Erazem o Kiripotibu – in še kaj …
(OPENSOARING, 23. januarja 2013, besedilo Niko Slana, foto: Jure Lokovšek)
001 Maks Berčič – nasmeh pove, kje je cilj
Slovenci so se v Namibiji razpršili na vse tri jadralske točke, pa ne zato, ker že tako ali tako ne znamo biti enotni, pač pa zaradi različnih možnosti, ki jih nudita Pokweni in Bitterwasser. Kiripotib pa se je pojavil zaradi povsem fizioloških potreb, ki so za jadralce včasih nevzdržne in jih imenujejo tudi višja sila. Leta 2011 je ena od posadk morala pristati tam, takrat najbližjem letališču, ki je še lahko pripomoglo, da neprijeten dogodek ni dobil širših razsežnosti. Naključnima obiskovalcema je bilo letališče všeč in leto pozneje je ista posadka, okrepljena še z enim članom, potrkala na njihova vrata.
Ekipa (z leve) Maks, Jure in Erazem
Ortodoksni vztrajajo v Pokweniju, kjer je iz malega letalskega kampa nastal velik, po vzoru na Bitterwasser (BW), ki je že tako velik, da si gredo ljudje, kot zatrjujejo nekateri, na trenutke tudi na živce. In prav zaradi tega vzroka je zraslo tretje jadralsko središče v Kiripotibu. Za zdaj je to še majhno jadralsko gnezdo, jata jadralnih letal ni večja od desetih letalnikov. Njegova referenca je tudi bližina Windhoeka, saj je do glavnega mesta z osebnim avtomobilom samo dve uri vožnje.
Erazem Polutnik je bil navdušen že prvič: »Bil sem v ekipi z Maksom Berčičem in Juretom Lokovškom, organizirani pa smo bili tako, da po dveh dnevih letenja en dan počivaš. Meni se zdi to prava obremenitev in če sem odkrit, ne verjamem, če bi zdržal Boštjanov tempo, to je letenje vsak dan po deset ur v letalu ali pa še več. Kiripotib mi je bil takoj všeč. Imajo dve peščeni stezi iz katerih je vedno možno vzleteti, tudi po dežju. V primerjavi z Bitterwasserjem je vse bistveno manjše. Tja pošljejo največ dva zabojnika z letali, to je približno deset letal. Bistveno manjša je infrastruktura, tu lahko živi največ trideset ljudi. Zato je vse bolj domače in prijazno. Cene so podobne, morda je nekoliko ceneje kot v BW. Na splošno pa je letenje v Namibiji ekstremno drago, ampak, če preračunaš stroške na uro letenja, pa je ceneje, kot če bi šel na tekmovanje v Mursko Soboto. Prednost Kiripotiba je tudi udobnost. Spali smo v malih hiškah, letalo je parkirano pred vrati, ko se odločiš za letenje, potisneš letalo nekaj metrov na stezo in vzletiš. Zaradi vsega tega bomo najbrž prihodnje leto znova na istem mestu,« pripoveduje Celjan z znanim navdušenjem, ki preveva jadralce ob vrnitvi iz Afrike. »Leteli smo prvo Binderjevio letalo ASH25/EB28, seveda je bil naš zadnji obisk povezan s prostim terminom – bili smo nekaj dni v novembru in dva tedna v decembru. Pravijo, da vreme takrat še ni najboljše. Šele na poti smo zvedeli, da naš prevoznik Air Namibia stavka, a zato nismo imeli težav. Berndt Dolbas vodi center zelo dobro. Tudi v bolj napetih trenutkih je obdržal mirno kri, ko smo bili v zraku nam je pošiljal vremenska poročila po SMS. Iz psihološkega vidika je to kar v redu. Ko si 300 km oddaljen od letališča in vidiš, da se delajo nevihte, je že fino, če dobiš podatek, kaj se dogaja na domačem letališču.«
Sestanek pred vzletom z Berndtom
Iz Kiripotiba si šel v Južno Afriko
»Maks in Jure sta tam ostala dva tedna, sam pa sem, po devetih dnevih, odšel v Garieb Dam v JA. Nameraval sem tekmovati na njihovem prvenstvu, a po nekaj dnevih sem si premislil zaradi zelo slabega vremena. Leteli smo samo en dan, a še takrat ni nihče opravil naloge. Šel sem pogledat, kaj se dogaja z letalom JS1. Moralo bi biti narejeno že v začetku decembra, a zamujajo. Bili so prijazni in so mi za tekmovanje posodili tovarniško letalo z reaktivnim motorjem.»
Erazem Polutnik
Prvo jadralno letalo z reaktivnim motorjem v Sloveniji?
»Ja, naročili smo letalo s tem motorjem. Izdelujejo jih v Nemčiji, a so še manjše težave - tako kot pri vsaki novosti, ki jo še razvijajo. Letala se nadejamo marca, upam, da bo tudi opremljen z motorjem. Za Jonkers izdelujemo regulator, napravo, ki uravnav delovanje motorja. Tudi zato upam, da bo letalo opremljeno z motorjem, tudi zato, da bomo lahko naš regulator še preizkušali. Reaktivni motor, to se dobro sliši, a pogrešam ventusa z bencinskim motorjem, saj je stara tehnologija zanesljivejša. Žal letala JS1 z navadnim motorjem ni. Razmišljali smo, da bi vstavili Žnidaršičev FES, a bi nam letalo časovno še bolj oddaljila.«
Zadnjič si omenil, da se tudi Luka Žnidaršič navdušuje za JS1?
»Ne vem, če je ta podatek uraden, a zagotovo stremi za čim boljšim 18-metrskim letalom. LAK-a je prodal, in glede na to, da je zastopnik za Schempp-Hirtha, je bolj razumljivo, da si bo umislil ventusa. Sicer pa so razlike med letaloma zelo majhne.«
Peščeno neurje
Kako ste zadovoljni s kakovostjo svojega letenja v Namibiji?
»V Namibijo smo šli na dopust in uživat. Sam si vselej nesem s seboj precej opreme za testiranje izdelkov, ki še niso na tržišču. Seveda si jadralci želijo, da bi preleteli magično mejo 1000 km. V Namibiji je to bolj dosegljivo kot v Evropi. A to vseeno pomeni, da moraš osem ur leteti s povprečno hitrostjo 125 km/h. Zato se ne bo zgodilo, da bi kar vsak, ki bo letel v Namibiji, opravil 1000 km. Sami smo imeli z vremenom srečo, bilo je sicer nekaj neviht in modrega neba, a nikoli nismo opravili manj kot 700 km. Z Juretom sva tisti dan, ko je Pristavec opravil 1400 km, presegla magičnih 1000 km. Kapo dol pred Boštjanom in pred njegovimi jadralskimi dosežki. Z Boštjanom smo imeli vselej radijsko povezavo. Tako smo vsaj približno videli, kje so razlike med njegovim in našim letenjem. Zdelo se mi je, da smo potovali približno enako hitro, a je Boštjan vzletel precej pred nami, pa tudi na koncu zna iz svojega leta iztisniti veliko več in vselej leti do zadnje minute, ko je to še mogoče. Boštjanu se moram zahvaliti, da mi je poslal zanimive komentarje o opažanja o LX9000, seveda s predlogi za izboljšave. Vesel sem, da poznam takšne ljudi. Maks in Jure sta imela možnost letenja z arcusom in bila sta navdušena.«
Na afriškem jadralskem odru se je pojavil Nizozemec Max Leenders. Z nekaj izvrstnimi leti iz Douglasa, razmeroma novega jadralskega središča v Južni Afriki, je opravil nekaj zanimivih letov.
»Douglas je 250 km severozahodno od Garieb Dama (JA), če se ne motim, leži ob reki Oranje. Tudi zgodba o nastanku tega jadralskega centra ima ozadje v ljudeh, ki se v Garieb Damu niso razumeli. Douglas mi je ostal v spominu še od takrat, ko smo leteli v Gariebu in skoraj prislovično verjeli, da je od Douglasa naprej lepo vreme. Severno se začne divjina, a tudi zelo dobro vreme. Max Leenders, ki ga poznam tudi osebno, je izvrsten jadralec, po poklicu je prometni pilot. Že pred časom mi je pisal, da bi rad jadral iz Južne Afrike v Namibijo. Letos je svojo željo uresničil z letom, dolgim 1100 km. Nekaj podobnega je nameraval tudi Peter Szabo, ki pa zdaj obiskuje Namibijo, predvidevam, da zaradi službe. Z Maxom sva si dopisovala tudi po tem njegovem letu, a ga nisem spraševal po podrobnostih, ker se mi zdi, da je bil to nenajavljen let (zunaj dovoljenega zračnega prostora, op. pisca), ki je po nekaj dnevih izginil z OLC. A menim, da je bil to kar velik dosežek.«
Max Leenders je opravil še nekaj kakovostnih letov v trikotniku 700 km in 1100 km. Vi niste imeli podobnih želja?
Pred štartom
»Nastala je inflacija rekordov, še posebno po tem, ko je FAI vpeljala kontinentalne rekorde. Ne sledim jim, zdi se mi, da vsak, ki si vzame čas, naredi kakšen rekordni let. Mi smo si vsak dan zadali nalogo in jo skušali opraviti. Nekajkrat smo obleteli trikotnik 750 km, a o kakšnem rekordu nisem razmišljal. Bolj bi si želel takšen let opraviti doma. Moja največja želja je, da bi lahko doma vsak teden opravil po eno jadranje, že s tem bi bil zelo zadovoljen. Maja sem povabljen na tekmovanje za VN v Bretanijo v Franciji, k jadralcu, ki sem mu prodal ventusa. Posodil mi ga bo za tekmovanje, predvsem pa me je povabil, da se spoznava. Najbrž bom šel letos še na naše državno prvenstvo na Slovaško in v začetku avgusta v Livno, kamor pridejo še Petković, ki si bo sposodil arcusa, pa Andrej Kolar, Daniel Rodić, Darko Gagula in najbrž še kdo. S Cikom sva razmišljala, kako združit družinski dopust, denimo, na Braču z letenjem. Z otoka do hribov na celini je samo skok. Morda kaj takega naredimo prihodnje leto. Tudi v Livnu je dovolj zanimivih ciljev.«
Si spremljal svetovno prvenstvo v Argentini?
»Moral sem ga po službeni dolžnosti. Vreme so imeli takšno, kot ga poznamo doma. Vesel sem bil uspešnega letenja Branka Stojkovića, ki je bil dvakrat celo dnevni zmagovalec. Osebno me je najbolj zanimal boj v standardnem razredu med Poljakom Sebastianom Kawo in Mariom Kiesslingom iz Nemčije. Seveda je spet zmagal Kawa, čeprav je Kiessling vodil do predzadnjega dne. Poljak je edini, ki je bil doslej devetkrat svetovni prvak. Presenetili so Argentinci, imajo kar dva svetovna prvaka. V klubskem razredu sem držal pesti za Čeha Romana Marceka, vodil je do zadnjega dne, ko je zapravil zmago in tudi drugo mesto. Tudi naš znanec Zoltan Foldi iz Szatymaza je nekaj dni letel zelo dobro. Škoda, da nobeden od Slovencev ni zbral poguma in denarja za nastop. Imam občutek, da je bilo to eno dražjih svetovnih prvenstev, veliko težav so imeli s transportom jadralnih letal prek argentinske carine. Tudi tokrat so organizatorji uporabljali SeeYou, rezultate pa so objavljali samo na Soaringspotu. Za nas je to bil zanimiv test, ker je bil Soaringspot preobremenjen. Do zadnjega dne smo delali nekatere izboljšave. Zadnji dan je bilo po več kot tisoč ljudi sočasno na strani.«
Markantna točka - znameniti vulkan Brukkaros
Dobro vprašanje - zakaj ni bilo poleg Slovencev?
»Ne poznam nikogar, ki bi šel na SP v Argentino sam. Vsi tekmovalci v Argentini so imeli podporo nacionalne zveze in reprezentance, ki je najbrž prevzela del stroškov in se ukvarjala z organizacijo. V Sloveniji so jadralci prepuščeni samemu sebi. Menim, da je reprezentanca pomembna. Če bomo želeli nekoč doseči kakšen uspeh, jo bo treba oživiti. Ne vem, kako bi to naredili, a če bi nastopali kot reprezentanca, bi imeli več uspeha pri sponzorjih in najbrž bi tudi od države dobili kakšen evro.«
