aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Pred Boštjanom so novi cilji
(OPENSOARING, 29. Januarja 2015, besedilo Niko Slana, foto Boštjan Pristavec, urejanje Milan Korbar)

Z leve: Guy Bechtold, italijanska jadralka Margherita Acquaderni, ki je postavila več nacionalnih rekordov, BP in Klaus Seemann

Pogovor z Boštjanom Pristavcem, potem ko si je že oddahnil od tekmovalnega letenja, čeprav ta beseda ne ustreza jadralski odpravi v Bitterwasserju v Namibiji, ni bil s klasičnimi vprašanji in odgovori. Najbrž je bil v zgodnjem večeru že utrujen, saj je imel za seboj smučarsko tekaško izkušnjo s Pokljuke. Na koncu klepeta, za mizo s čajem, cocto in kavo smo bili trije, je Boštjan povedal, kaj si misli o naših jadralskih učbenikih. Ta ni prišel v ospredje pogovora po naključju, povezan je bil z nesrečo v Namibiji. O njem sodi, da bi ga morali posodobiti.



Morda pa bi se ga lotil ti, denimo, z ekipo sodelavcev, saj si član izpitne komisije?

»To funkcijo bom najbrž kmalu opustil, saj zame ni dovolj izpitnih letov. Obdržal bom samo še dovoljenje jadralnega pilota. Zdaj vse to delo opravijo ljudje na JACL. Sicer pa predvidevam, da se bo letos pripeljal prvi cunami, ki bo pospravil z mnogimi učiteljskimi licencami. Bojim se, da se obetajo našemu jadralnemu letenju slabi časi. Predvsem pa ne vem, kaj se dogaja na najvišji državni ravni,« je ugibal.



Pogovor se je bolj malo sukal o Pristavčevem letenju v Namibiji, v ospredje so zmeraj znova prihajale druge teme. »J.R. Faliu, vodja letenja, je nekega dne jutranji brifing, ko se je obetal lep jadralski dan, začinil s problemsko temo. Ugibal je, zakaj sta se ponesrečila novozelandska jadralca. Seveda, najbrž je bil vzrok zvrt ali sveder, ki mu jadralca, pa čeprav z velikimi izkušnjami, nista bila kos. Eden od ponesrečenih pilotov je še uspel poslati v eter letalski klic za stisko. Walter Binder, ki si je ogledal prizorišče, je povedal, da kaj takega še ni videl. Niti en delček padlega trupa ni spominjal na svojo izvorno obliko, inštrumenti so bili neprepoznavni. Letalo je zadelo v zemljo vsaj s 500 km/h,« je Boštjan na kratko povedal o nesrečnem dogodku in ga povezal z domačo stvarnostjo. »Jadralci bi se morali o letenju več pogovarjati, predvsem pa bi morali pogosteje same sebe preizkusiti v zvrtu. Vsak kontrolni let bi ga moral vsebovati. Občutek imam, da se s tem ne ukvarjamo dovolj. Pilotu se lahko zgodi nenadzorovani zvrt kadarkoli, tudi najbolj izkušenim,« meni Pristavec in dodaja, da je tudi oster zavoj lahko za marsikoga izkušnja, ki je ne obvlada. »Kdo ve, morda se je Novozelandcema zgodil prav oster zavoj in spirala … To so preproste zadeve, če so ljudje z njimi seznanjeni, sicer pa jih lahko odnese ...«



Ko smo se končno dotaknili njegovega letenja, smo želeli preveriti, kolikokrat je bil že v Afriki in koliko letov prek 1000 km ima za seboj.

»Na pamet ne vem, a zdi se mi, da sem začel v Afriki leteti leta 2001, ko smo tja prvič poslali SI. In potem sem v Afriki letel vsako leto. Vseh 1000-kilometrskih letov imam nekaj več kot sto dvajset. V primerjavi z Guyjem Bechtoldom smo bili jadralci v Namibiji amaterji. »Luksemburžan je samo v minuli sezoni opravil sedeminštirideset tisočakov. Sezono dolgih letov je začel že na tritedenski jadralni odpravi v Španiji. Celotno 4-tedensko bivanje v Namibiji je podredil letenju. Guy je posebnež. Že ob sedmi uri si je k zajtrku prinesel seznam, kaj vse mora narediti in nato je ves čas nekaj odkljukaval, v letalu ima urejen signal, ki ga v rednih časovnih presledkih spomni, da mora narediti požirek vode, letalo si pripravi že navsezgodaj, med pripravo letala si na krilo letala postavi zvočnike in posluša, kaj mu pripoveduje telefonska tajnica o dogajanjih v njegovem podjetju. Zdi se, da je popoln deloholik, ki ne more brez letenja in zelo rad pove, da je športnik. Vendar se je ves čas vozil sem in tja z avtomobilom, a možno je, da se zunaj letališča res ukvarja s kakšnim aerobnim športom. Zvečer si privošči brezalkoholno žitno pivo … Že eno sezono prej je prišel k meni in zdelo se mi je, da se je želel dogovoriti, katere discipline naj bi bile njegove, seveda pri lovu na rekord in katere se lahko lotim jaz. Neznansko je bil vesel, ko je prevzel moj rekord v disciplini 500 km cilj in povratek. Čestital sem mu in v šali namignil, da mu bom rekord prihodnjo sezono vzel nazaj. Sam sem teh 500 km letel na klasični termiki, on pa je rekord izpeljal na konvergenci, a sem prepričan, da se da leteti precej hitreje. Sicer pa me je prosil za fotografije in sem mu jih seveda poslal. Ja, Guy je posebnež, ki veliko naredi za jadralno letenje in to je treba ceniti.«



Boštjan je v Kiripotibu navezal dobre stike s Tijlom in Bertom Schmetzerjem st., z novima rekorderjema v trikotniku 100 km. Gre za belgijsko družino Schmetzer v kateri se vsi ukvarjajo z jadralnim letenjem. Oče Bert, sicer srčni kirurg, je s sinom Tijlom letel v Kiripotibu, sin Bert pa je na zadnjem svetovnem prvenstvu (2014) v standardnem razredu v Räyskali na Finskem zmagal in pustil za seboj tudi Kawo. »Že po tem, kako so načrtovali rekordni let, je jasno, da so povsem pri stvari. Z velikim zanimanjem sem prebral njihovo poročilo, ki je tudi na opensoaringu. Načrtovali so, da bodo leteli z letalom ASH25 EB edition, a po nesreči Novozelandcev sta iskala možnost, kje si sposoditi letalo. Vskočila sva s Klausom, tudi zato, ker bova morala letos zamenjati prevleke za krila. V njunem razmišljanju o rekordu je veliko zanimivega tudi zame, seveda pa je razlika med njunim letom, ki traja manj kot pol ure in mojim, ki je dolg več kot osem ur. Cenim njegov dosežek, težko ga bo ponoviti. Poslal mi ga je tudi na osebni naslov. Bil sem ga vesel, nekaj stvari je izdelal zelo natančno. Na nekatere stvari imam drugačen pogled. Priporočam, da si jadralci preberejo Schmetzerjevo poročilo.«
Jadralno letalo EB28 edition CN7

Kako naprej, letalo boš imel vsaj še eno sezono?
»Letos sem trikotnik 1250 napovedal in odletel trikrat. Če bodo razmere za hitrost je treba počakati na poznejši start, navadno okoli 11. ure. Poglobil sem se v svoj največji trikotnik. Zdaj sem prišel do tega, da mi veliki rekordni trikotnik pomeni več kot hitrost v trikotniku 1250 km. Res, 1400 km je zelo težko obletet. Vem, da sem let začel pol ure prepozno. Kljub temu je bila hitrost 146 km/h. Glede na to, da sem imel uro in pol hitrost samo 125 km/h, je tu še za približno 30 km rezerve. Teoretično, če bi se pokazala možnost, bi lahko v trikotniku preletel 1400 km in še kakšen kilometer več, seveda v nenapovedanem letu. Poleg tega tudi ni več veliko prostora, da bi vrisal še večji trikotnik. Moral bi ga postaviti nekoliko drugače. Bolj daleč na jug ne gre, ker je državna meja, proti zahodu tudi ne gre, ker je tam že kmalu neugodno vreme s plavim nebom in naprej puščava Namib, na severu pa jadralce omejuje terminal mednarodnega letališča. A se zavedam, prihodnje leto bo treba preleteti še malo več. Samo tako bom osmislil svoje letenje v Namibiji.«



Si se že navadil na evropske razmere?
»Prijavil sem se za spomladansko tekmo v Nitri. Sem mislil, da sem zamudil s prijavo, pa sem jo še ujel. Sicer pa bo najpomembnejša tekma evropsko prvenstvo, ki bo od 12. do 25. julija v Ocsenyju na Madžarskem.«

Lani si omenil, da bi se dalo izboljšati tudi Sironijev evropski rekord z letenjem na severnem vetru?
»Če bi mi uspelo ujeti še kakšen takšen sever, kot je bil lani maja. Ampak, za takšne dolge lete je treba biti pripravljen, težko je iz službe skočiti zjutraj v letalo in zbrano leteti, potem pa teči nazaj v službo. Tudi, če bi si tisti dan lahko zagotovil prosti dan, bi imel veliko dela.«



P.S.
O Pristavčevem rekordnem letu (18. decembra 2014, 1428,93 km, trikotnik FAI 1345,90 km, 1428 točk po OLC) sva se, po njegovem predavanju v Lescah, pogovarjala s Karlom Čečem. Takole je povedal: »Boštjan pravi, da je imel v enem delu svojega leta slabo povprečno hitrost, tam okoli 125 km/h. Ko v Namibiji letimo rekreativci, smo veseli, ko imamo hitrost 80 km/h.«

Oblačna cesta ob konvergenci