aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Kratek pogovor – Avgust Potušek
(OPENSOARING, 10. januarja 2015, besedilo in fotografije Niko Slana)

Za jadralskega kolega kolega je zmeraj dovolj vprašanj, še posebno, če je delček zime preživel v Južni Afriki.
»Nikar me ne sprašuj o našem slovenjegraškem letališču,« je bilo njegovo prvo pravilo, čeprav se tudi temu ni mogel izogniti. A dogovor je dogovor in tema je bila jadranje, kajti, kot zatrjuje Guza, v Slovenj Gradcu je veliko poklicanih, ki lahko kaj povedo o trenutnem razpletu dogodkov. »Zdi se mi, da slovenski jadralci z velikim zanimanjem spremljajo dogajanje, vendar se mi zdi, da ni tiste iskre z naše strani, ki jo slovenski jadralci pričakujejo.«

Koliko ur pa si letos preživel v zraku?
»V eni sezoni doslej še nisem bil več v zraku, a celotna scena, ki sem jo doživljal v Južni Afriki, mislim tudi na dogajanja okoli našega domačega letališča, ni delovala spodbudno. Letos sem naletel 397 ur, lahko bi zaokrožil število, a sem čutil, da to nima smisla, saj ne letim zato, da bi sešteval ure.«

Kako je bilo v Južni Afriki?
»Skoraj zagotovo sem bil tam zadnjič. Jadranje v Sloveniji se ne da primerjat z letenjem v JAR. Edini mik afriškega letenja je bil, da sem lahko letel decembra, sicer pa je jadranje v Slovenije veliko bolj zanimivo, jadralec ima kaj videti. V Sloveniji vsak trenutek uživam. Včasih občudujem kakšen pogled in sploh ne grem naprej. Z višine 2000 m pridem kamor hočem. V JAR pa je dolgčas. Nekajkrat sem se znašel na vrhu dviganja in sem moral razmišljati, v katero smer moram nadaljevati. Nikjer ni zanimive oprijemljive točke in zato mi je jasno, da jadralci v teh krajih tako radi letijo v dvosedih. Ker bi jim bilo sicer preveč dolgčas.«

Torej si za nekaj časa končal z Afriko?
»Z JAR zagotovo. Boštjan Pristavec me nagovarja, naj se mu decembra pridružim v Bitterwasserju v Namibiji, prijazno mi je ponudil pomoč pri načrtovanju projekta, od najema letala do taktike jadranja in razlage vremena. Ponudba je zagotovo zanimiva, a najprej se morajo uležati letošnji vtisi, za tem pa se bom odločal.«

Si se v JAR v zraku srečal z jadralcema iz ekipe LX navigation?
»V zraku sva se srečala s Tonijem Šibancem. Fantje letijo zame prehitro, njihovo letenje je zame znanstvena fantastika. Nekaj časa sem mu še sledil, a sem zasledovanje kmalu opustil. Seveda sem se kasneje spraševal, kako naj prežvečim to srečanje. Ko sem razmislil, sem stvari postavil na svoje mesto. Pri jadralnem letenju sem 120-odstotni samouk, od nikogar se nisem imel možnost karkoli naučiti. Letim tako, kot sem čutil, da bi bilo prav, razen tega pa tudi nimam potrebe po dokazovanju na tekmovanjih in z rekordi. Tekmovalni šport sem doživel na športnih igriščih, v svojem jadralnem letalu pa uživam. Pomislil sem tudi na to, da smo v klubu, pač zaradi nenehnih težav, zanemarili začetniško šolanje. O tem se bomo morali v klubu pomeniti, ko se stvari uredijo. Zdaj se vsi ukvarjamo z letališčem, morali pa bi se z jadralskimi naraščajniki.«

Kaj boš naredil v prihodnji jadralski sezoni?
»Razmišljam, kaj mi preostane. Najbrž bom med sezono izhodišče svojih letov preselil v Lesce. Prepričan sem, da se bodo med tem časom razmere uredile. Ker kar dobro poznam položaj, je Aeroklub Slovenj Gradec samo stranska škoda v nekem drugem sporu.«

Spremljaš dogajanje na OS?
»Seveda. Moram vas pohvaliti, v zadnjem času ste pospešili tempo. Super. Všeč mi je bil zapis o III. državnem prvenstvu v jadralnem letenju leta 1994, še posebno, ker sta se oglasila še Erazem Polutnik in Boštjan Pristavec. Naše jadralce sem na klubskem forumu spodbujal, naj kaj napišejo o tem tekmovanju, saj je bilo naše. Ne razumem, da se nihče ni oglasil. To že ni dobro znamenje za stanje duha v klubu.«