|
V Lescah boste težko slišali mnenje o Boštjanovi uvrstitvi na evropskem prvenstvu, tudi zato, ker dejavnosti na travniku po EP ni bilo veliko, še bolj pa zato, ker je bila Boštjanova udeležba veliko bolj njegov lasten projekt, kot pa projekt, pri katerem bi, vsaj simbolično, sodeloval tudi klub. Po končanem tekmovanju v klubu tudi ni bilo nikogar, ki bi mu v prijateljskem ozračju čestital za uvrstitev. A to morda še pride? Priznati je treba, da je uvrstitev na 6. mesto v odprtem razredu velik uspeh, pa čeprav je sam jadralec, po zmagi v Vinonu, na predevropskem prvenstvu 2012, pričakoval več. »Vendarle sem predvsem »hribovc« in zato so bila moja pričakovanja večja, kot če bi bilo tekmovanje v ravnini. Žal, ugotavljam, da nisem niti en dan jadral tako, da bi bil s svojim letenjem zadovoljen,« pravi samokritično. A zdaj že razmišlja o EP 2014 v Lesznem. Po tem ko so se občutki po prvenstvu umirili, se Boštjan še vedno ni povsem sprijaznil zaradi izgubljene priložnosti. »Na predevropskem prvenstvu je vreme omogočalo, da sem letel bolj sproščeno in nasploh precej bolje. Na letošnjem EP sem prvi teden letel previdno, da ne bi naredil napake, ki bi mi v nadaljavanju in v pričakovanju boljših vremenskih razmer, preprečile pohod proti evropskemu vrhu. A pričakovanega vremena do konca tekmovanja ni bilo. Letalne razmere so bile na trenutke precej tvegane, pogosto so na celotni trasi napredovanje krojile nevihte, dež in velika področja v senci. Od tega naključja je bilo veliko odvisno, poleg tega pa prvih nekaj dni organizatroji sploh niso pripravili vremenskega pregleda, tako da smo leteli brez vremenske napovedi. Šele po treh ali štirih letalnih dnevih so pripravili nekaj skromnih podatkov. Boštjan je bil jezen na organizatorje, ki so pred začetkom tekmovanja kar šestkrat spreminjali tekmovalni prostor, kar je vplivalo na počutje tekmovalcev. Po tej plati so domačini pogrnili pri izpeljavi tekmovanja. Človek, ki je zaslužen, da je tekmovanje dobil klub v Vinonu, ga letos ni bilo poleg. Očitno so trenja znotraj organizacije naredile svoje,« pripoveduje Boštjan.
Boštjan, dober poznavalec francoskih Alp, zatrjuje, da je bilo letošnje EP precej drugačno od predevropskega prvenstva. »Da bi bilo vse še bolj zapleteno, smo se morali v našem prostoru ogibati prepovedanim področjem nad nacionalnimi parki. To me je presenetilo, saj lani te omejitve ni bilo. Prelaz Pas de la Cavale (2735 m), denimo, znana bližnjica na naših poteh, je bil muhast, in če si ga uspel prečkati, si si takoj skrajšal pot vsaj za petnajst minut. Ta je bil že v preteklosti sito za mnoge tekmovalce,« pravi Boštjan, a se ne opravičuje, saj so se z enakimi težavami spopadali tudi konkurenti, »v francoskih Alpah imam nekaj svojih točk in ko smo leteli tod sem bil zelo hiter ali pa sem tam zmanjševal zaostanke,« je povedal. Ko je razmišljal o sreči, ki je ni imel, se je zaustavil pri štartu. »Že iz svetovnega prvenstva mi je bilo jasno, da si je treba pred štartom zagotoviti čim višjo štatno izhodišče, denimo, tako, da skušaš pred oblakom ujeti val. To mi je uspelo samo dvakrat, čeprav sem si vsakokrat prizadeval, da bi bil med srečneži, ki jim je uspelo priti višje od drugih. Takrat, ko mi je uspelo, je bil takoj pod menoj Nemec Michael Sommer, zmagovalec odprtega razreda. Lov na valove pred štartom je njegova posebnost, ki jo je dobro obvladal in zato je brez večjih težav iztržil veliko že na štartu, pa še izvrstno letalo je imel, enosedega EB 29, verjetno trenutno najboljše letalo na svetu. Tega jadralskega prijema se bo treba pogosteje posluževati,« je sklenil misel o uspešnem nastopu nemškega jadralca, ki je imel še podporo v močni ekipi dveh jadralskih kolegov, od katerih je Markus Frank, ki je branil naslov evropskega prvaka, osvojil bron. »Poleg domačinov so bili favoriti prav Nemci, ki imajo v Franciji tradicionalne jadralske tabore in tudi na letošnjo tekmo so se pripravljali. V vremenu z veliko dežja in nevihtami je bilo zelo pomembno skupinsko letenje v zapletenih vremenskih razmerah. Pri tem so bili Nemci najmočnejši. Tokrat je bilo presenetljivo malo vetra, tako da se nisi mogel zanesti na pobočno jadranje. V takšnih razmerah je dragoceno usklajeno delovanje ekipe. Izmenjava podatkov med tremi piloti na isti poti je bilo neprecenljivo in to je občutil tudi Francoz, ki so mu pripisovali vlogo favorita. Killian Walbrou leti zelo dobro, a menim, da mu kolega Gerbaud v quintusu ni bil dorasel. Britanska pilota Jones in Harvey sta delovala usklajeno samo en teden, v nadaljevanju je Jones letel sam, vendar ne poznam vzroka. Tudi italijanska jadralca Avanzini in Sironi sta začela teamsko, vendar ju je en tekmovalni dan oddaljil od vidnejše uvrstitve. Prepričan sem, da letala niso bistveno vplivala na uvrstitve, čeprav je bil Binderjev EB29 razred zase. Sam sem stavil na svoje izkušnje zato sem tudi letel po svoje. «
Boštjan je po svetovnem prvenstvu dejal, da se je naučil nekaj novega. Kakšno pa je spoznanje letošnjega EP? »Znova se je pokazalo, da je treba priti na tekmovanje brez obremenitev. Sommer in Kawa sta bila povsem osredotočena v letenje, zase tega ne morem povsem trditi. Kawa je, denimo, predzadnji dan vodil za nekaj točk, in je še naprej letel zbrano. Drugouvrščeni Francoz Didier Haus pa je podlegel pritisku, želel je z glavo skozi zid in naloge ni opravil. Povsem po nepotrebnem je izgubil dobro uvrstitev,« se je Boštjan ozrl na 18-metrski razred in tekmovanje, ki so ga rešile naloge AAT. Nekaj zunaj letaliških pristankov in poškodovanih letal je spodbudilo organizatorje, da so pogosto opozarjali na varnost pri letenju. Letenje v hribih okoli Vinona je lahko zelo lepo, preveč napadalno letenje v Alpah pa je zagotovo nevarno. Dobili smo lep priročnik z opisanimi tereni za pristanke zunaj letališč. V tem priročniku piše, da so morda drugi tereni iz zraka videti prav tako uporabni ali celo boljši, a jih ne priporočajo. Nekaj jadralcev je to izkusilo in so se zaradi poškodovanih letal poslovili od tekmovanja.« Drugi del pogovora s Pristavcem je bil splošnejši. »Počasi se začenjam spraševati, kakšen smisel imajo moja tekmovalna prizadevanja. Do kdaj se mi bo ljubilo hoditi na velika tekmovanja. Brez podpore najbrž ne bom vztrajal v nedogled, še posebno, ker se še malo spominjam, kako je bilo nekoč, ko je delovala reprezentanca in ko jo je vodil Miran Ferlan. V službi mi pomagajo in omogočajo, da dobim prosti čas, ko ga potrebujem, letalo sva za tekmovanje pripravila skupaj s Tomažem Avsenekom, pomagal mi je zamenjati tesnila in zloščiti letalo. Tomaž je na EP tudi letel z menoj. Poleg družine je to tudi vse. Pomočnika sta bila žena Tanja in štiriletni Žiga,« se je pošalil leški jadralec, ki je dejal, da takšno razmišljanje ni plod razočaranja nad uvrstitvijo,« in si zastavlja vprašanje, kako se bodo vsi ti dvomi v prihodnosti razvijali, » veliko časa gre za priprave, tudi finančni zalogaj je precejšen. Pogosto razmišljam, da jadralno letenje ni edina stvar na tem svetu, ki me zanima.«
Ja, resničnost ni nikoli rožnata. Boštjan je že doslej mnogim jadralcem omogočil, da so z njegovim dvosedom doživeli širša jadralna obzorja. »Z EB28 imamo v Sloveniji zanimivo dvosedežno letalo, ki je zagotovo premalo izkoriščeno, na koncu pa ugotavljam, da na tekmovanjih po Evropi nastopam sam. Ko razmišljam o svojem jadralnem letenju, vselej pomislim, da bi bilo škoda, da bi vse svoje izkušnje prepustil pozabi. Za slovensko jadranje je slabo, ker se teh izkušenj s strani redkih izkušenejših pilotov ne prenaša na mlajše koleg bolj načrtno. Ampak, v slovenskem jadralnem letenju je nasploh premalo navdušenja. Pa saj je Boris Žorž v podobnem položaju, na EP na Poljsko, ki je dosegljivo tekmovanje za mnoge, bo v zelo dostopnem klubskem razredu letel kar sam. Ne razumem, da se v Sloveniji ne najde vsaj še en jadralec, ki bi ga zanimalo evropsko prvenstvo v tem razredu.«
|
Dr. Tadej Kosel, Fakulteta za strojništvo Mladi pilot (3): Martin Degen; Letenje – moj konjiček Mladi pilot (2): Žiga Stražar, ALC Lesce Naslednja postaja – EP Leszno 2014 Mlada pilotka (1): Maruša Knap Erazem o Kiripotibu – in še kaj …
|
|
