aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Miha Peperko
Postojna blues
(OPENSOARING, 27. novembra 2014, besedilo: Niko Slana, fotografije Niko Slana in Milan Korbar)

Z Miho Peperkom sva se pogovarjala lani ob tem času, zato se zdi, da se je na zapisu že nabral prah. Takrat je bila še sveža njegova jadralska predstava z državnega prvenstva v Prievidzi na Slovaškem, kjer je v 18-metrskem razredu zmagal predzadnji dan, letos pa je odmeval njegov 960 km dolg let po termiki. Čeprav se zdaj v mislih zaustavlja predvsem pri 4-mesečni hčeri Bini Rosi, je še zmeraj trdno pri jadralnem letenju.

»Teh štirideset kilometrov bom v prihodnji jadralni sezoni najbrž že dodal,« je odločen, a ne pove, koliko ur je letos preživel v zraku. »Premalo,« je edina njegova oznaka za letošnjo jadralno sezono. Toda, če odštejemo Boštjana Pristavca z EB-28 edition, ki je razred zase in fante, ki so maja opravili prek 1000 km dolge lete po severnem vetru, bi lahko dejali, da je bil ta Mihov let eden boljših v iztekajoči sezoni 2014. Sicer pa se mu je v tem letu zgodilo marsikaj – tudi to, da so mu nepridipravi pred domačimi vrati izpraznili avto in odnesli računalnik. »Ja, to je bila manjša katastrofa – ne samo zaradi cvenka, pač pa zaradi vsebin v računalniku.«

Kaj mu je ostalo v spominu z lanskoletnega tekmovanja v 18-metrskem razredu , v katerem se marsikdaj že vnaprej ve, kdo so favoriti in je zato po svoje dolgočasno? Seveda je treba takoj povedati, da je pri jadralnem letenju dolgočasje le pogled, ki prihaja od zunaj, ker pilotu za krmili letala ni nikoli dolgčas. Jadralci ne mislijo na tekmo, saj rešujejo sprotne probleme, šele po končanem tekmovalnem dnevu, ko so že vsi potegnili zračne zavore in izvlekli kolo za pristanek, ob pivu razgrnejo kakšno podrobnost. Opazovalci na zemlji postavijo favorite v vlogo divjadi, na drugi strani pa so jadralci v vlogi lovcev. Samo tako postane tekmovanje zanimivo tudi zanje. Lovci so vsi, ki imajo v namišljeni igri možnost, da se približajo najboljšim. Na državnem prvenstvu 2013, sta bila v 18-metrskem razredu v vlogi divjadi morda le dva ali največ trije jadralci, vsi drugi, posebno malo bolj tekmovalno nastrojeni, pa so se prelevili v lovce. A njihov plen na DP z letnico 2013 je bil skromen, saj sta samo dva jadralca ujela vsak po eno dnevno zmago. Prav ti dve uvrstitvi sta bili pomembni, nakazali sta, da absolutno ni zmeraj absolutno. V mislih imamo Andreja Vrečerja prvi dan in Miho Peperka predzadnji dan. Oba sta razbila tekmovalno enoličnost in pustila odprta vrata za presenečenja tudi v prihodnje. A žal ju na DP 2014 ni bilo.

Doživetje z nimbusom
Od svojih jadralskih sprehodov si je Miha zapomnil predvsem let avgusta 2013 s klubskim nimbusom 3 na zahod. Bil je bil za jadralsko dušo. »Nimbusa letiš z najboljšo fineso in zdi se, kot bi imel motor, tako neopazno je drsenje proti zemlji. Rad ga letim in če je možnost, grem z njim na prelet, a se zavedam, da ni dobro pristajat zunaj letališča, ker potrebuje za sestavljanje in razstavljanje močno ekipo.«

Miha (34), član ekipe FIM (oznaka FIM je na družinskem letalu DG 808 B in pomeni Ferenc, Ivo, Miha), je začel jadrati leta 1997, za seboj ima nekaj več kot 1500 ur letenja. Zanimivo bi bilo zvedeti, kako velike oči je imel kot mlad pilot, ko je pod klubsko streho zagledal velikega nimbusa 3. Želja po obvladovanju velikih letal je zanimiv pokazatelj sle mladih pilotov po letenju.

»Kar hitro sem ga začel leteti, nikoli pa nisem pomislil, da bi šel z njim na tekmovanje. Tudi ko grem jadrat, nikoli ne preizkušam svojih in nimbusovih mejnih zmogljivosti. Z njim predvsem uživam. Vesel sem, da ga imamo v klubu, tako lahko celjski jadralci vsaj malo začutimo, kaj je odprti razred,« pravi Miha, ki je doma tudi v dvosedežnem duo discusu, navadno skupaj z bratom Ivom. »Navadno jadralce, ki prvič letijo letalo, ki ga do takrat še niso, obredno brcnejo v zadnjo plat vsi, ki so ga že leteli, a edino pravo potrdilo, da si letalo obvladal, je uspešen pristanek zunaj letališča. Zanj je treba imeti kar veliko znanja in tudi sreče.« Miha je z duom pristal pod Karavankami, v vasi Belca.

»Upoštevati je treba, da je duo težak in da se na tleh ustavlja dokaj počasi,« je bila pripomba, ki za jadralce pomeni veliko več, kot za nekoga, ki tega ni izkusil, saj se let zmeraj konča šele takrat, ko se letalo na tleh zaustavi. Pristanek v gorski dolini pa je sploh zelo zahteven, saj je iz zraka težko natančno določiti, kam je nagnjen teren, ki si ga določil za pristanek. Prav zato so v klubu nekaj časa okoli tega pristanka dvigali prah, a tega Miha ni omenil. Zato pa si je bolj zapomnil, kako je ob tem pristanku občutil zlobo gorenjskega kmeta, ki je želel imeti za nekaj metrov povožene trave celo premoženje. Policist, ki ga je kmet poklical, si je ogledal mesto pristanka, a se je samo smejal, saj ni vedel, kaj lahko naredi. Vse je bilo v redu, letalo je bilo celo, nihče se ni poškodoval, sled kolesa v travi ni bila vredna omembe. »Z Ivom nisva imela pomočnika, tako da je Ivo šel najprej v Lesce po avto in voz. Medtem sem se pogovarjal z lastnikom, dal sem mu številko zavarovalne police in naslov lastnika letala. Kasneje so me poklicali iz zavarovalnice, da jim pojasnim, kaj se je dogajalo. Ne vem, koliko so mu plačali, a nekaj je dobil.«
Fotografijo pristanka v alpski dolini so doživeli tudi jadralci s koledarjem ekipe FIM in Ekoklime. »Zanimiva je bila kompozicija fotografije. Položaj letala na travniku, pod visokimi hribi, se mi je zdel nenavaden, še posebno, ko sem ga pogledal tako, da sem ga videl med visokimi travnimi bilkami in cvetjem, v ozadju pa so bila pobočja Karavank. Poznavalci jadranja na fotografiji niso mogli ugotoviti, iz katere smeri sem pristal, zdi se, kot da sem pristal s helikopterjem in ne z jadralnim letalom. Nekaj posnetkov sem naredil tako, da sem pred fotografski objektiv nastavil sončna očala. Oranžna barva je pričarala posebno razpoloženje. To naredim večkrat. Takšno iskanje fotografskih možnosti je zabavno.«
Pred zimo leta 2013 je Miha dejal, da ni še nobene svoje fotografije dal na fotografski papir in o tem tudi ne razmišlja. »Ostali bodo koledarji.« Pač, človek zaupa tehniki, a zdaj ve, da se pred tatovi ni mogoče zavarovati.

Sam v Livnem
Miha je jadralski center v Prievidzi spoznal leta 2010, na svetovnem prvenstvu v klubskem razredu in z letalom DG 300, ko mu je delal družbo Boris Žorž z DG 100. »Eno leto prej sva z Ivom letela v Litvi na evropskem prvenstvu. Takrat sem bil na reprezentančni lestvici pri vrhu in ugoden položaj sem izkoristil za nastop. Zanimalo me je, kaj se dogaja na velikih tekmovanjih, kako letijo najboljši, kaj počno. Na koncu mi veliko stvari ni bilo jasnih, a jasno mi je bilo, da ne letimo dovolj.«
Zagotovo je bila povezava med tistim svetovnim prvenstvom 2010 in dnevno zmago na državnem prvenstvu 2013 v Prievidzi. »V nalogi predzadnjega dne se je vse sestavilo, kot je treba. Prvič nisem naredil nobene napake. Vse mi je steklo, tempo, odločitve, štart, letel sem tudi hitro,« je sešteval pluse tega dne in priznal, da se je tekmovanje prehitro končalo. Zadnji dan je pristal na šestem mestu, kar je bila njegova druga najboljša uvrstitev na DP 2013.

»Vso državno prvenstvo sem letel prepočasi. Ampak, če nisi zrel za hitro letenje, je lahko hitro hitro preveč. Z DG 800 sem na državnem prvenstvu 2013 prvič letel v tekmovalnih razmerah in čeprav sem letalo poznal, sem se moral nanj šele navaditi. Tekmovalno letenje je eno, letenje za zabavo pa drugo. Tudi letenje z motorjem, ki ga ima DG 800 M, je druga pesem. Velika razlika je, če se lahko na 100 m še pobiraš. Ko si z motorjem moraš na 300 m že ukrepat, kot zahtevajo pravila letenja s pomožnim motorjem. Zaradi varnosti. To je za pilota velika obremenitev. Statistično se je jadralcem z motorji zgodilo že veliko nesreč. Seveda pa so zato na drugi strani z uporabo motorja nekatere stvari preproste, saj ne potrebuješ pomočnika, vse lahko narediš sam in posledično je tekmovanje cenejše. Pa ne samo na tekmovanjih, tudi pri klubskem letenju. Včasih se zgodi, da na letališču ni nikogar in kljub temu lahko vzletiš. Včasih to možnost izrabim in hvaležen sem, da imam možnost samostojnega vzleta. Tako je bilo letos v Livnem. Več dni sem bil na letališču sam, letalo sem imel sestavljeno v hangarju, kot bi bil doma. Takega občutka še nisem doživel. Sami si narekuješ ritem celotnega dneva, od odločitve za odhod na vzletno stezo. Vendar pa sem zaradi slabega vremena opravil le dva leta, dolga okoli 280 km.«

Drama – uživam v svojem delu
Gledališče je za Miho, odkar je zaposlen v Drami, stik z umetnostjo, od katere se je po končanem študiju arhitekture oddaljil. »V Drami sem bolj na tehnični strani. Uradno imam naziv »tehnični producent«, to pomeni, da sem člen med onimi, ki si stvar zamislijo in izvajalci, ki jo izpeljejo. Skrbim za organizacijo tehnične plati predstave: scena, kostumi, rekviziti, vse to v gledališču spada k tehniki. Tempo v Drami je hiter, predstava sledi predstavi, tako da niti en dan ni enak drugemu. V sezoni 2013 smo imeli trinajst premier in letos je podobno. Vselej preberem besedilo, da spoznam zahteve scenografa, kostumografa, pogosto grem na vajo, da se lahko pogovarjam, denimo, s scenografom. Uživam v svojem delu, moram priznati, da me zmeraj bolj zanima. V srednji šoli sem se od gledališča oddaljil, zdaj pa sem spet poleg. Hodim tudi na predstave, še posebno zanimive so premiere. V Drami le redko naletim na kakšnega letalca, a verjamem, da hodijo tudi v Dramo. Letalci so nabrani iz vseh vetrov, težko je reči, da med njimi ni navdušencev za gledališče. Ljudje smo različni, vsakomur ustreza kaj svojega,« meni Miha.
Miha ceni režiserje po tem, kako se lotijo besedila. Ogled gledališke predstave je nekaj posebnega, verjamem, da bi jadralci v Drami našli kaj zase: »Narobe je misliti, da je treba predstavo spremljati razumsko. Lahko jo gledaš intuitivno. Ko spremljaš dogajanje dobiš občutek. Lahko začneš iz tega ali ti je všeč ali ne. Če prideš v gledališče in si rečeš, da tega ne razumeš in zato ne boš več prišel, to ni dobro izhodišče. Tudi ko gledaš film, spremljaš predstavo, razlika pa je ta, da je v gledališču zmeraj drugače, tu je življenje, tudi zato je treba večkrat v gledališče, celo na isto predstavo. Nikoli ni dvakrat enako, igralci igrajo zmeraj malo drugače, včasih kaj pozabijo, drugič kaj dodajo. Svojo vlogo gnetejo. V gledališču je tako kot pri jadralnem letenju, zmeraj je drugače, niti en dan ni podoben drugemu. Tudi pri letenju ne moreš natančno vedeti, kje bo zagrabil greben, pa če ga še tako dobro poznaš.«
Miha je takoj našel še eno povezavo med gledališčem in jadranjem. »Oboje je lahko tudi nevarno in tudi igralski poklic ni povsem nedolžen. Veliko je poškodb, zvinov, zlomov, igralci ostanejo brez glasu …«
Lani je Miha razmišljal: »Eseji Marcela Štefančič ml. z naslovom Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo, nominirana za Rožančevo nagrado, me je pritegnila. Pri Vojnovičevih Čefurjih sem skušal ujeti tris, si ogledati film in gledališko predstavo in prebrati knjigo. A knjiga bo morala še počakati.« Od Vojnoviæa je Miha preskočil k Oliverju Frljiæu, h kontroverznemu hrvaškemu gledališkem režiserju, in znova se je posredno dotaknil jadralnega letenja. Kako vendar? Pa, saj je znano, da je bil takrat, ko so se Sloveniji zgodili izbrisani, predsednik vlade jadralni pilot … Miha je kar stresel iz rokava: »Frljiæ je v kranjskem gledališču režiral predstavo 25.671, odmevno družbeno angažirano predstavo o izbrisanih.«

Etno festival in kolo
Morda ste že pozabili ali sploh niste vedeli, da je bil Miha med pobudniki za vpeljavo klubskega razreda, ki je že tri leta najbolj množični jadralni razred. »Zdelo bi se mi super, da bi imeli vsako sezono vsaj dve tekmi, da bi lahko z enim letalom letel v dveh različnih razredih. V Sloveniji je veliko takšnih letal, ki bi lahko letela v dveh tekmovalnih razredih. Sicer pa so velika popestritev vikend jadralna tekmovanja, izvrstno je bilo predvsem prvo tekmovanje leta 2011 v Postojni, ko sva z Alešem Kovačem letela z duom in tudi zmagala. Vreme v Celju je bilo slabše kot zanič, in ko sva se odpeljala iz letališča so bile temu primerne pripombe jadralskih kolegov. V Postojni pa smo doživeli čudovit dan. Zdaj se na tem letališču oglasim zmeraj, ko potujem mimo,« pripoveduje Miha o tem, kako se lahko navežeš za neko letališče. »Julija 2013 sem se ustavil, ko sva z Nušo s kolesi potovala iz Celja v Istro. Prvi dan sva prespala na Močilniku pri izviru Ljubljanice. Drugi dan potovanja sva najhujšo vročino čez dan preživela v senci v kampu na letališču, ki je bilo takrat zaprto. Polivala sva se z vodo in uživala. Postojna blues. Postanek v Postojni je bil čudovit uvod v Festival etno glasbe v Gračišču. Preživela sva tri čudovite dni. Priznam, da nisem bil še nikoli prej na kolesu, zame je bilo kolo nova izkušnja. Le dan pred odhodom sva preizkusila kolesi in sebe z vožnjo iz Celja do Letuša in nazaj. Pot od Vrhnike do Postojne po stari cesti je čudovita, ampak neznansko veliko je klancev. Na koncu si nagrajen z lepim spustom, tako kot pri jadralnemu letenju, ko prideš do vrha dviganja in pičiš - do naslednjega dviganja.
Festival etno glasbe je dogodek za katerega Miha navija, čeprav se leto 2013 vse bolj odmika. Kamping je na enem izmed mnogih travnikov, v kilometer dolgem gozdu, iz katerega prihaja glasba na vsakem koraku. Pripoveduje o zanimivi družbi, ki se je ustvarila okoli Matije Solceta, vodje festivala, sicer pa priznanega lutkarja in člana glasbeno gledališke skupine Fekete Seretlek, duo Folkoholics ter Ethno in Transit, znan pa je tudi po nagrajenem Luknjakabaretom. Festival se je začel pred enajstimi leti, ko so se začeli v Gračišču zbirati ljudje okoli Matije, zdaj pa je prerastel v festival svetovnih razsežnosti. Leta 2013 je bil na sporedu tretjič. Celotno dogajanje je umirjeno, glasba pa prav tako. Imela sva šotor poleg glavnega odra, a naju glasba pozno ponoči ni nič motila. Glasbeniki so neverjetni saj je povprečno vsak od njih igral po osemnajst ur na dan. »Še večji norci so od jadralnih pilotov, ki tudi ostajajo v zraku po deset in več ur. Zaključni koncert, z vsaj sto glasbeniki na odru, je doživetje svoje vrste. Priporočam, da si ga ogledate,«sklene svojo pripoved.