aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Zlatko Hafizović – jadralno letenje je moja prva ljubezen
(OPENSOARING, 9. aprila 2016, pripravil Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Z velikim zanimanjem smo prebrali sestavek Mladena Obrenovića o Zlatku Hafizoviću »Pilote danas treniraju da upiru dugmad, a ne da lete«, ki ga je včasih na travniku omenil tudi Jani Stariha, saj sta skupaj opravila nekaj letov. Ker je bil v začetih svoje letalske poti, ki ji lahko rečemo kariera, upravnik aerokluba v Mostarju, nas je zanimalo takratno dogajanje, še posebno, ker je v tovarni Soko v Mostarju nastajal meteor, jadralno letalo, ki je po mnogih značilnostih pristalo na vidnem mestu v zgodovini jadralnega letalstva.

Zlatko, legenda med potniškimi piloti, je bil in je še zmeraj zaljubljen v jadralno letalstvo. »Nimam več dovoljenja za letenje z jadralnimi letali, vendar pa ostaja jadralno letenje kljub temu moja največja ljubezen,« nam je napisal in še dodal, da v svoji poklicni karieri ni naletel na jadralca, ki bi bil slab prometni pilot.



Piloti, ki so kadarkoli leteli z Meteorjem, so bili navdušeni. Tudi Zlatko Hafizović. V njegovem klubskem obdobju je bil absolvent elektrotehnike. »Ker sem veliko časa preživel na fakulteti, žal, nisem imel priložnosti, da bi se srečal s konstruktorjem inž. Slavkom Obadom, čeprav je bil večkrat v Mostarju. Takrat so se veliko ukvarjali s prototipom jadralnega letala Orel, hkrati pa so razvijali tudi meteorja. Z njegovim razvojem so se ukvarjali najboljši strokovnjaki, ki smo jih premogli, mnogi so izhajali iz klubskih vrst. Vodja programa je bil Bajazit Muslibegović, saj je bil kontrolor prototipa. Meteor je ob njegovih strokovnih pripombah shujšal za 80 kilogramov. Tovarna Soko iz Mostarja in člani aeroklub so, vsak po svoje, tudi kasneje sprejeli pomembnega »gosta«, Meteorja z oznako YU-4103, ki je prišel iz mariborskega aerokluba na revizijo. Zdaj je v letalskem muzeju v Beogradu.

Kako se spominjate vašega Aerokluba Mostar?
»Bil je eden največjih klubov v nekdanji Jugoslaviji, seveda zahvaljujoč letalski tovarni Soko Mostar ter vojaški letalski akademiji in Letalski gimnaziji Maršala Tita. Imeli smo trinajst motorjih in jadralnih letal, v klubu je delovalo devetdeset članov, imeli smo enajst učiteljev motornega in jadralnega letenja.«

Najbrž ste začeli z letenjem zgodaj, tako kot mnogi jadralci?
»Seveda. Prišel sem v klub in Rado Tomšič, takratni upravnik, za katerega vselej rečem, da je bil genialni učitelj in upravnik, me je vprašal, kaj želim. Samozavestno sem mu dejal, da bi rad letel. Vprašal me je po starosti. Ko sem mu povedal, da jih imam dvanajst, me je poslal k modelarjem. In tako je tudi bilo. Leta 1964 so me poslali v Livno, tudi po zaslugi tega, da sem jih nalagal, da sem eno leto starejši. Jadralni tečaj smo opravili na jadralnem letalu Cirus 64, moj učitelj pa je bil Nenad Hrisafović. Ja, Nenad je kasneje postal legenda, saj je bil med ustvarjalci raketnega programa Ariana, poleg tega pa so ga uvrstili med francoske akademike.«



Najbrž ste kmalu naredili naslednji korak, postali ste učitelj letenja?
»Jure Lokovšek in jaz sva bila v tistem obdobju najmlajša učitelja letenja v Jugoslaviji. Kmalu sem se zaposlil na Višji letalski šoli v Zagrebu.«

Nekoč je bilo najbolj normalno, da so poklicni piloti začeli svojo pot na jadralnih letalih. Danes ni več tako. Kako gledate na to spremembo?
»Očitno je nekdo naredil veliko napako, da ta pot prek jadralnega letenja ni postala standard. Vsi vidimo, kaj se danes dogaja. V Nemčiji so se rodovi kasnejših vojaških in prometnih pilotov, že od leta 1930, učili temeljev letenja na letalih Grunau baby in Žerjav. Tudi sam sem veliko preletel z žerjavom kot učitelj.«

Vam je jadralno letenje prišlo kdaj prav med letenjem na velikih potniških letalih?
»Bil sem kapitan na velikem A 300 in kasneje sem letel na B 744. Na teh dveh letalih sem preletel neznansko lepih 15.100 ur. A pogosto sem se sam pri sebi spraševal, kako mi je vse to uspelo. Tudi zahvaljujoč jadralnemu letenju. In ko sem se znašel pred tema dvema velikanoma potniškega letalstva, sem imel pred njima veliko spoštovanje. Kaj, ti veliki pošasti bom letel, sem si mislil. Ampak, priznam, da sem imel podoben občutek spoštovanja do letala tudi takrat, ko so mi zaupali meteorja. Vsi, ki smo ga leteli, smo sedli vanj z velikim spoštovanjem.
V jadralnem letenju se skriva temeljno razumevanje letenja. Ne samo, da sem se pogosto ravnal po občutku, ki je bilo povezano z razmišljanjem jadralnega pilota, pa ne samo takrat, ko se je bilo treba izogniti neugodnim vremenskih pojavom. Veliko denarja sem prihranil svojim letalskim družbam. Na dolgih letih prek Tihega oceana sem letel z logiko jadralca (long range speed) in ne s hitrostjo, ki jo zahteva uveljavljen postopek (econ speed). V Anchorageju, od koder sem deloval zadnja tri leta, sem svetoval kontrolorjem, kako naj ob Yeska prihodu s S pri SW vetru vodijo letala, da se bodo izognila rotorjem. Najbrž sem pripomogel, da mnogim letalom po pristanku ni bilo treba na kontrolne preglede.

In če me že vprašate, v vsakem letu bi na višini pod 3000 m izključil avtomatskega pilota in letel kot z jadralnim letalom. Kdo ve, koliko je že bilo zahtev pilotov za bližnjico na pristanek (short cut visual approach). A si predstavljate kako se 744, z razponom kril 60 m, zapelje v četrti zavoj na višini 200 m. Težko, a ne? Kapitan Tom Tehnert, sicer pilot Lockheed SR 71, ki je imel dva doktorata na Stanfordu, sicer pa je bil eden od naj pilotov SA, s katerim sem imel čast sodelovati v pilotski kabini, je letel natančno tako.«

Livno je šele nedavno postalo pomembno izhodišče za jadralno letenje, Mostar pa je postala ena izmed prehodnih točk na jadralnih poteh. Od slovenskih jadralcev je Aleš Maraž, sicer prometni pilot v Adrii, postal pravi specialist za letenje mimo Mostarja in še naprej. Ampak, zanima nas, kaj se zdaj dogaja s športnim letenjem v Mostarju?
»Alešu čestitam za vse dosežke. Lepo. Sam sem trenutno v Mostarju samo gost. Mesto je med vojno doživelo veliko tragedijo. Nekoč so se ljudje delili na dobre in malo manj dobre, nikoli nista bila pomembna ime in priimek. Moja velika želja pa je, da bi znova oživili dejavnost aerokluba??? V Mostarju je enajst mesecev v letu združeno podnebje Arizone in Nevade. Prav tu sem, zahvaljujoč temeljiti pripravi, ki mi jo je omogočil Maks Arbeiter, prvič letel na valovih. To je bilo leta 1975.«

Vas še vznemirja jadralno letenje, denimo, v dvosedih?
»Seveda. Pred dvema letoma sem z zavistjo sprejel novico, da je moj letalski prijatelj Franc Kralj – Medvedek, z dvosedežnim letalom, jadral iz Lesc do Grossglocknerja in nazaj. Čudovito. Morda pa tudi sam znova poprimem za palico jadralnega letala. Željo po jadranju sem nadomestil z jadranjem na vodi.«



Bi še kaj povedali bralcem Opensoaringa?
»Predlagam, da Petra Prevca Adria sprejme na šolanje. Občudujem podvige Matevža Lenarčiča. In da ne pozabim, s spoštovanjem se zmeraj znova ustavim pri Joe Sutterju, genialnem Slovencu, ki je bil v svojem 44. letu vodja projekta izgradnje letala 747.«