aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Luka Šalehar
FAI 700 km
(OPENSOARING, 29. decembra 2010, Niko Slana)

27. junija je med slovenskimi jadralci udaril komet, ki je dodobra načel miselno zgradbo jadralskega športa v Sloveniji. 24-letnik, ki ga je komaj kdo poznal, je z discusom 2/18 opravil FAI trikotnik 700 km, s povprečno hitrostjo 80,61 km/h. In nenadoma so začeli jadralci brskati po spominu in se praskati za ušesi: »Ja, saj res, Luke se spomnim …« Bil je na mladinskem DP leta 2006, bil je pomočnik temu in onemu, jadral je s tem in onim. Ampak, od kje mu nenadoma FAI 700 km? Kje sploh leti? Eni so zatrjevali, da je Ajdovec, od nikogar nisem slišal, da je Ljubljančan izpod Šmarne gore.

Veselje – tudi prek OLC
Tistega dne, ko je odletel v orbito, je ob svoj let na OLC zapisal še kratko sporočilo: »Habe mich nach 7h Flug wieder ausgegraben. Geil, geil, geil! Benny, Yann es hat viel Spaß gemacht mit euch zu fliegen! Aleš Maraž, če bereš tole, kot veš si mi obljubil, da mi posodiš nimbusa, če preletim FAI 450 km, a za FAI 700 km pa ga dobim za ves teden?« Kdo ve, kaj mu je odpisal Aleš, kako je oblikoval svojo čestitko mlademu jadralcu?

Z Lukom smo se domenili za pogovor 28. decembra: »V Slovenijo pridem bolj poredko, morda enkrat na tri mesece. Prijatelji me takrat veliko kličejo,« je dejal ko mu je zapel telefon z melodijo variometra, ki pilotu kaže dviganje 5 m/s, »ne morem reči, da mi je to odveč. Druženja s prijatelji so mi všeč.«

Kako Luka razmišlja? Pozabil sem ga vprašati, če je v sorodu z radijskim novinarjem in ustvarjalcem Miho Šaleharjem, voditeljem torkovega večernega Toplovoda, in izzivalcem mislečih, za katerim ti je vselej žal, ko njegovi oddaji poteče čas. Luka mu je podoben. Svoja stališča razloži zelo natančno, a vendar ne poudarja, da ima prav. Zdaj, ko je stopil na nemški jadralni oder, ko se čuti bolj doma v Nemčiji kot v Sloveniji, sproščeno razmišlja o vsem. Mimogrede je pohvalil LX navigacijske inštrumente in stisnil pest, da bi znamka še dolgo ostala na jadralskem nebu. Morda bi o njem lahko kaj povedali grafologi. Na hrbtno stran računa za kavo mi zapisal imena in priimke jadralcev s katerimi ima opravka v Nemčiji. Njegov rokopis izraža jasnost, vsaka črka ima svoje mesto, med imeni in priimki je velik prazen prostor. Zdi se, da ritem v njegovi pisavi odraža v njem tudi umetnika.

V njegovemu letalskemu življenjepisu je pomembna njegova modelarska žilica. Pri trinajstih letih si je zaželel pravega letenja. Nekje je slišal, da na fakulteti za strojništvo izobražujejo pilote, stopil je tja in vprašal, če bi se lahko pri njih vpisal v tečaj letenja. »Režali so se in mi povedali, da sem premlad, predvsem pa, da jadralno letenje ni nobeno letenje. Imel sem občutek, da ga postavljajo ob bok modelarstvu. Nekako zviška so mi dejali, da se s tem ne ukvarjajo. Povedal sem jim, da je moja starost kar pravšnja za začetek učenja,« in je zapustil ustanovo, ki sodeluje pri izobraževanju »pravih« pilotov. »Za letenje me je navdušil oče, ki me je nekoč vprašal, če bi želel v resnici leteti. Njegov predlog me je navdušil in oče je začeli iskati možnosti za moj jadralni tečaj. S pomočjo Saša Boha, očetovega znanca in učitelja jadralnega letenja, sem se pridružil jadralcem v Ajdovščini. Pri štirinajstih sem z učiteljem že sedel v jadralno letalo, izpit pa sem naredil pri šestnajstih letih.«

Šest klubov na majhnem letališču
Pogovor sva začela o Lescah, saj ga je zanimalo, kaj se tam dogaja. Ob razlagi, da je zdaj občina Radovljica opremljena z jadralnimi letali, je Luka dodal svoji nemško izkušnjo: »Dogajanja ne razumem, ker nihče ne profitira od trenutnega položaja. Leščani ne letijo in klub razpada, javni zavod pa, ko bo prodal vsa letala, ne bo imel več česar prodati. Prej ali slej ne bo ničesar več od (nekoč) najboljšega slovenskega kluba. Še posebno težko je to razumeti, ko se človek navadi na razmere, ki vladajo na letališču, kjer trenutno domujem. Kljub temu da imamo šest klubov in nešteto mnenj, in poleg tega, da nam je okolica nenaklonjena - vaščani se namreč pritožujejo nad hrupom jadralnih letal (tudi v Nemčiji se dogajajo absurdne stvari), nam je vsem ki tam letimo, skupna želja, da ohranjamo in razvijamo jadralno letenje in po mojih dosedanjih izkušnjah je ta globoka vizija zmagala nad trmastim vztrajanjem na frontni liniji. V Segelfluggruppe Isartal so ljudje temu še posebno globoko predani in s tem v mislih, so ustvarili dobro atmosfero z jasnimi cilji, tesnimi prijateljstvi in pozitivnim odnosom. Mladi odrastejo brez grenkega priokusa in klubu vračajo v takšni ali drugačni obliki (npr. z osebnim angažmajem, časom, poučevanjem, finančno ipd.) - do te mere, da situiran posameznik kupi šolsko letalo z namenom, da se zgodba nadaljuje. Mogoče bi bilo dobro omeniti, da so v našem klubu dobrodošle družine z otroci. Piloti pripeljejo ženo in otroke s seboj na letališče, otroci imajo peskovnik in gugalnico, kolesa in žoge. Zjutraj, pred letenjem, skupaj zajtrkujemo in v obdobjih, ko se ne leti, počnemo še veliko drugih skupnih zadev (vsaj enkrat na mesec), trenutno pa je glavna pobudnica tega žena enega od pilotov.«

Luka, ki je bil na tekmovanjih pogosto pomočnik Alešu Šustru, se je učil jadralnega letenja v Ajdovščini, svoja gimnazijska leta pa je preživel na Gimnaziji Ljubljana Šiška, ne sicer v znamenitih športnih oddelkih, a je kljub vsemu imel status športnika, tako da si je lahko pogosto privoščil »špricanje« pouka, pobeg na letališče in jadranje. Najbrž je bil Luka prvi in edini dijak, ki je dobil status športnika z jadralnim letenjem. »V srednji šoli so na moj šport gledali zviška, a me to ni motilo, zame je bilo pomembno, da sem s tem dobil več možnosti za letenje. Nisem jim razlagal, da je jadralno letenje nekaj takega kot šah v zraku, ampak veliko bolj naporno,« se spominja.

A kljub tej možnosti se je njegov letalski napredek kmalu zaustavil ali povedano drugače, napredoval je počasneje, kot si je želel. »Pogrešal sem ljudi, ki bi me potegnili naprej. Vse daljše lete iz Ajdovščine sem opravil v družbi. Z Andrejem Fiorellijem sva nekoč jadrala v Ziljsko dolino, 360 km po OLC, in to je bil moj najdaljši letu v ajdovskem obdobju. Sledila je še moja udeležba na mladinskem državnem prvenstvu v Ajdovščini, a s kakšnim prebojem se ne morem pohvaliti, čeprav sem bil takrat najbolj vpet v letenje. Proti koncu gimnazije sem se moral za nekaj časa odpovedat letenju, začel sem se pripravljati za študij v Nemčiji.«

Študiraš letalsko tehnologijo v Muenchnu, opravil si že sedmi semester. Kdaj pa si se pa uspel tako dobro naučiti nemško?
»Učiti sem se jo začel v srednji šoli, starši pa so me dvakrat med poletnimi počitnicami poslali v Nemčijo, da bi se bolje naučil jezika. Študiram aeronavtiko in vesoljsko tehnologijo. To je v bistvu strojništvo specializirano za letalstvo. V Sloveniji me pogosto sprašujejo, če bom po študiju pilot, in se čudijo, ko jim povem, da bom delal letala, če bom imel možnost. Eden od pogojev za vpis na fakulteto je bila tudi temeljna praksa, ki sem jo moral opraviti pred začetkom študija. Njen cilj je bil seznanjenje s praktičnimi prijemi v delavnici, od dela z orodji, zvedel sem, kako se ravna z vijaki, naučil sem se varjenja, pa čiščenja orodij itd. Šest tednov sem delal pri Boscarollu.«

Čakajo te še trije semestri. Kaj boš počel po študiju?
»V Nemčijo sem odšel z določenim ciljem. Moja želja je bila načrtovanje letalskih motorjev. Trenutno plavam v povsem drugi sferi, ukvarjam se s konceptnim razvojem letal. To pomeni, da se ukvarjam s prvo podobo nekega letala, še preden se začne resno načrtovanje. Včasih lahko vidiš takšno domišljijsko letalo v kakšnih revijah, z različnimi prerezi itd. Ukvarjam se še s strukturno dinamiko in gradivi za letalo.

Pišem semestersko nalogo o aeroelastiki, ki je specializirana veja strukturne dinamike. Aeroelastika je veda, ki se ukvarja z interakcijo zraka in strukture, ki se v tem mediju giblje. Najbolj znan fenomen med jadralci pa je flutter. V moji semestrski nalogi se ukvarjam z razporeditvijo nosilnih elementov v krilu z namenom optimizacije krila glede na aeroelastične lastnosti, ki so odgovorne od tega, da letalo ne pade v flutter, do zmanjšanja aerodinamičnih izgub.

Te po tehnološki plati zanimajo tudi jadralna letala?
»Seveda. Nekaj časa sem bil zelo dejaven v skupini Akaflieg v Muenchnu. Še zmeraj sem poleg. Delavnico imamo na fakulteti. Zdaj fantje gradijo že 31. prototip, pred Božičem smo dali skupaj prva krila, ki jih bodo zlomili. To letalo je v bistvu ASW 27, ki ima nekoliko drugače postavljena krila. So dvignjena nad trup, to pa zato, da bi se izognili popolnemu izpadu vzgona med trupom in krilom. Pri tem letalu bo na mestu, kjer se krilo pripenja na trup, vendarle ostalo še nekaj vzgona, saj se s tem izognemo interferenčnemu uporu. Tako naj bi letalo, v primerjavi z ASW 27, pridobilo na finesi približno dve do tri točke.«

In kako si prišel do Koenigsdorfa?
»Tja sem prišel prek Akaflieg-a (http://www.akaflieg.vo.tu-muenchen.de/. Na tem letališču deluje šest klubov in eden od teh je tudi Akaflieg. Navzven nastopamo kot enoten klub Segelflug Centrum Koenigsdorf. Prvo leto študija nisem letel, drugo leto sem letel pri Akaflieg. Užival sem, zdelo se mi je, da sem v jadralskih nebesih. Ampak, vedeti je treba, da je Akaflieg bolj usmerjen v gradnjo letal in manj na letenje. Kmalu sem spoznal, da me letenje bolj zanima kot pa gradnja. Navdušilo me je ozračje na tem našem majhnem letališču, užival sem, ker sem lahko bil blizu najboljših jadralcev. Ker sem imel pri študiju naporno prvo leto, mi pri sodelovanju z Akaflieg ni uspelo zbrati dovolj ur, da bi si z delom zagotovil letenje. Moral bi opraviti 300 ur, ampak navadno se število ur samodejno poveča na 500 ali še več, ker te delo pač potegne. Zaprt krog ljudi, ki zanje ne obstaja nič drugega, kot Akaflieg, zame ni bil sprejemljiv. Preselil sem se v drugi klub – Segelfluggrupen Isartal. S fanti iz Akaflieg še zmeraj sodelujem in smo ostali prijatelji. Šele v novem klubu se je zame začelo resno letenje.«

Slovenske jadralca bi  najbrž zanimalo, kako si se seznanil z dolino Engadin, ki pelje v Švico?
»Na začetku sem imel zelo omejen izkušnje. Že v prvem klubu sem začel počasi tipati proti hribom, pogosto sem letel v dvosedu, nekaj manj pa z enosedom, ampak vse zelo previdno. Prvo leto do Engadina še nisem prišel. V Sloveniji so mi vcepili veliko strahospoštovanje do Alp in do zunajletaliških pristankov, pa do letenja v zavetrju. Imel sem veliko strahov in tudi v Akaflieg, kjer sem začel, ni bilo nikogar, ki bi me jadralsko spodbudil. Začetek sezone 2010 pa je bil povsem drugačen. V mojem novem klubu letijo Mathias Schunk, Hans Ludwig Toautenberg, Thomas Wolf in drugi izkušeni jadralci. To so ljudje, ki so mi začeli odpirati obzorja, z njimi sem se začel pogovarjat, kako in kaj, nekajkrat so me vzeli s seboj. Največ pa mi je pomagal šele 19-letni Benjamin Bachmeier, mladenič, o katerem bomo še veliko slišali. Z Benjaminom sva skoraj vso sezono letela teamsko. Skupaj sva začela z leti v ravnini, nato pa sva se skupaj lotila Alp, končni dosežek pa je bil najin let v trikotniku FAI 700 km.

Kakšne so možnosti za zunajletališki pristanek v smeri proti Engadinu?
»Od Koenigsdorfa do Samedana, po dolini reke Inn navzgor, imaš na skoraj vsakih dvajset kilometrov možnost za pristanek. V tem pogledu ta del ni tako kritičen. Nekatera polja so sicer slaba, ampak so za preživet. Na pamet vem za vse možnosti. A najprej sem moral v svojem razmišljanju dojeti, da če je dan, v katerem termika deluje, bo delovala tudi naprej. Treba je dobiti zaupanja v vremensko fiziko. Zdaj si upam v hribih leteti tudi v »plavem«, kar je bilo prej »no go«. Napredovanje je bilo povezano s tem, da sem podrl ta zid v svoji glavi. V »plavem« ne tvegaš nič več, ker termika funkcionira v »plavem« prav tako kot takrat, ko so na nebu kumulusi. Vreme se odigra podobno, samo da tega ne vidimo.

Je pa tudi res, da so pomembne izkušnje. Stvari, ki so mi jih fantje povedali, so se nabirale v pozitivno izkušnjo. Po vsakem letu vsakogar od nas sedemo vsi skupaj za računalnik. Po pristanku, še preden letalo očistimo, pošljemo svoj let na OLC, in ko letala pospravimo, se dobimo okoli našega računalnika in si ogledamo prav vsak let. Tako se naučimo največ, bistvo pa je, da imaš takrat ob računalniku nekoga, ki ga lahko vprašaš, kako kaj deluje. Tudi če tega ne bo vedel, ti bo skušal razložiti, kako si sam predstavlja problem. Tako dobiš predstavo, ki drži vsaj približno.«

V Sloveniji to ni v navadi …  
»Nikogar nočem užaliti, ampak, denimo, našega upravnika v Ajdovščini, ki ga zelo cenim, zelo skrbi varnost. To je po eni strani razumljivo, ampak jadralci si zato ne upajo več raziskovati svojih meja. Jadralec se uči tam, kjer mu ni več prijetno. Če si vselej v lagodnem območju letališča, če imaš  vselej dolet, se ne moreš naučiti ničesar . Idealno je, da se podajaš do te meje, ampak da nisi psihološko preobremenjen, a da adrenalin še zmeraj deluje. Tudi mene so letos porinili v ta položaj nelagodja. Dejali so mi: Luka, saj znaš, gremo. In smo se odpeljali. In to je bilo tisto, ker mi je malo podrlo v glavi ustaljene predstave.«

Praviš, da tekmujete tako rekoč vso sezono …
»Bundesliga je tekmovanje klubov, in letos je v njej zmagal naš klub. Vsak vikend iz dosežkov na OLC računalniško izberejo po tri najboljše izide vsakega kluba v vikendu, in tako člani za klub zbirajo točke devetnajst vikendov, kolikor traja sezona. Meni je uspelo, da sem s svojimi leti trikrat prispeval točke, v dveh letih sem bil najhitrejši v Nemčiji. Ne upoštevajo celotne lete, pač pa v vsakem letu le najboljšo hitrost v dveh urah in pol leta.

Kako je v Nemčiji s spodbujanjem jadralnega letenja  
»Pomemben je OLC in njegov »junior challenge«, kjer zmagovalcu za eno sezono zagotovijo discusa 2c. Druga možnost za mlade jadralce je v nemški vojski, ki podpira športnike. Športni vojaki so tudi jadralci. Letala ti sicer ne dajo, imaš pa vse leto na voljo za letenje. Zanimivo je, da starejši piloti tem »vojakom« pogosto posojajo svoja letala. Dobro je organizirana tudi reprezentanca, ki ima na voljo trenerje in letala. No, dobijo jih le najboljši, saj letal ni nikoli dovolj.
V Nemčiji je veliko ljudi, ki si lahko privoščijo jadralna letala, veliko pa je tudi takih, ki donirajo aeroklubom s svojim časom in denarjem. Zanimivo je tudi, da se v klubih zavestno spodbujajo prijateljsko ozračje med članstvom. Vsi stremijo k temu, da bi napredoval celoten klub, zavedajo se, da posamezniki ne morejo narediti veliko. V našem klubu imamo mladinsko sekcijo. Fant, ki je star 19 let, se ukvarja z otroki. Mladina se ukvarja z mladino, ne starejši. In s temi otroki, ki se kot modelarji držijo kluba, se ukvarjamo, vozimo jih z letali itd.«

Kaj delaš v klubu pozimi?
»Skrbim za dva duo discusa. Poskrbel sem za prezimovanje. V ekipi sem imel tudi nekaj starejših pilotov. Brez prigovarjanja so naredili, tako kot se mi je zdelo prav. Nihče se ni postavil na stališče, da je starejši od mene in da zato ne bo sodeloval …«      

  Kakšni so tvoji cilji za leto 2011?
 »Če poznaš teorijo, kako se človek uči, bo moj odgovor razumljiv. Najprej si precej časa na neki ravni, nato pa se nenadoma povzpneš na višjo raven. No, sam sem šele preskočil na višjo raven. Načrti so veliki, junija je dan dolg, in če rečem, da znam zdaj leteti hitreje kot sem zmogel še nedavno, želim razširiti svoj trikotnik na 800 km. Ne vem, če mi bo to uspelo. V minuli sezoni je šlo vse zelo hitro, in po oni teoriji si ne upam zastavljati velikih ciljev, da ne bi razočaral samega sebe. Če bom ponovil sezono sezone 2010, bom tudi zadovoljen. Naletel sem sto ur in opravil nekaj zanimivih letov. Letos se nameravam udeležiti mladinskega prvenstva Bavarske v standardnem razredu, z bavarsko mladinsko reprezentanco se bomo aprila udeležil treninga. Splošni cilj pa so seveda čim večji trikotniki. Letos sem res naredil velik preskok, od trikotnika 400 km do trikotnika 700. Zdaj bi rad to luknjo med 400 in 700 km izpolnil, da bi začutil, da sem si velik trikotnik zaslužil. V kakšnih treh letih bi se rad preizkusil v trikotniku 1000 km, rad bi se naučil leteti na valovih. Letos sem imel dve priložnosti, ampak se nisem dovolj pripravil.«