aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Željko Roškar
(OPENSOARING, 17. novembra 2010, Niko Slana)

Željko ima za seboj približno 1800 ur jadralnega letenja in 80.000 preletenih kilometrov. Preizkusil je že vse zvrsti letenja, vojaško, prometno, zagotovo pa najbolj uživa v jadralnemu letalu. Je Mariborčan, živi v Celju, ima dva naraščajnika, hči Ema je stara šest let, sin Urh dve leti in pol. 

Na Flatlandu 2010 sem imel priložnost, da sem nekajkrat letel v skupini z Željkom, on v duo discusu (DD) z Bezjakom. Večkrat sem pomislil, da ima njegov mlajši kolega lepo priložnost, da se uči tekmovalnega letenja iz prve roke. Željkovo letenje je bilo stanovitno, brez motoviljenja in strogo usmerjeno k cilju. Tudi podatki, ki jih je dajal kolegom med letom, so bili racionalni in spodbudni, prežeti z optimizmom. Pogosto je z DD prehitel vse slovenske kolege, na tleh ni dramatiziral trenutkov v zraku. Letel je svojo pot, kot bi poklicni pokeraš igral z dobrimi kartami, tudi takrat, ko je bilo vreme bolj čudno in ni vedel, kakšne karte drži v rokah. Tekmovalna disciplina je zanj pač naloga, ki jo je treba opraviti čim hitreje. Po pristanku ni razkladal, da bi na kakšni točki morda podvomil vase in v fineso svojega letala. Spominjam se nekega leta med redkimi znamenji termike, ko so pozne popoldanske ure že kazale zobe in ko je Kanadčan, ki je parkiral poleg mene, že zdavnaj obupal in se obrnil proti domu. Željko je v tistih endemičnih dviganjih, z blagimi girlandami, pobiral šibka dviganja in še preden sem se dobro zavedal, je bil že kakšnih sto metrov višje …

Ko skušam določiti Željkov položaj v slovenskem jadralnem letenju, se mi zdi, kot da je, sicer prometni pilot v AA in sedem let tudi pilot v Slovenski vojski, premazan z varovalno barvo, ki mu omogoča dokaj neopazno jadralsko življenje. V resnici pa je njegov športni jadralski utrip veliko bolj pester. Že zdaj ve, katerih tekmovanj se bo udeležil prihodnje leto, ve, katerih ciljev se bo lotil ko ne bo letel tekmovalno. »Vse, kar je manj kot 300 km, je aerodromsko jadranje,« je menil med pogovorom in če že ima priložnost, da lahko vzleti s svojim ventusom, se bo zagotovo lotil jadralske naloge, s katero bo pogledal vsaj do omenjenega robu.

Morda se bo kdo vprašal, kje in kako je izoblikoval to tankočutnost za pobiranje zadnjih termičnih dviganj. Najbrž tega nihče ne bi pripisal njegovemu prvemu učitelju letenja, morda to tudi ni kakšni vzročni povezavi, ampak Željka je učila leteti Irena Pivec, profesorica fizike na Srednji tehniški šoli v Mariboru. Kdo se lahko pohvali s podobnim?

»Ko sem dopoldne, pred njeno uro, skozi šolsko okno opazoval nebo in so se prikazali kumulusi, sem jo navadno kar zbrisal na letališče, Irena pa je vedela, koliko je ura. Ni ji ni bilo treba pojasnjevati, zakaj sem manjkal. Najbrž se kaj  takega več ne dogaja. Irena je kmalu prenehala leteti. V tej skupini svojih učencev je našla svojega moškega in njene jadralske kariere je bilo konec. In tudi tisti učenec, ki ga je naučila leteti, se je skupaj z njo poslovil od letenja. Nanjo imam lepe spomine.«

Začetniško jadralno letenje z Ireno Pivec

Ste imeli tudi v Mariboru veliko gnečo za letenje?
»Vrsta za letenje je bila tudi čez teden, da ne govorim ob sobotah in nedeljah. Tudi te zavzetosti mladih ne opazim več.«

Kako je z mladimi jadralci v Mariboru?
»Zdi se mi, da je mladih dovolj, žal pa se na neki točki njihov razvoj zaustavi. Sam sem začel tekmovalno leteti leta 1995 in od takrat pa do danes se je do tekmovanj prebilo zelo malo jadralcev. Za menoj je do tekmovalne stopnje napredoval, denimo, samo Šlaus. Do pred treh let ni bilo drugih tekmovalcev, v petnajstih letih sta iz mariborskega kluba prišla samo dva tekmovalca. V zadnjih treh letih se je to nekoliko spremenilo s Hriberškom, Grošljem, Hudernikom, Bezjakom. Upam, da bo šel razvoj v tej smeri in da bodo omenjeni jadralci še napredovali.«

Torej je LC Maribor v tekmovalnem pogledu raste.
»Peščica zanesenjakov ve, da je možno napredovati samo na tekmah, ampak tako razmišljanje je vseeno premalo razširjeno. Pomemben napredek je prinesla primerjava dosežkov na OLC. Ko je  včasih jadralec opravil 300 km dolgo jadranje,  je na svojem dvorišču nekaj pomenil. Zdaj je bolje, da prej pogleda, kaj je uspelo konkurentom. Spodbudno je razmišljanje, ki je prineslo spoznanje, da so se jadralski dnevi začeli daljšati. Včasih si moral biti za dolet v Maribor ob 18. uri na Raduhi, zdaj se je ta čas premaknil vsaj za pol ure ali še več. Preden sem začel leteti je bil upravnik Rudi Erjavec. Nisem ga poznal, ampak on je bil človek stare šole, zjutraj je bil obvezen zbor, veliko se je govorilo in motovililo okoli hangarja, ob dveh popoldne pa so ugotovili, da je za resno jadralno dejavnost že prepozno … Sledil je Edi Vrečko, ki je še rahlo vlekel na zavoro. Ko je v vlogo upravnika prevzel Muršec, pa se je položaj spremenil čez noč. Začel nas je poditi na jadranja. Kar ukazal je, da je cilj, denimo, v Lescah. Takrat se mi je odprlo. Pred tem smo leteli do Čakovca in tam tudi pristali, da smo dobili potrdilo za srebrni C. Če je kdo dejal, da bo letel do Rogle, se mi je zdelo, da je Rogla nekje daleč, nedosegljiva. Nato smo začeli zelo redno leteti proti zahodu in ko sem bil enkrat v skalah nisem znal nehati. Potem smo nekaj časa leteli za naslednje cilje – trikotnike 300 in 500 km – in ko sem vse to izpolnil, je bila na vrsti tekma. Zdaj so padle vse meje, Leščani delajo trikotnike 750 km, pa 1000 km.«

Imaš tudi državni rekord v hitrosti v trikotniku 500 km.
»Ko sem začel gledati, kakšni so naši državni rekordi, sem videl, da niso nedosegljivi in da bi se dalo kakšnega tudi popraviti.  Ko sem kupil ventusa pa je kar steklo. Če s tem letalom že ne morem biti v tekmovalnem vrhu, pa sem si zato zadal za cilj, da popravim kakšen rekord. No, trikotnik 500 km so priznali, ampak bolj zanimiva je bila zgodba s trikotnikom 300 km, ki pa ni bil priznan. V letalu sem imel nov LX 7000 in nisem vedel, da je tam nekje tipka s katero je treba nalogo »deklarirati«. Zjutraj ob 5. uri sem bil še na simulatorju v Berlinu. Ko sem se vračal, sen videl, da je pravo vreme, ob 13. uri sem bil doma, nalogo sem imel že v računalniku in vzletel sem ob 14.30. Vedel sem, da bo vreme ugodno vsaj še za tri ure letenja, kot nalašč za 300 km, s hitrostjo prek 110 km/h. Na koncu z rekordom ni bilo nič, ampak čez nekaj dni je padel rekordni trikotnik 500 km, seveda na sever – od Belvija do Untertiliacha in Eigena.  Proti Mariboru so doleti iz Koralp veliko bolj prikladni.«

Prvi zunajletališki pristanek s cirrusom

Z upravniki imate zdaj v Mariboru srečo?
»Danilo Kovač je bil nekoč jadralec, zdaj pa spada bolj med UL pilote. Ne bi mogel dejati, da spodbuja tekmovalno letenje, vsaj zdaj. V Mariboru je še zmeraj nekoliko čudna miselnost, posebno pri starih članih, da klub od tekmovalcev nima nič. Povsem vseeno je, če neki Roškar zmaga ali pa pristane na 10. mestu. To v klubu nič ne pomeni. Zato klub ne dobi na svoj račun 1000 evrov. Ampak mi, ki tekmujemo, gledamo na to drugače. Menimo, da prihaja razvoj s tekmovalci. Če se redno tekmuje, so letala urejena in narobe. Če se ne tekmuje, so letala kaj hitro zanemarjena. Tudi zato jih čez zimo urejajo.«

Nov korak  ste naredili z duodiscusom (duo, DD), a ta je povezana s teboj?
»Duodiscus je bil moja želja, čeprav bi mi dober enosed bolj ustrezal. Ampak smo se odločili, da najprej kupimo dvoseda, takšnega zaresnega, izšolajmo jadralce, da bodo dosežki prišli sami od sebe. Sam sem bil samouk, da sem spoznal jadranje v gorah, sem rabil deset let,. Mladi bodo z DD zagotovo napredovali hitreje, še posebno, če bo v letalu nekdo, ki jim bo pokazal pasti alpskega letenja pri različnih vetrovih, v različnih vremenskih razmerah. Vsega tega jaz nisem imel, marsikdaj sem se moral pustiti naplahtati v kakšnem zavetrju ali kaj podobnega, dokler nisem spoznal, da zadeve delujejo drugače. Zdaj sem pogosto v precepu, svoje letalo imam v Celju, kjer živim, če bi šel v Maribor, bi lahko bil duo že oddan ... zato ga skušam izrabiti bolj za tekmovalno letenje in tam prenašati svoje znanje - če ga sploh imam kaj več kot drugi. Zanimanja za drugi sedež v DD na tekmovanjih je veliko. Sam si moram pripraviti letni načrt za jadralno letenje. A žal tudi na tekmovanja hodim s premalo vaje, tako da sem  navadno šele po dveh dnevih s tekmovalnimi občutki na svojem mestu, še posebno, ker leti duo tako rekoč sam. Predvsem ima v dviganjih dobre lastnosti tudi z dvema pilotoma, veliko boljše kot DG 505, ki smo ga leteli pred duom.«

Načrtuješ za sezono 2011 kakšne dolge lete?
»Načrti so, normalno, denimo, 1000 km na tri točke, po skalah s severnim vetrom in štartom zgodaj zjutraj na valovih. Žal je vse povezano s prostim časom, saj lahko letim samo takrat, ko imam prosto. Ko nisem v službi, grem na letališče in v jadralno letalo, vreme pa je, kakršno je.«

Raje iz Maribora ali iz Celja?
»Bolj priročno izhodišče je Celje, saj za pripravo porabim manj časa. Start pri severnem vetru bi bil v Mariboru lažji, ampak zdaj, ko imam na ventusu turbo, je vse lažje. Zakaj sem se odločil za turbo. Ko sem bil že v Adrii sem nekoč z DG 300 ob 18. uri, pristal v Dravogradu, ob 23. uri pa sem že moral biti v službi. Fantje iz Maribora so me rešili, saj so prišli po letalo, jaz pa sem se odpeljal v Celje, se preoblekel in podaljšal pot v službo. Ventusa sem kupil na Nizozemskem, bil je vsaj dvajset odstotkov cenejši od primerljivih letal s pomožnim motorjem. Z njim sem zadovoljen, čeprav v tekmovalnem pogledu ne spada v noben razred. Predvsem me zavira faktor. Bom videl, kaj se bo zdaj  pokazalo v 15-metrskem razredu. Zame je bistveno, da dosegam prave hitrosti, če sem slabši zaradi faktorja, pa me to niti ne moti. Ampak, zmeraj, ko kaj kupim, si rečem, da je to prehodno letalo, cilji so zmeraj višji – zmeraj boljša letala. Končni cilj je še zmeraj ventus 2cxT … Ampak tega bom najbrž kupil šele takrat, ko bo zunaj že ventus 4. Ampak, če pomislim, da je takšno letalo enkrat dražje, boljše pa je samo za deset odstotkov, računica izgubi smisel. Najbrž pa si bom za kakšno svetovno prvenstvo tako letalo sposodil. Rad bi videl, kam spadam v svetovnem merilu.«

Na DP 2009 – Željko Roškar

Tvoje tekmovalne želje za sezono 2011?
»Poigravam se z mislijo na EP, ki bo v Nitri, seveda z duom in upanjem, da ne bodo na štartu samo arcusi. Upam, da bo še zmeraj poleg nekaj DD-jev. Rad bi letel s konkurenčnim letalom, čeprav ne vem, koliko je naš duo še v koraku z novejšimi izpeljankami. Če moram dati za tekmo 1000 evrov kotizacije, je že dobro, da imam vsaj približno konkurenčno letalo, da si lahko privoščim primerjavo z najboljšimi. Če me že morajo zlomiti v duši, želim, da me takrat, ko bom v primerljivem letalu. Slab je občutek, da greš na veliko tekmo z najslabšim letalom, in je že vnaprej jasno, kako se bo vse končalo. Nekoč bi rad vsaj eno etapo letel s krilom ob krilu z najboljšimi, da bi videl, kje so razlike, da vidim, kaj delam slabo in kaj dela konkurent bolje. Se mi zdi, da je takšna tekma prav Pokal Pribina, kjer lahko s svojim ventusom sledim letalom standardnega razreda. Ampak, še lepše se je znajti v enakovredni konkurenci na 300 m, ko lahko jaz prižgem motor, konkurent pa ne in greva v šolskem krogu vsak na svojo stran.«

Zdaj ko imaš v »nahrbtnik«, si se nehal ukvarjati z mislijo na zunajletališke pristanke?
»Ko sem še letel brez turba, mi je bil za pristanek dober prav vsak teren, čeprav velik le kot vrt. Saj ne da bi pristajal v vrtove, ampak s takim dojemanjem sem imel večji obseg terenov za pristanek. Z motorjem se je vse spremenilo. Res je, da mi ga  doslej še ni bilo treba prižgati sredi discipline, a glede na to, da moraš imeti z odprtim motorjem večji teren, se mi to ne zdi kakšna velika prednost. Prednost bi bila samo, če bi moral trikrat zapored pristati 150 km od doma. Zdaj vem, da bom zvečer ob svojem pivu užival, medtem ko bo konkurenca nekje daleč od doma z vozom iskala svojega pilota in se bodo vračali na letališče ob dveh zjutraj, blatni, utrujeni … Samo zato je bilo vredno odšteti toliko denarja za motor.«

Novi rod tekmovalcev iz Maribora  - Blaž Hudernik in Robert Šlaus

Torej najprej Pokal Pribina za Veliko noč, in za tem Nitra?
»Pribina je v paradnem terminu, za Veliko noč, ki je tik pred prvomajskimi prazniki. Upam, da bo tudi vreme paradno. Najbrž bom letel z DD.«

Že imaš spremljevalca za drugi sedež na EP v Nitri?
»Ne, nimam. Če povem po pravici, bi si bolj želel, da bi bil jaz nekomu kopilot. Tudi sam bi se rad še kaj naučil od pilota, ki ima več tekmovalnih izkušenj. Tudi sam imam še kakšno zadevo, ki je še nisem dojel. Če jaz druge spravljam na svojo raven, delam samo jaz uslugo. Včasih si želim, da bi bil tudi sam v tej vlogi. Ampak vem, da je letalo v klubu še bolj novo, vem, da nimam veliko izbire, da bi, denimo, dejal, danes pa si bom jaz s tem letalom privoščil let – ne s Sebastianom Kawo, na njega nisem računal, ampak, denimo, s Cikom (tega še ne ve), Pristavcem ali Ramšakom. Ko se z Ramšakom najdeva skupaj v zraku, tudi letiva skupaj, opažam, da od nekje nastanejo razlike, za katere sam ne vem, zakaj se pojavijo. V Sloveniji sta zdaj dva DD. Tu se zdaj pojavi vprašanje, kdo bo ta dva letala letel na EP. Ali bodo šli na EP Celjani in Mariborčani? Morda bi bilo modro sestaviti prave posadke. A najbrž bosta v celjskem DD dva Celjana, v mariborskem pa dva Mariborčana. A zdi se mi, da bi bilo bolje narediti neko kombinacijo. A ne vem, če je v katerem od teh dveh klubov toliko tolerance, da bi lahko naredili kaj v tej smeri.«

Si se na začetku svoje poti začel z motornim letenjem?
»Prvotno sem bil kandidat za vojaško letenje. Kandidiral sem za letalsko gimnazijo v Mostarju, edini iz Slovenije sem opravil strogi zdravniški pregled, ampak z Janšo in četverico je bil položaj Slovenije že tako slab, da so me zavrnili. Še sreča, da sem ostal doma. Kmalu za tem sem že začel z učenjem na jadralnih letalih. Nekako samoumevno je šla pot do poklica pilota. Najprej sem dobil štipendijo v SV, tu sem bil zaposlen sedem let. In ker so se začele stvari v SV odvijati tako, kot so se, smo začeli piloti bežati v civilno letalstvo. Na srečo sem ujel trenutek Adrijinega razvoja. Tudi v vojski sem imel srečo z letenjem, saj sem bil v prvem rodu pilotov, ko je bilo še vse v vzponu. Od zlynov naprej. Ampak potem so se začeli kolegi prehajati na helikopterje. Iz mojega rodu sva ostala na pilatusih sama z Ivanušem. Postal sem »displej« pilot, veliko sem hodil naokoli in letel za reklamo na mitingih, doma in v tujini. Tako sem letel na mitingu leta 2003 v Zeltwegu, ne v skupini pač pa sam. Ampak zlati časi so hitro minili, poslali so me za učitelja nazaj na zlyna. Seveda se mi to ni zdelo primerno, saj sem bil na nekem vrhuncu, nakar sem se začel izobraževati za prometnega pilota.«

Pred pilatusom

Ramšaka sem pred leti spraševal, kako ste se jadralci počutili v SV. Kakšne so tvoje izkušnje?
»Z Ramšakom sva bila na vojaškem jadralnem prvenstvu v Rietiju. To je bil  najbrž najin najlepši čas, saj sva na tekmi dobila letali in še dnevnice. Če bi z Ramšakom takrat ostala v SV še leto ali dve, bi bilo tega letenja več tudi pri nas. Zanimivo je bilo, da se za vojaško prvenstvo v Rietiju nisva prijavila sama, ampak so naju naši poveljujoči. Najprej sem mislil, da je šala, na koncu pa so uredili celo to, da sva z Ramšakom dobila vsak svojega discusa, čeprav je bilo določeno, da dobi vsaka nacionalna ekipa le eno jadralno letalo. Bila sva še kar uspešna, o tem se je pisalo. Sam sem si med tekmo zvil gleženj, tako da nekaj časa nisem niti letel. Naslednje leto je bilo vojaško tekmovanje v Nemčiji in načrtovala ga je tudi SV. Tik preden bi morali oditi na tekmo pa se je SV udeležbi odpovedala. Najbrž tudi zato, ker se je zamenjal poveljnik in stvari niso več šle v isto smer. Jadralnemu letenju je veliko pomagal Drago Svetina, ki pa se je, žal, kmalu ponesrečil s pilatusom. Svetina je zrasel na soboškem travniku, bil je pravi klubski človek in k njemu smo šli vselej, ko smo kaj potrebovali. Bil je v dobrih odnosih z Letalsko zvezo Slovenije. Vojaški zlyni so imeli kljuko za vleko in tudi to smo izrabili. Ramšak se je že pogovarjal, da bi v Cerklje tu in tam pripeljal celjskega dua in da bi po našem letenju letela še jadralno. Če bi se vsak od naju odpovedal desetim uram letenja s pilatusom, bi lahko imela marsikaj. Z nesrečo Draga Svetine se je vzpenjajoča pot travniškega letenja v SV zaustavila.«

V SV si si torej privoščil kar veliko jadralnega letenja?
»Res. V Avstraliji sem jadralno letel polna dva meseca. Z dopustom, ki sem ga potreboval za letenje, nisem nikoli imel težav. SV se moram zahvaliti za začetek poklicnega letenja, ki sem ga začel tako kot lahko danes mladi, ki bi želeli postati piloti, samo sanjajo. V četrtek sem diplomiral na Fakulteti za strojništvo, v petek sem s SV podpisal pogodbo za zaposlitev, v ponedeljek pa sem že bil v službi. Pravzaprav mi ni bilo treba plačati niti ene ure motornega letenja.«

Flatland 2010 – Roškar, Bezjak

Se ti zdi, da je kakovost poklicnega letenja kaj povezana z znanjem jadralnega letenja? 
»Če je kaj povezano, potem je to. Piloti, ki niso nikoli sedeli v jadralnem letalu, tega ne bodo priznali. Vse finese delovanja krmil se v jadralnem letalu najbolj občutijo. Jadralno letenje mi je koristilo pri vojaškem in v civilnem letenju. Tu nožnih krmil ne uporabljamo, ampak včasih vendarle kdo pritisne nogo in takrat se vidi, kdo je zrasel na travniku.«

Kakšno izhodišče je Maribor za dolge lete?
»V južnem vetru je izhodišče zanič. Pri severu je drugače. V mojih časih še nihče ni skušal vzleteti ob sončnem vzhodu in se spraviti na valove. Ko sem imel čas, nisem imeli znanja, zdaj vem in razumem o valovih malo več, nimam pa časa. Pri severnem vetru jadramo do Areha, zgodaj zjutraj, ko je še stabilno, so tudi valovi. Sam sem bil že na višini 4900 m, to pa je dovolj, da bi priletel do Uršlje. Od tu naprej bi bilo lažje. Ne vem pa, kaj bi se dogajalo na poti nazaj.«

Kdaj boš opravil 1000 km iz Celja?
»Jih še nisem narisal, ne vem, kako bi to izpeljal. Sam sem bil doslej najdlje do Brunica. Imam pa narisanih 750 km za cilj in povratek, to je približno do Samedana in nazaj.«

Kaj bi rad doživel pri tekmovalnem letenju?
»Da bi vsi najboljši slovenski jadralni piloti nekoč skupaj tekmovali v klubskem razredu.«