Viktor Bečan jadralski zamejec
(OPENSOARING, 8. Septembra 2015, besedilo Niko Slana, fotografije Mojca Zupan in arhiv Viktor Bečan, uredil Milan Kobar)
Viktor Bečan - zmeraj dobre volje
Na vprašanje, kje se je naučil temeljev pilotiranja in jadranja, od Vika ne boste dobili klasičnega odgovora. Povsod, kjer je bilo mogoče in vselej, ko so ga letalski znanci in prijatelji vzeli s seboj v jadralnega dvoseda, se je učil. Kako delujejo zračni tokovi, se mu je usedlo v podzavest v zmajarskem obdobju. Danes je kopilot in učitelj na simulatorju na turbopropelarskem letalu ATR češkega letalskega prevoznika ČSA.
Vik je ponosen na svojega delodajalca in poudari, da je ČSA druga najstarejša letalska družba v Evropi in peta na svetu. Med njegovimi spoznanji je tudi jezikovno in čeprav je slovenščina podobna češčini, mu je žal, da se učenje jezika na začetku ni lotil s tečajem. A zdaj ga domačini po govoru ne prepoznajo, da je tujec. Trenutno se pripravlja na izpit za izpraševalca na simulatorju. Eden od njegovih nekdanjih kolegov v Gio je zanj dejal, da ima izjemno roko za letenje. »Jadralsko sem res kavboj, letel sem, kjer je le bilo možno ... Pri motornem letenju pa sem šel skozi šolo Silva Orožima in še danes sem mu hvaležen za vse, kar mi je dal. Njegovo ime mi na Češkem še zmeraj odpira vrata. V firmi je še nekaj njegovih sotekmovalcev z akrobatskega letenja,« pravi Vik. V AN-2 in v turboletu ga boste srečali s polno kabino padalcev, seveda, kadar mu čas dopušča.
Vik včasih prinese v Celje na sedež LX na popravilo kakšen inštrument in takrat ima občutek, da ga imajo za Slovenca, ki živi na Češkem ali morda celo obratno. Zgovoren Tržičan se je resneje podal v jadralske vode lani, letos pa je doživel že prvo tekmovanje. Njegov jadralski mentor je Tomas Suchanek, klubski svetovni prvak leta 2002 in šestkratni svetovni prvak v zmajarstvu, ki, kot zatrjuje Vik, še ni rekel zadnje besede kot tekmovalec. Vik je član Aerokluba Benešov, ki je od Prage oddaljeno približno 60 km.
Janez Stariha je dejal, da si bil pri njem sopilot? »V Gio sem bil kopilot in kapitan na cessni citation. V teh vlogah smo se menjavali. Eno leto sem zdržal. Vozili smo politike. Zelo pogosto je bil to Rupel. Ni bil najboljši potnik. Nisem politično opredeljen a Mate in Janša sta bila veliko bolj prijazna do posadke.«
Sta se s Stariho med službo v zraku pogovarjala o jadralnem letenju? »Brez jadralnega letenja sodelovanje s Stariho ni bilo mogoče. On je legenda v motornem in jadralnem letenju. Tako je bilo tudi, ko sem letel z Daretom Krašovcem. Če se ne motim je Dare nekoč z ženo opravil 300-kilometrski trikotnik z blanikom. Jani in Dare sta me veliko naučila.«
Kje si se šolal za jadralca? »Začel sem z jadralnim zmajem. Pri Silvu Orožimu, v njegovi firmi Falcon Air, so bila v ospredju motorna letala - warrior, jak, AN 2, za jadralno letenje pa nisem imel veliko možnosti. Ko je Silvo koga učil na blaniku, sem dobil kakšen štart. Ko je bil on v blaniku, sem bil jaz navadno na vitlu.«
VB - oznaka Vikovega letala, ki je hkrati kratica za nekdanjo češko OZNO
Kje pa sta delovala v teh vlogah? »Na letališču Imeno pri Podčetrtku. V nekem obdobju sva bila s Silvom na letališču sama. Če sem jaz hotel narediti let na blaniku, me je na vitlo potegnil Silvo. Spomnim se svojega prvega samostojnega leta, ko me je potegnil na 210 m in s te višine sem se odpeljal na jadranje. Seveda sem imel srečo. Vendar sem imel takrat že za kakšnih 400 ur zmajarskih izkušenj. Klasičnega šolanja nisem izkusil pa tudi nikoli nisem bil v nobenem klubu. Za Lesce nisem bil dovolj dober zato, ker sem rastel v vzhodnem bloku. To so mi večkrat povedali različni upravniki. S tem so mislili na Silva Orožima in njegovo dejavnost. Njegova senca se je vlekla za menoj.«
Kdaj pa si začel bolj načrtno z jadralnim letenjem? »Lani maja, ko sem kupil jadralno letalo LS 1D in s tem letalom sem šel prvič uradno na prelet. No, takoj za blanikom sem sedel v LAK-12, ki je bil moje drugo jadralno letalo s katerim sem letel sam. Miha me je v Lescah pripravil za let, Boštjan Pristavec pa me je, zaradi varnosti, potegnil s powneejem. Kadar je bil LAK-12 v Bovcu, sem pogosto jadral z njim.«
Tomas Suchanek
Kako se spominjaš prvih letov z lastnim letalom? »Prvi let je bil namenjen spoznavanju letala, ki je staro enainštirideset let. Zadnji lastnik ga je predelal, tako da je povečal vzletno težo, sam pa sem tudi moral shujšat, da sem zadostil največji predpisani dovoljeni teži. Letalo ima za seboj 3900 ur, uporabno pa bo do 12.000 ur. V drugem letu sem opravil FAI trikotnik 370 km. Tomas Suchanek me je poslal na jadranje in mi dal nekaj nasvetov. Prvih 100 kilometrov z vetrom je bila baza oblakov na 600 m, on pa me je gnal naprej. Letos sem bil v češki jadralni ligi, v kateri sodeluje prek 800 jadralcev, najprej okoli 10. mesta, trenutno pa sem na 52. mestu. Ko je bilo vreme najlepše, sem bil na morju. Letos so moji najboljši leti FAI trikotnika 545 km in 530 km, prek treh obratnih točk pa sem preletel 528 km. Res je tudi, da letos nisem imel veliko časa za jadranje, do zdaj sem zbral komaj 81 ur. Z letalom sem zadovoljen, ima široko kabino in tudi leti zelo lepo. Ne morem si privoščit boljšega jadralnega letala, skupaj z vozom sem zanj odštel 9000 evrov. Letalo je staro, a mu nič ne manjka. Letos sem prvič tekmoval na zanimivem zgodnjem spomladanskem tekmovanju v Zbraslavicah, v istem terminu je tudi tekmovanje v Nitri. V klubskem razredu nas je bilo 58, pristal pa sem na 20. mestu s 73,8 odstotka točk zmagovalca. Tomas pravi, da moram na tekmovanjih trenirat hitrost. Vem, da sem za jadranje še vajenec, a me zelo zanima.«
Kakšno je jadralsko ozračje v tvojem klubu? »Janezu Podpadcu sem letos po telefonu poslal fotografijo našega starta. Vprašal me je, če je to morda fotografija s češkega državnega prvenstva. Jadralci se med seboj obveščamo o morebitnem dobrem jadralskem dnevu, telefoni zvonijo do polnoči, poleg tega imamo super vremensko informativno stran. Poslal sem jo tudi Boštjanu Pristavcu, ko je bil na evropskem prvenstvu. Ko je vreme so na startu po tri vlečna letala, saj je vrsta kar dolga. Sicer pa ima Benešov, to je klub, kjer letim, ugodne razmere za zgodni start. Nad strugo Vltave je mrzel zrak in tam se najprej naredijo oblaki. Tudi v Braslavicah in Križanovem so podobno ugodne razmere.«
Zdaj ko smo naredili reklamo za tvoj klub, se bo kdo od slovenskih jadralcev zagotovo odločil in bo prišel v Benešov. Kako pa izgleda kontrolni let na Češkem? »Kontrolni let za jadralce po prekinitvi na Českem se razlikuje od slovenskega. To sem občutil tudi sam. Ker je instruktor mislil, da se z blanikom leti povsod enako, mi na brifingu ni povedal vsega, seveda sem izpadel smešen in na ta račun me še danes špikajo ... Na 800 m začneš z zvrtom za 360 v levo, izvlečeš in takoj postaviš letalo navzgor za 45 stopinj ter počakaš, da pade hitrost. Blanik zaniha morda čez vertikalo, z občutkom potegneš palico povsem na sebe, kjer jo držiš, dokler se letalo samo ne izvleče. To imenujejo »ostro prevlačenje«. Sledi zvrt za 360 v desno ter iz tega še enkrat ostro prevlačenje ... Po opisanih manevrih pride na vrsto slovenski del kontrolnega leta in sicer tako imenovano blago prevlačenje z začetkom zvrta, a največ za 90 stopinj. Tako v levo kot v desno. Sledijo ostri zavoji ter šolski krog. To naj bi bil menda postopek tovarne Blanik, vendar ga pri nas nisem nikoli srečal.«
Koliko plačujete za parking prikolice z letalom na sezono? »Parkiranje me stane dvajset evrov za celotno sezono. Za čez zimo sem našel ugodno možnost v ogrevanem hangarju, ne vem še cene, a ne bo dražje od sto evrov. Vleka v našem klubu je 3,5 evra, vleka z UL pa je še cenejša. Pri vleki nad 800 m k skupni ceni prištejejo še en evro za spuščanje.«
Vik in Tomas ob LS 1D
Razmišljaš o nastopu na slovenskem državnem prvenstvu? »Želel sem priti že letos, a mi niso dali dopusta, imeli smo veliko dela. Poleg tega je bilo v istem terminu tekmovanje sredi Češke, v Havličkuvem Brodu, kjer je bilo v klubskem razredu sedemdeset tekmovalcev. Lažje se učim, če je na štartu več tekmovalcev. Boljši mi uidejo, s tistimi v sredini pa skušam držati korak. En tekmovalni dan je pihal zelo močan veter in sploh nisem šel čez linijo. Suchanek me je prepričeval, da bi se moral vsaj čez linijo zapeljati, češ, da je na koncu dragocena vsaka točka. Prihodnje leto grem zagotovo znova v Zbraslavice, tudi če bi moral zaradi tega dati v službi odpoved. Morda pridem tudi na slovensko državno prvenstvo, upam, da bom utegnil.«
Koliko si star? »Suchanek pravi, da sem že toliko star, da bi moral zdaj zelo veliko jadrati, da bi nadomestil vseh zamujenih 36 let.«
Prvi zunajletališki pristanek z LS 1D
Kaj pa, če pristaneš zunaj letališča? »Doslej se mi je, razen na tekmovanju, zgodilo samo enkrat. Bil sem na poljsko-nemški meji, osem kilometrov od letališča Toužim, pome pa so prišli kar njihovi člani. Naredili smo žur, naslednji dan pa sem letel naprej. Let ni bil kaj prida, ampak včasih je bolj pomembno, če spoznaš v klubu ljudi, ki te sprejmejo. Sicer pa na Češkem jadralce potegnejo tudi s polja, treba je izbrati malo daljši teren. Mnogi se poslužujejo te možnosti.«
Kako, da sta se tako dobro ujela s Suchanekom? »Poznam ga od leta 2002, s svetovnega zmajarskega tekmovanja. Takrat sem delal v tovarni zmajev Moyes v Sydneyju, on pa je bil tovarniški pilot. Poznal je že mojega očeta, srečala sta se leta 1985 na svetovnem prvenstvu v Avstraliji. Kasneje sva se srečala v letalski firmi, v kateri sem bil kapitan na SAAB 340, on pa je prav takrat odhajal za kopilota na boeing 737. Tomas me je vzel pod svoje okrilje, morda tudi zato, ker ve, da mu nisem konkurenca. Zanj pravijo, da zna izbrati najboljšo traso za let, obenem pa se jadralci pritožujejo, da nikomur ničesar ne pove. Če kdo jamra, ga vprašam, če ga je povabil na pivo in ga vprašal, kar ga je zanimalo. Zdaj mi svetuje tudi takrat, ko je v tujini. Pogosto me zjutraj na računalniku čaka njegovo sporočilo, torej razlaga, kako naj se lotim jadralne naloge. Sam tik pred letom ne vidi nikogar, meni izroči svoje obratne točke. Ja, edini sem, ki jih dobim. Včasih me v zraku pokliče in mi kaj svetuje.«
Suchanekov discus z odlomljenim krilom
Če se vrneva k češki jadralni ligi, kako poteka? »Vsak let je treba dati na CSKA, to je nekaj takega kot slovensko tekmovanje OLC, v sezoni pa štejejo za oceno trije najboljši leti na področju Češke. Za lete, ki jih opravijo v tujini, pa je mednarodna češka jadralna liga. Letos je oddalo lete nekaj več kot 800 pilotov, nekateri samo enega. A vendarle je to velika številka. Na Češkem je bila izjemna jadralna sezona, baze so bile avgusta daljši čas na višini okoli 3700 m. Kot sem dejal, v najboljšem tednu sva bila s hčerko na morju. S klubskimi letali delajo tudi FAI 750-kilometrske trikotnike. V ospredju je David Mach, najboljši češki mladinec, ki ga je tudi objadral, leti pa s cirrusom iz Vršca. Suchanek je z mojim LS 1D lani opravil najboljši let sezone, z lepo hitrostjo v trikotniku FAI 750 km.«
Tomas Suchanek je še zmeraj zakon? »Seveda, a je izpadel iz reprezentance. Tri leta se je šolal na novem tipu boeinga, a kljub temu z jadralnimi letali še zmeraj preleti 350 ur na leto. Manjkajo mu točke s tekmovanj, ker se jih ni utegnil udeležiti. Za prihodnje leto je, če se ne motim, izpolnil pogoje za reprezentanco. Zanimivost v zvezi s Suchanekom - na nekem tekmovanju se je vanj zaletel švedski jadralec in njegovemu discusu odbil več kot dva metra krila in zlomil pokrov kabine. Še dobro, da je manjše postave, da je ostala glava cela. S takšnim letalom je priletel do bližnjega letališča. Bilo je nekje nad Slovaško in ker ve, da so v gozdovih tudi medvedi, se je potrudil. Domači jadralci so ga pomirili, da to ni še nič, pohvalili so se, da je eden od njihovih jadralcev pristal s polovico odlomljenega krila na blaniku. Sicer pa Tomas včasih leti z mojim letalom, ker ima boljši faktor, sam pa bi lahko vzel njegovega discusa, če bi želel. V klubu imamo še DG 1000, dva štarta je treba opraviti z učiteljem in dva samostojna, pa lahko greš na jadranje. Vendar zdaj letim samo s svojim letalom, z njim se učim in imam svoj mir. Včasih gremo na prelet kot skupina, kolega vzame ASW 15, Suchanek klubskega cirrusa in jaz s svojim. Skupina smo, dokler pač gre.«
Kakšni so tvoji jadralski cilji? »Jadram skoraj vsak dan, ko sem prost. Torej sem zagret. Suchanek mi na vsakem koraku pomaga, tudi lete mi začrta, a njegov pogoj je, da sem tistega dne, ko bom jadral, ob osmi uri na letališču. Ob 9.30 na Češkem vzletijo. Ko se pojavi prva fecka nad Vltavo pomeni, da bo treba s 1000 m višine v drsnem letu prileteti do dviganja nad reko. Nad 1000 m na startu ne gremo, ker vsak meter višje prinaša negativne točke pri oceni leta. Včasih se zgodi, da s 1000 m višine priletiš samo do zunaj letališkega pristanka. Samo z zgodnjim startom se kam pride. Letos sem letel s povprečjem od 77 do 79 km/h. To je prepočasi.«
Kako je na Češkem z ženskim jadranjem? »Tudi žensko jadranje je močno, dekleta imajo prav tako svojo ligo. Za svetovno prvenstvo na Danskem so brez težav našli osem tekmovalk /SR - Dana Novakova (2), Jana Veprekova (3), Hana Treslova (8), KR - Petra Papezikova (6), Klara Teichmanova (8), Pavlina Horackova (16), 15m Jana Treslova (6), Eva Cerna (7). Letijo tako, da jim ne sežem do kolen. Lani sem pristal zunaj letališča z Jano Treslovo, povedala mi je, da ima 1500 ur letenja.«
AN-2 s katerim meče Vik padalce
Jadralno sezono si za letos končal? »Tomas mi je sporočil, da si moram v službi zagotovit nekaj prostih dni po 27. oktobru, za letenje na valovih v Krnovu ali v Jesenikih. Kontrola zračnega prometa gre jadralcem na roko, takrat zapre zračni prostor za prometna letala. Ko piha pravi veter je to področje namenjeno samo višinskemu letenju za jadralce.«
Testi za novo reševalno padalo so zahtevni
Baje si sodeloval tudi pri razvoju reševalnih padal? »Res, filma Mars prav zdaj razvija izvrstno reševalno padalo za jadralce. Gre za njihov nov izdelek, bo precej manjše in veliko bolj učinkovito. Padalo tehta samo 5 kg, nov sistem zlaganja zagotavlja veliko zanesljivost. Ker niso dobili pilota za turboleta, za preizkus odpiranja padala z višine 200 m, pri hitrosti 180 vozlov, sem lani novembra prevzel to nalogo. Padalo mora biti pred dotikom s tlemi odprto vsaj dve sekundi. Piloti se izogibajo takšnim preizkusom, ker se bojijo, da bo 150kilogramska utež, torzo človeka s padalom, zadel rep. Padalo mora prestati tri preizkuse in ostati nepoškodovano. Da so testi veljavni so poleg inšpektorji CAA. Testi so zdaj že precej pri koncu.«
Za konec nam je Viki povedal še zanimivost: »Suchanek je želel nastopiti na svetovnem prvenstvu v razredu 13.5 m v Litvi. Obrnil se je na Pipistrel, želel je dobiti takšno letalo, a mu je odgovoril, da je treba čakat nanj deset mesecev.« Res, škoda, da nismo vedeli, da je Pavel Potočnik iskal pilota za svoje letalo in da mu tega ni povedal Boscarol Very British, bi dejali Britanci.
Trije zmaji trije Bečani
(OPENSOARING, 5. novembra 2015, besedilo in foto Mojca Zupan, video Jure Bečan)
V vasici Gozd pod Kriško goro, na vzletišču jadralnih padalcev, so se zbrali trije Tržičani: Viktor Bečan, jadralni in poklicni pilot ter zmajar, njegov brat Matej Bečan, svetovni prvak v paraskiju (disciplina, ki združuje sedem skokov na doskočišče, ki je postavljeno na strmino do 30 stopinj in veleslalom) in Jure Bečan, njun bratranec, eden izmed najboljših slovenskih plezalcev, tudi že državni prvak.
Skupno sestavljanje zmajev, sodelovanje pri zbiranju opreme in oblačenju v »bubo«, preverjanju, če vse »štima« je potekalo kot po maslu, še bolj zanimivo pa je bilo zaradi prisotnosti živahne Vikove hčerkice Zoje in več padalcev, ki so se pripravljali na izpitni let.
Na startu je klobasa neusmiljeno mirovala. Bila je čista ničla, travica je na preizkusu padla kot kamen. Ob pomanjkanju vetra za vzlet z zmajem smo že skoraj obupano strmeli v jasno nebo z nekaj koprene na zahodu. Kazalo je, da že drugič v tem tednu ne bo nič z letenjem, ko se je Vik, po zmajarskem premoru štirinajstih let, odločil in nepričakovano stekel po strmini. Kmalu za njim pa še ostala dva zmaja, kjer je Juretovega zasedla Matejeva punca Špela.
Na cilju, na Sničnškem travnku, se je šušljalo, da je bil vzlet skrajno pogumno dejanje, na robu zdravega razuma. Viktor Bečan se že kmalu vrača na Češko, v svoj novi dom, kjer ga čaka služba in z malo sreče, se bo udeležil jadranja na valovih na Poljskem, o katerem bomo poročali.
Ostale povezave
