba, nekajkrat pa se jima je pridružil še Črt. Ekipno letenje je koristilo zadnje dni, ko nihče ni pričakoval tako dobrega vremena. Pod velikim oblakom so bila, denimo, kar tri dviganja, od 2,5 do 5 m/sek. Trije lahko hitreje ugotovijo, da 3 m/sek ni bilo najboljše. Sicer pa je skupinsko letenje prisotno tudi na evropskih in svetovnih prvenstvih. Zdaj je vse na OLC, veliko letov pogledam in vidim, kako jadralci sodelujejo.

Jadralci v drugih klubih ne sodelujejo tako izrazito …
Erazem, Seba in Črt imajo dokaj enakovredna, predvsem pa zelo dobra letala. Menim, da tudi v drugih klubih poizkušajo z ekipno taktiko leteti hitreje. V vsaki sredini eden od jadralcev izstopa in morda zato ne letijo bolj strnjeno. Zanimiv tekmovalec je Mariborčan Željko Roškar, ki je klub vnesel nekaj svežine. Seveda imajo neizrabljene možnosti tudi Leščani. Težko bi presodil. Odkar letim v 18-metrskem razredu nimam več dobrega vpogleda v dogajanja v standardnem razredu.

Na koncu DP si dejal, da ne boš več nastopil, če bodo 18-metrska letala skupaj z letali odprtega razreda.        
Ne, ne, to je bilo mišljeno drugače. Tudi nimam izbire. Smešno pa je, še posebno, če te zagrabi tekmovalna mrzlica, in če želiš doseči čim več, a že vnaprej veš, da si obsojen na uvrstitve za jadralci z letali pravega odprtega razreda. Proti letalom z razponom 25 m ne učinkuje več noben izenačevalni faktor. To je bilo najbolj očitno v  750-kilometrski disciplini, ko so nalogo opravili samo štirje piloti v odprtem razredu.

Torej bi morala biti 18-metrska letala v svojem razredu?
Morda bi lahko za državno prvenstvo v 18-metrskem razredu uporabili pokal LX v Szatymazu ali pa bi se pridružili mladinskemu državnemu prvenstvu. Na državnem prvenstvu pa bi lahko bila oba razreda tudi združena, ampak bi morali imeti ločeno listo, tako kot Madžari. V Sloveniji je vsaj deset 18-metrskih letal, samo v Celju so štiri, v Lescah so tri, v Ljubljani sta dve letali, prej ali slej bo Lokovšek popravil svojega Laka, na Ptuju je eno. S toliko letali pa je že smiselno razpisati tekmovanje za naslov državnega prvaka. Menim, da bi morali imeli čim več tekmovanj, predvsem bi morali spodbujati mladinsko konkurenco in klubski razred, ki je, odkar je postal FAI klasa, vse številčnejši v svetovnem merilu..

Te zanima 1000 km let?
Seveda. Zdaj sem začel šele nekoliko drugače razmišljati o motorju. Doslej ga še nisem uporabil, da bi se z njim priklopil na neko bolj oddaljeno termično ugodno področje. Doslej sem letel, kot da nimam motorja, kot bi se potegnil z matičnega letališča. Vse lete sem začel v Celju in tudi končal sem jih doma. Bolj bo treba izrabiti prednost motorja, ki se odpira na koncu leta. Saj sem opravil že 860 km dolg let, vendar sem želel pristati doma in brez pomoči motorja, namesto da bi let podaljševal na mejo mogočega in šele na koncu uporabil »varovalko«. Vendar pa uporaba motorja tudi ni tako preprosta, saj večkrat noče  »vžgati « takoj, tudi teren za pristanek mora biti ob zagonu motorja vselej pri roki.

Si reden gost na OLC
Sem. To se mi zdi smiselno in tudi kolege sem navduševal, da bi redno prijavljali svoje lete. To je spodbuda za mlade, da gledajo, kaj so leteli drugi in da se primerjajo. Najbrž tudi OLC pripomore, da se dviguje kakovost jadranja v Sloveniji. 

Prosti dan na DP si uporabil za obisk v Zrenjaninu?
Bilo je prijetno. Srečal sem starega prijatelja Živo Frenca, ki je že zakorakal v sedemdeseta leta. Ampak še zmeraj je takšen, kot pred dvajsetimi leti, ko sem ga videl nazadnje. Z veliko volje poganja jadralno letenje, ima svoj klub Vaja, tri blanike, čudovit hangar, samo letos je izšolal osemnajst začetnikov. Tudi on je tekmoval na državnem in osvojil je 2. mesto … Ampak, v miselnosti jim je ostalo še veliko starega.  Batajnica z vojaškim letalstvom je zanje zakon. Vabijo nas, da bi pri njih naredili državno prvenstvo. Vojvodina je s svojimi velikimi črnimi njivami tudi termično ugodnejše področje kot Madžarska, a sprejmem, da je v tem razmišljanju tudi nekaj nostalgije. 

Fotolending, kaj meniš o tem?
Menim, da bi morale biti kazni za vse enake prekrške iste, ne glede na to, kdaj in kje se je prekršek zgodil. Okoli teh prepovedanih zon bi morali še kaj reči. Nekoč je obstajala progresivna lestvica kazni, in vsakič, ko si naredil prekršek, si dobil večjo kazen. Seveda kazen ne more biti odvisna od tega, na katerem delu svoje poti jo narediš. Če si jo naredil na začetku, ti vzamejo vse prelete kilometre od prekrška do cilja, če pa si naredil prekršek tik pred ciljem, te skorajda ne kaznujejo, saj ti odvzamejo točke samo za zadnji del poti pred ciljem. To je smešno, predvsem pa ni športno. Tudi zelo restriktivne kazni niso posebno smiselne, čeprav se organizatorji sklicujejo na športni pravilnik FAI. Odvzem vseh točk za neko napako ni v športnem duhu.  Za razvoj tekmovalnega letenja to že ni spodbudno.

Črt Rojnik (LX Navigation) je na letališču v Szatymazu postavil leseno hiško. Vse kaže, da bo prav to letališče postala stalna baza za celjske jadralce.
Črt, ki je s svojimi inštrumenti postal dejavnik v svetovnem merilu, se je odločil, da bo tudi sam namenil več časa jadranju. Ob stezi si je postavil »LX hazo«, predvsem pa je spodbudno, da prireja tekmovanje za LX pokal. V resnici je to resno tekmovanje na prijateljskih in družabnih temeljih. Kljub vsemu pa bi lahko LX pokal uvrstili na raven državnih dirk, tu bi lahko bilo tudi državno prvenstvo za 18-metrski razred. Za mlade celjske jadralce je bil Szatymaz že doslej dobro izhodišče, najbrž pa bodo dobrodošli vsi, ki bodo potrkali na vrata tega letališča.

Celjani sodelujete tudi z jugoslovanskimi jadralci
Celjani jim skušamo pomagati. Erazem je lani posodil svoje letalo, letos je Frencu mlajšemu posodil letalo eden od celjskih jadralcev. LX Navigation jim je letos odstopil logerje, da so lahko prvič izpeljali tekmo s sodobnimi prijemi, brez fotografiranja obratnih točk. Erazem jim je prijateljsko ponudil program See You. 

Iz treh razredov FAI so se razvili še štirje novi. Slovenija zagotovo ne sledi razvoju?
Glede na to, da v odprtem razredu v Sloveniji nimamo dragih konkurenčnih letal, bi se morali usmeriti v tekmovalne razrede, kjer prevladujejo cenejša letala. Tu mislim predvsem na klubski razred, čeprav v Sloveniji nima veljave. Tiščimo jih v kot hangarjev, da se na njih nabira prah. Prav v tem razredu smo v preteklosti z Ivom Šimencem dosegli največ. Letala standard cirrus, ki smo jih že skoraj zavrgli, Celjani pa smo svoja dva prodali, so postala znova zanimiva, saj osvajajo prva mesta v svetovni konkurenci. Pohvaliti moram oba naša mlada jadralca Andreja Fiorellija in Anžeta Vidoviča za uspehe in smelost na mladinskem svetovnem prvenstvu v Rietiju. Zdaj bi si morali prizadevati, da bi ju spravili tudi na člansko svetovno v tem razredu, ki bo prihodnje leto v Rietiju. Tudi zato, ker sta pokazala, kako je treba leteti, kako se sodeluje. Logično bi bilo, da svojo tekmovalno pot nadaljujeta. Tudi novi FAI razred dvosedov do 20 metrov bi moral biti zanimiv za Slovence. S tekmovanjem v dvosedih pa se nedvomno odpira možnost uvajanja mladih v tekmovalno letenje.

Zakaj jadralna komisija pri Letalski zvezi ne razpiše državni prvenstvi v klubskem razredu in razredu dvosedov do 20 m?
Jadralna komisija je skoraj mrtva. Ne naredi pravzapravničesar, kar bi pripomoglo k razvoju jadralnega letenja.

Bil si član reprezentance, ki je z Miranom Ferlanom naredila marsikaj.
Na SP leta 1985 v Rieti smo odšli dobro opremljeni s sponzorskim denarjem. Vsak od nas je glede  pridobivanja finančnih sredstevnekaj naredil, da je reprezentanca delovala kot ekipa. V Rietiju se je porodila zamisel, da bi se udeležili predsvetovnega prvenstva v Avstraliji. Ferlanu smo dejali: »Ti si naš Vogrinec,« on pa je vlogo zagrabil zares in jo nekaj let odlično vodil … Čez pol leta smo že bili v Avstraliji.

Meniš, da bi bilo danes kaj takega še mogoče izpeljati?
Za takšen projekt bi morala biti prava druščina. Takrat smo imeli tudi podporo Zveze, danes pa jadralnega letalstva na Zvezi ni več čutiti. Ferlan in takratni sekretar Mirko Bitenc sta že znala poskrbeti, da so jadralno letenje jemali resno.

Leta 2002 si se znova oprijel tekmovanj
Včasih se nasmehnem, ko sicer dobri jadralci bentijo, ker jim ne gre. Tako je, če nimaš časa za letenje in prideš na tekmo naravnost iz službe. Tudi sem se sam soočil s tem. Nekaj let sem črpal navdih iz zlatih sezon, ko sem v dveh mesecih naletel po 200 ur. Niti opazil nisem, da postaja žakelj vse bolj prazen ... Ugotavljam, da mladi jadralci niso več pripravljeni letenju nameniti toliko, da bi preskočili neko povprečje. Petek je za mlade dan za žur, v soboto niso za letenje, saj razmišljajo o minulih doživetjih, v nedeljo pa že mislijo na ponedeljkove obveznosti.

Kaj bi dejal za konec pogovora?
Ponosen sem na Slovence, ki dosegajo rekorde in so uspešni pri letenju doma in po svetu, pa tudi na tiste, ki  ustvarjajo svetovno znane izdelke kot so See You, inštrumenti LX ter programi simulatorjev Kondor. Nekaj jih ima roko in pamet za izdelavo letal. Premalo se zavedamo, da smo Slovenci prek naših genialnih kolegov trenutno v svetovnem vrhu.

na vrh strani