aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Dr. Brane Brodnik
(N. Slana, OPENSOARING, november 2007)

Pred desetletji je na Kornatih čuvaj narodnega parka zahteval od skupine slovenskih jadralcev, da plačajo pristojbino, ker so vrgli sidro v arhipelagu, čeprav do takrat to ni bila navada. Fantje so se upirali, med njimi tudi Brane. Čuvaju je zastavil nenavadno vprašanje: »Povej, kaj je paramecij, pa ti plačamo.« Od začudenja je mož postave zazijal in se umaknil, fantje pa so dvignili jadra in izginili k bolj gostoljubnim obalam. Paramecij je za nekaj časa postal legenda in še dolgo za tem so se zabavali na ta račun. Ko srečam dr. Brodnika, kirurga z jeseniške bolnišnice, se spomnim paramecija, zmeraj bolj pa sem prepričan, da so mnoga njegova ravnanja nekako v tem slogu – preprosta kot paramecij in hkrati nenavadna.

Potovanja, ljudje in narava
Če ga želiš srečati danes, tvegaš, da je morda prav ta čas kje v Burmi ali kakšni drugi eksotiki, morda na Tajskem, v Laosu, Kambodži ali Braziliji, Irian Džaji, na Novi Zelandiji ali pa je z jamarji na kakšni odpravi v osrčju Ekvadorja. Brane brodnik ima rad naravo in ljudi, zato veliko potuje. Rad se spominja ribolova na Otoku Vancouver, biseru Britanske Kolumbije. Morda pa bo njegov telefon zazvonil v prazno, ker je pač na svojem ustaljenem pohodu na Jelovico, ura in pol hoje v strmino je stalnica njegovega bivanja na Bledu. »Imam zahtevno službo, sem kirurg za poškodbe, lahko me pokličejo ob katerikoli uri. Hoja v hrib je zame psihoterapija, poleg tega pa moram biti v dobri kondiciji. Če za en teden opustim hojo, že čutim, da sem v reki, ki me nosi po toku navzdol,« je slikovito opisal potrebo po gibanju in posledicah daljšega mirovanja. Za dr. Brodnika bi lahko dejali, da nikoli ne miruje, tudi ko je doma, mu telefon ali pa povezava s skypom nenehno brnita. V svoji visoko pritlični bivalni sobi, ki ji daje toploto sodoben kamin, je obdan z umetniškimi  slikami, s katerimi se je obdaril na svojih popotovanjih. Vsaka razodeva svojo zgodbo, denimo, koliko je vredno življenje v divjini Azije ali Južne Amerike. Ni delčka stene, ki ga ne bi obvladovali neznani umetniki. A tam nekje stoji računalnik, ki najbrž nikoli ne ugasne.

Nekoč je imel Brane svojo avdio in video delavnico v kleti. Ko je spoznal, da je hiša potrebna temeljite obnove, je dvignil na višjo raven tudi svojo računalniško podporo. Na velikih ekranih računalnikov se občasno ukvarja z montažo video filma ali pa, še posebno, če ima goste, pregleduje stare video posnetke in  fotografije. Da gostje ne bi bili preveč vsiljivi, ima med posnetki domorodcev fotografijo, ki te presune. Na njej izpod rjuh bolniške postelje štrli odrezana človeška noga, na drugi fotografiji je vidna velika brazgotina nad stopalom, na katerem se je najbrž pod njegovim skalpelom dogajalo nekaj, kar ni za vsak želodec. Ampak za doktorja je brazgotina samo znak, da je dobro opravil svoje delo. Spomnim se njegovega izreka, ki ga je treba povezati s kirurškim delom: »Hitimo počasi, da bomo hitro končali.« To si je nekoč ponavljal, ko ni bil več v kirurškem skafandru.

Strah pred zdravnikom – zgodovina
Letenje je le ena od mnogih njegovih ljubezni, ki pa mu, kot se spodobi za nestanovitnega latinskega ljubimca, ni dajal kakšnega posebnega mesta v svojem življenju: »Toliko se spoznam na letenje, da vem, kaj to pomeni. Kot zdravnik letalske medicine imam zato svoj pogled na strogost, ki je bila včasih v navadi pri marsikaterem zdravniku, ko so piloti prihajali na preglede za zdravniška spričevala. Zato se ne čudim, da imajo mnogi starejši piloti neizmeren strah pred zdravnikom, pulz in srčni utrip jim naraste prek vsake razumne meje. Včasih je bil obisk pri zdravniku res povezan z eksistenco in strahom, kako se bo pregled iztekel. Zdaj se pogledi na preglede pilotov spreminjajo, vse bolj prihaja v ospredje ameriški pogled, ki je zelo širok in popustljivejši. Tudi pregledi specialistov niso več potrebni. Danes je pač veliko možnosti, da ljudje sami poskrbijo za svoje zdravje. Pa še nekaj se je zgodilo, če bi, denimo, koga na zdravniškem pregledu po krivici »vrgel«, gre ta lahko na pregled k letalskemu zdravniku kam v tujino in tam dobi potrdilo, da je z njim vse v redu, mene pa pošlje na sodišče,« je nanizal nekaj utrinkov iz svoje vzporedne prakse letalske medicine, ki se jo je lotil skupaj s prof. Starcem, predstojnikom Fiziološkega inštituta na UKC v Ljubljani, ob nastanku samostojne Slovenije.

»Poglej, kaj so zapisali člani evropske komisije, ki so nedavno pregledovali naše delo,« in mi je pomolil šop formularjev in končno oceno dela zdravnikov letalske medicine. Izvrstna ocena navdaja skupino petindvajsetih zdravnikov, ki se s ponosom ukvarjajo z letalsko medicino. V Sloveniji so v tem prehiteli marsikatero državo. »K našim zdravnikom prihajajo na preglede piloti iz Italije, Avstrije, s Finske ali z Norveške. Visok renome si je ustvarila, denimo, dr. Nataša Dojčinovski v Portorožu. »Mnogi piloti, ki s poslovnimi letali pristajajo v Portorožu, izrabijo priložnost in skočijo do kolegice, « jo je pohvalil sogovornik.

Dr. Brane Brodnik je že dolgo prisoten v slovenskem športnem letalskem dogajanju. Morda je bolj v ospredje stopila njegova poklicna usmeritev, ko je konec osemdesetih let neozdravljivo zbolel France Štrukelj, takrat naš najboljši jadralni pilot, ki se je ravno preusmerjal v poklicno letenje. Ironija usode, kot radi rečemo, ga je v nekaj potezah vrgla iz tira, pa čeprav je bil France predan športu, denimo, smučarskemu teku. Čez zimo je hodil na tekaške maratone, med drugim se je s prijatelji udeležil tudi znamenitega teka Finlandia. No, Brane je bil takrat povsem na njegovi strani, in čeprav je že zapustil poklicno letenje, je še dolgo, vse do tragičnega konca, letel z jadralnimi letali. Leški jadralci so ob njegovem koncu različno razlagali dogodek, zdi se, kot da je bilo med vrsticam občutiti tudi nekaj jeze ob izgubi jadralnega letala, toda kdor se je skušal vživeti v Francetovo kožo, ki si ni predstavljal življenja brez letenja, je razumel vse in ni rabil nobene razlage.
»S Štrukljem sva bila velika kolega, veliko mi je dal, kar zadeva letenje, bila pa sva tudi velika prijatelja. Od takrat ko je zbolel, sva se videla skoraj vsak dan. Ja, to je bila žalostna zgodba. Še zmeraj sem prijatelj z njegovim bratom, pogosto skupaj jadramo, vsako leto gremo na Barkolano. France pa še zmeraj ostaja v mojem spominu,« zatrjuje Brane.


Na fotografiji: France Štrukelj

Zanimivo je, da je med vrhunskimi jadralci tudi Tomaž Štupnik, sicer zdravnik in kirurg: »On je torakalni kirurg v Kliničnem centru v Ljubljani. Moram reči, da je velika prednost, če imaš take prijatelje in znance, saj s tem lahko svojim pacientom veliko pomagam, če so kakšni problemi. Tomaž si vzame čas, zna poslušati, ima občutek za ljudi. O jadralnem letenju se pogovarjava na letališču.«

Fotoaparat, video kamera in kufer
Branetov pet let starejši brat Janez, sicer telovadec iz zlate gimnastične vrste, ki je nastopil kar na treh olimpijskih igrah (Tokio1964, München 1968 in Ciudad de Mexico 1972), mu je iz Tokia prinesel yashico. Fotografija ge je zelo zanimala. Ko je bila možnost za nakup ene prvih video kamer, je postrgal svoj blagajno, čeprav je bila novotarija hudičevo draga. Tako kot je napredovala tehnika, tako je razvoju sledila želja po boljšem filmskem orodju. Zdaj ima kamero, ki je sicer že dokaj starega datuma, ampak še zmeraj izvrstno deluje. »Digitalnih filmov se je nabralo vsaj za sto ur in več. Če s posnetkov takoj naredim gledljivo zadevo, je v redu, če pa shranim posnetke v svoj »kufer«, je zelo verjetno, da iz gradiva še dolgo ne bo nastalo prav nič. Morda pa bo vseeno prišel kdaj čas in jih bom obdelal. K starim temam se nerad vračam, bolj me vleče novo,« nam je zaupal.

Ja, v Branetu se je očitno naselila umetniška filmska žilica. Iz svoje videoteke je vzel izjemno zanimiv film o akrobatskem štartu s foxom, na prednjem sedežu pa je bil njegov brat Janez, gimnastična legenda. Posnetki akrobacij danes skoraj ne morejo več pritegniti kakšnega posebnega navdušenja, Branetov izdelek pa je vendarle nekaj posebnega. Oko kamere v nosu letala je ujelo posebno dinamiko med pobočji Karavank in dolino, v ospredju pa je Janez z lepo vidnimi odtenki počutja nekoga, ki mu letenje ni domače. Letalski psihologi bi posnetek zagotovo uvrstili med svoje strokovno gradivo, upamo pa, da ga bomo lahko videli tudi na Open Soaring-u.        

1. julija letos je bil za Branetovo snemalsko žilico izjemen dan, saj sta skupaj poletela domači ASH z oznako SI (Ivo Šimenc in dr. Vlado Pfeifer) in veliki 28-metrski ASH, s katerim Pristavec sicer leti v Namibiji. Prvi del poti, ki sta ga letali opravili skupaj, je Brane posnel, filmček pa je vreden ogleda. »Malo ga bom moral še obrusiti, tako da bo za deset minut,« najavlja akcijo za to zimo.    

Od jadralnih letal k balonom
Tekmovalno jadralno letenje ga je nekaj časa držalo kar trdno. Seveda se je spomnil znamenitega doleta v paru z Janezom Pintarjem, ko sta med nevihtami, vsak s svojim DG 100, prodirala s Starega Trga pri Ložu do Lesc: »Morda se je opazovalcem na tleh zdelo, da sva letela skozi oblake, ampak ni bilo tako. Res pa je, da bi sam pristal kje na Ljubljanskem barju, tako pa sva med plohami tistega dne edina priletela do Lesc,« se je spomnil dogodka, ko je Pintar po izstopu iz letala odprl dežnik.

O svojem tekmovalnem obdobju pa Brane pravi: »Moja najboljša uvrstitev je bilo 4. mesto na republiškem prvenstvu, sicer pa sem se uvrščal do 15. mesta. Potem pa je prišla na vrsto družina, pa majhna jadrnica in poleti me je neslo drugam. No, še vedno jadram, ampak bolj lokalno, na daljše lete ne hodim več. Včasih tudi koga peljem ali pa »šlepam«, tako da sem še zmeraj v letalni kondiciji. Rad prisedem v kakšen dvosed, ampak takrat se posvetim kameri, še posebno, če letim s kakšnim dobrim jadralcem.« 

Medtem ko je Brane vzdrževal stik s travnikom, ga je v svoj projekt rekordnih višinskih letov z balonom povabil Avi Šorn: »Avi je želel preizkusiti, kako visoko je mogoče z balonom. Zadeva me je zanimala, nad 7000 m je vendarle meja smrti, saj pri letih z balonom ni možno takšno prilagajanje, kakršnega poznamo pri alpinistih. Po desetih minutah leta na tej višini je pilot že v nezavesti. Posodil sem mu opremo za kisik, ki smo jo imeli v klubu. Med potjo smo imeli nekaj manjših zapletov. Vendarle sva dosegla višino 8800 m. Kasneje sem sodeloval z Loop teamom, ki je izpeljal svetovni rekord – skok z jadralnim tandemom z višine 8400 m, opravila sta ga  Miha Repovž in Primož Lajevec (2004). Spomnim se, da je enemu zaradi izdihane vlage zamrznil ventil za kisik. Kasneje smo to težavo rešili. Lani smo se znova odpravili z balonom in dvema samostojnima jadralnima padalcema. V košari se nas je drenjalo kar devet, bili smo pretežki, tako da smo dosegli samo 7200 m. Tudi v tem poletu smo imeli nezgodo, enemu od padalcev se je kupola zavozlala, tako da je pristajal z rezervo. Padel je na drevo, na katerem je bingljal kar štiri ure, da smo prišli do njega, še kakšni dve uri pa smo se trudili, da smo ga sneli z drevesa,« je nizal balonarsko-padalske dogodivščine.

Brane je vse dogodke ovekovečil s kamero, mimogrede pa se je ob gledanju filma spomnil še enega dogodka: »Sandiju Marinčiču, enemu od dveh jadralnih padalcev, ki sta skočila z višine 7200 m, sem pri odskoku pomotoma zaprl dovod kisika. En teden ni prišel k sebi,« je priznal.

Višina je strup
Višina je strup tudi za jadralne pilote, nikoli je ni dovolj. Ko jadralec morda po naključju zadane ob val, bo skušal priti čim višje, čeprav ve, da brez kisika ne gre in tudi ne brez stika z nadzorom letenja. O fizioloških mejah pri letenju na velikih višinah dr. Brodnik razmišlja takole: »Predpisi pravijo, da je absolutna varnost zagotovljena do 3000 m QNH, v praksi pa je obvezna uporaba kisika nad 4000 m QNH. Vsak pilot se po svoje odziva na hipoksijo, to je pomanjkanje kisika z višino. Nekdo je vesel, nekoga je strah … Jadralec, ki gre nad 4000 m QNH, žal moram priznati, da sem tudi sam to počel, po svoje tvega. Zdaj gledam na to drugače. Na poletih z balonom sem imel poleg aparaturo za merjenje koncentracije kisika. Dvigal sem se brez uporabe kisika in sledil, kaj se dogaja z mojim organizmom. Dogaja se marsikaj, vojaške pilote v hipobaričnih komorah učijo, kakšna so znamenja hipoksije, jadralni piloti pa nimajo te možnosti. Do 6000 m naj ne bi bilo življenjske nevarnosti, ampak pojavi se druga težava. Bolj kot hipoksija je nevarna hiperventilacija, pospešeno dihanje. Človek začne hitro dihati in zato iz pljuč izplavlja ogljikov dioksid – v telesu je raztopljen v obliki karbonske kisline, ki ima nalogo, da s povečano kislostjo draži kemoreceptorje, kar pri človeku povzroča občutek, da mu manjka zraka. Če C02 izperemo iz pljuč, ni več občutka, ki bi spodbujal potrebo po dihanju, čeprav v zraku primanjkuje kisika. Možgani se obnašajo, kot da je kisika dovolj. Tako pride do začaranega kroga, saj mehanizmi za dihanje v organizmu položaj dojemajo napačno. Hiperventilacija se pojavi, ko je človek razburjen, ko je pod stresom ali ga je strah. Do 6000 m je nevarnost hiperventilacije večja od hipoksije. Od 6000 m pa hipoksija naredi svoje, lahko rečemo, da je smrtno nevarna. Najprej so prizadeti možgani, čeprav se mi tega ne zavedamo, pred nastopom nezavesti ni nobenih opozoril.«   

Od jamarja do racmana
Jamarske dogodivščine je pogosto doživljal kot zdravnik v raznih odpravah, še posebno mu je ostala v spominu odprava v Ekvadorju, v povirje Amazonke, na meji s Perujem. Dovoljenja za raziskovanje nam je priskrbel Nande Orehek, človek, ki je delal v Iskrini tovarni v Ekvadorju. »Jamarstvo je naporen šport. Saj se sliši lepo, da si jamar, ampak to je plazenje po blatu. Na drugi strani pa si zadovoljen in tudi ponosen, ko stopiš tja, kamor pred teboj ni še nihče. V Ekvadorju smo bili na sicer zaprtem območju. Po vodi smo potovali z velikim drevakom in 55-konjsko yamaho, bilo nas je kakšnih deset in tudi zvrnili smo se, ena video kamera je šla na smetišče. Sicer pa je bila to čudovita odprava.«

In kako je z viharjem, ki ga je sprožila skupina ljudi okoli športnega letališča? Dr. Brodnik je potegnil vzporednico z odlagališčem smeti v Tenetišah. Ljudje so kupili parcele ceneje, prav zaradi smetišča, potem pa jim je začelo nenadoma smrdeti. Tako je bilo tudi s športnim letališčem. Ampak, zavedati se moramo, da bo Gorenjska v prihodnje živela od turizma in športno letališče z asfaltno stezo je za ta del Gorenjske strateškega pomena.

In kaj je pri dr. Brodniku najnovejše? Skupina navdušencev, v kateri imata pomembno vlogo Jože Prešeren - Šapa in Janez Pintar in katere član je tudi sam, je letos dogradila dvosedežno motorno letalo tipa racman (Canard). Zdaj so vsi v velikem pričakovanju, kdaj bo Mali princ, tako se imenuje, poletel.
»Letalo je na letališču v Cerkljah, mislili smo, da bomo lahko na vojaški stezi poleteli, a se je izkazalo, da mora temu delu projekta prižgati zeleno luč general Gutman. Sicer pa je letalo francoskega izvora, leti dokaj hitro in je tudi zelo ekonomično.«

na vrh strani