aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Boris Žorž
Na svetovnih prvenstvih 2010
(OPENSOARING, 26. marca 2010, besedilo N. Slana, fotografije: Matkopuszta 2005, s DVD organizatorja)

On zavije v drugo smer - Sebastian Kawa

Boris Žorž bo jadralno sezono 2010 začel s »predsvetovnim« nastopom v Prievidzi, za tem se bo preselil v Alpe in nadaljeval v svojem slogu kakovostnih letov, najbrž pretežno z DG 100. S tem letalom je pred dvema letoma opravil trikotnik 800 km, kar je izjemen dosežek. Letošnje letenje bo pretežno v znamenju treninga za svetovno prvenstvo v klubskem razredu (julija), v katerem bo še Miha Peperko. Medtem ko bo Miha svetovnem prvenstvu zavestno štartal z DG 300 in si tako zagotovil učenje in opazovanje najboljših asov od blizu, pa ima Boris višje cilje. Upravičeno, saj je na svetovnem prvenstvu pred dvema letoma (2008) v Rietiju pristal na 13. mestu. To pa je že dosežek, ob katerem lahko razmišlja o vrhu, ki je razmeroma blizu.

»Upam, da bom pred prvih odhodom v Prievidzo opravil kakšen štart,« na kratko opiše svoj časovni položaj v službi in se izgovori še na stanje leškega letališča: »Prvega maja naj bi imeli v Lescah miting. Če to ne bo prvega maja, bo pa zagotovo devetega, takrat naj bi to bil rezervni termin. Če jim bo uspelo, bo super,« je prepričan z optimizmom. Da ga čas drži za vrat, se je izkazalo tudi čez zimo, saj se ni prav pogosto pojavljal na predavanjih ob petkih. »Bil sem le na dveh predavanjih, od tega sem bil enkrat v vlogi predavatelja.«

Je bilo med člani kluba kaj zaskrbljenosti zaradi letališča?
»Grožnja z letališčem je bila konkretna. Decembra, ko so nam razrili letališče, postavili so nas pred izvršeno dejstvo. Nič ni bilo v naših rokah, pripravili smo lahko samo načrt B, da pač gremo spomladi začasno na neko drugo letališče. Najbolj verjetna je možnost, da se bomo preselili v Celje. Letenje torej bo, a ne iz našega letališča.«

Če se vrneva k nastopu na svetovnem prvenstvu. V Sloveniji je naraslo zanimanje za nastop na SP.
»Ko smo se začeli pogovarjati o svetovnih prvenstvih 2010 je bilo, vsaj na začetku, veliko kandidatov. Zanimanje je bilo bistveno večje kot prejšnja leta, na koncu je nekaj kandidatov odpadlo, a toliko mest še nikoli ni bilo zapolnjenih. Navadno se je za nastop na svetovnem prvenstvu ogrel en ali največ dva pilota.«

Poleg tebe bodo torej leteli še …
»V klubskem razredu bova z Miho Peperkom, Erazem in Seba bosta, prav tako v Prievidzi, letela v standardnem razredu, v odprtem razredu v Szegedu bosta Aleš Maraž in Boštjan Pristavec, v 18-metrskem razredu na Madžarskem pa bosta še Aleš Krusič in Luka Žnidaršič. V igri sta bila še Tadej Krevh, ki mu finance niso znesle, da bi najel letalo, kandidat pa je bil še Željko Roškar. Petrovič se je zanimal za nastop s PW5, a ne vem natančno, zakaj se je zaustavil. V Prievidzi smo torej, razen za svetovni razred, povsem izpolnili mesta, v Szegedu pa ne bo nikogar samo v 15-metrskem razredu. Letos je bilo toliko zanimanja, da smo prvič morali uporabiti uradno lestvico za sestavo reprezentance. Prvi na lestvici je povedal, kam bo šel, nato drugi in tako naprej. Dejansko pa je bilo tako, da smo se kandidati za svetovna prvenstva dogovorili prek spleta. Do zamenjave je prišlo v standardnem razredu, kjer je imel prednost Tomaž Štupnik, pa jo je odstopil Erazmu, ker pač Sebo in Elza letita skupaj.«

Leškega LS8 ne bo na nobeni dirki?
»Na svetovnem prvenstvu ga ne bo, gre pa na kar nekaj drugih tekmovanj. Trenutno ni leteč, zdaj Miha Avbelj piše program vzdrževanja.«

Ni posebno navdušujoče …
»Pa saj je prišla direktiva iz Evrope. Lahko bi naredili bolje, denimo, tako da bi Uprava dala na svetlo predlogo, tako kot imajo urejeno marsikje v tujini. V Nemčiji lastnik samo podpiše, da se bo držal programa vzdrževanja, na nacionalni zvezi v Veliki Britaniji so prav tako poenostavili. Programi so šablonsko napisani na njihovi spletni strani, lastnik jadralnega letala si predlogo prekopira in še nekaj zadev dopolni, in to je vse. Pri nas gremo iz nule. S tem je ogromno dela, to je vse pravi projekt, ki vzame ogromno časa.«

Na svetovnem letos ne bo Anžeta Vidoviča.
»Ne utegne zaradi službe. Ugotovil je, da bi lahko sodeloval, a brez treninga, pa se je zato tekmovanju raje odpovedal.«

Lani sta bila z Anžetom zelo uspešna na predsvetovnem prvenstvu. Kaj pričakuješ letos, ko boš brez uigranega partnerja?
»Ne vem. Teren načeloma poznam, bil sem že trikrat v Nitri, enkrat v Prievidzi, letos me čaka še ena tekma na istem mestu. Edina neznanka bo torej, kako se bom znašel. Z Anžetom sva tri leta letela skupaj, in to se je zelo, zelo poznalo. Lani sva bila na predsvetovnem na 5. in 7. mestu. Je pa veliko vprašanje, koliko se bo poznala njegova odsotnost pri timskem letenju, saj je bilo to zagotovo vzrok za dober dosežek. Skupne odločitve, pomoč v težavah in pomoč na daljavo, ko gre enemu bolje, so zelo pomembne. Če si sam, si veliko bolj dovzeten za napake, posebno v težavnem vremenu, in to se pozna. Bomo videli, kako bo izpadlo, morda bo v redu, morda pa tudi ne. Na aprilski tekmi v Prievidzi bom letel sam, to bo po sili razmer trening tudi v tej smeri. Najbrž bova skušala skupaj leteti tudi s Peperkom, a da se ujameš je potrebnega veliko treninga. Morda se ujameva, seveda pa je večja verjetnost, da se ne bova.«

Med novinci na SP je tudi Aleš Krusič.
»Njegovo zavzetost podpiram. Treba je hodit na močne tekme, s tem dvigujemo raven jadralnega letenja v Sloveniji. S tem ko ljudje hodijo na močna tekmovanja v tujino, se to pozna tudi na kakovosti državnih prvenstvih.«

Tvoj izziv je najbrž še zmeraj trikotnik 1000 km ali cilj in povratek na enaki razdalji?
»Zdi se mi, da tega še ne zmorem. Bližje mi je trikotnik, saj lahko nalogo v vsakem trenutku skrajšaš. Biti pozno popoldan še več kot 300 km od doma, je zahtevna naloga. Cilj in povratek pa je psihološko zahtevnejši. Morda bi ga bilo lažje opraviti v kakšnem stalnem vetru, v mislih imam severni veter. Tu je še nekaj rezerve. Dejstvo je, da v Sloveniji te možnosti še raziskujemo. Nismo še tako daleč, da bi lahko bili prepričani o uspehu, pa čeprav bi vlekel ustrezen veter. Še zmeraj je pri teh dolgih letih prisotna sreča. Z Andrejem Kolarjem sva naredila nekaj lepih letov. Boštjan Pristavec je med vsemi še najdlje. Ima največ izkušenj. Za njim je cilj in povratek 750 km, iz Lesc je priletel že do Aoste, drugi dan pa je letel nazaj. Precej je jadral v Franciji, tako da teren pozna bolje od vseh, ki delujemo v tej smeri. Menim, da je on trenutno edini, ki lahko opravi kaj takega. Prej je bil v tej igri še Miha Thaler.«

Z odhodom Thalerja je nastala  praznina.
»Seveda, dajal je pravi ritem dogajanjem v Lescah, bil je eden glavnih gonilnih ljudi v našem klubu. Če smo cincali s štartom in če je bil poleg Miha, je bilo jasno, da je treba v zrak. Vlekel je ta voz naprej. Njegova odsotnost je udarec za vse, veliko smo se od njega naučili. Razumem njegovo odločitev, zelo dolgo je letel …«

Nekoč sva se že pogovarjala o valovih.
»Valovi so nedvomno naš največji potencial. Vemo, da smo s termiko omejeni, pri valovih pa se čas letenja od termičnih enajst ur, če je zelo dober dan, poveča na letenje od sončnega vzhoda do sončnega zahoda, to pa je poleti tudi 16 ur. Če ure pomnožimo s 100 km/h, lahko izračunamo pot ... Seveda pa je nekaj jadrati na lokalnem terenu, tako kot sva z Andrejem Kolarjem letela 1000 km med Sterzingom in Lescami, drugo pa je preskakovati gorske sisteme. Tu je še veliko neraziskanega. Največji problem je najbrž komunikacija jadralca z različnimi kontrolami letenja. To bomo morali bolj raziskati, komu natančno se je na kateri točki treba javiti, odgovoriti si moramo na vprašanje ali je treba imeti v letalu transponder … Lahko se zgodi, da te kje ne spustijo naprej, in je treba ubrati neko drugo pot. V valovno letenje smo pomočili samo prst, toliko da smo videli, da je pot odprta. Prišli smo do 250 km iz Lesc, zdaj moramo svoje obzorje razširjati. Vemo pa tudi, da zadnje čase ni veliko primernih dni, ko bi lahko leteli na valovih. Lani smo čakali, bila pa sta samo dva uporabna severna prodora. Zato bi najbrž morali izkoristiti vsako možnost. Najboljše izhodišče je zagotovo Slovenj Gradec, saj Lesce za letenje po severu ni idealno letališče. Včasih rabiš tudi uro in pol, da uspeš štartati na disciplino. Če bo letos kakšen pravi dan, se bomo odpeljali v Slovenj Gradcu. Ampak, tu je treba znova premisliti, ali leteti po severu ali se povzpeti na valove. Stvar taktike.«

Na SP se boste srečali s Poljakom Sebastjanom Kawo. Si kdaj razmišljal, zakaj je tako uspešen?
»Pač, ima talent za letenje.«

Ta razlaga ne pove veliko.
»Ne vem, kaj bi še lahko bilo v ozadju njegove uspešnosti. Nekoč je bil reprezentant v jadranju na vodi. Zagotovo je za kakovost treba veliko leteti, vsi najboljši opravijo na leto vsaj štiri močne tekme. To je edina možnost, da se kaj naučiš.«