aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Boštjan Pristavec na SP v Južni Afriki
(OPENSOARING, 4. decembra 2016, Niko Slana /OS ekipa/, foto Boštjan Pristavec, povezava s strežnikom Milan Korbar)

Boštjan Pristavec z ekipo

Boštjan Pristavec (AK ALC Lesce) je po letošnjem izvrstnem nastopu na kvalifikacijskem tekmovanju za VN (Grand Prix) v Niederöblarnu nastopil novembra 2016 še na finalu sedmega niza tekmovanj za VN v Potchefstroomu v Južni Afriki. Prvi slovenski nastop v finalu se je končal z uvrstitvijo na 13. mesto. Led je bil prebit, tako da bo za slovensko jadralno letenje še bolj zanimiv osmi niz tekmovanj za VN, saj bo junija 2017 najprej bližnje kvalifikacijsko prizorišče v Vareseju, od 19. do 26. avgusta pa še v Celju.

Boštjan je prav zdaj na svojem starem jadralnem poligonu v Bitterwasserju, z željo, da opravi, kar se je namenil že pred leti: zaokroži velik napovedan (ali nenapovedan) trikotnik 1400 ali tudi več kilometrov in da se znova poda v hitrostne tirnice 1250 km velikega napovedanega trikotnika. Pravijo, da je na jugu Afrike suša, to pa je zagotovo dobro za jadralno letenje.



Nastop na finalu VN 2016 mu bo zagotovo prišel prav, pred odhodom v Afriko pa je osvetlil finale še s svojim pogledom. Naj spomnimo, da je bilo v prvi kakovostni skupini, ob zmagovalcu (H. Karow), še pet jadralcev, ki so zbrali od 26 do 35 točk, sledi skupina šestih jadralcev, v kateri je vsak zbral od 13 do 19 točk, v tretjo skupino petih jadralcev s točkami pa se je uvrstil Pristavec. Kljub navidezno precejšnjim razlikam je tekmovanje za VN znova pokazalo olimpijske tekmovalne razsežnosti, kjer odločajo že stotinke sekunde. Odslej tudi v jadralnem letenju.

»Razlike res niso bile velike, vendar pa so bila moja pričakovanja drugačna. Vreme v Afriki poznam in prav zato sem ugriznil v jabolko, ki je zahtevalo veliko logistike. Za časovno prilagajanje in spoznavanje letala nisem imela časa, tja sem prišel in čez dva dni sem že tekmoval. To zagotovo ni pripomoglo, da bi se v letalu počutil domače, tako kot, denimo, v obeh kvalifikacijskih nastopih v Erazmovem letalu, ko sem se lahko osredotočil samo na letenje. Druga neugodna okoliščina je bilo vreme, čeprav je bilo za vse enako. Imeli smo en sam povprečno značilen afriški dan, sicer pa so nas spremljale nevihte ali pa močan veter, ki je pihal tudi 50 km/h. Konkurenca se je bolje znašla v teh razmerah,« priznava Pristavec.

Kako pa ocenjuješ organizacijo?

»Tudi organizacija je spadala v okvir nepričakovanega. Na prizorišče sem prišel z glavnino tekmovalcev in mislil sem, da sem na napačnem letališču, saj se za udeležence ni prav nič dogajalo. Pričakoval sem, da bo finale nekoliko bolje izpeljan, še posebno glede na to, kako si FAI prizadeva za prepoznavnost jadralnega letenja. Spremljanje finala po svetu je bila rekordna in tudi medijsko okolje, na FB in drugih družabnih omrežjih, je kazalo precej svetlejšo podobo.«



Naslov tekmovanja je v prevodu »velika nagrada«. Nikjer ni bilo mogoče zaslediti, kakšna naj bi bila nagrada.

»Nagrada je bila zlata medalja svetovnega prvaka za niz tekmovanj za veliko nagrado (grand prix). Sicer pa ne vem, da bi kdor koli dobil še kaj posebnega. Najbrž pa se je finale 2016 končal bolje kot tisti v Sisteronu v Franciji, kjer je vodja GP zahteval od organizatorja, torej od lokalnega kluba, določen standard na tekmovanju, od obljubljenih sredstev, s katerimi naj bi FAI pripomogla, da bi bilo tekmovanje finančno pokrito, pa ni bilo nič. Klub je utrpel škodo in baje še danes čutijo posledice. Škarje in platno ima v v rokah FAI. Financ za tekmovanje GP še zmeraj ni posebno veliko, to lahko sklepam po tem, da se je marsikaj dogajalo v zadnjih minutah.«



Naj se vrnemo k tekmovanju. Tretji tekmovalni dan je zmagovalec obletel disciplino s fantastičnih 150,1 km/h, ti si tega dne s petim mestom ujel 5 točk in preletel ciljno črto s povprečno hitrostjo 145.8 km/h. Tudi ta najhitrejši dan je pokazal, kako zelo ste bili izenačeni.

»To je bil dan, v katerem sem se dobro znašel, saj sem pričakoval takšen vzorec vremena. Štartna višina je bila 2400 m, baza oblakov je bila 3300 m, ob tem pa je treba povedati, je letališče na višini 1370 m. Štart je bil torej 1000 m nad terenom. Treba se je bilo spraviti pod bazo in držati visoko raven leta, kar daje večjo izbiro za dobra dviganja. Z višino se za določen odstotek dvigne tudi potovalna hitrost. Tega dne sem imel res dober občutek za dogajanje. Na začetku sem ostal sam in zadaj, a se nisem zmedel. Po petnajstih kilometrih sva se našla z Britancem Youngom, uspela sva najti dobro dviganje do baze na 3300 m. Kmalu sva ulovila vse pred nama. Letel sem malo pred njim, videvala sva se v dviganjih. Na stotem kilometru sem prišel do štirih vodilnih. Imel sem jih pred seboj. Imel sem najugodnejši položaj, ko sem se lahko za njimi odločal, kje in kako bom letel. Do cilja je bilo še 200 km, odločiti sem se moral ali se jim pridružim ali leteti po svoji poti. Vzel sem vzporedno pot, gledal sem, kaj delata vodilna. V letu naravnost sta mi ušla za nekaj več kot sto metrov. Po približno dvajsetih kilometrih sta ujela izjemno dobro dviganje. Ko sem z glavnino prišel pod njiju, sta bila že 500 m višje. Po tem se nismo več trudili, da bi ju ujeli. Pozornost smo usmerili na dogajanja v naši skupini štirih jadralcev. Šlo je za lov na tretje mesto. V tej zasledovalni skupini sem 40 km pred ciljem imel zelo dober položaj vse do kontrolne točke, ki je bila sedem kilometrov pred ciljem. Bil sem približno dvajset metrov višji od konkurence in kakšnih 500 m zadaj, kar je bila prava kombinacija za napad na tretje mesto. Ko sem zavil v cilinder, kjer je bilo treba obrniti proti letališču, se mi je čez ekran narisalo opozorilo flarma, ki je sporočalo bližino drugih letal. Za trenutek nisem natančno videl ali sem že v sektorju ali nisem. Ta motnja me je za nekaj sekund zmotila, tako da sem zaradi zanesljivosti še malo podaljšal proti sektorju, da bi ja bil v njem. To pa je pomenilo nekaj sekund v eno smer in še toliko nazaj, in tako sem izgubil polovico višine, predvsem pa sem se znova znašel kakšnih pol kilometra zadaj. Vsi štirje smo prileteli skozi cilj v razdobju desetih sekund.«


Tanja Pristavec

Zadnji dan si na enem od kvalifikacij letel na polno. Zanima me, če si nameraval tudi tokrat izpeljati kaj podobnega?

»Zadnji dan so napovedali zgodnje nevihte in močan veter. Na koncu se je izkazalo, da je veter rešil tekmovalni dan. Trudil sem se, da bi tudi zadnji dan izpeljal čim bolje. Začel sem na skrajnem robu štartne črte, proti vetru, tako da bi me veter odnesel proti konkurenci, ki bi morda našla dobro dviganje. Dejansko pa smo se kmalu po štartu med seboj razkropili, vsaj je izbral svojo oblačno linije. Prav umetnost je bila izbrati najboljšo oblačno cesto. Najhitrejši so bili tisti, ki so izbrali najbolj razvito črto oblakov, čeprav so se morali do nje nekoliko spustiti z vetrom. To ni bilo logično, saj se navadno leti bolj v veter kot z vetrom. Matthias Sturm, ki je bil do zadnjega dne brez točke, je izbral najboljšo oblačno črto. Letel sem po svoji in tako sem lahko primerjal, kaj delam v primerjavi s konkurenco. V tistem vetru nisem bil posebno konkurenčen.«



Kakšni so tvoji nadaljnji cilji na tekmovanjih za VN?

»Tekmovanja za VN so zanimiva in privlačna tekmovanja. Seveda bom še tekmoval za VN, vendar bom izbral teren, ki mi ustreza, to pa so hribi. V prihodnjem letu me zanimajo kvalifikacije z izhodiščem v Vareseju. Letos sem prvič letel tam in bilo mi je zelo všeč. Finale bo v Čilu. Domačina iz Čila sta obljubljala, da bodo organizatorji zagotovili zastonj prevoz letal. Tudi v Čilu so hribi. Toliko o tem. Med organizatorji kvalifikacijskega tekmovanja za VN so tudi Celjani, ki bodo tekmovanje izpeljali avgusta.«

V 18-metrskem razredu je bila prvič tako velika homogenost letal?

»Ja, prevladovala so letala JS 1/18. Ogledali smo si Jonkerjevo tovarno in dobil sem pozitiven občutek, da se lotevajo izdelave svojih jadralnih letal z neko posebno energijo in tudi ljudje so zelo odprti. Postajajo vse večji mojstri svojega dela, zagotovo se jim obeta svetla prihodnost. Tokrat so bila v uporabi letela JS1/18 od prototipa do najnovejših modelov, ki imajo precej izboljšav. Simon Schroeder in Luciano Avanzini sta letela z najstarejšimi modeli in povedala sta, da je njuno letalo zaostajalo v drsnem letu v primerjavi z novejšimi letali. V tovarno smo videli, kako napreduje gradnja 15-metrskega letala JS. Vse zgleda obetavno, veliko novega je pri načrtovanju in oblikovanju. Dve njihovi 15-metrski letali bosta, kot so zagotavljali, tudi na SP v Benalli.«



Kakšno je bilo ozračje med jadralci?

»Vsa letala smo vsak dan zložili v dva hangarja in jih zjutraj potegnili na svetlo, tako da smo bili veliko skupaj. Utrip je bil precej drugačen od klasičnega jadralnega tekmovanja. Bilo je prijetno.«