|
Sem Martin Degen, star sem 13 let in se zanimam za jadralno letenje. Pred približno štirimi leti me je oče peljal na Nanos in mi pokazal velik travnik in dve hišici (hangarja). Rekel mi je, da je tam Aeroklub Postojna. Občudoval sem jadralna in motorna letala. Mislil sem si, da tu nikoli ne bom letel. Pred dvema letoma sem se začel ukvarjati z modelarstvom. Najprej sem izdelal vodeno zeleno jadralno letalo s premerom dveh metrov. Takrat sem si zaželel leteti s pravimi letali. Po internetu sem poizvedoval za aeroklubi in od vseh mi je najbolj ustrezal AK Postojna. Neke nedelje smo se z družino odpravili na izlet, naša pot je vodila tudi skozi Postojno. Postali smo lačni in v želodcih nam je že pošteno krulilo. Ustavili smo se pri letališču, saj imajo tam tudi picerijo. Ko smo čakali na hrano, sem prosil starše, če se lahko sprehodim do hangarjev. Srečal sem prijaznega pilota Miho, ki si je vzel čas in mi razložil o letalih in šolanju. Ko sem se vrnil, je bila moja pica že hladna. To mi je bilo čisto vseeno, saj sem bil zaradi letal čisto razburjen. Ko smo sedli v avto, sem starše postavil pred dejstvo, da se bom dogovoril za letenje. Oče me je vprašal, če imam telefonsko številko. Vrnil sem se ponjo. Dobil sem vse številke in seznam knjig za teorijo. Najprej me je bolj zanimalo motorno letenje. Povedali pa so mi za visoko ceno motornega letenja. Odločil sem se za jadralno letalstvo. Ker je bila zima in mrtva sezona, sem moral počakati na pomlad, do takrat pa sem se učil teorijo. Ko se je otoplilo in so se tudi tla posušila, sem poklical svojega učitelja Boštjana in se zmenil za let. Dobila sva se neke sončne nedelje. Z mano so šli oče, brat in sestra, mami pa je raje ostala doma. Ko sem sedel v letalo, so mi bile vse komande in instrumenti znani, tik pred vzletom pa me je bilo malo strah. Ko naju je aerovlek (motorno letalo na vrvi za sabo vleče jadralno letalo) dvignil do višine 700 m, sva se odpela in jadrala po svoje. Najprej sva letela proti Cerkniškem jezeru, kjer sva dobila termiko, potem sem vozil jaz. Ko ni bilo več termike, sva se obrnila proti Nanosu. Boštjan mi je pokazal pikiranje, nato pa sem zopet vozil jaz. Ves let sem zelo užival, hkrati pa me je bilo strah. Stiskalo me je v trebuhu, ko se je nos letala povešal globoko pod horizont (obzorje). Med izravnanjem iz pikiranja, ko so dviganja 5m/s in več, mi je iz glave steklo preveč krvi, zato se mi je temnilo pred očmi. Počasi mi je postajalo slabo. Tik pred Nanosom je znana termična luknja (območje brez termike), zato sva tisti del prevozila hitreje. Boštjan mi je hotel pokazati še zvrt (letalo se hitro zavrti strmo proti tlom), a mi je bilo preveč slabo. Rekel mi je, da bom moral bruhati v svojo kapo, saj nisem imel vrečke (napaka!), ker se letalo težko počisti. Na srečo z bruhanjem ni bilo nič. Letalo sem peljal do Postojne, kjer je Boštjan pristal. Svojega prvega leta ne bom nikoli pozabil. Naslednje leto se bom lahko začel uradno šolati in se tudi bom. Martin, 13 let
|
Dr. Tadej Kosel, Fakulteta za strojništvo Mladi pilot (3): Martin Degen; Letenje – moj konjiček Mladi pilot (2): Žiga Stražar, ALC Lesce Naslednja postaja – EP Leszno 2014 Mlada pilotka (1): Maruša Knap Erazem o Kiripotibu – in še kaj …
|
|
