aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Boštjan Pristavec
Lovec na daljave
(N.S., Opensoaring, posodobljeno po www. jlet, november 2007)

Boštjana Pristavca slovenskim jadralcem ni treba predstavljati, z nizom dosežkov v Namibiji v zadnjih letih in s svetovnimi rekordi z ultralahkim letalom apis WR je zagotovo najbolj prepoznaven tudi v svetovnem merilu. Slovenskim jadralcem je minulo novoletno obdobje popestril s svojimi dosežki iz Bitterwasserja (Namibija), še posebno z letom, ki je bil zelo blizu svetovnemu hitrostnemu rekordu na 1250 km. Zmanjkalo mu je za las. Boštjan je v nekem obdobju je z uspehom tekmoval v Franciji na svetovnem pokalu v alpskem jadranju v Vinonu ter na mediteranskem pokalu v Rietiju, letos pa se bo s Klausom Seemanom, svojim »afriškim« partnerjem, udeležil tudi predsvetovnega prvenstva v Berlinu. »Od tega dosežka bo odvisno ali bom prihodnje leto na štartu svetovnega prvenstva,« pravi leški jadralec, po poklicu kontrolor letenja.

Kakšen bi bil kratek opis tistega leta, kjer ti je zmanjkal delček sreče, da bi izboljšal Grossejev rekord na 1250 km?
»Problem je zjutraj ko se začne vreme in zvečer, ko se umirja. Vsi vemo, da je v termičnem dnevu, ko je povprečje dviganj, denimo, 2 m/sek, približno 5 % dviganj, ki so še enkrat močnejša od povprečja. Če bi imel še malo več sreče in bi se zjutraj in zvečer zaletel v dobrega 3-metraša  in pridobil manjkajočo višino - zjutraj za napredovanje, zvečer pa za hitrejši dolet -, bi bilo vse urejeno. To bi bil pomemben prihranek časa. Med letenjem ne gre brez napak, a lahko rečem, da jih ni bilo toliko, da bi morda zaradi tega vzroka ostal brez zaželenega cilja.«

Po prihodu si omenjal dogodek, ko si padel pod 150 m višine. Se je to dogajalo v tem rekordnem letu?
»Ne, v tem letu sem imel razmeroma počasen dolet. Moral sem leteli z najboljšo fineso, da sem se vrnil na letališče. Vendar pa je bil ta trikotnik postavljen zelo nenavadno glede na to, kar sem pričakoval od leta. Načrtoval sem prihod z jugozahoda, z zelo hitrim doletom, glede na vreme pa sem moral trikotnik tako zamakniti, da sem prihajal iz jugovzhoda, torej po področju Kalaharija. Tam pa zvečer ni možnosti, da bi lahko z velike višine in z veliko hitrostjo napredoval do cilja. Z višine 4800 m, brez konvergenčne oblačnosti, sem zato letel s hitrostjo najboljše finese, seveda precej počasi.«     

Na koncu ti je zmanjkalo …
»Tri minute in dvajset sekund …«

Te tri minute in dvajset sekund te bodo spremljali do prihodnjega leta?
»Za zdaj se res vse vrti v tej smeri. Vse kaže, da bom šel prihodnjo zimo znova v Namibijo. Hitrost na 1250 km v FAI trikotniku bom skušal izpiliti in ga postaviti na svoje mesto. Če ne bo vmes posegla še Argentina.«

Te je začela zanimati tudi Argentina?
»Ne, pač pa so tam začeli leteti velike rekordne trikotnike. Na 1000 km so hitrostni dosežek že premaknili prek 171 km/h. Njihova težava je v tem, da so po dveh stranicah hitri, proti močnemu vetru pa imajo težave. Zdaj je samo še vprašanje časa, kako veliko hitrost je mogoče doseči v večjem trikotniku, denimo, 1250 km ali 1500 km, ko se vse zadeve izidejo. Pri tem pa je treba vedeti, da se na valovih leti od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, v najdaljšem dnevu tudi več kot 15 ur, na termiki pa je časa za hitro napredovanje precej manj, približno devet ur in pol.«  

Pravijo, da v Namibiji zdaj Boštjan Pristavec narekuje tempo. Tam jadralci ne sprašujejo več, kakšno je vreme, ampak  samo še, kakšen trikotnik načrtuje Pristavec. Si s svojimi leti spodbudil afriške jadralce, da so se malo bolj smelo lotili FAI trikotnikov.
»Morda sem res nekoliko pripomogel, da se kakšen jadralec več odpravi na daljšo pot, na večji trikotnik. Nekaj so značke, ki vlečejo, drugo pa so trikotniki. Vendarle pa je veliko jadralcev, ki jih zanimajo samo kilometri. Če se ves dan voziš gor in dol pod isto bazo, postane to precej dolgočasno. Utrudljivo je, če se dva ali tri tedne voziš po isti kumulustradi in gledaš kako se vrtijo številke na števcu za kilometre.«

O Gobabisu, kot o morebitnem novem izhodišču, več ne razmišljaš?
»Z letošnjo izkušnjo lahko rečem, da bi moral vložiti velika časa in naporov, da bi spoznal vse jutranje lokalne značilnosti novega izhodišča, da bi lahko sploh ugotovil ali je Gobabis res boljše izhodišče. Po zadnji izkušnji nekoliko dvomim. Ne bi bilo smiselno drezati v neznano, posebno ker mi je področje Pokwenija in Bitterwasserja dobro znan. Tukaj sem dobil občutek za pozen dolet, poznam področje in vem, kje lahko na koncu še kaj pridobim, in kje si tega ne morem obetati. Pomembno je, da veš, kje so zjutraj lokalna dviganja, ko termika še ni dovolj močna in ne moreš leteti visoko.«

Letos si si ogledal Namibijo tudi po tleh. Kakšni so bili vtisi?
»Zelo zanimiva dežela je Namibija. Zame je lepa. Lepo je tudi v Sloveniji, ampak Namibija je nekaj posebnega. A če želiš kaj videti moraš prevoziti velike razdalje. 500 km v enem dnevu po cesti ne pomeni veliko. Srečal sem tudi nekaj kolesarjev, toda to so posebneži. Poleg velikih razdalj je uničujoča še vročina. V senci dreves pa tudi ni posebno prijetno, če veš, da ptičja gnezda nadzorujejo kobre.«

Si se ustavil v puščavi Namib?
»Sem. Zelo lepo. Komur narava kaj pomeni, tu zagotovo uživa.«

Šeruge nisi srečal?
»Ne, kolikor vem, izkorišča Šeruga drugo področje, ki je bolj raziskano.« 

Si morda šel pogledat znamenite kanjone, ki so iz zraka videti, kot roža?
»Ja, natančno vem, kje je ta puščavska roža, na poti proti Helmeringhausnu, eni od točk trikotnika 1000 km. Pa nisem bil tam, to bi mi vzelo najmanj dva dneva.«

S problemom takse za rekordni dosežek se nisi ukvarjal?
»Prijavil sem en rekord, zgolj zaradi tega, da pustim sled, saj nikoli ne veš, če ti bo še kdaj uspelo obleteti tako velik trikotnik. Na tega sem čakal kar pet let. Prijavil sem samo hitrost na 1250 km. Ker pa sem dva dneva zapored  obletel ta trikotnik, bi lahko prijavil štiri rekorde. Iz vsakega leta lahko prijaviš največ dva rekorda. To bi lahko bili državni rekordi: napovedan trikotnik na 1251,7 km, med tremi točkami 1254,6 km, rekord v prostem trikotniku, 1254,6 km z dodano razdaljo, ki jo dejansko preletiš, in na koncu še hitrost 143,26 km/h. S prijavljeno hitrostjo sem ubil dve muhi ali celo tri: če želiš hitrost, moraš obleteti trikotnik. Čeprav sem Gorenc sem vložil 40 eurov za rekord. Pri tem imam v mislih  nespodbudno vlogo Letalske zveze, ki bi morala take dosežke spodbujati, ne pa jadralce, ki se trudijo, obremenjevati s pristojbinami za rekorde. Tu ima Miha Thaler kar prav.«
   
Namibija je postala tvoja zimska stalnica. Polutnik zatrjuje, da hodi pozimi jadrat v JA, ker mu to preprosto ustreza, nima za bregom rekordov. Kako ti gledaš na to. Je postal lov za rekordi tvoja adrenalinska obsedenost.
»Zdaj sem občutil dve obdobji, prvo, ko hodiš v šolo in študiraš, časa pa imaš v izobilju. Takrat sem prihajal na letališče in neobremenjeno letel. Drugače pa je, ko si zaposlen, ko nosiš s seboj vso dogajanje za dan, ki je za teboj in tistega, ki prihaja. Poleti težko najdem dovolj časa za letenje. Tu so še mnoge obveznosti, družina, otroci, z njimi je treba na morje in še kam. To zaznamuje vse, tu se skrivajo vzroki za glavni osip pri jadralcih. Ko pa greš pozimi za nekaj tednov jadrat na južno poloblo, se lahko res posvetiš letenju. Ko prestopim mejo na Brniku, se vrnem v tisto prvo, idealno obdobje, kjer je samo en svet – kokpit, vreme, letenje in nič drugega.«

Nekaj jadralcev je že napovedalo, da bo letos obletelo FAI 1000 km iz Slovenije. Kaj praviš zase?
»Trikotnik je izvedljiv, to je bilo dokazano že pred mnogimi leti – tudi s 15-metrskim letalom. Biti moraš pač motiviran in čakati na vreme, dobro naštudirati celotno področje kjer se leti …«

Kaj bi se zgodilo, če bi se, denimo, v Sloveniji našel sponzor, ki bi razpisal nagrado, denimo, 8000 eurov za najhitrejši FAI trikotnik 300 km za klubski razred, 500 km za standardni, 700 km za 18-metrski in 1000 km za odprti razred. Bi se kakovost našega slovenskega jadralnega letenja kaj dvignila?
»Prepričan sem, da bi se jadralska temperatura dvignila. Saj je tako povsod, stvari, ki so najbolj razvpite, so podmazane z denarjem. Zagotovo bi bil to motiv več.«

Ko sem spraševal Žorža, kdo je v preletaški mafiji, te vanjo ni uvrstil, razen posredno, ko je dejal, da so »mafija« pač vsi, ki hodijo iz Lesc na prelete.
»Tudi sam se bolj počutim kot samostojni jezdec, s svojimi pogledi na jadranje. Spoštujem vse dosežke, ki jih kdorkoli naredi, ampak o vsem imam svoj pogled, ki si ga z izkušnjami želim še izostriti.« 

Te Žorž, ki je kot meteorolog najbližje vremenu, kdaj pokliče in reče: »Hoj, jutri bo po naših merilih izjemen dan. Če imaš čas …«
»V Lescah je krog ljudi, ki so si bolj blizu, se obveščajo in  izmenjujejo podatke. Žorž je res v taki službi, kjer ima na voljo največ podatkov. Tudi Miha Thaler obvladuje veliko vremenoslovskih virov, nenehno zelo natančno študira vreme. Večina pa nimamo toliko časa in moči in pač capljamo bolj zadaj. Kar zahtevna naloga je vsak dan gledati vreme, uskladiti vse v službi … Zato so za take pilote prava zadeva tekmovanja – greš tja in če imaš srečo, tudi veliko naletiš, brez vseh zadreg, ki te sicer preganjajo.«

Si v Namibiji videl med jadralci tudi temnopolte Namibijce?
»Vem, da so Afričane učili jadrati, vendar sem nekje slišal, da jih jadralno letenje ni prav posebej zanimalo. V tem niso videli smisla. Ne, sam v jadralnem letalu še nisem videl temnopoltega pilota.«

V Bitterwasserju si letel najnovejšo različico ASH. V čem se skriva novost?
»Ja, imel sem to čast, da mi je Walter Binder zaupal let s tem novim EB 28, predvsem pa sem bil prvi, ki je sam letel njegovo prototipno letalo. Binderja je zanimalo, kako ga bom ocenil. Res je izvrstno, že prvi trenutek sem bil navdušen. Imaš občutek, da ga je zelo lahko leteti. Če starega ASH zapelješ v zavoj nekoordinirano, nos hitro potone. Pri novem letalu pa imaš občutek, da letiš 18-metrsko jadralno letalo in ne 28-metrskega orjaka. Pri tem letalu imajo krila nekoliko spremenjen kot glede na trup, imajo manjšo površino, spremenjen je tudi profil. Je lahko vodljiv in prepričan sem, da je po letalnih sposobnosti najboljše letalo odprtega razreda na svetu. Zdaj prihaja na tekmovanja in zanimivo bo videti, kako se obneslo. Prepričan sem, da bo letalo uspešno.«   

Rekordi z UL jadralnimi letali so očitno dokaj trdni.
»Priznati je treba, da je tu konkurenca veliko manjša, saj je tudi UL jadralnih letal zelo malo. No, vendarle pa je nekaj rekordov takih, ki jih je možno izboljšati. Denimo, hitrost v trikotniku na 100 km. Ni takšna, kot bi lahko bila, prepričan sem, da se jo da premakniti na 140 km/h. Toda, ko rečeš A od Argentine je zadeva takoj postavljena na glavo. Karkoli postaviš v Argentino v smislu rekordov, letov na cilj s povratkom, bi bilo mogoče doseči veliko več.«

Lahko našteješ, kateri rekordi z apisom še živijo na listi rekordov FAI?
»Prosti prelet prek treh točk 682,4 km, prosti prelet prek treh točk 799,5 km, prosti prelet cilj in povratek 627,2 km, najavljen cilj in povratek 603 km, hitrost v trikotniku 100 km s 118,2 km/h.«

Če bi se rekordov z UL hotel loti v Argentini, bi moral paziti, da letalo zaradi hitrosti ne bi razpadlo?
»Recimo, da je tako. Tam bi moral najprej spoznati vse tiste lokalne značilnosti, dobiti bi moral občutek za letenje na valovih, rešiti bi moral problem s težo – zaradi opreme za kisik, saj vzletna teža ne sme presegati 220 kg … Ja, menim, da bi tako lahko bistveno premaknil zadeve na bolje.« 

S Potočnikom razvijate projekt dvosedežnega UL letala. Kako daleč je že vaš projekt?
»Približuje se trenutek, ko bo letalo poletelo. Občutek imam, da bo to predvsem zelo zanimivo šolsko letalo, primerno tudi za solidne jadralske dosežke. A-2 bo imel dokaj močan motor. Bo prava izbira za individualno učenje nekoga, ki nima veliko časa. Prototip bomo razstavili na AERO 2007 v Fridrickshafnu v Nemčiji. Od zanimanja kupcev bo odvisno, kako se bomo lotili izdelave. Seveda pa mora še prej v zrak.«

Si že videl ajdovskega dvosedežnega taurusa s pomožnim motorjem?
»Videl sem ga, letel pa z njim še nisem. Na pogled zgleda dobro UL letalo, tudi po lastnostih naj bi bil v redu. Bi ga bilo zanimivo preizkusiti. Če ga bodo usmerili v Argentino, lahko uspejo, saj najbrž 1000 km dolg prelet ne bi smel biti problem. Dobra reklama za tako letalo bi bila, denimo, da je opravilo 1000 km z neko spodobno hitrostjo.«

Padalci so izumili paraski, kombinacijo skokov in smučanja, morda bi bil dobrodošel inovator tudi pri jadralnem letenju, denimo, s kombinacijo smučanja, plavanja, kolesarjenjem, golfom … Kaj bi ti najbolj ustrezalo.
»S kolesarjenjem bi se še strinjal, z golfom pa zagotovo ne. Morda bi morali najt neki šport, ki uspeva, ko ni mogoče jadrati.«

Ste jadralci v Lescah razmišljali, da bi lahko bil program Društva za ukinitev  športnega letališča v Lescah kaznivo dejanje, saj gre za spodbujanje nestrpnosti. Vedeti je najbrž treba, da so Lesce dobile prepoznavnosti v Sloveniji prav po letalski dejavnosti, letalci in padalci bi zato morali biti  pozorni, kaj se dogaja s prostorom, ki je že več kot pol stoletja namenjen letalski dejavnosti in zagotovo spada h kakovosti bivanja – ne samo prebivalcev ampak celotne regije.
»Se strinjam. Tu vidim dve možnosti: ali se jih lotiti v veliko potrpljenja, da zadeve vsem v okolici letališča razložiš, ali pa da jih pustiš povsem pri miru in čakaš, da se sami osmešijo. Težko je biti pameten. Najslabše pa je, da se odzivaš na provokacije samo občasno, da se braniš nekje iz ozadja, ker jim s tem samo prilivaš vodo na mlin. Moram pa priznati, da sem s časom na kratko in ne vem natančno, kaj se dogaja. Na letališču se dobro počutim in zato prihajam na travnik uživat, ne politizirat.«

Najbrž Imaš z ljudmi v letalskem svetu veliko stikov? 
»Sodelujem z nekaterimi, o letenju se veliko pogovarjam in sodelujem tudi širše, saj ni vse samo v letenju. Jadralski dosežek ni zgolj sedenje v letalu, letenje in razmišljanje o dobrem vremenu. Zame je letenje nekaj več, to je zavedanje, da moraš biti za letenje pripravljen psihično in fizično, pilot se mora ujeti z opremo in z letalom, pomembno je poznavanje vremena. Ugotavljam, da ni dovolj, če znaš samo dobro leteti, za dober let se mora vse sešteti.
Jadralno letenje je kompleksna dejavnost, za nekaj področij se dolgo nisem zanimal, dojemati sem jih začel šele v zadnjem obdobju. Celovitejše dojemanje jadralnega letenja se kaže tudi v ekstremno dolgih letih, od prve jutranje sapice pa do trenutka, ko izrabiš še zadnje večerno vreme. Zbranost mora trajati dolge ure, do večera. Vedeti moraš, kako se odpočiti med dolgim letom, da zaradi nezbranosti ne zamudiš pomembnih odločitev. Ključa do uspeha je, da nekatere stvari izpiliš tako dobro, da jih lahko delaš in dojemaš med letom že podzavestno. Čas, ki ga tako pridobiš, pa porabiš v kokpitu za druge pomembne naloge.«

Področje psihologije je še slabo raziskano in tudi jadralci o tem ne govorijo pogosto.
»Med jadralnimi piloti, ki  so obvladali to širino, je zagotovo Dunajčan Wolfgang Janowitch, večkratni svetovni in evropski prvak. Ko je prvič zmagal, je ugnal konkurenco prav zaradi dobre psihološke in logistične pripravljenosti.  Janowitcha osebno poznam bolj bežno, bolj pa so mi znani njegovi prijemi in razmišljanja prek Milana Petkovića - Petka, poklicnega pilota in jadralca, ki je bil njegov pomočnik na enem od velikih tekmovanj. Petko živi v ZDA, a se pogosto slišiva, rad pa pride tudi v Lesce.«

Redko je slišati, da bi kdo letel na neko točko, tam pristal in se drugi dan vrnil po zraku.
»Ja to je zanimiva praksa, v Alpah prinaša veliko tveganje zaradi vremena. Vem, da pripravljajo neko tekmovanje, ko bodo morali tekmovalci preleteti iz ene točke do druge, denimo, iz Francije do Dunajskega Novega mesta, ali morda celo v obe smeri. Podrobnosti ne poznam. To bo že zanimivo. Najbrž bo novost povezana z motoriziranimi jadralnimi letali. Klaus Ohlman bo imel v taki varianti tekmovanja in v močnih vetrovih z valovi veliko prednost, saj je dober poznavalec takih razmer .…«

na vrh strani