aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Jernej (Nejc) Lokovšek (AK Ljubljana) – previdno in po prstih
(OPENSOARING, 21. julija 2015, besedilo in fotografije Mojca Zupan, uredil Milan Korbar)

Vsaka dnevna zmaga na tekmovanju, pa čeprav z razliko ene same točke, je za tekmovalca zadovoljstvo, če pa sega zmaga celo na področje »sosednjega« sposobnejšega tekmovalnega razreda, je zadovoljstvo še večje. In prav to je v prvem tekmovalnem dnevu uspelo Nejcu Lokovšku, jadralcu, ki, v zraku in tudi na zemlji, deluje nekako odmaknjeno in v senci, v resnici pa je racionalen in učinkovit. Ali pa bi lahko dejali, da je prvi dan, previdno in po prstih, opravil s tekmovalno nalogo.

Kako ti je prvi tekmovalni dan državnega prvenstva, ko so imeli vsi jadralski kolegi težave, edinemu uspelo prijadrati do doma?
»Velik del poti sva s Starim (S4) letela skupaj, čeprav je bil približno 100 m pod menoj. Bil sem tudi pod cilindrom, pa sem nad okoljskimi kucelni še dobil višino – bilo je že kritično, a sem le prišel nazaj. Na cilju so bile zelo majhne hitrosti, zmaga je bila slabo točkovno slabo ocenjena, tako da je bilo med nama na koncu le 16 točk razlike. Najbrž mi je uspelo, ker je jadranje zame sprostitev in hkrati tudi tekma. Prvi dan je zmagala potrpežljivost. Bil sem že tako nizko, da sem si ogledoval njive in si izbiral terene za pristanek, kar pa je bilo, kot se je izkazalo kasneje, odveč. V takem vremenu, se neučakanost kaznuje z zunajletališkim pristankom.«

Kaj če bi se to zgodilo?
»Glede na to, da tudi žena Nina leti s svojim očetom Matijo in oče Jure s Starovićem, ona dva imata letalo z motorjem, se letos zanašamo eden na drugega. Na letališču je še tašča Marija, ki je že dolgo pomočnica.«



Letos je že 24. DPJ po vrsti, koliko si se jih udeležil?
»Letos sem na državnem prvenstvu že osmič. Zelo dobro se spomnim svoje prve tekme v Mariboru, kjer je bilo mladinsko prvenstvo leta 1994. Bilo je nekaj posebnega, bili smo mladi in vsak dan se je končal precej pozno.«

Kje najraje letiš?
»Najraje sem v Postojni, ugodno je tudi cenovno. Lesce so predrage, čeprav zelo rad jadram v Alpah in po Dolomitih. Vzleteti pa je treba bolj zgodaj, a nimam vselej dovolj časa. Nekoč bi rad šel tudi v Rieti. Najboljša družba pa je v Livnem, Bosna je čudovita, drugačna.«

Si kdaj pomislil, da bi kandidiral za svetovno ali evropsko prvenstvo?
»Niti ne, nimam posebne želje po velikih tekmovanjih. Za klubski razred je discus, ki ga imava z Nino že četrto leto, med boljšimi, za standard pa ni konkurenčen.«



Katero letalo pa bi imel?
»Eno so želje in sanje, drugo pa resničnost. Če bi imel, denimo, ventus 2, takega kot ga ima Luka Žnidaršič, bi se moje sanje končale. Ventus s FES-om pa je sploh zakon.«

In kaj je bilo na začetku?
»Jadrati sem začel leta 1988, ko sem tudi spoznal Nino. Doslej sem v zraku preživel z jadralnimi letali 1700 ur, v knjižici pa imam še 200 ur letenja z motornimi letali. Najprej sem jadral s st. cirrusom, potem sem jadral z očetovim lakom – bil je »frej«, ker je bil oče v tujini, nato pa štiri leta s čebelico. No, na koncu sva z Nino kupila diskusa.«



Vsi jadrate, kaj pa otroci?
»Po tekmah hodijo z nama. Starejša Ana (20) že malo manj, Rok (16) je rad na letališču, a ga za letenje ne navdušujem, ker me je strah, nimam dovolj zaupanja. Za letenje se mora vsak odločiti sam. Lan (7) pa je povsem drugačen, verjetno bo kmalu v zraku. Najmlajša Eva pa ima šele štiri leta.«