aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Boštjan Rudolf
Medalja z DP - praznik za postojnski klub
(OPENSOARING, 2. aprila 2014, besedilo in foto: Niko Slana. Pogovor je nastal v jeseni 2013)

Uvrstitev Boštjana Rudolfa (37) na tretje mesto na državnem prvenstvu v jadralnem letenju, je bila presenečenje. Vseh sedem tekmovalnih dni letel solidno (11, 4, 2, 6, 7, 7, 5), še posebno tretji dan (257 km, uvrstitev za Žoržem in pred Stariho), mu je dala krila, čeprav je po pristanku skromno dejal: »Vse se je sestavilo, treba pa je imeti nekaj sreče. Seveda sem vesel.«  V nadaljevanju je obdržal stanovitnost. Zmagovalne stopničke na DP so mu bile v veliko veselje in razlog za slavje. Najbrž so v njegovi ekipi, v kateri so leteli še Luka Žnidaršič (15. mesto - 13, 13, 21,15, 18, 15, 6), Jernej Lokovšek (16. mesto – 18, 20, 10, 19, 11, 11,3) in Miha  Premrl (18. mesto – 20, 19, 8, 13,19, 20, 16) slutili, da bo treba na koncu nazdraviti in zato so bile zaloge refoška, ki smo jih postranski opazovalci nehote opazili pri raztovarjanju taborniške opreme pred začetkom tekmovanja, kot naročene.

Kako si dojel tekmovanje?
»Bilo je zanimivo, ker sem na tekmovanjih še bolj pri začetkih. Zanimivo je bilo spoznavat neznani teren, še posebno, ker smo leteli z letališča, ki prireja velika tekmovanja, kjer letijo znani tekmovalci. Že ko so se Mariborčani odločili, da v Prievidzi izpeljejo državno prvenstvo, sem bil navdušen. Zdelo se mi je super, da bomo videli nekaj novega. Vedel sem bil, da bo letenje na Slovaškem prineslo več svežine, tako kot je bilo pred leti zame vse novo v Zrenjaninu. Tudi Vojvodina je bila nekaj novega. Zanimivo je bilo spoznati predgorja Tater in ravnino proti Nitri. Treba je širiti jadralska obzorja, predvsem pa se na tekmi precej naučiš. Takoj sem se odločil za nastop, v dobro organizacijo sploh nisem podvomil, še posebno, ker so se Mariborčani dogovorili za sodelovanje s člani kluba iz Prievidze. Mariborčani so se iz Partizanskih premaknili samo malo bolj severno, tam so bili leto poprej. Tudi Medo (Alojz Medved) se je tu nekajkrat ustavil in je zatrjeval, da se pravo jadralsko vreme začenja šele v Prievidzi. Bil sem navdušen, ko sem se razgledal po letališču in videl, kaj vse ponuja. Naloge so bile super, v štirih letih, kar tekmujem, se je prvič zgodilo, da niso bile samo naloge ATT s cilindri okoli obratnih točk, ampak klasične tekmovalne naloge od točke do točke. Skratka, teren mi je ležal, organizacija je bila dobra, letalo je delovalo, kot je treba in če ob solidnem letenju je bilo dovolj razlogov za dobro voljo.«

Že po tretjem dnevu si ugotovil, da ti teren odgovaja.
»Tu je bila neka podobnost z našim letališčem v Postojni. Pri nas nimamo uvodne ravnine, kot je bila proti jugu (Nitra, Novy Zamky), zato pa poznamo letenje nad gričevjem, vemo, kako se je treba spraviti v višje hribe.  Tako letimo že ves čas. Na nižjih grebenih je treba upoštevati veter, počasi je treba splezat v višje hribe, na koncu pa se iz visokih hribov spustimo na domače letališče. Takšen položaj letališča nam leži. Ne vem, kako naj to opišem še drugače? Takšno letenje imamo v krvi. Nekdo se bolje počuti v ravnini, drugi v hribih, v Prievidzi pa je bila zmes enega in drugega.»

Se spominjaš tretjega tekmovalnega dne, ko si pristal na drugem mestu?
»Tisti dan je naneslo, da smo štartali v veliki skupini, poleg je bil tudi Žorž. Ves čas smo leteli skupaj, drug drugega smo opazovali, kdo bo kam potegnil. Žorž je imel zelo dobre zamisli. Za njim so potegnili še Celjani, Peperko, Teo, Fink. Skupaj smo mu sledili do konca. Štartali smo takoj, ko smo nabrali dovolj višine, nobene taktike ni bilo. Sicer pa smo Postojnčani vse druge dni leteli skupaj z Mariborčani. Moram jih pohvaliti, kot ekipa so zelo močni, v zraku dobro razmišljajo in so usklajeni, ko se odločajo v katero smer se bodo odpeljali. Komunikacija poteka v vseh možni smereh, tako da verjamem, da smo  komu, ki je naletel na naš kanal, tudi presedali. Nič nismo skrivali, trudili smo se, da bi bili čim boljši. Z Mariborčani sem se dobro ujel. Naši ekipi se je pridružil še Miha Premrl, tako da smo bili še močnejši. Nekdo je dejal, da letimo kot plug. Ko se odpeljemo se razporedimo in pri takšnem letenju ni soliranja. Navadno sta se vsaj dva iz ekipe uvrstila zelo visoko.«

Kakšna je tvoj pristop do tekmovanja?
»Zmeraj je treba leteti zbrano, od začetka do konca. Če vse dni letiš solidno, je tudi na koncu dosežek soliden. Če želiš zmagat, moraš vse dni letet zelo dobro, tako kot Janez Stariha. Ne obremenjujem se z dnevnimi dosežki, fino pa je, če je na koncu dober skupni vtis. To pomeni, da razmišljaš o varnosti in da ne rineš z glavo skozi zid. Ne predstavljam si, da bi za ceno dnevne zmage rinil v težave. To ni moj slog. »

Si letel kaj skupaj s Stariho?
»Samo srečeval sem ga. Ko smo se vračali iz druge ali tretje točke, je bil on tja šele namenjen. Včasih smo skupaj zavrteli kakšen krog. Meni je vselej v čast, če sem lahko krožil s takšno legendo. Ampak, še vedno leti vsak zase, s svojo glavo, tako Stariha kot vsi drugi. Niti ne pomislim, da bi mu letel v rep. Ne za njim, ne za katerim drugim. Včasih sicer pride do položaja, ko nekomu letiš v rep, ker pač podobno dojemam teren pod seboj in oblake, ker imam podoben koncept. A to ni moj sistem. Vsak mora leteti zase, tako se največ naučiš.«

Se ti zdi, da je bil tekmovalni prostor z nalogami, ki ste jih morali opraviti, dobro izkoriščen?
»Zagotovo je ostalo še veliko prostora, da ga raziščemo v prihodnje. V sedmih tekmovalnih dnevih smo obdelali temeljne poti. Že kmalu smo dojeli, kako se leti v tem prostoru, kako deluje kakšen greben, ampak ostalo je še veliko neodkritega. Tam bi lahko tekmovali še veliko let, tako dolgo, da nam ne poberejo dovoljenj. Ostali so nam še hribi, vse do Poprada. Visokih Tater se sploh nismo dotaknili. Slovaška je velik tekmovalni poligon. Bilo je nekaj prepovedanih zračnih  prostorov, a še zmeraj ostaja dovolj prostora za jadralce, precej več kot v Sloveniji. Da ne omenjam nevzdržnega položaja Postojne.«   

Celje in Postojna sta najboljši izhodišči, da se jadralci naučijo malo bolj zahtevnega letenja. Kaj meniš?
»Na nekaterih drugih letališčih se lahko potegneš na hrib in tam kar ostaneš. Če je veter ugoden, samo preskakuješ. Če greš iz Postojne dopoldne proti Snežniku in nadaljuješ na Hrvaško, takoj pridobiš eno uro. Sicer pa je treba preskočiti postojnsko kotlino in se odpeljati proti Tolminu ali proti Žirem, da prideš v Alpe. Postojna je nekaj posebnega, na poti v Alpe se je treba malo potruditi. Vse je odvisno od predhodnih izkušenj, na slepo se ne odpravljamo v visoke hribe.«

Najbrž je zato med slovenskimi jadralci kar velik odziv na vašo vikend tekmovanje?
»Jadralci prihajajo, da bi spoznali ta del Slovenije, zanima jih, kako deluje vreme na primorski strani. Pohvalim se lahko, da so še vsi  pohvalili vikend tekmovanje. Potrudili smo se, da smo jim pričarali najlepše, kar se je dalo, z nalogami nismo pretiravali, saj ni naš namen, da bi jadralci pristajali po njivah. Cilj vikend tekmovanja je spoznati okolje in se vrniti na izhodišče, da ostane dovolj časa za druženje in pogovore in da so naslednji dan vsi pripravljeni.«

Boste nadaljevali z vikend tekmovanjem?
»Seveda. Volje nam ni zmanjkalo. Po treh letih, ko smo bili vse tri dni v zraku, se je leta 2013 vreme prvič sfižilo in smo morali tekmovanje odpovedati. A to je bila izjema, sem prepričan. Upam, da se bomo lahko dogovorili s SV.«

V Slovenj Gradcu so, vsaj tako zatrjujejo, obupali nad administrativnimi ovirami. Jadralce bodo povabili na srečanje, vsak bo letel, kakor bo želel, nikogar ne bodo nikamor pošiljali. Vi se s takšnimi ali drugačnimi  ovirami niste srečevali?
»Administracije je precej, sploh zadnje leto. Zdi se mi, da jo je vsako leto več. Vendar se s tem nismo obremenjevali, tekmovanje smo morali uskladiti z vojsko, zračni prostor uskladiti z JACL, treba je bilo pridobiti vsa dovoljenja z zračno kontrolo. Nekako smo se prebili čez vse. Slovenjgrajčanom verjamem, da so dobili slab občutek zaradi vseh teh zahtev, ki jih ni malo. Administracije je zagotovo preveč.«

Pri vikend tekmovanju je vse v tvojih rokah?
»Res sem bil tisti, ki sem motiviral ljudi v klubu, da smo se prijeli tega tekmovanja, spodbudil sem člane, da so sodelovali pri izpeljavi. Čeprav sem bil pobudnik, organizator, vodja, dajalec nalog, ocenjevalec in sodnik, pa so člani kluba povsod pomagali. Tako kot vodstvo kluba, ki je tekmovanje podprlo tudi finančno. Skratka, vse smo naredili s skupnimi močmi. Naše letališče prenese petindvajset letal, udeležencev pa je navadno natančno toliko, morda je vselej prostor še za kakšnega tekmovalca. Bistvo se skriva je v postavitvi štartne vrste in izpeljavi aerovleka. Postojna je letališče s kar visoko nadmorsko višino in vlečna letala so odločilnega pomena. Brez pretresov potegnemo v zrak tudi težja letala. Na začetku nismo imeli občutka, kakšno tehniko potrebujemo za takšno organizacijo, kako hitro lahko spravimo v zrak petindvajset letal. Tekmovanje leta 2012, z dvema piper pewneejema, je potekalo gladko in brez ozkega grla.«

Sodeluješ v jadralni komisiji?
»Ne, tja hodijo drugi, Marjan Jančič, Miha Kos ali kdo drug. Delo v klubu si razdelimo. «

Med tekmovalce se bo kmalu uvrstil tudi Sandi Kavalič.
»Ja, Sandija pripravljamo, da bo počasi prestopil k tekmovalcem. Tudi sam si to želi. Piloti v našem klubu se neprestano šolajo. Nekdo je za akrobacije, nekdo za prelete, drugi spet letijo ljubiteljsko okoli letališča. Vsi ki želijo tekmovati, morajo sami pokazati, da želijo na prelete, da so iz pravega testa, da imajo za takšno letenje prave živce. Šele takrat jih tudi sami začnemo spodbujat bolj intenzivno, kot smo letos Sandija v Bovcu. Vse, ki pokažejo željo po tekmovalnem letenju, je treba podpreti. Jadralce, ki jim tekmovalno letenje ni všeč, jih s tekmovalnim letenjem ne obremenjujemo. Letalstvo ima tako široko polje možnosti, da lahko vsak najde nekaj zase. »

Torej, kakšni so tvoji prihodnji cilji?
»Vse je odvisno so od priložnosti. Cilji so, ko jih začutim. Predvsem si želim, da bi se klub razvijal, da bi pridobili še več mladih jadralcev, ki bodo sposobni leteti na tekmovanju. To je moj prvi cilj. Če pa lahko dodam še kakšno lastno željo, pa je sploh super. Po mojem tretjem mestu je bilo v klubu veliko navdušenje. Od sprejema, ko smo prišli domov, pa do osebnih čestitk. Župana na tem sprejemu, žal, ni bilo. Bil pa je medijski pomp v lokalnem okolju, od radia, časopisov in revij, povsod smo bili prisotni. Klub se je prepoznal v mojem dosežku in to je veliko zadoščenje. Težko si predstavljam, da bi nam vse to uspelo, če klub ne bi delal tako, kot dela.«

Boš kdaj povabil očeta Boltežarja za pomočnika, saj je bil nekoč tudi sam tekmovalec?
»Sem ga že vabil. Doslej je sodelovanje odklanjal. Morda pa bo nekoč šel poleg. Zatrjuje, da je to bolj naloga za mlajše. Sicer pa jadralnemu letenju zelo sledi, dosežkom na soaringspotu in vsemu, kar je napisano na forumu opensoaringa. Če kdaj ni podatkov, je že nervozen. Še zmeraj je čustveno pri tem športu. Zelo nesrečen je, če o dnevnih dogodkih nihče nič ne napiše. Zanima ga vse, ne samo to, kako je potekalo tekmovanje, tudi to ga zanima, kakšen je utrip na letališču. Sam na koncu letalnega dne nimam volje za pisanje, rabim nekaj več časa, da vse, kar se je dogajalo, premeljem. Morda bi na koncu kakšnega dne lahko zapisal tisto šalo iz Livnega: Kaj povedati in komu ...«