website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Rok Einhauer, Slovenska vojska
(OPENSOARING, 13. januarja 2015, besedilo Niko Slana, foto Niko Slana, Milan Korbar in Rok Einhauer)



Rok je latino strup, sem nekoč slišal kolegico. Ko pride v Lesce, si na hitro pripravi jadralno letalo, za klepet skoraj nima časa. Po prihodu z jadranja ga pogosto obstopi družina, otroci, ko je poleg še brat Miha in njegovi trije otroci, pa še oče Bojan, ki je prav tako jadralec, so velika ekipa. Včasih se nekdanji člani AK Ljubljana že skoraj obredno vprašamo: »A je kaj novega z AK Ljubljana?« čeprav vemo, da gre vse po starem. Na vojaškem letališču v Cerkljah, ob dnevu vojaškega letalstva, je bilo več časa za klepet. In to kakšen klepet? Rok je kar zgovoren in šele počasi sem začel razmišljati, o čem pripoveduje. Neverjetno. Po tolikih letih znanstva sem se samo čudil. Vse, kar je povedal, je bilo novo.



Kapitan helikopterja Bell 412 je izbruh domišljije, jadralni pilot je tudi alpinist, gorski reševalec, reševalec s helikopterjem, turni smučar. Če bi bila nagrada Rudolfa Badjure za predanost naravi, etiki in vrednotam v hribih, alpinizmu, bi jo moral dobiti Rok. Zakaj omenjam Rudolfa Badjuro? Ker je bil, tako kot Rok, neznansko predan temu, kar je počel. Navduševal je za naravo, za hojo, alpinistiko, pisal je knjige. Njegov angel varuh ga je živega in zdravega pripeljal iz prve svetovne vojne. Pri takem delu in takih konjičkih, kot jih ima Rok, moraš imeti zavetnika.



Pogovor o hribih in alpinizmu je izgledal kot bi vrgel kovanec v kozarec točenega piva. Izbruh podatkov se je začel z jesensko planinsko-alpinistično turo v Peru in vzponom na višino 6000 m. Zarežal se je in povedal, da je za to akcijo dobil dovoljenje svoje žene. To že nekaj pomeni, najbrž najbolj ve, kako Rok deluje v hribih. Pomislil sem, da imam pred seboj še enega čudaka, ki mora hoditi po hribih na drugih kontinentih. In potem mimogrede našteje, da je že smučal s Triglava na Planiko, z vrha Mont Blanca, s smučmi se je spustil z vrha Storžiča po Črnem grabnu po severni strani, preplezal je direktno v Špiku, Aschenbrennerja v Travniku, Čopov steber in Dolgo nemško v severni steni Triglava, Kamniško v Koglu, s pripombo, da je tam noro lepo tako kot še marsikje, denimo, na Zeleniških špicah. Njegova najtežja smer je zimska Grapa med Travnikom in Šitami Naštevanja še nekaj časa ni konec, pred dvema tednoma je plezal v Planjavi. Turno smučanje je njegov konjiček. Kljub temu, da veliko leti na reševalnih akcijah, ga zima rahlo utruja, ker ne more sesti v jadralno letalo. Zdaj že razmišlja, da bi se nekoč morda lotil jadralnega padalstva, da bi lažje preživel zimo, a še v isti sapi pravi. »A zdaj veš, zakaj tako malo jadram. Ker se ne morem odpovedati svojim strastem. Preveč rad imam hribe. Za leto 2016 imam v načrtu Ne, to ni za javnost. Tri cime v Dolomitih me še čakajo, tam sem bil z družino na dopustu. Lepi kraji. In zimsko prečenje Kamniških, štiri dni, počakati moramo le še polno luno iz Jezerskega, na Kočne, Grintavec, Dolgi hrbet, Skuto, Tursko goro, Brano, Planjavo, Ojstrico, štiri dni bo trajalo.«

Ostaja pri alpinizmu in našteje še nekaj novih smeri, Rumeno zajedo v Koglu in še nekaj težavnih tam nekje, kjer samo alpinisti vedo, kje to je. Tam nekje nad Belopeškimi jezeri je pred časom doživel dolg padec. »A veš kaj je to fršlus,« je vprašal? Pogledam ga, dvignem roke in pomislim, da ga redki preživijo, njega je rešil dobro zabit klin na stojišču. Padec ga je pri hribovskih željah nekoliko zaustavil. Zasvetile so se mu oči, ko je govoril o mlajšem sinu Tevžu (5), ki ga je usmeril v hokej na ledu, všeč mu je, kako na treningih gleda svojega trenerja, kot boga. Starejša Eva (8) se je lotila atletike.

Rok pade v novo ekstazo, ko pripoveduje o svoji ekipi helikopterskih gorskih reševalcev, ki poleti na Brniku čakajo na poziv in na akacijo. »Včasih bi si želel, da bi nas kdo poklical samo za kakšen zvin ali kaj lažjega. Da bi šli v zrak. Moj najtežavnejši dan je bil leta 2008, ko sem bil za krmili helikopterja še vajenec pri Habjaniču. Opravila sva šest akcij, iz ene v drugo, polnih osem ur letenja je bilo,« in pripoveduje, da ceni svoje reševalske kolege, ki se po vrveh spuščajo k ponesrečencem. »Moram jim zaupati in vedeti kaj počno in tudi oni se morajo zanesti na svojega pilota. Če poznaš ljudi je veliko lažje. Zdaj smo že uigrana ekipa, fantje so res zelo dobri.« Rok je s svojim helikopterjem pomagal v lanskoletnih poplavah v Bosni. Znana je njegova fotografija rešenega otroka, ki je obkrožila svet. Vesel je, da lahko pomagal ljudem.



Boštjan Pristavec je nekoč omenil Roka s skopo pripombo, da bi nekatere jadralne naloge zmogel samo on njegovo poznavaje vsake luknje v slovenskih hribih, ki jih dan za dnem opazuje iz helikopterja, so za jadralca vredne zlata in Rok, kolikor smo ga lahko spremljali, res leti v tem slogu. Tudi video, ki sta ga posnela z jadralskim kolegom, izraža poznavalca. Nekoč se je na hitro sprehodil na Ojstrico, tam je doživel svoj najlepši letalski miting. »Mariborčani so preletavali vrh na vse mogoče načine, eden je bil celo tako navdušen, da je pozabil pospraviti pristajalno kolo «




V Rokovih asketskih potezah je mehkoba. Tudi v Mihovih. Ko Roka prosim za fotografijo pred njegovim helikopterjem, želi imeti poleg brata, učitelja na helikopterju jet ranger. Še nikoli nista letela skupaj v isti kabini, na skupni akciji in niti v šolskem krogu okoli letališke steze. »Takšna so naša vojaška pravila, dva pilota iz iste družine nikoli ne letita skupaj,« razloži. A ko pride mimo njegovega letalnika Rokov nekdanji učitelj Stanko Kolar, ga objame čez rame in povabi pred objektiv. »A boš napisal, da ima najboljšo roko.« Stanko je že slekel vojaško uniformo, samo smeji se, najbrž je zadovoljen, da ima tako dobrega učenca in prijatelja, ki ga ceni kot prijatelja.



Ta dan se mi je zazdelo, da je na vojaškem letališču v Cerkljah posebno ozračje. Seveda, idealiziram, kajti vse je odvisno od ljudi. A tu zagotovo domuje dobra energija, ki se v širokih krogih širi iz samostana Pleterje. Samostanski bratje so že pred stoletji vedeli, kje naj zapičijo lopato in naselijo svojo vero.


| | Rok Einhauer | 2012 |

 


Pogovori 2017

Pogovori 2016

Trije zmaji trije Bečani

Aleš Janša (AK ALC Lesce)

Viktor Bečan jadralski zamejec

Uys Jonker v Sloveniji

Jernej (Nejc) Lokovšek (AK Ljubljana) previdno in po prstih

Pozdrav od Holgerja v Lesce

Mag. Alojz Krapež skoraj ste me prepričali

Ljubitelj velikega cirrusa - Miha Langus-Longi (AK ALC Lesce)

Holger Weitzel jadralcem zračni prostor

Vito novo na novo

Lovro Grčar povezal letenje in šah

Susanne Schoedel FAI za promocijo letalstva

Rekordni let na začetnem tečaju

Ivan Mavec, mizar iz Libisa

Pred Boštjanom so novi cilji

FES njegova kakovost je zanesljivost

Rok Einhauer, Slovenska vojska

Ob dnevu vojaškega letalstva

David Tansek, Avstralija

Kratek pogovor Avgust Potušek

Pogovori 2015

Pogovori 2014

Pogovori 2013

Pogovori 2012

Pogovori 2011

Pogovori 2010

Pogovori 2009