aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Rekordni let na začetnem tečaju
(OPENSOARING, 7. aprila 2015, besedilo in fotografija David Tansek)

Od leve: Ivo Šimenc, Jana Šimenc, David Tanšek, Igor Kolarič, Milan Kranjc-Miško v kabini, zraven stoji Karel Čeč … leta 1986 v Benalli.

Moj letalski začetek je bil v Ljubljani, na starem letališču – Ljubljana Polje. Bili smo v štirih ekipah - 5 članov z dvema letaloma Libis 17, eno naše in drugo iz Novega mesta.
Letali sta bili povsem novi, dišali sta še po lepilih iz proizvodnje – Libis. Iz teh skupin smo imeli torej iste dolžnosti za uspešen polet prek dneva za celotno osebje. Slovenjgraška ekipa je bila organizirana za dežurstvo z ljubljansko ekipo – pol dneva eni in pol dneva drugi, in tiso polovici dneva, k nismo dežurali, smo bili določeni za letenje. Leti so trajali od 4 do 5 minut, seveda je bil to samo šolski krog, štartali pa smo z vitlom.
Naša travnata vzletna steza se je končala malo pred uradno stezo za potniška letala, takrat je vozil DC-3. Kadar glavna steza ni bila v uporabi, smo jo lahko uporabljali, predvsem za motorno šolanje z letalom aero-2.

Začetniki v vseh štirih skupinah smo pri približno tridesetem startu začeli truditi, da bi prvi dosegli svoj prvi samostojni let. Dušan Ivanuš iz Ljubljane je bil skupaj z menoj kandidat med prvimi v tej vrsti. Kljub športnem tekmovanju sva postala dobra prijatelja. Franc Mirnik Haklc me je preveril in me prvega poslal na prvi samostojni let, vendar istega dne kot Dušana Ivanuša. Od tam naprej pa sva bila zopet tekmeca, da doseževa najdaljši samostojni let. Vsi smo se trudili, vendar so leti trajali samo šest minut, ker smo pač imeli tako odrejeno šolsko zono, možnosti za jadranje pa ni bilo veliko.

Potem se je zgodilo, da sem v svoji šolski zoni občutil rahel vzdig svojega libisa 17. Takoj sem obrnil letalo v smeri iz katere se mi je zdelo, da sem občutil drhtenje letala. Z vsem takratnim znanjem in malo sreče sem nekako izkoristil termiko, in se vzpel v višino. Moja zbranost za let in za kroženje je bila neizmerna, občutil sem vzburjenost zaradi veselja ob uspehu. Dviganje se je počasi premaknilo iz naše zone, in ga zato nisem smel slediti. Letalo sem znova usmeril v šolski krog in na pristanek. V letalsko knjižico sem zabeležil 23 minut, kar je bil do takrat rekord in najdaljši let v začetnem tečaju.

Po treh letih, ko sem študiral V Ljubljani, sem zopet srečal Dušana na ljubljanskem letališču v Polju - on je že bil učitelj jadralnega letenja -, povabil me je na let z žerjavom. Uživala sva v jadranju in obujala spomine na začetni tečaj. To je bil moj zadnji stik z Dušanom. On je postal znani pilot, jaz pa sem odšel v Avstralijo.

Seveda sem slišal za njegov nesrečni let nad Zagrebom. V Avstraliji nisem letel polnih petnajst let in zato sem bil zelo vesel, ker sem, po dveh letih članstva v Geelong Gliding klubu, srečal našo jadralno reprezentanco, pretežno članov iz Slovenije, ki je bila takrat na svetovnem prvenstvu v Benalli.

na vrh strani

David, redni obiskovalec FB, ima svojo naslovno stran okrašeno s podobo prednje strani hangarja Aerokluba Slovenj Gradec. Mnogi jadralci so vzeli njegovo posetnico in tako jih že zjutraj na socialnem omrežju čakajo Davidovi utrinki z dežele »tam spodaj«, ki prav zdaj doživlja vrhunec poletja. David je pred dnevi od nekje privlekel video kolesarja, ki raznaša časopis v ameriškem slogu in ko novice po zraku odletijo na naročnikov prag, se raznašalec na poledeneli podlagi, po zakonu akcije in reakcije, prekucne. Smešno, so si najbrž mislili v vroči Avstraliji, kaj pa smo si mislili v zimski Evropi?



Davidov priimek izdaja, da je naše gore list. Najprej se ga je, še kot jadralnega začetnika, spomnil Jože Černič in tudi David se ga je spomnil. Tudi Cilka Uranc ga je na FB potrepljala po ramenu in mu napisala: »Lepo te je videti spet v letalu.« Našo radovednost je najprej potešil z nekaj stavki, ki so sicer izgubili nekaj svoje slovenskosti, a so bili razumljivi. Kaj pa bi lahko pričakovali od človeka po petdesetih ali šestdesetih letih življenja tam spodaj?

»Hvala za povabilo,« je začel in nadaljeval, »lepo je obujati spomine na čas, ko sem še kot deček začel hodit na novo letališče. Spominjam se prvih primitivnih letal rode, čavke in tako dalje ... Kot 15-letni mulc sem šel v jadralni tečaj v Ljubljano. V naši skupini je bil tudi pokojni Dušan Ivanuš. Veliko kasneje sem ga doživel v britanskem filmu, ki je govoril o tragediji nad Zagrebom. Dušan je bil sin Branka Ivanuša, ki je takrat delal za Letalski inštitut v Ljubljani oz. za tovarno Libis. Naši jadralni učitelji so bili iz Celja in Ljubljane, denimo, Marjan Bizjan je bil upravnik na letališču v Ljubljani, Ciril Križnar – Ciko je izgubil življenje v Jemenu, ko je izbruhnila vojna z Južnim Jemom, z nami sta letela še Dušan Ferlež – Tamango in Franc Mirnik-Haklc. Na vitlo sem letel s takrat novim letalom libis 17, doma pa smo uporabljali zaprego in letala jastreb, žerjav in vaja. Ko je Kuhelnik prevzel klub v Slovenj Gradcu sem opravil jadralni izpit pri Maksu Arbeiteju iz Celja,« so se mu vračali utrinki iz jadralskega življenja v Sloveniji.



Po prihodu v Avstralijo David kar osemnajst let ni imel stika z jadranjem. »Najprej sem se pridružil klubu Bachus Marsh Geelong in kasneje klubu v Benalli, jadralnemu središču države Victoria. Ko se je klub reformiral sem se vrnil v Bachus Marsh Geelong in postal član VMFG. Klub se je preimenoval v Melbourne gliding club. Letel sem na različnih letalah: junior, hornet, mosquito, motor falke, LS 3, cirrus, std. jantar, ASK 13, blanik, AS 28B, AS 32, bocian, puchacz, janus - 2&C, kestrel (18M), nimbus 2 in nimbus 3 (DM). Nekoč sem urejal svoj jadralsko spletno stran “Gliding High with Dave.” Udeležil sem se jadralskega tabora v Korryobe (NSW), letel sem v avstralskih visokih gorah Kosciosko, itd ... Moj najdaljši let je 680 km, opravil sem ga s prijateljem in z letalom janus. Sicer pa nisem imel veliko časa za jadranje.



V nadaljnjih stikih se je David razpisal. »V Slovenj Gradcu se dobro spomnim skupine jadralnih pilotov iz Nemčije, Avstrije in Nizozemske. Ker sem bil dober v jadranju so mi gostje dovolili, da sem včasih naredil tudi kakšen štart z njihovimi letali. Leteli so s Ka 8, Ka 6 in takrat svetovno uspešnico s std. mucho ...« je zapisal. »Še zmeraj se spomnim dneva, ko sem presenetil Inga Rennerja, kasneje 4-kratnega svetovnega prvaka v odprtem razredu, ki se je kasneje preselil v Avstralijo in ga še večkrat srečam. Tega dne sem jadral z letalom libis 17 pod manjšim oblakom, Ingo pa je z jadralnim letalom libelle priletel nad mano in naredil krog. Ker ni bil zadovoljen z dviganjem je odletel naprej. Ker libis 17 ni imel dobrega drsnega razmerja sem moral »guslat« na mestu, da bi priletel do letališča, na začetku 1 m/sek, kasneje se je dviganje razvilo do 8 m/sek, vse do baze oblaka. Ingo je moral, tako kot kolegi, pristati, ker se je vreme v okolici letališča spremenilo, sam pa sem nadaljeval. Ker sem dviganje dobro ujel, sem nadaljeval v oblaku, čeprav samo z osnovnimi instrumenti - kroglico z metlico in kompasom. Dandanes se s takšnimi inštrumenti ne bi več upal približat oblaku. Postalo je temno. Niko na prvem sedežu je zaspal, ko pa sem prišel iz oblaka na višini 4200 m, se je prebudil in presenečeno opazoval letališče z velike višine. Na tleh sva naštela 23 letal, ki so že bila parkirana. Letenje med kopastimi oblaki je bilo fantastično.



Kuhelnik je vzletel s piperjem proti Velenju, kjer me je Ingo zadnjič videl. Vedel sem, da me išče. Napravil sem nekaj ostrih zavojev z vzpenjanjem. Da bi naju na zemlji opazili sem nekajkrat odprl in zaprl zračne zavore – to povzroči poseben zvok - in ker se je začelo iz vseh strani zapirat, sem moral leteti med oblaki. Tudi vrhovi Pohorja so bili pod bazo. Z odprtimi zavorami sem se spustil proti letališču. Pristal sem pred hangarjem, to je bil moj zadnji let. Gostje so prileteli do mojega letala in me spraševali, kako mi je uspelo tako dolgo ostati v zraku. Kuhelnik in še nekaj drugih iz vodstva aerokluba so me grdo gledali, ker sem bil v zraku dlje od gostov z boljšimi letali. Zame je to bil velik podvig in lep spomin na skupino tujih jadralcev v Slovenj Gradcu.«



Davidu se za njegove jadralske utrinke zahvaljujemo in upamo, da nam bo še kaj zaupal, še posebno iz svojih jadralnih začetkov, saj ni več veliko letalcev, ki so poznali Cirila Križnarja in Dušana Ivanuša.

na vrh strani