aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Pozdrav od Holgerja v Lesce
(OPENSOARING, 20. junija 2015, pripravil Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Nedavno se je na e-naslovu Opensoaring oglasil Holger Weizel, odličen nemški jadralec, ne sicer s svojim zapisom o letenju z izhodiščne točke v Lescah, ki ga ima dogovorjenega za Aerokourier, pač pa ga je zanimalo, kje sem letos kasko zavaroval jadralno letalo. Svetoval mi je, da ga skušam zavarovati pri Braasch (glej reklamo na OLC) in mi sporočil, da Hartmut Fiedler zavaruje letalo zelo ugodno. Žal sem letos to možnost zamudil, zagotovo pa se bom pri Fiedlerju kmalu oglasil in se dogovoril za prihodnjo sezono.

Holger Weizel nadaljuje z dolgimi jadralskimi izleti, ki jih, žal, ne objavlja na OLC. Zadnjega je potegnil iz Hamburga do reke Rhein in nazaj, a ni dodal kilometrov. Očitno mu več pomeni doživetje kot kilometri in točkovanje na OLC. Zato pa je iz razdobja, ko je jadral z izhodišča v Sloveniji (19. maj), poslal zanimivo fotografijo pod katero je pripisal: »Med Wurzenpassom in Faakerseejem, FL 95 max, v jugozahodnem vetru. Nad kumulusom je viden lečasti oblak, sam sem se povzpel pod naslednjim lentijem. «

Holger je dojel vlogo Opensoaringa. Hvala. Upam, da bo vzpodbudil še kakšnega jadralca v Sloveniji.

na vrh strani

Preden si boste vzeli čas, da bi prebrali sestavek o Holgerju, odprite povezavo aufwind-luftbilder.photoshelter in si v miru oglejte niz izvrstnih posnetkov iz jadralnega letala iz rok Holgerja Weitzela. Prav zdaj preživlja jadralni dopust s svojim majhnim avtodomom in jadralnim letalom ASH 26, spremlja ga žena. Kratek pogovor s Holgerjem mi ne dovoljuje, da bi o njem na dolgo in široko pripovedoval, a za trenutek se mi je zazdelo, da sem naletel na človeka, ki se v življenju ni pustil ukalupiti več kot toliko, da je lahko sledil svojim notranjim ciljem. Nekajkrat, in v različnih povezavah, je povedal, da je zadovoljen, če lahko kakšno akcijo, denimo, v poslu ali pa pri jadranju, izpelje na robu mogočega, tako rekoč na rezilu noža, ki mu zaradi občutka avanture dajejo notranje zadoščenje.

Morda se je tega naučil, ko je še kot mlad jadralec z letalom brez pomožnega motorja, še v časih berlinskega zidu, sledil kolegom in marsikdaj jadral nad strogo prepovedanim območjem Nemške demokratične republike. Pri oseminpetdesetih letih ima za seboj sodelovanje v državni reprezentanci ZRN v standardnem razredu, vsaj že petnajst letov prek tisoč kilometrov in svoj rekordni let dolg 1280 km po pravilu treh točk. Njegov najhitrejši tisočak v Novi Mehiki je trajal samo 7 uri in 50 minut. Jadral je že v Južni Afriki, v ZDA, v Španiji in Portugalski, tudi v Sloveniji … In kar je zanj pri letenju bilo vselej zanimivo - spoznanje, da so si jadralci po vsem svetu podobni v svojem miselnem svetu, v katerem je v ospredju jadralno letenje in da zlahka najdejo stične točke.

»Za jadralne pilote ni državnih meja, naše meje so začrtane z mejami zračnih mas,« je omenil med pogovorom in dodal: »V jadralnem letenju ne potrebujemo nič več novega, ne boljših letal ali inštrumentov, pač pa Evropski aeroklub, ki se bo v evropskem parlamentu boril za naše pravice, kajti to, kar se dogaja danes, ko se nezadržno, po vseh deželah širijo omejitve v zračnem prometu, in povsem brez potrebe, je nevzdržno. Jadralci bi tako ustanovo morali podpreti s svojim članstvom in članarino,« je dejal in med vrsticami povedal, da nas je jadralcev toliko, da bi lahko kaj dosegli. Ste kdaj pomislili, da mnogi jadralci sploh ne dajejo svojih letov na OLC. Vedo, da je OLC v tesni povezavi z organizacijami, ki nas nadzorujejo in omejujejo. Če obesim kakšen let na OLC, uporabim psevdonim.«

Holgerjevo razmišljanje je za Slovenijo nekaj novega, saj je v Slovenskem značaju cesarska vdanost. Jadralec, ki ga je v Aeroklubu Hamburger, kot 16-letnika učil leteti oče »leškega« Wernerja Jansena in ima za seboj 6000 ur jadralnega letenja, ve o čem govori, predvsem pa si to upa povedati na glas, čeravno je to področje precej spolzko. Jadralno letenje je njegov priljubljen svet in tudi fotografija in letalski potopisi. Ko je pred dnevi pihal zahodni do severozahodni veter, je letel iz Lesc do Slovenj Gradca, nazaj pa po severnih pobočjih Kamniških Alp. Mimogrede je na poti do Lesc ujel valove in se visoko sprehodil do doma, medtem, ko je nekaj slovenskih jadralcev raje ostalo v zavetju varnega. »Z veliko težavo sem našel dviganja. Letenje v hribih je precej bolj zapleteno kot v ravnini,« zatrjuje Holger, čigar leta ne boste našli na OLC.



»Sem jadralec ravnine in kumulusov. Vselej, ko sem v hribih, z letalom, avtomobilom ali peš, so v ospredju oblaki. Jadram pretežno v ravnini, to pa pomeni, da opazujem samo oblake. Ko zamenjam ravnino s hribi imam težave. V hribih je treba opazovati pobočja in veter. Pogosto ne razumem mehanizmov nastanka oblakov ali valov, lahko sem samo zadovoljen, da sem ujel termično dviganje ali valove. V Sloveniji sem opravil šele nekaj jadranj, prvega na zahod in drugega do Slovenj Gradca in nazaj. Menim, da je letenje po hribih iz Slovenije na vzhod ali pa zahod precej bolj preprosto kot, denimo, v južni Franciji. Tam je jadralec bolj ali manj venomer pod grebenom, v Sloveniji pa je vselej nad grebeni. Tukaj je jadralcem na voljo precej letališč in če je potrebno, se odpelje v ravnino.«

Werner Jansen zagotavlja, da si poznavalec za letenje po konvergenci?
»Letenje pod konvergenčnimi oblačnimi cestami je zanimivo. Pred leti smo z jadralnimi leteli brez pomožnih motorjev leteli od Hamburga do Poljske in nazaj, približno 700 km, brez vrtenja. Bilo je septembra.«

Lahko še kaj poveš o konvergenci?
»Prvi dan sem opazoval konvergenčno linijo iz Lesc na jug, a je bilo nekoliko preveč vlažno. Ja, konvergence omogočajo, da se let odvija hitreje. Če želi jadralec opraviti let dolg 1000 km, mora biti hiter, brez tega skorajda ne gre. Če veš, da imaš 10 ur časa, je jasno, kakšna mora biti povprečna hitrost. Vsi moji leti prek 1000 km so povezani s konvergenco. Leteti je treba kolikor je mogoče naravnost. Če krožiš, letiš polovico časa nazaj. Letenje postaja zanimivo, ko si zadaš nalogo pri kateri je treba leteti dlje in hitreje, da skušaš najti najbolj ugodno pot. Na severu Nemčije se pogosto poslužujemo konvergence. Tudi v Španiji je bila v ospredju konvergenca, letel sem v Valenciji in na letališču v Fuentemilanosu. No, ni dovolj, da opazuješ oblake, treba je razmišljati, zakaj so oblaki nastali prav tam, kjer so, zakaj, denimo, nastaja konvergenca. V naših krajih in to velja tudi za Španijo, nastaja konvergenca takrat, ko pihajo prevladujoči vetrovi vzporedno z morsko obalo.
Pogosto sem se pogovarjal z jadralci, zakaj nastaja konvergenca prav ob obali. Nihče mi ni razumljivo pojasnil. Večini je bilo dovolj, da so leteli. Nekako sem sam prišel do tega, da mora veter pihati vzporedno z obalo. Oblaki nastajajo na stičišču med toplim zrakom s celine in mrzlim z morja. Če piha samo z morja (sea breez), ni možnosti za letenje. Zanimivo je že opazovanje, kje bo nastala konvergenca.«

Grosse je tako že davno letel prek 1000 km od Lübeca do Biarritza v Španiji?
»H.W. Grosse je tisti znameniti let opravil leta 1972. Tudi član našega kluba je naredil svetovni rekord z jadralnim letalom standardnega razreda v isti smeri, letel je od Hamburga do Angerja v Franciji. Grossejev rekord je bil odmeven, o njem so pisali časopisi in revije. Let je potekaj po severovzhodnem vetru. Problem dolgih letov, kot je bil od Lübeca do Biarritza, je ujeti na vsej poti podobno zračno maso s podobnimi lastnostmi. Takšen dan je v Evropi težko ujeti, saj zračne mase niso dovolj velike. Jadralci, ki kaj takega poizkušajo, navadno naletijo na precej spremenljivo vreme, od sonca do dežja. V ZDA so možnosti za takšne lete veliko boljše.«



Omenjaš ZDA
»Jadralno letenje v ZDA je nekaj posebnega, saj je možno jadranje skoraj prek vsega leta. Tam sem (2005) tudi kupil ASH 26. Jadralci v ZDA lahko sledijo vremenu, tako da mu sledijo, denimo, od Kanade in Pensilvanije, Utaha do Nove Mehike, kjer sem tudi že opravil 1000 km dolgo jadranje. V Namibiji in Južni Afriki je obdobje ugodnega vremena precej kratko. Sam sem si z ASH 26 privoščil jadralno potovanje prek delčka ZDA, spremljal me je avto, jaz pa sem ves dan preživel v zraku in potoval. Bila je zanimiva izkušnja, ponovil jo bom leta 2017. Znova bom obiskal nekaj starih in tudi nekaj novih jadralnih prizorišč.«



Bil si član državne reprezentance v standardnem razredu?
»Tekmovalno obdobje je za menoj. Zelo so mi bila všeč mednarodna tekmovanja, ker smo se spoznavali tekmovalci iz mnogih držav in se pogovarjali o jadralnem letenju. Vselej me je zanimalo, kako je jadralno letenje urejeno v drugih državah. A zmeraj bolj se mi je zdelo, da je tekmovanje v jadralnem pogledu tudi zapravljanje časa. Pred odhodom na nalogo je neskončno dolgo čakanje na štart. Poleg tega tudi ne vidim pravega smisla v tem, da bom od jadralnega kolega hitrejši za nekaj minut. Tudi gneča pred štartom mi nikoli ni bila posebno všeč.«



Kako vidiš prihodnost jadralnega letenja?
»Zdi se mi, da v prihodnosti ne bo več toliko možnosti za jadralno letenje, kot jo je bilo v preteklosti in jo je še danes, saj politika ni na naši strani. Vse postaja bolj in bolj zapleteno, licence, registracije, zdravstvene zahteve itd. Vidim, da imate v Lescah nekaj slovenskih letal z nemško registracijo, in to najbrž pomeni, da se tudi pri vas stvari okoli vzdrževanja letal in registracije zapletajo. Upam, da mi bo za jadralno letenje ostalo še deset ali največ dvajset let in izrabil bi jih rad čim bolje. Vsi opažamo, da tudi mladi ljudje niso fascinirani z jadralnim letenjem, bolj jih zanima splet, računalniki in pametni telefoni.«

Fotografija je tvoj konjiček?
»Pred leti sem zmagal na natečaju jadralne revije. V svojem uradu sem pregledoval diase, imam jih približno 30.000 in ko sem iskal pravega, sem mnoge zmetal v smeti. Iskal sem samo vertikalne posnetke, saj horizontalni format za objavo v reviji ne pride v poštev. Vedel sem, da bodo drugi fotografi poslali posnetke jadralnih letal v zraku in v večernem soncu. Rekel sem si, da moram narediti nekaj drugega. Našel sem fotografijo poljskega jadralnega letala SZD 55, ki sem jo naredil pred petnajstimi leti. Bila je slika na kateri je bilo krilo prekrito z vodnimi kapljicami. Pri tej fotografiji sem se osredotočil na kapljice, površina krila je bila videti kot koža. Iz diasa sem naredil digitalni posnetek in ga poslal. Za nagrado sem dobil navigacijski inštrument ZEUS LX navigation, in sem seveda začel z njim leteti. Inštrument je lepo deloval, na moje presenečenje je bil v tem kompletu električni variometer, najboljši, kar sem jih do takrat uporabljal. Presenetilo me je, da je bil inštrument opremljen s programsko opremo z oznako 1.0. Torej sem dobil v roke izdelek, ki je šele prišel na tržišče. Vzpostavil sem stike z Andrejem Vrečerjem. Zdelo se mi je, da je bil z menoj zadovoljen, tudi zato, ker je z mojim navdušenjem dobil testnega pilota za inštrument.
Sicer pa pišem in fotografiram za revijo Aerokurier. Tudi za svoje zdajšnje letenje v Sloveniji sem dogovorjen, da nekaj napišem. Ob pisnih prispevkih je treba zmeraj priložiti dobre fotografije.«



V letalu imaš tudi Oudija.
»Kadar letim na bolj neznanih področjih, imam poleg še Oudija, kot podpora glavnemu navigacijskem inštrumentu, predvsem za varnost, če bi glavni inštrument odpovedal. V letalu imam sicer zemljevid, a danes jih skorajda nihče ne uporablja. Oudija sem uporabljal tudi v ZDA, v Španiji, z njim letim tudi drugje v Evropi. Poleg tega, da je zelo dober in pripomore k varnemu letenju, sem vesel, da lahko vsak trenutek pokličem Andreja Kolarja, če rabim kakšno pojasnilo pri uporabi.«



Torej si zadovoljen s slovenskimi inštrumenti za navigacijo?
»Seveda, zelo. Ne znam pa si razložiti, kako to, da ste v Sloveniji razvili toliko dobrih navigacijskih inštrumentov?«

Pretirane omejitve v zračnem prostoru te torej zelo motijo?
»Seveda. Ko sem še pred leti letel na Švedskem, je bilo vse zelo preprosto, danes pa so vse tako zakomplicirali. Tudi v Belgiji in Nizozemski. Ko se je NDR priključila Nemčiji, je bil sprva njihov zračni prostor prav raj za jadralno letenje, danes pa tega ni več. Če pogledamo realno letališča tega neizmerno velikega prostora, ki so si ga prisvojila, sploh ne potrebujejo. Tudi vojaško letalstvo ga ne potrebuje. Prišlo je do okupacije neba – kar tako, brez smisla, za nikakršno dobro. Ko letimo jadralci, nas državne meje ne zanimajo. Naše meje postavljajo zračne mase. Nemški jadralci smo nekoč zavestno leteli nad prepovedanim ozemljem NDR, zaradi dobrega vremena in tudi zato, ker je bilo vznemirljivo. Tako, kot ste tudi slovenski jadralci leteli v Avstrijo, Italijo, Nemčijo in Švico že v Jugoslaviji. Tudi ameriški jadralci imajo več svobode kot v jadralci v Evropi. Zato trdim, da bi morali evropski jadralci ustanoviti Evropski aeroklub, postaviti v njegovo vodstvo nekaj ljudi, jadralci bi se morali včlaniti in plačati članarino, oni pa bi morali zastopati naše interese. Boriti bi se morali za zračni prostor za jadralce. Res, to nam veliko bolj manjka, kot pa nova letala in novi inštrumenti. Jadralci potrebujemo nov zračni prostor.«

Kako se počutiš v Sloveniji?
»V Slovenj Gradcu sem pred leti tekmoval v klubskem razredu, a se spominjam samo tega, da smo imeli zelo slabo vreme. Sicer pa mi je v Lescah všeč, na razpolago imam asfaltno vzletno stezo, poleg letališča je kamp, poleg tega pa na letališču ni pretirane administracije, tako kot je marsikje po drugih letališčih. Jadralci tega ne potrebujemo. Zdaj si ogledujem Slovenijo tudi z avtom.«